Če je hotel lep, je lepo bivati v njem. Če so sobe udobne in hrana dobra, je odlično. Če ima določene nadgradnje, za katere je gost pripravljen plačati več, je še toliko boljše. Sem seveda sodijo t. i. kletni prostori: bazeni, savne, masaže in kozmetični saloni. Ko pa človek to najde v visokih gorah, je jasno, da gre za resne igralce in prostora za improvizacije ni.
Eden izmed glavnih razlogov za uspešnost hotelov v gorskih središčih je dejstvo, da so vsi – od prvega do zadnjega družinska podjetja in da je v njihovo delo vsak trenutek vpetih več generacij; najmanj dve! To dejstvo dokazujejo predvsem hoteli v avstrijskih, italijanskih in švicarskih gorskih središčih. Svojevrsten, retro dizajn, ki ideje navezuje na stare podeželske hiše, je osnovni moto, saj le tako tudi zgradba sama ne presega gabaritov. Je zgolj ena večja kmečka hiša v vasi, kjer je locirana. Vedeti moramo, da v teh deželah ni bilo revolucije, ki bi kmetom in takratnim hotelirjem pobrala vse – tukaj so se iz neprekinjene obrti naučili posla, ki je zdaj precej velik in obsežen. Kmetje, ki so se pred dvema ali tremi generacijami ukvarjali z dodatno obrtjo – zametki hotelirstva – so postali vrhunski profesionalci, saj so jih starši (vsaj tiste, ki jih je tozadevni posel zanimal) poslali v specializirane šole teh poklicev, ob katerih bi se naša Turistika lahko zakopala v tla.
Corvara je eno od mestec alpske pokrajine, ki se uradno imenuje Südtirol (Južna Tirolska) ali po italijansko Alto Adige (Gornje Poadižje). To pokrajino je drastično spremenila prva svetovna vojna. Vedeti moramo, da je bilo to ozemlje več kot 800 let pod Habsburžani, italijanska politika pa je venomer stegovala roke po njem. Če poenostavimo – razmere so bile podobne kot na Krasu, v Istri in na Goriškem pri nas. Ko so Italijani sredi prve svetovne vojne zamenjali strani, so napadli svoje nedavne zaveznike Avstrijce na več frontah, od katerih je bila ena soška. Podobno se je zgodilo na Južnem Tirolskem in ker so Avstrijci z Nemci vred izgubili vojno, so se Italijani pojavili kot zmagovalci in tako kot na naših zahodnih mejah zahtevali ozemlja tudi tam. Seveda so jih dobili in z njimi okrog 150.000 Avstrijcev, ki so italijansko okupacijo negirali. Težke čase pod Mussolinijem so preživljali tako kot naši Primorci, po drugi svetovni vojni pa so jim Italijani morali dati zelo veliko avtonomnost, kar se na naših zahodnih mejah ni zgodilo.
Danes je to območje eno izmed najbogatejših, saj turizem cveti vse leto. Priimki družin – lastnikov hotelov – so stoodstotno avstrijski in uradni jezik je še vedno v prvi vrsti nemščina; italijanščina je druga in pred prihodom evra je bilo plačilno sredstvo v prvi vrsti šiling in šele potem lira. Ali si predstavljate to na Primorskem?
Hotel …
… ima dolgo zgodovino, ki se bere kot kakšen zgodovinski avanturistični roman. Franz Kostner je prvi uvidel, da ima Corvara z vso regijo vred velik turistični potencial. Leta 1908 je kupil stavbo, kjer je bila prej pošta. To pa je pomenilo, da je kupil prostor, kjer se je prej zbiralo lokalno prebivalstvo, saj so bile avstrijske pošte več od samega pomena te besede. Bile so tudi pivnice – gostilne, in Franzu se je zdelo logično, da ta element ohrani. Sobe je počasi preurejal v turistične nastanitve in kmalu se je ta njegova poteza obrestovala. Po prvi svetovni vojni, kjer je deloval kot oficir v oddelkih avstrijskih alpincev, je leta 1930 zasnoval in zgradil prvo žičnico, ki je takratne turiste vozila na planoto nad hotelom, imenovano Col Alt. Vedeti je treba, da so bili takratni turisti v izvrstnem fizičnem stanju in da so se pred postavitvijo žičnice peš ali s turnimi smučmi vzpenjali na to planoto in se tam sprehajali. Takšen izlet je trajal vsaj osem ur. Ko pa je bila postavljena žičnica, je bilo seveda turistov več, hotel pa se je vedno bolj razvijal. Tako je človek, ki je že pred prvo svetovno vojno plezal po himalajskih vrhovih, postavil smernice sodobnega turizma.
Njegov vnuk in oče sedanjega lastnika Heinza Kostnerja, ki mu je prav tako ime Heinz, se dedka spominja kot strogega, a vseeno prijaznega človeka, ki ga je navdušil za plezanje in ta je to naredil tudi s svojim sinom. Z eno razliko – Heinz mlajši se je odločil za delo v finančnem sektorju in je odšel na študij v London. Po nekaj letih pa ga je domotožje prignalo domov in s sestro, ki je pravnica, sta aktivno prevzela poslovni del hotela in ga nadgradila. Tako kot vsa leta prej so okoliški turistični delavci sledili njunim izboljšavam, s čimer se je že tako visoka turistična ponudba okoliških krajev, predvsem Alte Badie, še dvigovala. Hotel ima v sosednji hiši še vrsto apartmajev, zunanjo restavracijo in kavarno – slaščičarno. In kar je najbolj pomembno – zaprto imajo le dober mesec dni v jeseni, drugače pa so v glavnem polni.
