Že v nekaj prejšnjih številkah Dolce Vite ste lahko prebirali odlomke iz izredno zanimive knjige z naslovom Slaba znanost (Bad Science), ki jo je napisal angleški zdravnik iskrivega uma in kritičnih misli, Ben Goldacre. Možakar skuša ljudem dopovedati, naj ne nasedajo vsakemu triku farmacevtov, nutricionistov, zdravilcev, homeopatov in vsem, ki bogatijo na račun človeške nevednosti in naivnosti. Večina primerov, ki jih opisuje je seveda angleških, vendar pri nas ni nič bolje. Če je še ne poznate, si vsekakor zapomnite besedo PLACEBO, kar preprosto povedano pomeni, da se ljudje že ob dejstvu, da pojedo neko zdravilo brez kakršnegakoli zdravilnega učinka, pozdravijo oz. se počutijo boljše. In ta knjiga predvsem prikaže, koliko je ta pojav pogost pri vseh možnih načinih zdravljenja.
Tvegal bom in rekel, da ste, odkar ste kupili to knjigo, verjetno že podvomili o multimilijonarki Gillian McKeith, podjetnici, ki izdeluje tablete, in klinični nutricionistki (ali, če jo imenujem z njenim polnim strokovnim medicinskim nazivom, Gillian McKeith).
Je imperij, televizijska zvezda, avtorica knjižnih uspešnic. Ima svojo linijo živil in skrivnostnih praškov, tablete, ki zagotavljajo erekcijo … In njen obraz lahko vidite v vsaki trgovini zdravih živil v Veliki Britaniji. Škotski konservativni politiki želijo, da svetuje vladi. Organizacija Soil (britanska dobrodelna organizacija, ki spodbuja naravno pridelavo in ozaveščanje ljudi o prehrani) jo je nagradila za izobraževanje javnosti. Za vse, ki imajo vsaj nekaj pojma o znanosti, pa je navadna klovnesa.
Najprej je treba povedati, da ne govorimo o ničemer novem. Čeprav se želi sodobno nutricionistično gibanje predstaviti kot moderna panoga, ki temelji na dokazih, je industrija prehranskih gurujev s svojimi nezaslišanimi obljubami, moraliziranjem in spolno obsedenostjo stara že vsaj dve stoletji.
Tako kot sodobni prehranski guruji so bili tudi prvi nutricionisti predvsem navdušeni laiki. In vsi so brez izjeme trdili, da se na prehrano, dokaze in medicino spoznajo bolje od znanstvenikov in zdravnikov, ki so delovali v njihovem času. Nasveti in izdelki zdaj niso več obarvani z vero in moralnimi nauki, vendar so še vedno tržno usmerjeni. To velja za vse, puritance in liberalce, pripadnike new agea in kristjane.
Grahamovi keksi so piškoti za uravnavanje prebave. V 19. stoletju jih je iznašel Sylvester Graham, prvi glasni zagovornik vegetarijanstva ter nutricionizma in lastnik prve trgovine z zdravimi živili na svetu. Tako kot njegovi nasledniki je tudi on razumne nasvete (manj kadite in pijte manj alkohola) vpletel med druge, veliko bolj ezoterične domislice. Svaril je, da kečap in gorčica lahko povzročita »blaznost«.
Nič nimam proti gibanju za naravno pridelano hrano (čeprav so trditve njegovih predstavnikov nekoliko nestvarne), vendar se mi zdi zanimivo omeniti, da je Graham v svoji trgovini z zdravimi živili iz leta 1837 oglaševal, da so njegova živila pridelana v skladu s »fiziološkimi načeli« in na »deviški prsti«. Takrat je bila to prst, ki je niso »čezmerno spodbujali« s … hlevskim gnojem.
dr. Gillian McKeith
Povedati hočem, da ni to nič novega. V vsakem obdobju je živel kakšen guru zdravja in prodajal čarobne napoje. Nisem pogrošni novinar in ni mi mar, ali imajo ljudje nenavadna znanja in izkušnje oziroma ali prodajajo trapaste snovi. McKeithova je zame nevarna preprosto zato, ker ogroža razumevanje znanosti. Njena oddaja o prehrani je na televiziji v najbolj gledanem času, čeprav je videti, da ne razume niti najosnovnejših načel biologije, ki jih pozna vsak šolar.
