Da bi kdo danes naredil instrumentalni konceptualni album in ga prodal v nakladi 12 milijonov primerkov, je nekaj popolnoma nepredstavljivega. V zlatih sedemdesetih, ko glasba še ni bila industrija, pa je to bilo skoraj samo po sebi umevno. Še več – glasbenik ni bil kitarski heroj ali kaj temu podobnega. Bil je klaviaturist progresivne glasbe, mojster črno-belih tipk, ki je v svoji bogati karieri posnel kakšnih 90 albumov!
Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo najbolj plodno obdobje v zgodovini popularne glasbe na splošno. Osvobajanje misli, duha, stiki z orientalsko filozofijo in alternativnimi religijami so odpirala številna vrata – predvsem tudi glasbena. Ko so Beatli po vrnitvi iz Indije začeli odkrito koketirati z orientalsko glasbo, so za sabo potegnili zahodno mladež, ki ji družbeni sistem in vrednost niso bili po volji in iskanja identitet so se še okrepila.
Iz radiu prijaznih triminutnih skladbic so glasbeniki začeli iskati svojo pot v daljših, kompleksnejših kompozicijah, ki pa so poleg dobrih idej zahtevale zelo odlično glasbeno znanje. Kot vse pozitivne stvari se je tudi to počasi izrodilo v neke vrste glasbene masturbacije, vendar so osnove ostale zlate – tako so še sedaj z zlatimi črkami zapisane v glasbeni zgodovini in v zlatih nakladah, ki so jih ta dela prodajno dosegala.
Na turneji z Yes leta 1977.
V tistem času je bil Rick Wakeman član angleške progresivne, lahko tudi rečete simfonično-rockerske zasedbe – Yes. Takrat so bili več kot kultna skupina, bili so svetilnik novih glasbenih izrazov in podob.
Kratkih, radiu prijaznih skladb skoraj niso snemali, njihova podoba so bile daljše simfonije, ki so se spretno ogibale železnemu pravilu kitica – refren – kitica – refren – solo in spet refren. In iz tega legla odličnih glasbenikov, ki so se požvižgali na zapovedane norme, je prišel klaviaturist, ki je odločilno vplival na glasbeni razvoj svojega časa.
Wunderkind
Že kot otrok je svoje starše navduševal z izjemnim glasbenim talentom in pri sedmih letih je zelo dobro igral klavir. Povsod, kjer se je pojavil, je vzbujal pozornost – poleg izjemnega znanja igranja klavirja tudi zaradi svojih dolgih svetlih las. Pri sedemnajstih je spoznal producenta Tonyja Viscontija (najbolj se je proslavil z delom na vseh albumih Davida Bowieja), ki ga je zaposlil kot studijskega glasbenika. Eno izmed prvih del je bilo igranje melotrona (prednik sintetizatorja) na prvem singlu Davida Bowieja z naslovom Space Oddity iz leta 1969.
Še vedno zelo v klasični glasbi, se je Wakeman leto dni poprej odločil, da bo svoje šolanje nadaljeval na Royal College of Music, ki je bila takrat ena izmed najboljših visokih glasbenih šol na otoku. Ker je sprejemne izpite naredil z lahkoto, je mislil, da bo tudi delo, za katerega mladi glasbeniki potrebujejo po dve leti, naredil v dveh mesecih. Seveda se to ni zgodilo. „Ko sem videl in slišal tipe, kako in kaj igrajo, nisem bil več tako samozavesten. Večina jih je bila vsaj tako dobrih kot jaz, še več pa je bilo boljših! Sicer sem se še trudil, ampak ni mi šlo,“ se spominja veliki blondinec. Piko na i pa je prebila zahteva ravnatelja, da bi se moral ostriči, če bi sploh še hotel obiskovati šolo. Pametni klaviaturist je pozneje svojo zgodbo za potrebe medijev malce priredil in „predolgi lasje“ so postali glavni razlog, da ni dokončal glasbene akademije. Jasno, to je bil odličen razlog prepada med generacijami, saj se je kreativni virtuoz z milijoni prodanih plošč za sabo lahko rogal klasičnemu glasbenemu esteblišmentu.