Sprejem in nastanitev – 5
Hotel ima dve garaži – podzemno za zimsko sezono in veliko parkirišče v neposredni bližini, ki ga ureja naš „rojak“ Slobodan. Možakar z električnim avtomobilom odpelje vso vašo prtljago v sobo in ko se v recepciji ekspresno, prijazno in efektno prijavljate v hotel, je prtljaga že v vaši sobi. Gre za prijeten, ravno prav velik prostor, kjer vse temelji na lesu in simpatičnosti. Vse sobe imajo balkone z ležalniki za poletna sončenja, pa tudi penina za dobrodošlico vas bo ohlajena čakala na mizi.
Televizijski programi so modro selekcionirani in vsak bo našel kaj za sebe, wi-fi pa se poveže kar sam od sebe, brez vpisovanja dolgih gesel. Kopalnica je ravno prav prostorna in ima vse, kar si gost poželi – od papirnatih robčkov, preko sušilca za lase do pestre izbire kozmetike.
Kulinarika in vino – 5
Hotelska restavracija se v jedri nemščini imenuje Zirmstube in tam nudijo obilne zajtrke in večerje. Konec koncev je kuhinja te regije ena izmed najbolj kreativnih v Italiji, saj združuje italijansko raznovrstnost in fantazijo ter germansko preciznost. Vinska karta je precej obilna in temelji na reprezentativnih izborih iz vse Italije, deloma pa tudi Avstrije in Francije. Marže so zmerne in lahko celo rečem, da v povprečnih slovenskih gostilnah plačate gostincu precej več, da vam steklenico prinese na mizo in vino natoči v kozarec.
Povprečne večerje so sestavljene iz štirihodnih menijev, od katerih si hladne predjedi in sladice do mile volje lahko nabirate sami na način samopostrežbe. Zanimivo je dejstvo, da je prav vsak večer eden od članov družine osebno prisoten v jedilnici in skrbi, da vse poteka v redu. Če je potrebno, tudi svetujejo, katero lokalno jed je treba pokusiti, kajti vedno je na izbiro tudi avtohtona kulinarika.
Wellnes in spa – 4
Kletni prostori, namenjeni tem dejavnostim imajo skoraj 1000 m2 in so razkošni. Velik notranji bazen (zunanjega ni), vrsta savn in masažnih salonov najprej impresionirajo. Infra-rdečim savnam je namenjena kar manjša okrogla dvoranica, kajti v njih je v enem trenutku lahko do dvanajst ljudi. Imajo dve turški kopeli in eno finsko, prostor za knajpanje in razne tropske tuše z dišečimi esencami. Vse lepo deluje, vendar je mene zmotila stvar, ki jo srečujem v wellnesih južne Evrope, vključno s Hrvaško, in ta navada se prav nalezljivo širi tudi na sever in zahod: ljudje se na oznake in prepovedi nošenja kopalk v savnah popolnoma požvižgajo in nikogar ni, ki bi na to opozarjal. Tako se včasih zgodi, da je v savni več oblečenih kot golih ljudi, glavno pa je, da se ne znajo obnašati. Vpijejo, loputajo z vrati, v prostorih zdržijo minuto ali dve in potem se režeče-tuleči spravljajo ven toliko časa, da vse shladijo. Za povrh pa radostno snemajo in fotografijo s svojimi telefoni, čeprav je tudi to prepovedano. Ko sem Heinzu to omenil, se je prijel za glavo in priznal vdajo, saj se jim to dogaja vedno in pravih savnarjev skoraj ni več … Njegov odgovor: “Do gostov moramo biti prijazni, takšne drastične prepovedi pa so v nasprotju s takšno politiko.“
Drugo
Zajtrki so, kot sem že prej napisal, raznovrstni in razkošni. Ne manjka raznih zelenjavno-sadnih sokov, svežih lokalnih mesnin in sirov ter množice toplih, tam spečenih kruhov. Za užitkarje je na voljo tudi kozarček hladnega prosecca, pa tudi kave in čajev imajo več vrst.
Poleti je dovolj, da se po kakšnih 50 metrih vkrcate na gondolo – naslednico prve žičnice Franza Kostnerja, ki vas bo pripeljala na vrh planote Col Art, kjer je množica prijetnih pohodnih poti. Od tistih, ki so zares prav sprehajalne, do tistih za bolj vzdržne pohodnike. Pozimi je situacija identična, le da boste pač oblekli smučarsko opremo in vzeli smuči. Če boste v dilemi glede opreme, je pred hotelom trgovina s smučarsko in športno opremo z imenom Kostner.
Skupna ocena: 5
Več na: https://www.postazirm.com/en/home
Besedilo: Peter Jazbec