Oprostite mi za pokroviteljsko vedenje, ampak preden nadaljujemo, osvežimo znanje o čudežu fotosinteze. Klorofil je majhna zelena molekula v kloroplastih, drobnih tovarnah v rastlinskih celicah, ki s sončno energijo spreminjajo ogljikov dioksid ter vodo v sladkor in kisik. S tem postopkom, ki mu pravimo fotosinteza, shranjujejo sončno energijo v sladkorju (ki je zelo kaloričen, kot veste). Sladkor jim zagotavlja energijo, s katero lahko ustvarijo vse, kar potrebujejo: beljakovine, vlakna, cvetove, koruzne storže, lubje, liste, izjemne pasti za muhe, zdravilo za raka, paradižnik, regratove lučke, kostanj, čilije in druge čudovite reči iz rastlinskega sveta.
Mi pa medtem vdihavamo kisik, ki ga v tem postopku izločajo rastline. Kisik je pravzaprav stranski izdelek proizvodnje sladkorja. Rastline lahko tudi jemo, tako kot rastlinojede živali. Lahko si sezidamo hišo iz lesa, iz lubja naredimo analgetik ali katero drugo imenitno zadevo rastlinskega izvora. Izdihavamo pa ogljikov dioksid, ki ga rastline povežejo z vodo, da ob pomoči sončne energije naredijo več sladkorja. Cikel se nadaljuje.
Je klorofil »bogat s kisikom«? Ne, pomaga ga ustvarjati. Na soncu. V črevesju je precej temno. Če bi vanj prodrl kak pramen svetlobe, bi bilo nekaj hudo narobe. Zato zaužiti klorofil ne bo ustvaril kisika in tudi če bi ga – tudi če bi vam dr. Gillian posvetila v zadnjico, da bi dokazala svoj prav – in bi zaužita solata začela fotosintezo, tudi če bi doktorica vaše črevesje naphala z ogljikovim dioksidom, da bi imeli kloroplasti na voljo gradivo in bi po nekem čudežu v drobovju začeli ustvarjati kisik, ga kljub vsemu skozi črevesje ne bi mogli vsrkati prav veliko. To pa zato, ker je črevesje prilagojeno za sprejemanje hrane, pljuča pa za vsrkavanje kisika. V drobovju nimamo škrg. In ko smo že pri tem – tudi ribe jih nimajo. Poleg tega v trebuhu tako ali tako ne bi hoteli imeti kisika. Kirurgi morajo za operacije skozi luknjico napihniti trebušno votlino, da vidijo, kaj počnejo, vendar ne uporabljajo kisika, ker je v trebušni votlini v vetrovih tudi metan. Človeka pa od znotraj verjetno ne bi hoteli zažgati. V drobovju ni kisika.
Kdo je torej ta ženska in kako se je zgodilo, da nas poučuje o prehrani v televizijski oddaji v času največje gledanosti? Kakšno izobrazbo ima, da dela take osnovne napake, ki bi jih prepoznali celo šolarji? Je bila to osamljena napaka? Se ji je samo enkrat zareklo? Ne bi rekel.
Vem, da ne. Ker sem po tej njeni nesmiselni izjavi takoj naročil njene knjige. Enako napako je ponovila še velikokrat. Poleg tega je njeno razumevanje najpreprostejših osnov znanosti neznansko izkrivljeno. V knjigi Si to, kar ješ pravi: »Vsako seme je polno hranljive energije, potrebne za nastanek zdrave odrasle rastline.«
To stežka razumem. Ali ima odrasel, zdrav, 30 metrov visok hrast enako količino energije kot droben želod? Ne. Ali ima do konca zrasel sladkorni trs enako količino hranljive energije (če želite, jo lahko merite v »kalorijah«) kot seme sladkornega trsa? Ne. Ustavite me, če vas dolgočasim oziroma sem napačno razumel trditev dr. Gillian, vendar se mi zdi ta napaka skoraj enaka kot napaka pri fotosintezi, saj rastlina dodatno energijo, potrebno za rast, prav tako dobi s fotosintezo, pri kateri rastline uporabljajo svetlobo, da ogljikov dioksid in vodo spremenijo v sladkor, tega pa v vse, iz česar so.
To ni naključen primer ali malenkost iz dela McKeithove. Prav tako ne gre za to, katero »mišljenje« zagovarjate. »Hranilna vrednost« nekega živila je ena najpomembnejših stvari, ki bi jih moral poznati nutricionist. Neizpodbitno dejstvo je, da boste dobili veliko manj hranljive energije, če boste pojedli seme sladkornega trsa, kot če boste pojedli steblo rastline, ki je zrasla iz semena. To niso malenkostne napake, besede, ki so se nekomu zarekle (kar se lahko zgodi vsakomur), to so natisnjene izjave.
