Nataša je zelo originalna oseba, ki zna pripovedovati originalno. Zato tudi tokratno (tretje) besedilo ni šlo skozi lekturo.
Jutro.
Skok iz postelje, po stopnicah dol v hišo. Moj pes Bobo že na zadnjih tacah in cvili. Zamujam deset minut. On je ura. Cvili in skače okoli mene. Slačim, oblačim, umivam zobe, obuvam telovadne, naštimam kafetjeru za pole. Bom po poti za nazaj kupila kruh in martadelu. Zdaj grem z Bobotom na en giro. Danes greva na sukenska polja. Mi je fajn. Je blizu. Vleče on jezik za sabo, ko prelaufa to veličino polj.
Sukensko polje
Pet minut in sem tam. Nasproti Mostovne, čez cesto se sklonim pod mrežo in sem že na sukenskih poljih, v Italiji. Na meji.
Hodim tam po makadamu, mimo njive sukenskega reguta (radiča), ki je še zelen. Zamišljena s solkansko sapico(veter, ki gre po soški dolini, da ti spodnese tla, če nisi previden in pripravljen na napad z njim) v laseh. Skozi misli mi šviga film Nadje Velušček in Anje Medved. Naslov. Na meji. Opisuje obmejni prostor po drugi svetovni vojni. Presek prostora, družin, polj. Je Nadja dobila priznanje za njega. Obvezen ogled.
Bobo
Tukaj zdaj hodim. Na meji.
Sukenska sapica se umirja. Meja je odprta že puhno let. Spomini ostajajo. Drugi časi.
Popoldan bo tukaj gužva. Sprehajalci, kolesarji, tekači, sukenci, ki imajo njive in vinograde na taljanski strani. Zdaj sva sama. Bobo in jaz. Meja. Ko so po vojni mejo zaprli z bodečo žico, so ostali kmetje v Sloveniji, njihova polja v Italiji. Težko je bilo. So naredili poseben kmečki prehod s posebnimi prepustnicami, da so lahko šli čez.
Zdaj hodim tam med polji po asfaltiranih kolesarskih stezah, ki se prepletajo čez in čez. Še malček in bodo uradno odprte. Že zdaj vas vabim. Lepo je. Spet zatavam v makadam. Razgled je čudovit. Na eni strani Kekec. Za njim Škabrijel. Tja levo Sveta gora. Na koncu Sabotin, ki se zgubi v ravnino Furlanije.
Vse je tako zeleno. Sem bila majhna je bilo še vse golo, skalnato. Je prva svetovna vojna pobrala davek tudi naravi. Ko zdaj pogledam Sabotin ni več gol, samo še kakšne skale kukajo iz zelenja. Leta tečejo. Narava vse pospravi.
Na Sabotinu je zdaj muzej. Muzej opomina in spomina. Tudi tja vas vabim. Urca pohodnih čevljev in si gor. Vidiš do morja. Lepo je. Hodim mimo trt. Večino grozdja so že pobrali. Nekje še ne. Vem, da ne smem, ampak dve jagodi pa že ukradem. Tudi srake tam pred mano se preganjajo pod trtami za svoj grozd. Bobo jih zmoti. Zletijo na veje starega oreha. Imajo čas. Imajo vso svobodo polja. Grem naprej mimo oljk, polja sukenskega reguta.
Sukenski regut
Zemlja je prodnata. Soča, ki teče tukaj mimo, naredi svoje. Sem prej napisala, da je regut zelen, pozabila napisat navaden.
Tudi takega lahko poješ, ma pri nas se bo šele zdaj začela njegova zgodba. Ne zdaj. Ko bo ratalo mraz.
Ko rata mraz in ko zmrzuje vsaj dva tri dni, ga kmeti poberejo ven iz zemlje celga s korenino vred. Ga dajo na polju v faše, potem v brazde in ga pokrijejo čez korenine z zemljo par dni. Šele potem ga dajo na toplo v klet in ga pokrijejo z žagovino (en krat po starim so ga pokrili z gnojem, zdaj ga na žalost ni več).
Regut od zunaj gnije, noter začne delat svojo zgodbo.
Temu se reče siljenje. Nič lep za videt. Ma potem, ko ga poberejo ven in očistijo je ku en galtrož (vrtnica) po barvi in obliki. Gre skozi roke kmeta naj manj devet krat, da postane tak, kot ga potem dobimo na krožnik. Dober pa tako, da nankar ne povem. Njegova značilnost je, da je hrustljav in ni grenak. Odličen. Vabim vas, da pridete pozimi k nam v Solkan in provate. Ne bo vam žal. Hihi zrihtamo vse mi. Meja.
Zanimivost je, da takrat, ko je bila meja je bil kmet v Sloveniji, regut v Italiji. Regut nikoli ni prišel k nam. Vse so naredili dol in ga tudi dol prodali. So ga ženske nosile v Trst in še bolj daleč za lepe solde. Domov so prišle mogoče korenine za v paštu.
Sukenski regut
In še ena zgodba. Sukenski regut je tako lep, da so po starim delali iz njega poročni buket (šopek). Ma potem tudi pojedli. Se je začela tradicija vračat. Sem vesela.
Zavijem dol proti Soči, sem še na tisti strani ko se ji reče Isonzo. Tu so še tiste stare potke, ki jih na žalost pobira narava. Zarašča se svet ob Soči. Eni ustrajamo. Naredim en tufo. Bobo za mano. Zdaj sem pa res zbujena. Grem ob Soči gor. Pot se dvigne. Pridem do vile o kateri pripoveduje Nadja v svojem dokumentarcu.
Še zdaj slišim tisti smeh zabave, čeprav ga že dolgo ni več tam v vili. Še dva koraka in sem v Sloveniji. Ne kažem prepustnice, ne bojim se, da me bodo lovili, ubili. Zdaj je to postal en prostor. Naš. Kolesarska pot bo šla prav tukaj. Zameglila bo grde spomine preteklosti. Spomine zaprte meje. Prav je tako. Pridem v vrvež jutra v Solkanu. Sva pred trgovino. Grem po kruh in martadelu.
Besedilo in fotografije: Nataša Šuligoj
