Vedno, ko se pripeljem v Goriška brda, začne moje srce biti drugače. Najprej bije močneje in hitreje, kaj kmalu pa se umiri, sprosti in začne biti počasneje. Prelepa narava, griči, na katerih so zasajeni vinogradi, človeka v trenutku sprostijo, vsakdanje skrbi v trenutku izginejo.
Še višjo stopnjo sproščenosti in umirjenosti pa sem doživel, ko sem v Brdih obiskal družino Blažič. Človek se nehote naleze umirjenosti, preudarnosti, ljubeznivosti Boruta in Simone Blažič, s katerima sem sproščeno kramljal o njihovem življenju, vinih, vsakdanu v Goriških brdih.
Boj na meji
V bistvu je zgodba Blažičevih zelo podobna zgodbam večine briških vinarjev. Leta 1890 je pranono Peter Blažič kupil kmetijo v Plešivem v Goriških brdih. V tistem času je bila na kmetiji poleg vinogradništva zelo pomembna panoga tudi sadjarstvo, pri hiši so imeli tudi nekaj živine. Skozi zgodovino se je na tem območju zamenjalo kar nekaj držav. Tako sta pranono in nono živela v Avstro-Ogrski monarhiji, oče Ferdo je bil leta 1934 rojen v Italiji, zdajšnji gospodar, Borut Blažič, pa je bil rojen v še takratni naši skupni državi, Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, so Blažičevim državno mejo zarisali dobesedno po njihovem dvorišču. Ta, na novo nastala državna meja, je dobesedno čez noč na najbolj grob način ločila hišo in gospodarske objekte Blažičevih od vseh drugih zemljišč, ki so pripadli italijanskemu ozemlju. Verjetno je bila kmetija Blažič edina kmetija v Brdih, ki je imela hišo na ozemlju takratne Jugoslavije, vse obdelovalne površine pa v sosednji državi, v Italiji. Za Borutova starša, Ferdinanda in Danico, so bili to izjemno težki in stresni časi. Meja in njen režim, ter sami prehodi čez mejo do svoje zemlje, so bili zelo strogi. To je bilo obdobje, ko je šlo za golo preživetje, le briški trmi in marljivosti Borutovih staršev gre zahvala, da je kmetija sploh preživela ter obstala. Ko sem se z Borutom in njegovo ženo Simono sprehajal po posestvu okoli hiše, smo bili enkrat v Sloveniji, že naslednji trenutek smo hodili po italijanskih tleh, ko smo šli nazaj proti hiši, smo zopet prestopili mejo in se vrnili domov, na slovenska tla … in tako ves čas mojega obiska. Ponazoriti želim, da živijo Blažičevi res tik ob meji, le nekaj korakov njihovo hišo in njihova poslopja loči od italijanske strani Brd. Niti pomisliti nočem, koliko težav sta imela Borutova starša v tistih časih na tem obmejnem območju. S prepustnicami, pod budnim očesom takratne obmejne straže, njihovo življenje in delo res ni bilo lahko.
Simona in Borut
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel oče Ferdinand ukvarjati s pridelavo odprtega vina. Ker je imel vinograde na italijanski strani, se je ukvarjal tudi s prodajo grozdja Italijanom. Bolj intenzivno so se pri Blažičevih vinogradništva lotili po osamosvojitvi Slovenije, v letih 1991 in 1992. Leta 1993 so začeli tudi s stekleničenjem svojega vina, ko so se dokončno usmerili v vinogradništvo. Borut je bil prvi dve leti po končani strojni šoli zaposlen v podjetju Iskra. Kmalu pa je to službo pustil in se popolnoma posvetil vinogradništvu. V samem začetku je bilo zelo veliko entuziazma. S prijatelji so veliko hodili po vinotekah v Italiji, degustirali različna vina, občudovali vse, kar nam je zmožno nuditi vino. Ob novih spoznanjih se je rodila velika želja, da bi tudi na domačiji Blažič pridelali tako dobra vina. Ker vino slehernemu človeku odpre oči, razširi obzorja, mu pomaga do novih znanj in poznanstev, se je zgodba vin Blažič začela nezadržno širiti.