V zlatem obdobju z Yes
Ko je bil star dvajset let, se je poročil z Rosalie Woolford, s katero je imel dva sinova. Žena je bila brez službe in Rick je po svojih močeh kot studijski glasbenik skrbel za družino. Visconti ga je imel rad in mu je „rihtal“ sodelovanja s številnimi znanimi glasbeniki tistega časa, ki so mladega in talentiranega klaviaturista radi najemali za delo v studiu. Za devet funtov, kar je bila takrat že spodobna plača, je svoje znanje posodil Catu Stevensu pri skladbi Morning Has Broken, skupini T. Rex v skladbi Get it On, pri Eltonu Johnu je odigral veliki hit Madman Across the Water, aranžiral je pihalne sekcije za Ikea in Tino Turner in še bi lahko naštevali. Najbolj pa se je povezal z Bowiejem, kjer je odigral skoraj ves album klaviaturskih delov pri projektu Hunky Dory in ta album mu je še zdaj zelo pri srcu.
Čeprav je dobro služil, mu je ponudba folk rock skupine Strawbs zelo ugodno prišla prav in postal je polnopravni član skupine, ki je že imela pogodbo za snemanje plošč in redne turneje. Čeprav je bil član priznane skupine, je še vedno dobival veliko ponudb in še vedno je občasno v studiih snemal za druge izvajalce. S skupino Strawbs je na koncertih vedno imel samostojne točke z različnimi klaviaturami, največkrat s klavirjem. Med nekim nastopom v Parizu je med njegovim solom na oder skočil brkati čudak s palico in mu začel dirigirati. Wakeman se je razhudil in nepovabljenega gosta porinil v publiko. Izkazalo se je, da je to bil razvpiti slikar Salvador Dali …
„Poleti 1971 sem v roku dveh ur dobil dve najbolj mamljivi ponudbi mojega življenja. Poklical me je David Bowie in mi ponudil mesto klaviaturista in aranžerja, potem pa me je poklical še basist skupine Yes, Chris Squire, in mi ponudil delo v njihovi skupini. Njihovo glasbo sem spoznal pred časom, ko sem jih slišal igrati v nekem klubu in so me popolnoma prevzeli. To je bilo tisto, kar sem želel igrati! S težkim srcem sem odklonil Bowiejevo ponudbo in šel k Yes,“ se spominja.
Yes so bili takrat v velikem vzponu, imeli pa so kar nekaj težav s člani. Klaviaturist Tony Kaye po mnenju članov benda ni dosegal glasbenih standardov, ki so jih od njega pričakovali, zato so potihem iskali novega in na piko vzeli Wakemana, ki je z njimi tudi dokončal zelo uspešen album Fragile (1971) in zaradi tega se je prvič pojavil na naslovnici takrat najbolj vročega glasbenega časopisa v Veliki Britaniji, Melody Maker. Njegova plača se je z 18 funtov na teden povišala na 50 funtov, obenem pa je iz gramofonske založbe A & M Records dobil še ponudbo za pet samostojnih albumov. Tako se je drugič v enem letu pojavil na naslovnici Melody Makerja, kjer so ga označili za enega najboljših angleških glasbenikov na splošno.
Lestvice, takšne in drugačne
Ker Yes skoraj niso izdajali singlov, so bili njihovo glavno orožje albumi. Fragile je osvojil četrto mesto v Veliki Britaniji in 24. v ZDA, kar je bilo sploh prvič, da so se uvrstili tako visoko. Glasbeni časopis Melody Maker (in pozneje tudi drugi) je vsako jesen začel objavljati rezultate glasovanj najboljših bendov in inštrumentalistov. To je bil za časopis dober biznis, saj so prodaje vrtoglavo skočile, ker so menedžmenti raznih zvezdnikov kupovali na tisoče dodatnih revij in izpolnjevali glasovnice s svojimi izvajalci, tako da so bili vrstni redi včasih zelo nenavadni. No, pri klaviaturistih iz leta 1972 je sicer še vedno vodil Keith Emerson iz skupine Emerson, Lake and Palmer, Wakeman se je uvrstil na drugo mesto in za seboj pustil Jona Lorda iz Deep Purple, ki je takrat veljal za enega izmed najboljših. Sicer pa so tudi drugi člani skupine Yes dosegali odlične pozicije, kar je pomenilo, da je bend res v samem zenitu.