Če gledamo televizijske oddaje McKeithove z očmi zdravnika, hitro postane jasno, da gospa ne ve, o čem govori. Bolniku pregleda trebuh na zdravniški mizi, kot da je zdravnica, nato pa samozavestno reče, da čuti, kateri organi so vneti. Vendar so klinični pregledi največkrat prava umetnost. Njene trditve pa lahko primerjamo z ugibanjem o tem, katero plišasto igračo je nekdo skril pod vzmetnico (to lahko poskusite doma).
Pravi, da prepozna limfedem, otečene gležnje zaradi zastajanja vode v telesu. Skoraj se ji posreči, vsaj prste da na približno pravo mesto, vendar le za pol sekunde. Potem pa zmagoslavno pove svojo ugotovitev. Če pogledate v knjigo Clinical Examination (Klinični pregledi) Epsteina in Bona (v mojem letniku je bilo le malo študentov, ki si je niso kupili), boste izvedeli, da je treba za ugotavljanje limfedema približno 30 sekund odločno pritiskati na tkivo, da iz njega nežno izločimo tekočino. Potem prste odmaknemo in pogledamo, ali so za sabo pustili vboklino.
Videli smo torej zelo osnovna znanstvena dejstva, pri katerih se dr. McKeith očitno moti. Kaj pa znanstveni postopek? McKeithova rada ponavlja, da sodeluje pri kliničnih raziskavah. Po vsem, kar sem povedal, bi upravičeno sklepali, da McKeithova velja za čudež alternativnega zdravljenja. Vendar je to daleč od resnice. Na televiziji, svojih spletnih straneh, v oglaševalskem materialu svojega podjetja in v svojih knjigah se nenehno predstavlja kot strokovnjakinja za prehrano.
Številni gledalci njenih oddaj so seveda domnevali, da je zdravnica. Zakaj tudi ne bi? Pregledovala je bolnike, opravljala krvne preiskave in razlagala izvide, na sebi je imela belo haljo in obdajale so jo epruvete. »Dr. McKeith, doktorica prehrane«, postavlja diagnoze, odločno govori o zdravljenju, uporablja zahtevne strokovne izraze tako odločno, kot le zmore, in vdeva svoje namakalne naprave v tuje danke.
Biti moram pravičen in povedati nekaj o njenem doktoratu, vendar naj bo jasno, da se mi to ne zdi najpomembnejši del zgodbe. Res pa je, da je najzabavnejši in najbolj nepozaben. Vendar je bistvo to, ali se je McKeithova resnično sposobna vesti kot akademska strokovnjakinja za prehrano, za kar se razglaša.
Strokovnost njenih del je nekaj posebnega. Piše obsežne članke, v katerih se sklicuje na »vire«. V opombah omenja poskuse, raziskave in prispevke. Ampak ko preberemo opombe in preverimo vire, presenetljivo pogosto ugotovimo, da jih ni tam, kjer naj bi bili, oziroma da omenja nepomembne revije in knjige, kakršni sta Delicious, Creative Living, Healthy Eating (Slastno in ustvarjalno življenje, zdrava prehrana) in – moja najljubša – Spiritual Nutrition and the Rainbow Diet (Duhovna hrana in mavrična dieta), ne pa strokovnih revij.
To je naredila celo v knjigi Magic Superfood (Čudežna superhrana), ki je, kot pove, njen doktorat. »Ko so v laboratorijskih poskusih slabokrvnim živalim dali klorofil, se je število njihovih rdečih krvničk vrnilo na normalno raven,« je napisala. Njen vir za ta podatek je revija Health Store News. McKeithova razloži, da »klorofil v srcu pomaga prenašati živčne impulze, ki upravljajo krčenje«. Izjava, ki se sklicuje na drugo številko revije Earthletter. Pošteno, če želite takšno čtivo – na vse pretege se trudim, da bi bil razumen –, vendar je očitno, da to ni primeren vir za sklicevanje. Navsezadnje gre za njen doktorat.
