Bogdana sem prvič srečal na posestvu Sanctum. Tam smo se družili z vinarji, uvozniki ter distributerji iz ZDA. Takoj me je pritegnil, takoj sva našla veliko skupnih točk. Seveda je bila glavna stična točka vino, predvsem njegova klarnica. S svojo iskrivostjo, hudomušnostjo, veseljem do življenja, mi je takoj zlezel pod kožo. Ko sem okusil še njegove klarnice, je sledilo neizogibno. Že čez nekaj dni sem obiskal vas Brje v Vipavski dolini, kjer domuje njegova vinska znamka Mansus. Želel sem si s svojimi čutili doživeti Bogdana in njegova vina v njegovem domačem okolju.
Izjemna navezanost na svoje prednike in na svoje korenine
Domačija Makovec leži na več kot tristo metrih nad morjem, v vasi Brje, ki se razprostira v osrednjem delu Vipavske doline. Takoj, ko sem stopil iz avtomobila, sem se lahko znova prepričal o veselem in iskrivem karakterju Bogdana Makovca. Po nekaj vljudnostnih besedah in kratki debati o tem in onem, je padla pobuda, da greva v spodnje prostore poslopja, kjer se ob kleti bohoti lično urejena sobana, ki opravlja nalogo degustacijske sobe. Že prej omenjeno Bogdanovo duhovitost in hudomušnost pa je ob pogovoru o njegovih prednikih in začetkih kmetije v hipu zamenjalo resno in spoštljivo pripovedovanje. Kot bi želel tudi z govorico telesa in resnim tonom glasu pokazati, kako zelo je navezan na svoje prednike, na težaško delo, ki so ga opravljali, da lahko sedaj tudi sam nadaljuje tradicijo kmetije, tradicijo vinogradništva in vinarstva.
Tako mi je skromno priznal, da zgolj nadaljuje zgodbo svojih prednikov. Že res, da je sedaj kmetija usmerjena le v vinogradništvo in vinarstvo, pa vendar so za to postavili temelje njegovi predniki. Predniki se niso ukvarjali zgolj z vinogradništvom in vinarstvom, kmetija je bila vedno večpanožna, saj le od ene kmetijske panoge v preteklosti enostavno ni bilo mogoče preživeti. Do nekakšnega preloma, usmeritve zgolj v vinogradništvo in vinarstvo, je na kmetiji prišlo pred dobrimi tridesetimi leti. Takrat mu je kmetijo prepustil v upravljanje njegov oče. Čeprav se oče po prevzemu kmetije nikoli ni preveč vtikal v delo svojega sina, pa je vendar kljub vsemu ves čas bedel nad tem, kaj in kako se na kmetiji dela. Praktično vse svoje površine so začeli spreminjati v vinogradniške, začeli so s sajenjem izključno vinske trte. Oče in mama od začetka nista bila najbolj navdušena nad preusmeritvijo na le eno kmetijsko panogo. Vse vinograde imajo na svoji zemlji, vsi vinogradi so v njihovi lasti. Pri dosaditvi novih vinogradov so imeli veliko srečo, saj so praktično vse njihove kmetijske površine več kot primerne za vzgojo rastline, kulture po imenu vinska trta. Tudi zaradi tega dejstva je bila odločitev o preusmeritvi v vinogradništvo in vinarstvo kljub vsemu veliko lažja ter navsezadnje pravilna.
Bogdan je našel zapiske svojega praočeta iz začetka dvajsetega stoletja. Iz njih je lahko zelo nazorno razbral, da je bilo življenje v tistih časih izredno težko. Dobesedno vsak dan so se borili za golo preživetje, pri tem pa je tudi vino igralo zelo pomemben faktor pri ekonomiji kmetije. Kako zelo čuti v sebi svoje prednike, kako je navezan na svoje korenine, na svojo kmetijo, na zemljo, na trte, sem znova začutil, ko mi je s prav posebnim žarom, z iskrico v očeh citiral besede svojega praočeta … “Ne nastoj pit vina, če ga ne znaš, ne obdeluj trte, če jo nimaš rad, ne igraj se kmeta, če ne čutiš zemlje.“
Trenutno obdelujejo deset hektarjev vinogradov. O razširitvi površin ne razmišljajo, raje se dosledno posvečajo temu, kar posedujejo sedaj. Praktično vsi vinogradi so zasajeni na lapornatih tleh, njihova filozofija pa temelji na reku, dosti trt, malo vina, zato je obremenitev na trti zelo majhna. Zavedajo se, da je alfa in omega dobrega vina vinogradništvo. Predpogoj za dobro vino je dosledno vinogradništvo, kajti vino se rodi v vinogradu, v kleti prida človek vinu zgolj svoj prstni odtis. Kljub vsemu pa ne ohranjajo tradicije svojih prednikov zgolj v vinogradih, ampak tudi v kleti, sicer ob pomoči najnovejših znanj in enoloških postopkov, za katere so bili njihovi predniki v tistih časih prikrajšani.