Ker se je Wakeman dobro zavedal moči medijev, je bil edini klaviaturist, ki je skozi kariero z Yes postal kulten. Njegov zelo dolgi svetli lasje nad bleščečimi, v glavnem zlatimi pelerinami so postali zaščitni znak, sam pa je na odru stal obdan s številnimi klaviaturami, ki so bile takrat zadnja dognanja elektronike. V takšni podobi je bil nekako – nezemeljski.
Šest žena Henrika VIII.
Leta 1972 so Yes izdali enega izmed najboljših albumov na splošno. Close to the Edge je večplastna mojstrovina, ki prikazuje skupino odličnih kreativcev v njihovem najbolj blestečem odtenku. Kar deset mesecev so prebili na turneji in vmes je Wakeman že intenzivno razmišljal o samostojnem projektu. V hotelskih sobah, na tonskih vajah in po koncertih je ostajal v dvorani in igral. Iz fragmentov so nastajale razne razpoloženjske skladbe, ki jim je hitro našel rdečo nit. Ker so bile energije skladb zelo različne, se je domislil, da bi ta razpoloženja dodelil osebam, ki jih vsi (Angleži) poznajo. Končno je sestavil zgodbo in skladbam dodal like. Šest skladb je postalo šest žena Henrika VIII. (1491–1547), enega izmed najbolj znanih angleških monarhov, ki je poleg dobrega vladanja za Anglijo postal po svetu še bolj znan zaradi svojih šestih žena, saj jih toliko ni imel noben kralj. Dve je dal obglaviti, dve sta umrli naravne smrti, ena ga je preživela zato, ker jo je poslal v samostan, in zadnja, ubogljiva Catherine Parr, ga je tudi preživela, ker je on umrl prej.
Turneja za album Close to the Edge se je nadaljevala in koncerte so snemali, kar je čez dve leti rezultiralo v obliki trojnega (!) albuma Yessongs.
Glavna inspiracija, da je album posvetil Henrikovim ženam, je bila knjiga, ki jo je redno prebiral med turnejo – The Private Life of Henry VIII (Zasebno življenje Henrika VIII.), ki jo je napisala Nancy Brysson Morrison. Vmes, med premori, pa je Wakeman trdo delal in snemal v raznih studiih. Glede gostujočih glasbenikov ni hodil daleč, saj je v studio povabil kar svoje stare kolege iz skupine Strawbs in tri člane skupine Yes (kitarista Steva Howa, basista Chrisa Squira ter bobnarja Alana Whitea in Billa Bruforda). Ko je končal s snemanji in mešanjem zvoka, je material predstavil vodilnim v gramofonski založbi. „Ko je izzvenel zadnji ton, je bilo vse tiho in nihče ni rekel nič. Predstavnik ameriškega dela založbe, ki je nalašč za to priložnost priletel iz Los Angelesa, je bil prvi, ki je rekel, da ne ve, ali se bo to sploh prodajalo, ker ni nič vokalov. Drugi so mu začeli pritrjevati in debelo sem gledal. Potem je naš angleški direktor bleknil, naj natisnejo samo 12.500 izvodov, da bi s tem vsaj pokrili stroške. Ubili so me …,“ končuje to epizodo v svojih spominih.
Rick Wakeman zdaj
Ampak usoda dobre glasbe ima čudna pota. 12.500 izvodov je hipoma pošlo, saj je imel Wakeman izredno dobro javno podobo in podpiral ga je tudi tisk. Kritike so bile večinoma zelo dobre in ponatisi so se vrstili. Dve leti pozneje je svetovna prodaja tega albuma presegla šest milijonov, do zdaj pa kar dvanajst milijonov.
Wakeman je med snemanjem te mojstrovine uporabil vse, kar je imelo tipke in je bilo možno igrati. Nekatere lirične skladbe so se znašle na neuradnih lestvicah popularnosti, saj tako kot skupina Yes tudi Wakeman uspešnic kot takšnih ni izdajal.
