Nataša je aktivistka – gostinka, ki je polna raznih domislic in se udeležuje številnih dogodkov in projektov. Od energije jo kar razganja. Zato sem tale sestavek pustil kar v originalnem narečju, da bo vse skupaj še bolj avtentično! (urednik)
Sva z Bogdanom iz Hotela San Martin v Brdih na enem dogodku. Mimogrede mi omeni, prav tako po njegovo, da nekaj pripravljajo. Nočna, električna kolesa, spanje na senu …
…on to meni, takole, mimogrede. Jaz že strižem z ušesi. Povabi me zraven. Je rekel s srede na četrtek. Ob 19. uri se dobimo v Krminu (to je na italijanski strani).
Sem že tam. Nekaj jih že postopa na placu. Se delajo skulirani, ma vidim takoj, da so kakor jaz. Hi, hi, neopazno v pričakovanju. Bogdan že daje kolesa iz kombija. Mojca je vsa črna, ker popravlja ketne. Vidim Stojana Ščurka, Rastija, še dva znana obraza in konec.
Drugi so iz italijanske strani. O, izza ovinka na motorju prihaja tudi Joško Sirk; La Subida. On in Bogdan sta to obmejno zgodbo spravljala skupaj. Ena lepših. Po mojem okusu. Ime smo ji dali skupaj.
Brda, Collio, kolesarjenje pod zvezdami in luno. Jaz dodajam: Od zahajanja sonca, do vzhajanja sonca. Kratek in jedrnat naslov eventa.
Ne gre drugače. Ocenjujemo se. Neopazno. Prvič skupaj. Večina. Na koncu smo bili ku eno.
Z vsemi obljubami, ki pripadajo dobrim, odličnim zgodbam. Lekcija. Kako se zažene električno kolo. Kako se menja, nas podučuje Bogdan. Vodi nas Elena. Ta prava. Obvlada. Skulirana. In gremo.
Iz Krmina po stranskih poteh čez griče in doline in gor in dol. Ni panike. Gre samo. Navdušena. Jaz, ki sem bila tako proti električnim kolesom. Zdaj? Ga ni boljšega za po brdih, kot je električno kolo. Vmes čez mejo. Neopazno. Brez kažina.
Če pomislim, da smo nekdaj morali čez mejo švercat čikgume Bruklin in strune za kitaro in kavbojke in kafe; mi ta mladi takrat. Prepustnico imet. Zdaj, sem in tja, brez točno vedeti, na kateri strani si. Neprecenljivo. In vozimo in gor in dol, tako na lahkice. Fojana. Athena igra na violino. Lepo. Dlake gor.
Gremo naprej. Smo že na drugem hribu. Pod vasjo Višnjevik. Ena gužva na sredo zvečer. Imajo vinarji en piknik. Jerman organizira. Namenjeno druženju tudi z nami. Pričaka nas ohlajeno vino. Njegova rebula. Profesionalno postreženo.
Mirela in Adrijana Peresin iz Turistične kmetije Breg nas postrežeta z odlično kašo s črejšnjami in frtaljo z zelišči, lavando. Joško peče polento. Tako po starim. Reže jo s cvirnm. Res lepo in dobro. Sedimo na pisanih dekah. Kot na oblahih. Jemo, pijemo. Klepetamo. Sonce zahaja. Luna kaže svoj obraz. V gong udari Silvijo. Zadoni v mrak.
Otvorijo novo razgledno točko in odhajamo v noč, čez griče in doline. Na lahkice. Kolesa delajo skoraj sama. Tema. Naše lučke. Rdeča luna. Nasmejani, razigrani. Srečni v dogodku.
Robutamo črejšnje. Čez Vrhulje do Šmartnega. Bližamo se San Martinu. Tam prespimo. Pričaka nas Vesna Valentincic. Presenečenje. Pelje nas po potki proč od hotela. Bele sveče, z belim prtom pogrnjena miza polna osvežujočega sadja. Penina v ledu. Imenuje se Ana. Med oljkami seno, na katerem nas čakajo najbolj beli pouštrčki in najbolj bele dekice. Tam bomo spali. Popijemo dva glaža. Polni vtisov, žlobudramo. Ura je polnoči. Moramo spat.
Ob štiri zjutraj gremo naprej po naši poti pod zvezdami. Zmatrani, polni vtisov zaspimo in že vstanemo. Gongi in petelin so nam naredili jutro. Kava in gremo. Smo že pri cerkvi Svetega križa nad Kojskim. Sprejme nas zvok flavte, deklamacija je Gajina. Ob štirih zjutraj. Noro.
Sonce vstaja. Ga že lovimo. Smo že v Števerjanu na italijanski strani. Na lepem razgledu. Sonce nam noče dati prvih žarkov. Ga ulovimo v dolini. Tam je familja Komjanc. Kakšna prijaznost. Tam hišni fant igra na trobento, nono ponuja šnjopc, tata vino, mama na košček kruha polije njihovo oljčno olje. Vsi skupaj se poslikamo. Tam je tista gasilska.
Ura je šest. Sonce nam dovoli, da se dotaknemo prvih žarkov.
Smeje se nam. Smo že ena prava klapa. In šibamo naprej. Joško nas preganja. Še nekje se moramo ustaviti. Pri Štekarjevih puncah. Kavica, domači biškoti. Prijazno, lepo, sveže jutro. Ni še konec presenečenj, po griču, dveh na posestvo Subida. Joško je tam gospodar. Tam nas pričaka njegova družina.
Skuta in čompe na soli. Tako po domače. Pristno. In spet nas Joško preganja tja proti menaži. Glasba. Bel konj in njegov vodič Marco. Nastopata. Usklajena. Čutiš povezanost. Ljubezen. Lepo je. Res lepo. Ostanemo še par minut. Pojemo še dve čompi in odhajamo.
Proti koncu. Sonce je vstalo. Osma zjutro. Že čutim, da bo vroč dan. Kolesarimo proti Krminu. Krmin še ni vstal. Plac je prazen, tišina jutra. Danes smo ga zbudili mi. Žarimo, nasmeški so veliki, zadovoljni. Oči nam žarijo. Zahvaljujemo se. Zahvaljujemo za nepozabne trenutke. Kličemo po še. In prav res na koncu dobimo od Joškota vsak eno flaško njegovega octa. Ku, da ni bilo dovolj vsega lepega. Vsi so odšli.
Predrag, ki nas je spremljal na poti, pospravlja kolesa na kombi.
Pelje jih v San Martin. Tam so doma. Od tam del ideje, ki nas je tako razveseljevala to noč. Pomagam mu. Odhajava. V Slovenijo. Enkrat smo imeli prepustnice, enkrat se je švercalo. Zdaj sva se samo peljala. Tako na lahko Biča.
Besedilo in fotografije: Nataša Šuligoj