Zame je to znanost »tovornega kulta«, kot je pojav pred več kot tridesetimi leti imenoval profesor Richard Feynman, ko je opisoval podobnosti med psevdoznanstveniki in verskimi obredi na nekaj melanezijskih otočkih v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Psevdoakademsko delo McKeithove je tako kot obredi tovornega kulta na videz pravilno: uporablja opombe in strokovne izraze, omenja raziskave, poskuse in ugotovitve, manjka pa vsebina. To se mi v resnici ne zdi smešno. Prav potrt postanem, ko pomislim, kako pridno sedi (morda sama) in zavzeto tipka svoje prispevke.
Naj se nam smili? Pogled v njen svet nam ponuja njen odziv na kritiko. Odziva se z izjavami, ki so … napačne. Upravičeno lahko domnevam, da se bo enako odzvala na moje pisanje, zato si v pripravah na povračilne ukrepe oglejmo njene nedavne povračilne ukrepe.
Kot sem že omenil, je MHRA leta 2007 prepovedala prodajo njenih precej neokusnih spolnih tablet, imenovanih hitra formula travce pohot-nega kozla. V oglasih je navajala, da so izvidi »laboratorijskih raziskav« pokazali, da krepijo spolno zadovoljstvo. Sklicevala se je na medicinske ugotovitve. Tablete so v Veliki Britaniji prepovedali. Ukazali so ji, naj jih takoj umakne iz prodaje. Ubogala je – sicer bi proti njej vložili tožbo –, vendar je na svoji spletni strani objavila, da je spolne tablete iz prodaje umaknila zaradi »novih zakonov EU o zeliščnih izdelkih«. V časopisu Scottish Herald je svoje evrofobične poglede izrazila takole: »Birokrati Unije se očitno bojijo, da Britanci preveč uživajo v spolnosti.«
Traparija. Poklical sem MHRA. Povedali so mi naslednje: »To nima nobene zveze z novimi uredbami Unije. Podatek na spletni strani Mc-Keithove ni točen.« Je bila pomota? »Organizacijo gospe McKeith smo že pred nekaj leti seznanili z zahtevami zakonodaje na področju medicine. Nobenega razloga ni bilo, da jim svojih izdelkov ne bi mogla prilagoditi. Izdelkov divjerožnati jam in travca pohotnega kozla, ki ju je tržilo podjetje McKeith Research, v Veliki Britaniji nikoli ni bilo dovoljeno prodajati.«
Potem je tu še vprašanje življenjepisa. Dr. McKeith je doktorirala na Kolidžu za naravno zdravje iz Claytona, nepriznani dopisni univerzi, ki – to je za akademsko ustanovo nenavadno – na svoji spletni strani prodaja svojo linijo vitaminskih tablet. Po trenutno veljavnem ceniku claytonskega kolidža stane doktorat 6400 dolarjev. Magisterij je cenejši. Če plačate oboje hkrati, dobite 300 dolarjev popusta (če pa bi res radi nekaj posebnega, ponujajo ugoden paket: dva doktorata in magisterij za 12.100 dolarjev).
McKeithova v svojem življenjepisu, objavljenem na spletni strani njenega podjetja, navaja, da ima doktorat s precej dobrega ameriškega kolidža za prehrano. Ko je to nekdo omenil, je njen predstavnik razložil, da je to preprosto napaka, ki jo je zagrešila španska pripravnica. Objavila je napačen življenjepis. Pozoren bralec bo opazil, da je ista navedba o ameriškem kolidžu za prehrano tudi v eni od knjig, ki jo je McKeithova izdala nekaj let prej.
Leta 2007 je redni obiskovalec moje spletne strani – ponos sem le stežka brzdal – McKeithovo prijavil Agenciji za tržna merila. Pritožil se je, da doktorski naziv uporablja na podlagi izobrazbe, pridobljene na nepriznani ameriški univerzi, in zmagal. Agencija je ugotovila, da je McKeithova z oglaševanjem kršila dve klavzuli pravilnika Komisije za oglaševalsko prakso, in sicer tisto o »utemeljevanju« in o »resničnosti navedb«.
Dr. McKeith se je bremenilni objavi razsodbe komisije izognila zadnji hip, in sicer s »prostovoljno« privolitvijo, da v oglasih ne bo več uporab-ljala doktorskega naziva. V poznejših prispevkih v medijih je navajala, da je člane komisije skrbelo le to, ali se predstavlja kot zdravnica. Tudi to ne drži. Dobil sem kopijo osnutka obtožnice in v njej je pisalo, da bi ljudje, ki bi videli oglase, upravičeno pričakovali, da ima McKeithova končano medicinsko fakulteto ali doktorat priznane univerze.
