Brezčasna ikona Severa, ki zre v gledalca in mu sporoča natanko tisto, kar si slednji želi. Neverjetna spokojnost in intima, ki je tako značilna za slikarja Vermeerja. Velikokrat podobo primerjajo s slavno sliko Mona Lisa. Najbrž predvsem zato, ker sta to dekle in njen pogled še do danes ostala skrivnost.
Kdo je dekle?
Odgovora vam v zapisu ne bom ponudila, je pa res, da ta pravzaprav niti ni tako nujen. Dekle ali boljše rečeno deklica zelo rosnih, morda še otroških let, naj bi bila pa špekulacijah skupine raziskovalcev slikarjeva hči Maria Vermeer, stara 12 ali 13 let. Rojena je bila leta 1654 in nekje med leti 1665 in 1667, kakor je slika tudi datirana, stara prav toliko.
Drugi zagovarjajo tezo, da je na sliki upodobljena Magdalena, hči edinega znanega Vermeerjevega finančnega podpornika Pietra van Rujivena.
Večna umetnina
Družini sta v Delftu, kjer je slikar Jan Vermeer preživel svoje življenje, živeli v sosednjih hišah in dnevno preživljali čas skupaj. Deklica je bila iste starosti kot slikarjeva hči.
Toda, ali lahko tako čutno in intimno podobo lastnega otroka slikar tudi v resnici upodobi?
Nekateri so špekulirali, da le oče lahko tako do podrobnosti pozna intimni svet svoje hčere. Dejstvo je tudi, da tovrstne podobe otrok v nizozemski umetnosti 17. stoletja niso prav pogoste. Tovrstna izbira portreta se ni dobro prodajala in še preveč osebna je bila za cvetoč umetnostni trg tedanje Nizozemske.
Osebno mi je bližje teorija, ki jo je razvila v romanu Dekle z bisernim uhanom pisateljica Tracy Chevalier Griet, služabnica, ki je pomagala pri hišnih opravilih družini Vermeer, naj bi nastopala kot protagonistka zgodbe, ne samo na sliki, pač pa tudi v slikarjevem življenju.
Po romanu je bil leta 2003 posnet tudi film z istim naslovom, kjer je v vlogi Griet igrala vedno odlična Scarlett Johansson. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je tu upodobljen otrok, so čutnost in detajli, ki le-to vehementno poudarjajo – je pred nami mladenka v cvetu svoje lepote in krhkosti. Vse to se mi zdi bližje identiteti Griet kot deklici, ki je bodisi slikarjeva hči ali še hujše, hči slikarjevega pokrovitelja.
Biserni uhan in ženska moda 17. stoletja
Ženska moda 17. stoletja je pogosto vključevala biserne uhane. Na Vermeerjevi podobi dekleta uhan ni nič pretresljivega, je pa zagotovo zaradi umetnine najbolj znan modni dodatek v zgodovini umetnosti na splošno.
Že naslov slike uhan postavi v ekvivalent dekletu.
Jan Vermeer je kar enajst žensk v svojem opusu upodobil z uhanom, najpogosteje belim bisernim, najdejo pa se tudi črni.
V ikonografiji je biser simbol čistosti in nedolžnosti, in morda lahko takšen pomen iščem tudi v tej upodobitvi. Dekletov elegantni ovalni obraz, ki ga je v trenutku obrnila preko svojih ramen proti gledalcu in se v njegove oči tudi zazrla, je uokvirjen z nenavadnim pokrivalom, ki ga le redko najdemo tako v Vermeerjevem opusu kot tudi v opusu drugih sočasnih nizozemskih umetnikov.
Verjetni Vermeerjev avtoportret
Pokrivalo so umetnostni teoretiki označili za turban, čeprav ni videti kot takšen. Turbane in druga eksotična pokrivala bomo pogosto našli v tem času na glavah upodobljenih, le da bodo res turbani, tu pa gre za dve ruti ali kosa blaga, modre in rumene barve, ki sta prepletena.
Iz kakšnega materiala sta, to žal ni jasno. Morda iz svile ali pa iz dragocenega indijskega blaga caffa, ki ga je Vermeer našel pri svojem očetu krojaču, kot je zapisano v inventarju. To blago je bilo menda na Nizozemskem množično v uporabi v 17. stoletju.
Zlata nizozemska doba ali nizozemsko 17. stoletje
To obdobje je zaznamovala vojna s katoliško Španijo in predvsem hitra ekonomska rast. Ta čas je našemu sodobnemu svetu v smislu močnega kapitalizma lahko zelo blizu. Republika Nizozemska (1581–1795) je poleg ekonomsko najmočnejše in najobsežnejše Holandije, ki je obsegala današnjo Južno in Severno Holandijo, vključevala še šest provinc.
Danes je vseh provinc v kraljevini dvanajst in zato, če boste kje zasledili, da sta v zgodovinskem smislu Holandija in Nizozemska eno in isto, ne bo držalo.
Umetnost je cvetela skupaj s trgovino in znanostjo. Množica umetnikov slikarjev se je pogosto specializirala samo za en motiv, in najbolj zaželena sta bila portret in krajina, ki je poleg prvega najprej pomenila primerno okrasitev doma naročnika.
