Otoček Gunkanjima je bil svoj čas eden najgosteje naseljenih krajev na zemeljski obli – danes je le še zlovešča, betonska lupina, opomnik na čase japonskega pehanja za gospodarsko prevlado sveta.
Do Gunkanjime (oz. Hashime) lahko danes pridete zgolj s turistično ladjico, ki pluje iz Nagasakija, še enega mesta z bridko zgodovino, do 15 kilometrov oddaljene “bojne ladje”. Da je ime primerno, se prepričate, ko se plovilo približa otoku, ki od daleč res spominja na utrjeno podolgovato sivo gmoto.
Ta betonska pošast se sredi prodorno modrega morja Sumo-nada dviga kot zlovešča, surrealistična fantazma – nič čudnega, da so lokacijo tudi ustvarjalci bondijade Skyfall izbrali za utrdbo glavnega zlikovca. Gunkanjima je torej spomin na neke druge čase, ko se je Japonska neobrzdano industrializirala – tudi na plečih tujih (večinoma korejskih in kitajskih) rekrutiranih delavcev in vojaških zapornikov na prisilnem delu.
Gunkanjima
Zgodba otoka sega v leto 1810, ko so na njem odkrili premog. Leta 1890, v času velike industrializacije dežele vzhajajočega sonca, je otok kupila korporacija Mitsubishi in začela z izkopavanjem premoga v podmorskem rudniku.
Naslednjih sto let se je rudnik samo še poglabljal, vse globlje in globlje v morsko dno (najgloblja točka je bila kilometer pod zemljo), z rudo pa so napajali industrijsko ekspanzijo Japonske. Vedeti moramo, da je Japonska sicer zelo revna z rudninami in minerali, zato je bilo po svoje takšno izkoriščanje logično.
Do leta 1941 je otok s površino pičlih 60.000 kvadratnih metrov proizvajal že 400.000 ton premoga letno. V ta namen je Mitsubishi na otok pripeljal delavce z njihovimi družinami in zanje zgradil celo malo mesto, utesnjeno betonsko džunglo z desetnadstropnimi bloki, med njimi celo prvim betonskim stanovanjskim blokom na Japonskem (1916). Gunkanjima je bil pravi labirint, povezan s stopnišči, prehodi in notranjimi dvorišči, znan kot “Midori nashi Shima”, “otok brez zelenja”.
Od telovadnice do igralnice
Vodič na našem čolnu navdušeno čeblja, kako je imela Gunkanjima več televizijskih anten kot Tokio, kako so delavci gojili svoje vrtičke na strehah blokov in kako so delavcem s celine dostavljali filmske kolute za njihov mali kino.
Pove, da so otroci tu imeli šolo, telovadnico (z edinim dvigalom na otoku, poleg tistega, ki je vodil v rudnik) in igrišče. Na otoku so bili tudi bolnišnica, pošta, knjižnica, tenis igrišče, brivnica, restavracija, igralnica in celo bar z edinim telefonom na otoku.
Razlaga je bila v času našega obiska izključno v japonščini, so pa peščici mednarodnih turistov razdelili brošure v angleščini in vse povedano podkrepili s starimi fotografijami, ki naj bi pričale o tem, da je bila Gunkanjima povsem običajno delavsko naselje.
“To je bila šola,” pokaže vodič na visoko kotno stavbo. “Osnovna šola je bila od prvega do četrtega nadstropja, srednja šola pa od petega do sedmega nadstropja. V šestem nadstropju so bile knjižnica, avditorij in glasbena soba. Okna te stavbe so širša od ostalih oken, da bi prepuščala kar se da veliko svetlobe in tako preprečevala kožne bolezni.” Humano.
Pekel na Zemlji
Japonska uradna razlaga prikladno izpusti ali pa močno olepša zgodovino otočka, ki je bil za mnoge pekel na Zemlji. Mnogi, ki so delali v rudniku in z rudo zalagali Japonsko, so bili namreč na otok prepeljani neprostovoljno, zajeti drugod po Aziji. Med drugo svetovno vojno so bili to predvsem Kitajci in Korejci, predstavniki narodov, na katera Japonci še danes gledajo zviška.