Gospe je uspelo objaviti popravljen navedek celo v časopisu Guardian, katerega sodelavec sem: »Pojavil se je tudi dvom o vrednosti overjenega članstva gospe McKeith v Ameriški zvezi svetovalcev za prehrano, še zlasti zato, ker je novinarju Guardiana Benu Goldacru uspelo prek spleta za 60 dolarjev enako članstvo kupiti tudi za njegovo mrtvo mačko.« Predstavnica za javnost McKeithove je o njenem članstvu povedala tole: »Gillian je strokovna članica. To članstvo je omejeno na strokovnjake za prehrano in se razlikuje od pridruženega članstva, do katerega lahko pride vsakdo. Gillian je morala za strokovno članstvo predložiti dokaze o izobrazbi in tri strokovna mnenja.«
Čeprav morda ne bi smel biti tako drzen. McKeithova je tožila časopis Sun zaradi obrekovanja, in sicer zaradi navedb, objavljenih leta 2004. Sun je del velikega in bogatega medijskega konglomerata, zato se lahko zavaruje z veliko in sposobno skupino pravnikov. Drugi se ne morejo. Očarljiva, vendar neznana blogerka z vzdevkom PhDiva je objavila nekaj razmeroma nedolžnih pripomb o nutricionistih, med katerimi je omenila McKeithovo, in dobila pismo, v katerem ji je pravniška firma Atkins, »združenje strokovnjakov za varovanje ugleda in blagovnih znamk«, zagrozila z drago tožbo. Google je dobil grozilno pismo pravnikov samo zaradi povezave s precej neznano spletno stranjo o McKeithovi. S tožbo je zagrozila tudi zelo zabavni spletni strani Ecletech, in sicer zaradi risanke, v kateri jo prikazujejo, kako poje neumno pesmico, in to v času, ko je nastopila v Fame Academy, oddaji za iskanje talentov.
Večina pravnih prerekanj je povezanih z vprašanji o njeni izobrazbi, vendar te zadeve ne bi smele biti ne težavne ne zapletene. Če bi želel kdo preveriti mojo izobrazbo in moja članstva, bi lahko preprosto poklical pristojne ustanove in se prepričal. Če bi mi rekli, da nisem zdravnik, vas ne bi tožil, ampak odpravil z gromkim smehom.
Če pa pokličete Avstralazijski kolidž za vede o zdravju (Portland, -Oregon), na katerem je McKeithova absolventka in piše diplomo o zdrav-ljenju z zelišči, vam povedo, da o svojih študentih ne smejo povedati ničesar. Če pokličete Kolidž za naravno zdravje v Claytonu in vprašate, kje lahko preberete doktorat McKeithove, vam povedo, da ga ne morete. Kakšni ustanovi sta to? Če bi izjavil, da sem naredil doktorat na ameriškem ali angleškem Cambridgeu (pa ga nisem in tega tudi ne trdim), bi ga v knjižnici verjetno iskali kak dan.
To so morda malenkosti. Vendar meni največjo skrb vzbuja to, kako se McKeithova odziva na dvome o njenih znanstvenih zamislih. To odlično ponazarja zgodba iz leta 2000. Dr. McKeith je obiskala upokojenega profesorja za medicino prehrane z univerze v Londonu. Kmalu po izidu njene knjige Living Food for Health (Živa hrana za zdravje) je John Garrow napisal članek o nekaterih nenavadnih znanstvenih trditvah McKeithove. Objavil ga je v precej neznanem medicinskem biltenu. Garrowa je presenetilo, kako samozavestno se je predstavljala kot znanstvenica. (Vsak dan neznansko zavzeto raziskujem, preizkušam in pišem, da boste lahko vi … itd.) Tako kot še številni drugi je domneval, da je doktorica. Oprostite, zdravnica. Še en popravek: zdravnica, ki zagovarja uradno medicino in ki je diplomirala na priznani medicinski fakulteti.
McKeithova je v tej knjigi obljubila, da bo razložila, kako lahko »spodbudimo svojo energijo, pozdravimo svoje organe in celice, si razstrupimo telo, okrepimo ledvice, izboljšamo prebavo, okrepimo imunski sistem, znižamo raven holesterola in krvni tlak, razgradimo maščobe, celulozo in škrob, aktiviramo encimske energije telesa, okrepimo delovanje vranice in jeter, povečamo duševno in telesno vzdržljivost, uravnamo sladkor v krvi, oslabimo lakoto in shujšamo«.