Najprej so začeli pridelovati večinoma sveža vina. Ker Borut vedno išče nove izzive, je kaj kmalu začel “eksperimentirati” tudi s podaljšanimi maceracijami, stikom mošta z jagodnimi kožicami. Bili so med prvimi na slovenski strani Brd, ki so v tistem času pridelovali vina po postopku daljše maceracije. Ker je Boruta svet maceriranih vin takoj posrkal vase, so pridelali od letnika 2000 do letnika 2004 samo macerirana vina. Ker takratna vinska scena še ni bila dovolj poučena, pripravljena na macerirana vina, so zopet začeli pridelovati tudi sveža vina.
Iskrena vina z energijo
Blažičevi trenutno posedujejo v Italiji tri in pol hektarje, na slovenski strani Brd pa štiri hektarje vinogradov. V Sloveniji ravno zasajajo nove vinograde, s katerimi bodo imeli skupno okoli devet hektarjev vinogradov. Nove vinograde zasajajo z domačimi sortami, ki so značilne za to območje. Največ je rebule, malvazije in sauvignonasseja. Vsi njihovi vinogradi so zatravljeni, gnojenje je zgolj organsko, herbicidov ne uporabljajo. Njihov cilj je pridelovati kar se da naravna vina. Želijo pridelovati vina s čim manj posegi, kar omogoča narava. Kljub napisanemu pa se Borut Blažič nima za ekološkega ali biodinamičnega vinarja. Vina prideluje tako, kot sam čuti, da je prav. To dela tako, kot mu narekuje na eni strani srce, na drugi strani pa zdrava pamet. Vinogradništva se loteva premišljeno, z občutkom.
Vina te kmetije najdemo v treh linijah. Sveža linija je opremljena z belo etiketo. Čeprav sveža linija njihovih vin zori v cisternah iz nerjavnega jekla (inox), so že ta precej bogata in kompleksna, če jih primerjamo s svežimi linijami drugih pridelovalcev. Že tukaj pazi na to, da se vsi procesi zorenja vina zaključijo v kleti. Zato jim ni potrebno izvajati sterilnih filtracij, kar tudi pripomore k polnosti vina. V sveži liniji z belo etiketo so sortna vina rebule, sauvignonassa (oziroma vino jakot, kot so ga poimenovali), chardonnay in sauvignon. V bolj deževnih letnikih pridelajo več sveže linije, v letnikih, ki so radodarni s soncem, pa se osredotočajo na pridelavo zorjenih vin. Nikakor se z zorjeno linijo nikoli ne silijo, ampak jo napolnijo ob zares primernem letniku za tovrstna vina. Zorjeno linijo upodablja črna etiketa, največkrat pa sta v tej liniji zastopani sorti rebula in že prej omenjeni jakot. Vina s črno etiketo so macerirana nekaj dni, pač odvisno od sorte, nato zorijo do dveh let v večjih rabljenih sodih. Gre za zelo strukturirana vina, ki kljub svoji polnosti pivca osrečijo tudi s svežino in pitnostjo. V tretjo, najvišjo linijo Blažičevih vin, sodijo vina, ki jih krasi črna etiketa z rumenim robom. To linijo pridelajo le ob zares izjemnih letnikih. Poleg rebule najdemo v najvišji liniji še vini Blaž belo in Blaž rdeče. Blaž belo je zvrst, ki jo sestavljajo sorte beli pinot, chardonnay, rebula in sauvignonasse, v vinu Blaž rdeče pa najdemo sorti merlot in cabernet sauvignon. Pri liniji selekcija gre za nadgradnjo zorjene linije. Vina v najvišji liniji so še za odtenek bolj kompleksna, tu gre za vina, ki se jim mora človek stoodstotno posvetiti. Kljub vsemu je tudi v najvišji liniji lesnih not v vinu zgolj za vzorec, tanini so tudi tu mojstrsko vtkani v samo vino, vino je tudi tukaj predvsem pitno, sočno in slastno. Čeprav so vina primerna za takojšnje uživanje, so vina iz zorjene linije in predvsem selekcije več kot primerna za nekajletno zorenje oziroma arhiviranje. S svojimi vini letno napolnijo do 30.000 steklenic. Največ vina ostane doma, v Sloveniji, približno 70 odstotkov, nekaj vina pa roma še v sosednjo Italijo, v ZDA, na Japonsko ter v Belgijo in na Nizozemsko.