Korejske in kitajske zapornike so na otok začeli voziti že v 30. letih, v sklopu japonske politike mobilizacije. Razmere so bile izjemno težke in z zaporniki so ravnali brutalno. Do konca druge svetovne vojne naj bi na otoku umrlo okoli 1.300 teh prisilnih delavcev – mnogi zaradi nesreč v rovih, spet drugi zaradi izčrpanosti in podhranjenosti. Niti uradna brošura ne skriva, da je bilo življenje teh rudarjev na Gunkanjimi precej slabše od japonskih rudarjev – a dlje od tega ne gre.
Rudarji na Gunkanjimi
Rudarji na Gunkanjimi so bili razdeljeni v tri izmene – jutranjo, popoldansko in nočno. V vsaki so delali po osem ur v jašku, kjer je bila vlažnost vedno 95-odstotna, temperature pa nikdar nižje od 36 stopinj Celzija.
Včasih je prihajalo do udorov, nesreč, spontanih vžigov in eksplozij plina, zato so vsakič, ko so svojci rudarjev zaslišali sireno, pomislili na najhujše. Skupno naj bi tovrstni dogodki terjali 200 življenj – tako uradne številke. Trenutek, ko so bili rudarji spet na površju – pa čeprav tako črni od saj, da jih lastne družine niso spoznale, je bil za njih najsrečnejši. Rudarji so po opravljenem delu lahko uporabljali le javne kopalnice, saj je bilo treba z vodo varčevati. Zasebne kopalnice – statusni simbol – so imeli le v “stavbi številka 3”, kjer je živela elita družbe Mitsubishi.
Ko je Gunkanjima leta 2015 prešla pod Unescovo zaščito, je Japonska Južni Koreji pod pritiski Seula sicer obljubila, da bodo predstavili tudi zgodovino korejskih vojnih ujetnikov, ki so garali na otoku, a tudi decembra lani uradni Tokio še vedno ni želel priznati, da je na »bojni ladji« prišlo do kakih zlorab.
Jedrska bomba le od daleč
Je pa jedrska bomba, ki so jo Američani leta 1945 vrgli na Hirošimo in Nagasaki, Gunkanjimi prizanesla, tako da so lahko otočani tistega usodnega 9. avgusta le nemo opazovali gobasti oblak na obzorju, ki je izbrisal četrtino prebivalcev Nagasakija.
Gunkanjima – najgosteje naseljena točka planeta
Leta 1959 je otoška populacija dosegla svoj vrhunec s 5.259 prebivalci, s čimer je Gunkanjima postavila tudi danes še veljavni rekord za najgosteje naseljeno mesto na svetu. Na kvadratnem kilometru naj bi našteli kar 83.500 ljudi. Za primerjavo: v Manili, najgosteje naseljenem mestu na svetu, na kvadratnem kilometru živi 43.000 ljudi.
V 60. letih so Japonci premog zamenjali z nafto in premogovniki po vsej državi so se začeli pospešeno zapirati, vključno z Gunkanjimo. Mitsubishi je rudnik uradno zaprl leta 1974 in z otoka izselil vse prebivalce. Od takrat dalje pa vse do leta 2009 je bil otok uradno zaprt za vse obiskovalce.
Šele v zadnjih devetih letih so začeli z organiziranimi obiski, pri čemer je treba povedati, da se je del stavb že podrl, mnoge pa so bile močno poškodovane v tajfunih. Obiskati “bojno ladjo” v sklopu ene od teh vodenih obiskov sicer ni isto, kot če bi se lahko med zapuščenimi, zloveščimi stavbami, v katerih še vedno najdemo pohištvo in osebne predmete delavcev, potikal sam. Zaradi varnostnih razlogov obiskovalce spustijo zgolj do prvih stavb, v notranjost, ki jo narava počasi jemlje nazaj, pa ne.
Otok duhov tako ostaja prepuščen – duhovom.
Besedilo in fotografije: Kaja Sajovic