Zadnjih nekaj let napolnijo 40.000 do 50.000 steklenic vina na leto. Polovica steklenic ostane v Sloveniji, druga polovica steklenic pa roma v države nekdanje Jugoslavije, na Japonsko, v ZDA, v Nemčijo, v Avstrijo, v Francijo, v Rusijo. Na trg dajejo zelo malo tekočih letnikov. Svojo filozofijo namenjajo zorjenim vinom, ki jim namenjajo pozornost v kleti in dovolj časa v sami steklenici, v kateri mora vino odležati in dozoreti, preden gre na trg. Večina njihovih vin je podvržena maceraciji. Svoja vina macerirajo od povsem zmernih nekaj dni, do brutalnih več mesečnih maceracij, pa do povsem neverjetnih maceracij, ki trajajo eno leto. Poleg povsem svojega karakterja, osebnosti vina, maceracija oziroma podaljšan stik mošta z jagodno kožico, poskrbi tudi za naravno zaščito vina, ki mu ni potrebno dodajati toliko sredstev – konzervansov, za njegovo življenje. Izogibajo se selekcioniranim kvasovkam, saj želijo v svojih vinih izpostaviti rastišče, zato v kleti prihaja do spontanih fermentacij, ki jih sprožijo naravne kvasovke.
Glede na njihovo filozofijo in pridelavo vina bi marsikdo pričakoval, da so vključeni v ekološko ali biodinamično pridelavo. Glede tega se obnašajo tako, kot sami mislijo, da je najbolj prav. Čeprav dajejo velik poudarek varovanju okolja in njihovih trt, pa po drugi strani ne želijo izgubljati časa in živcev z birokratskimi zadevami in vodenjem evidenc, kot jih zahteva ekološko vinogradništvo. Torej, obnašajo se ekološko, pridelujejo ekološka vina, vendar brez ekološkega certifikata.
Trenutno imajo v svojih vinogradih zasajenih trinajst sort. Vedno bolj opažajo, da je razpon njihovih sort preobsežen, zato se že spogledujejo z opustitvijo določenih sort in osredotočanjem na tiste sorte, ki dajejo zares najboljše rezultate na njihovi vipavski zemlji. Kljub navezanosti na tradicijo, na svoje prednike in korenine, posedujejo poleg lokalnih vipavskih sort tudi mednarodne sorte, saj se je nujno prilagajati trgu in povpraševanju. Tako pri belih sortah kot pri rdečih ne pridelujejo zgolj sortnih vin, ampak dajejo poudarek tudi cuvejem oziroma zvrstem.
Klarnica
Čeprav imajo Makovčevi v svojih vinogradih zasajenih kar trinajst vinskih sort, pa je klarnica tista, po kateri slovijo. To je sorta, ki ji je Bogdan posvetil svoje življenje. Poleg njega oziroma vinarstva Mansus to vino stekleniči le še Jordan Cigoj iz Črnič v Vipavski dolini. Glede na to, kako čudovita vina sem okusil, sem zares izjemno presenečen, da tej zanimivi sorti ne posveča svoje pozornosti več vinarjev. Kot sem se prepričal ob degustaciji, nam zmore ponuditi zares široko paleto različnih slogov vrhunskega vina.