Precej visoki cilji. Vendar je McKeithova trdila, da je vse to mogoče doseči z dieto, bogato z encimi iz »žive« presne hrane: sadja, zelenjave, semen, oreškov, predvsem pa živih kalčkov, ki so »vir hrane prebavnih encimov«. Ponudila je celo »kombinacijo žive hrane v prahu za klinične namene«, če ljudje ne bi hoteli spremeniti svoje prehrane, in pojasnila, da je prašek uporabila v »kliničnih poskusih« s pacienti na svoji kliniki.
Načeti moramo še eno pomembno vprašanje. Kljub njenim odzivom na kritike in dvomom o njenih zamislih, prepovedanim tabletam za penis, nenavadno zapleteni zgodbi o izobrazbi, teatralični žaljivosti, poniževalnim televizijskim oddajam, v katerih čustveno ranljivi in nezdravo debeli jokajo, kljub očitnemu nepoznavanju osnov biologije, deljenju »strokovnih« nasvetov v beli halji, dvomljivi kakovosti dela, ki po njenih besedah ustreza »akademskim« merilom, in kljub temu, da je njena hrana neprijetna, številni še vedno pravijo: »O McKeithovi imate lahko slabo mnenje, vendar je izboljšala prehranske navade Britancev.«
Tega ne smemo odpraviti z zamahom roke. Znova bom ponovil: tisti, ki svetujejo, da bi morali jesti več svežega sadja in zelenjave, se mi zdijo popolnoma v redu. Če bi šlo samo za to, bi bil največji privrženec McKeithove, saj sem zavzet zagovornik »z dokazi podprtih ukrepov za izboljšanje zdravja ljudi«, kot so se izražali na naši medicinski fakulteti.
Oglejmo si dokaze. O prehrani je bilo narejenih veliko raziskav in nekatere stvari so precej nedvoumne. Dokazi o tem, da se s prehrano, ki vsebuje veliko svežega sadja in zelenjave ter naravne vire vlaknin, z izogibanjem debelosti, zmernim uživanjem alkohola, nekajenjem in telovadbo varujemo pred rakom in boleznimi srca, so precej prepričljivi.
Pa ne zato, ker jih ne bi iskali. Ne gre za hegemonijo medicinske stroke, ki se noče ukvarjati s holističnimi potrebami ljudi. Marsikdaj so bile raziskave narejene in izkazalo se je, da nutricionisti nimajo prav. Odličen primer tega je pravljica o antioksidantih. Navedbe o razumni prehrani pa še vedno držijo. Eden največjih zločinov nutricionistov je neupravičeno in nepotrebno zapletanje osnovnih nasvetov o prehrani. Zato se mi ne zdi pretirano govoriti o kupcih, ki jih v supermarketih hromi zmedenost.
Enako verjetno je, da jih hromi strah. Zdravniki so na slabem glasu zaradi pokroviteljskega tona, vendar si stežka predstavljam, da bi v 20. stoletju kateri od njih uporabljal svetovalne metode McKeithove, če bi želel bolnike prepričati, naj začnejo živeti drugače. McKeithova svoje paciente na nacionalni televiziji napada z žveplom in ognjem, dokler ne začnejo jokati: na vrtu vam postavi čokoladni nagrobnik z vašim imenom, nezdravo debele sili, naj se v javnosti slečejo. Zadeva je na videz zapeljiva in privlačna za gledalce, zdi se, da ustvarja gibanje, ampak če odmislimo teatraličnost oddaj, ki se ukvarjajo z življenjskim slogom, je precej jasno, da strah ljudi ne bo pripravil do tega, da bi spremenili svoje življenje.
Kaj lahko naredimo? V tem je zanka. Najpomembnejši nauk, ki ga lahko damo o prehrani in zdravju, je ta, da se vsak, ki z gotovostjo kaj trdi, moti, ker so dokazi o vzrokih in posledicah na tem področju šibki in posredni in včasih spremenjene prehranjevalne navade posameznika sploh niso bistvene.
Kaj je najboljši dokaz o prednostih sprememb v posameznikovi prehrani? Opravili so več naključnih raziskav z nadzorno skupino, v katerih je sodelovalo veliko ljudi. Spremenili so jim prehrano in nato njihovo zdravje primerjali z zdravjem ljudi v drugi skupini. Največkrat so bili nad izidi razočarani.