Prva skladba na prvi strani je posvečena prvi Henrikovi ženi, španski princesi Katarini Aragonski in dobesedno šokira z razpoloženji, ki jih najprej nosi klavir, sledijo orgle in potem sintetizator. Kulminacija je v obliki pevskega zbora s klavirjem, ki konča z nosilno temo iz začetka.
Druga skladba je Ana Klevska, ki je bila Henrikova četrta žena. Čeprav je veljala za grdo, je bila najpametnejša in ga je preživela tako, da mu je ob bogati odpravnini odobrila ločitev. Skladba sama je živahna, z odtenki kontroliranih disonanc, kraljujejo pa klavir in orgle, medtem ko sintetizatorji poudarjajo določene teme. Squire in White tukaj milo rečeno – razbijata – še posebej v delu, ki koketira z osnovnim rock’n’rollom, ki drvi 120 na uro! Konec je urejeno kaotičen in rahlo shizofreničen. Bomba!
Rick Wakeman zdaj
Prvo stran končuje karakterno živahna Catherine Howard, ki je bil peta Henrikova žena. Z njim se je poročila pri šestnajstih letih, težava pa je bila, da je bila že pred tem, ko je kralj vrgel oko nanjo, intimno vezana na Mannoxa, lokalnega plemiča. Punca je bila zelo živahna in že pri petnajstih je imela novega ljubimca. Tako Henrik ni dobil želene device, ampak žensko, ki je vedela, kaj hoče. S srečevanjem z obema je na dvoru nadaljevala in kmalu so se njene afere razkrile in Henrik jo je dal skrajšati za glavo.
Drugo stran začenja veličastna Jane Seymour, tretja Henrikova žena, ki mu je bila najljubša. Umrla je med porodom, a kralju je dala sina, Edvarda VI., ki je pri trinajstih letih umrl zaradi jetike. Skladba je bila posneta v londonski cerkvi St Giles-without-Cripplegate, ki slovi po odličnih cerkvenih orglah, ki tudi nosijo skoraj kompletno skladbo. Tukaj je Wakeman še enkrat prikazal svoje mojstrstvo hitre menjave razpoloženj in glasbenih stilov.
Sledi skladba, ki je posvečena najbolj razvpiti, tretji Henrikovi ženi Anne Boleyn, ki je kot kraljica vladala natanko 1000 dni. Bila je prava fatalka in je poleg kralja osvojila še številne druge moške, ki so tako kot sama končali v rabljevih rokah. Skladba je glasbeno najbolj svobodnih oblik, saj se giblje od jazza do simfoničnega rocka in prikazuje nemiren značaj te kraljice.
Trevor Rabin, Jon Anderson in Rick so trenutno v studiu.
Ploščo zaključuje poetična in živahna Catherine Paar. Skladba se končuje v zelo pozitivnih melodijah, ki krasijo njeno srečo in samostojno življenje.
Zanimiv je tudi ovitek, ki so ga z eno samo fotografijo »na šverc« posneli v londonskem muzeju voščenih lutk Madame Tussaud, ko se je Rick sprehodil mimo voščenih podob Henrika in njegovih šestih žena. V ozadju je dobro vidna lutka takratnega ameriškega predsednika Richarda Nixona.
Album velja za prelomnega v sodobni glasbi in dobil je veliko uspešnih posnemovalcev, to pa mu je na široko odprlo vrata v blestečo samostojno kariero. Projekti s simfoničnimi okrestri, rock skupinami, pevskimi zbori in veličastnimi predstavami so zaznamovali celo desetletje, potem pa se je za nekaj časa vrnil v skupino Yes in jih po šestih letih spet zapustil. Vmes je veliko snemal – tako je kot studijski glasbenik (delal je tudi za heavy metal skupino Black Sabbath) posnel množico uspešnih instrumentalnih albumov. Njegovo nadaljnje delo je izredno zanimivo. V skupino Yes se je vrnil še dvakrat in tudi zdaj deluje s pevcem te zasedbe Jonom Andersonom in kitaristom Trevorjem Rabinom, ki je bil skoraj desetletje njihov član. Trenutno snemajo nov album v simfo-rock stilu, zasedba pa se ne imenuje Yes, pač pa Anderson Wakeman Rabin.
Besedilo: Matjaž Medved