Klarnica je avtohtona sorta Vipavske doline. Na južnih pobočjih nad Ajdovščino je bila zelo priljubljena, saj rodi obilo in je veljala za ekonomsko sorto. Mešali so jo z drugimi sortami in je v tem delu Vipavske doline veliko družinam predstavljala možnost preživetja. Ime je dobila po gospe Klari, ki je živela v vasi Budihni pri Dornberku v začetku 16. stoletja. Ker naj bi bila gospa Klara zelo sramežljiva, ker ji ni bilo do pretiranega druženja z ljudmi, je posadila to trto kot nekakšno živo mejo in s tem zavarovala sebe in svojo hišo pred zvedavimi pogledi. V višje ležečih predelih Vipavske doline, kamor spada tudi vas Brje, kjer domuje vinogradništvo in vinarstvo Mansus, so sorto imenovali klarnica. V nižje ležečih predelih Vipavske doline, predvsem v vaseh okoli Dornberka, pa so jo imenovali mejina, ker jo je gospa Klara posadila kot nekakšno živo mejo.
Tako kot praktično sleherna vinska trta je tudi klarnica skozi zgodovino doživljala vzpone in padce. Z vzponom in razcvetom mednarodnih sort je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja začela toniti v pozabo in izginjati iz nabora slovenskih vinskih sort. Na srečo so jo Makovčevi v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja dobesedno obudili od mrtvih. Iz svojih starih, zapuščenih in zaraščenih vinogradov, so poiskali cepiče in jo po težkih mukah vrnili nazaj v asortiman slovenskih vinskih sort. Kot sem že omenil, so jo nekdaj mešali z drugimi vinskimi sortami. No, roko na srce, veliko vprašanje je, ali so vipavski nonoti sploh pridelovali sortna vina. Skratka, ker zelo pozno rodi, so jo dodajali drugim vinom predvsem kot nekakšno osvežitev. Bogdanu pa je predstavljala izziv predvsem v smeri, da bi iz nje pridelal sortno vino. Tako je iz nje že pridelal vino suhega jagodnega izbora, vino iz sušenega grozdja, penino … Zadnje čase se osredotoča predvsem na mirna vina s krajšimi in daljšimi maceracijami, kar omogočajo grozdne jagode, saj imajo zelo debelo kožico. Mlajši letniki imajo cvetne in sadne zaznave. Vinom z daljšimi maceracijami pa se pridružijo opojne medene note. Posebnost vina, pridelanega iz klarnice, je tudi prav poseben vonj po travniški roži z imenom makota. Zaradi lapornatih tal, na katerih so posajeni vinogradi Mansus, je povsem razumljivo, da najdemo v teh vinih tudi prefinjene mineralne tone in zaznave. Čeprav Bogdan prideluje vina za denar, za preživetje, pa vina iz klarnice prideluje za dušo.
Vina Mansus
Preden se naša pozornost preusmeri na dve vini, ki ju bom podrobneje opisal, pa je praktično neizogibno, da na hitro omenim še tri vina, ki mi jih je bilo dano pokusiti na posestvu.
Merlot, ki se skriva v vinu z imenom Adultos Anton 2005, je vino, ki ga je Bogdan posvetil svojemu nonotu. Gre za eno izmed najbolj žametnih, zaokroženih, harmoničnih rdečih vin, kar sem jih okusil. Že po barvi in fascinantnem vonju sem vedel, da bo vino dobesedno erotično. In res je bilo. Nepozabne note zelišč, vanilje, cedre, usnja, tobaka, kakava … dobesedno obnorijo. V ustih navduši zares perfektna zaokroženost, mehkoba in eleganca. Vino drsi po ustni votlini kot svila, občutki so nepozabni. Da je vino zares izjemno, nam na koncu pritrdi še pookus, ki je zopet zgodba zase, saj nam naslednjih nekaj minut postreže v obliki oziroma okusu temne čokolade in kakava. Fascinanten merlot.
Klarnica letnika 2009 je bila macerirana eno leto – ja, prav ste prebrali – eno leto. Že barva nakaže brutalno vino, čudimo se barvi, ki je nekje med jantarno in kavnimi niansami. Vonjamo kavne bonbone, suhe marelice in fige, med, vosek, dimne note … V ustih deluje vino izredno suho, višjih kislin, ki krotijo brutalne alkohole in ego samega vina. Vino je malce trpko, toplo, nabildano do vesolja, pa kljub vsemu elegantno, sočno in pitno, k čemur pripomore že prej omenjena kislina. To je vino, ob katerem se čas ustavi, to vino je zgolj za pogumne in poznavalce. Praktično vse steklenice tega vina so romale na Japonsko.