Slikarji so kot po tekočem traku ustvarjali in prodajali na umetnostnih sejmih svoja dela naročnikom meščanom, torej srednjemu sloju. Kakšnih večjih naročil, naročil dvora, skorajda ni bilo. Porast ekonomske moči meščanstva in demokratična ureditev družbe sta pripomogla k temu unikatnemu trenutku v evropski zgodovini.
Poleg velikega Rembrandta, slikarja avtoportretov, se je v tem času odlično znašel tudi Vermeer.
Jan Vermeer (1632–1675)
Osebno mi je ta slikar eden izmed najboljših in najljubših na splošno. Vedno, ko imam priložnost občudovati njegova dela, ki potujejo po evropskih občasnih razstavah, me je njegova stvaritev sposobna ustaviti, tako v koraku kot tudi v mislih. Tudi pri Dekletu z bisernim uhanom je tako. Oči, ki jih upre v opazovalca v trenutku, ko zasuče svojo glavo, kot da smo jo pravkar zmotili pri nekem intimnem opravilu, njenih lastnih mislih, so nepozabne.
Ozadje je temno (niti ni pomembno, kje se nahaja), je le njena psiha in njena neverjetna čutnost napol odprtih ust, ki bodo morda spregovorila, dajejo prevladujoč občutek. Marsikatero Vermeerjevo žensko boste dojeli tako: dekle, ki bere pismo, mlekarico, klekljarico, dekle, ki si nadeva biserno ogrlico in še bi lahko naštevala; vse so med opravili potopljene v svoj miselni svet. Okolje je kompozicijsko urejeno do potankosti in mirno. Nič ne moti.
Še svetloba, ki praviloma prihaja skozi okensko steklo, tako mojstrsko osvetli dele upodobljenega, da to spokojnost le še poudari. Pri Dekletu z bisernim uhanom vira svetlobe ne vidimo, pač pa ga le domnevamo. Prihaja z leve strani, kjer se je najbrž nahajalo okno.
Nagrobnik
Jan Vermeer je to pot svetlobe začrtal na dekličinem obrazu, ustnicah, biseru uhana in sprednjem delu oblačila.
Vse je zelo natančno in nič umetno. To precizno in seveda tudi počasno slikanje je Vermeerja stalo množičnosti opusa. Njegovih slik je znanih le 35. Vse svoje življenje je živel in ustvarjal v mestecu kanalov, v Delftu, kjer je tudi umrl.
Vermeerjeva ljubica
V raznih zapisih so se pojavljala ugibanja, da je naslikano dekle, kot že omenjeno, družinska pomočnica pri hišnih opravilih in tudi Vermeerjeva ljubica. Morda. Griet, kot so jo poimenovali, je morda res služila pri družini. V redkih arhivskih zapisih o njenem odnosu do slikarja ne izvemo ničesar pretresljivega in zanimivega.
Izvemo pa, da se je Johannes Reijniersz Vermeer leta 1653 poročil s katoličanko (!) Catharino Bolenes in da je z njo in njunimi petnajstimi otroki (štirje so umrli še pred krstom) živel do konca svojega življenja. Tudi sam je prešel iz protestantske v katoliško vero, kar je bilo v tistih časih lahko precej sporno, sploh na Severu.
Njuna ljubezen je bila menda globoka in sodelovanje pravično, kar se je izkazalo tudi po moževi smrti v zapisu na poslovilnem govoru na pogrebu. Po smrti je družina zapadla v dolgove in za Catharino, kot pravi sama, so bili to časi blaznosti in neverjetne žalosti.
Kakor koli, težko verjamem, da je bilo naslikano dekle njegova ljubica, morda le simpatija, ki pa je, roko na srce, kot takšna tudi dovolj jasno upodobljena na mojstrovini Dekle z bisernim uhanom.
Tronie spet nazaj v Haagu
Za podobo dekleta ne uporabljam poimenovanja motiva kot portret. Identiteta dekleta še ni znana in morda boste rekli, da to ne more biti razlog, da te umetnine ni mogoče imenovati portret. V nizozemskem slikarstvu je za doprsne like, ki z izrazito mimiko predstavljajo svoja čustva, že od 17. stoletja dalje uveljavljen izraz tronie. V nizozemščini to pomeni izraz ali grimaso. In tovrstnih upodobitev je bilo v tem delu Evrope v 17. stoletju prava mala poplava.
Od lanskega poletja si tronie Dekle z bisernim uhanom lahko znova ogledujete v njenem domačem malem muzeju, ki je bil v dveletni prenovi, v Mauritshuisu v Haagu.
Slika, ki v višino ne meri niti pol metra, je v času prenove prepotovala svet in vedno požela velik in pozitiven odziv. Verjetno ga ni Zemljana, ki je ne bi poznal, če se vsaj malo zanima za umetnost.
Nam Slovencem pa je bila najbližje na eni izmed svojih zadnjih postaj te svetovne turneje, v Bologni. Škoda, če ste jo zamudili, kajti od sedaj naprej bo le redko zapustila svoj dom in boste morali iti malo dlje, torej v nizozemski Haag.
Besedilo: Tina Ponebšek