Poleg vseh “tehničnih” parametrov, ki sem jih ravno opisal, me je najbolj navdušilo nekaj povsem drugega. Kot sem navedel že v samem uvodu, sem bil navdušen nad gostoljubnostjo, preprostostjo, iskrenostjo, ljubeznivostjo Boruta In Simone. Simona je tudi sommelierka in skupaj z Borutom tvorita čudovit duet na slovenski vinski sceni. Že ob pogovoru po telefonu, ko sem se Borutu najavil za obisk, sem začutil pozitivno energijo in iskrenost v Borutovih besedah. Ko sem prispel v Plešivo 30, kjer domujejo Blažičevi, sem se že po nekaj izmenjanih besedah počutil zelo sproščenega, v hipu sem se počutil kot doma. Ves čas trdim, da se energija človeka, ki vino pridela, odraža v njegovem vinu. Ves čas trdim, da vinar hote ali nehote v vinu pusti svojo sled, svoj pečat, svoj karakter, svojo osebnost. Zato se niti najmanj ne čudim, da sem se ob degustaciji takoj zaljubil v vina Blažič. Kajti ta vina lahko zelo podobno opišem tako, kot sem opisal že Boruta in Simono. Gre za lepa, iskrena, tehnično brezhibna vina, ki navdušijo. Gre za vina, ki so za moj okus. Izmed vseh okušenih vin sem se odločil podrobneje predstaviti dve vini, ki sta me še prav posebej nagovorili.
Jakot in rebula
Jakot Plešivo 2014 je vino, ki je pridelano iz sorte sauvignonasse. Gre za sorto, ki so jo vedno imenovali tokaj. Ko je Slovenija vstopila v EU, pa so se začele težave s poimenovanjem te sorte. Madžari so zahtevali, da Slovenci, Francozi in Italijani prenehamo s poimenovanjem te sorte tokaj, in pri tem jim je uspelo. Tokaj je eno najbolj znanih in priznanih sladkih vin na svetu. Raste v istoimenski pokrajini na severu Madžarske, osnova za sladka vina tokaj je sorta furmint, ki v Sloveniji sliši na ime šipon. V Sloveniji smo našli novo poimenovanje sorte tokaj, pravimo ji sauvignonasse. Ker se mnogo slovenskih vinarjev, ki pridelujejo to sorto, s tem imenom nikakor ne more poistovetiti, so si začeli izmišljati nova imena. Tako so Blažičevi poimenovali svoje vino jakot, kar pomeni tokaj, če ga preberemo od zadaj. Prvi, ki je predlagal poimenovanje jakot, je bil zamejski Slovenec z italijanske strani Brd, žal že pokojni Stanko Radikon. Kakorkoli, sam nikoli nisem dal veliko teže na poimenovanje posameznih vin. Zame je vedno najbolj pomembno tisto, kar se skriva v sami steklenici, zame je najbolj pomembna vsebina. In lahko mi verjamete, drage bralke in bralci, vsebina steklenice Jakot Plešivo 2014 je fantastična. Lahko kar takoj, brez pretiranega razmisleka zapišem, da gre za enega najboljših sauvignonassejev, pardon, jakotov, kar sem jih kdaj okusil. Plešivo je ime vinograda; se pravi, da je to nekakšen grand cru.
Grozdje za to vino prihaja iz 50 let starega vinograda. Bilo je obrano ročno, fermentacijo so sprožile naravne kvasovke, maceracija je potekala pet dni brez kontrole temperature, vino pa je nato tri leta zorelo v rabljenih hrastovih 500-litrskih sodih. Vino je bilo brez filtracije stekleničeno decembra 2017.