Ne morem pa tudi mimo klarnice suhega jagodnega izbora 2004, za katero so grozdje potrgali 8. februarja 2005. Tudi te steklenice so pripotovale do Japonske, tokrat so se sladkostim te opojne esence priklanjali na japonskem cesarskem dvoru. V moštu so namerili impozantnih 360 oekslov sladkorja. Da zaradi vseh sladkorjev ni vino v ustih lepljivo in zagatno, ampak polzi kot olje, je poskrbela narava s protiutežjo v obliki fascinantne kisline. Vino, ki je tako zelo koncentrirano, da smo zmožni zgolj v eni sami samcati kapljici okusiti in zabeležiti praktično vse zaznave, ki nam jih radodarno ponuja vino. Briljantno vino, v katerem sta združeni narava ter pogum in znanje vinarja. Globok priklon!
Merlot 2012 je prvo vino, za katerega je padla odločitev, da ga bolj podrobno razgalim. Maceracija je potekala 14 dni v odprtih kadeh, nato je do samočiščenja sledil inoks, polovica vina je zorela v novih, polovica pa v rabljenih sodčkih barik, nato se je vino združilo še v velikem lesenem sodu, kjer je do stekleničenja zorelo še leto in pol. Vino je granatno rdeče barve s svetlejšim robom. Vonjamo gozdno jagodičevje, vijolice, vaniljo, kakav, usnje, tobak … Že barva in vonj nam dajeta vedeti, da je vino kljub letom še vedno v mladostniški, pubertetni fazi. V ustih vino te domneve samo še podkrepi. Sicer je vino že sedaj zelo lepo in pripravljeno za pitje, vendar sem prepričan, da njegov pravi čas šele prihaja. Čez nekaj let bo to vino odskočilo v nebo in nam ponudilo zares izjemne zaznave, o tem sem trdno prepričan. Fascinantne solzice, ki lenobno polzijo po stenah kozarca, nakažejo, da je vino kompleksno, bogato, razkošno. Tanini se že mehčajo, vendar zopet lahko ponovim, da pravi čas šele prihaja. Tudi malce višja, a uglajena kislina, je še en znak o prihodnosti vina. Če lahko še bolj slikovito ponazorim, vino je lepo, primerno za uživanje, pa vendar deluje ta trenutek takšno, kot bi se z njim vozili v četrti ali peti prestavi, vino pa ima na voljo še šesto ali celo sedmo prestavo, do katere bomo prišli čez kakšno leto ali dve. Se pravi, vino kupiti sedaj, nanj pozabiti za nekaj časa in nato brezmejno uživati. Uživati ob cigari ali čudovitem, sočnem steaku. Merlot, ki je že sedaj pripravljen za prihodnost.
Klarnica – dimenzija 2016 je zadnje vino, ki se mu bomo posvetili v tem članku. Tako mislim, da je tudi prav. Prav je, ko je govora o posestvu Makovec in njihovi znamki Mansus, da ima klarnica glavno in zadnjo besedo. Grozdje za to vino so trgali 14. oktobra, maceracija je trajala deset dni v odprtih kadeh, po stiskanju je bil mošt do samočiščenja v inoks posodah, vino je nato zorelo eno leto v akacijevih sodih, preden je vino prišlo na trg, pa je zorelo še eno leto v samih steklenicah. V kozarcu je vino globoke zlatorumene barve z zelenkastimi odtenki in obilo mehurčkov CO2. Ko vino povonjamo, nas zaznave spomnijo na zelišča, zrelo rumeno sadje, akacijo, travniške rastline, medenjake. V ustih deluje vino suho, toplo, uravnoteženo, ponovijo se medene note iz vonja, privlači mineralna nota in precizno vtkana lesna nota. Vino ima zelo prijetno, pitno kislino in fokus na širini in večplastnosti. Tako, kot za merlot 2012, lahko tudi za to klarnico ugotovim, da je še zelo mlada, da je praktično šele na začetku svoje poti. Pa saj to velja za večino vin Mansus. Vina Mansus niso šprinterji, ampak so dolgoprogaši, maratonci v pravem pomenu besede. Tako se bo tudi ta klarnica s časom razvijala, nadgrajevala. Prav predstavljam si jo, kako se bo medila, kako se bodo začela zelišča in sadje v njej sušiti in nam pripovedovati še bolj kompleksno in široko zgodbo.
Vina Mansus lahko kupite na posestvu Mansus, Brje 79 v Vipavski dolini in v vinoteki Koželj v Komendi.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