Čeprav letnik 2014 velja za zelo težavnega, sem zopet dobil potrditev, da so v Brdih tudi iz tega letnika pridelali zares dobra vina. Še več, mnogi celo trdijo, da je bil letnik 2014 za Brda nekakšen blagoslov, saj vina krasijo višje kisline, kot je za to območje običajno in so tudi kompleksna vina izjemno elegantna. Vedeti moramo, da je tokaj/jakot sorta z zelo nizkimi kislinami in zaradi deževnega letnika vino še bolj harmonično in skladno. Je na meji med globoko, zlatorumeno in jantarno barvo s čudovitim leskom. Potrebno mu je pustiti nekaj časa v kozarcu, še bolje bo, če ga bomo natočili v karafo in prezračili, kajti iz minute v minuto se bolj odpira in kaže česa je zmožno. Hudo, ampak zares hudo eleganten že v nosu. Navdušijo note akacije, zelišč, suhega cvetja, suhe marelice, karamele … Nič drugače se vino ne odzove v ustih, nasprotno, note se samo še intenzivirajo in presunejo pivca. Izjemna eleganca, zaokroženost, kompleksnost. Vino je hudo ekstraktno, s čudovito mineralnostjo, toplino, zaokroženostjo, milimetrsko natančno vtkano lesno noto. Kljub načinu pridelave je vino TOP, popolnoma brez napake, ob katere se tako radi spotikajo večni nergači in nasprotniki tovrstnim stilom vina. Vino vidim kot nekakšen standard za vina pridelana na tovrsten način. Gre za “bombo” iz Brd, ki jo lahko “uporabimo” kot čudovito spremljavo k zelo široki pahljači jedi, ali pa imamo vino za popoln odklop in meditacijo. Bravo, Borut in Simona Blažič! Vrhunsko vino, ki osupne!
Rebula Selekcija 2011 na prvi dotik deluje bolj odraslo, bolj “nabildano” vino kot vino jakot Plešivo. Pa vendar brez skrbi. Kljub svojim mišicam, ki se jih mimogrede niti najmanj ne sramuje, je ta rebula na drugi strani dovolj elegantna in sočna, da se obe strani dopolnjujeta kot jing in jang. Vino je navdušujoče barve jantarja, vonjamo neskončen preplet izjemnih balzamičnih not, finih lesnih zaznav, suhih marelic, zelišč, začimb, suhega cvetja … V ustih je vino suho, popolnoma uravnoteženo, taninov je ravno prav, da pridajo vinu fino začimbo. Karakterna rebula, ki navduši in nikogar ne pusti ravnodušnega. Kljub letom se lahko steklenica te rebule brez problema založi za nekaj let, saj je po mojem mnenju še daleč od svojega vrhunca, rekel bi celo, da je šele na začetku svoje lepe poti. Odlično macerirano vino, ki je pridelano z veliko mero občutka, finese in znanja, saj je v vinu vse tako, kot mora biti, o kakšnih napakah in neljubih zaznavah ni niti sledu. Vino je TOP! Vino je za hedoniste najvišjega kova, ki vedo, kaj in kako se s takšnih vinom počne. To vino je postalo belo vino meseca junija revije Dolce Vita.
Grozdje rebule za to vino je bilo potrgano iz 23 let starega vinograda, maceracija je potekala sedem dni brez kontrole temperature, vino pa je fermentiralo seveda s svojimi lastnimi kvasovkami in zorelo štiri leta v 500-litrskih rabljenih sodih. Vino je pridelano iz odličnega letnika 2011, iz izbranih leg in izbranega grozdja.
Borut in Simona Blažič sta me navdušila in nič manj me niso navdušila njihova vina. Sem zelo velik ljubitelj tovrstnih, maceriranih vin, kot jih pridelujejo Blažičevi. Ker sem okusil že kar nekaj tovrstnih vin, vam lahko zagotovim, da spadajo njihova vina v sam vrh, v prvo ligo maceriranih vin. Poleg tehnične brezhibnosti, nosijo ta vina v sebi pečat Goriških brd, rastišča, na katerem so bila pridelana, in tisto najvažnejše, v sebi nosijo iskrenost, ljubezen in poštenost njihovega avtorja, Boruta Blažiča. Komplimenti!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
