Za pol Slovenije velik otok se ponaša s kar nekaj visokimi gorskimi vrhovi, glavna privlačnost pa je vseeno prijetno toplo podnebje in seveda obilje najlepših plaž, ter obilo mamljivih lokalnih dobrot, med katerimi številne izhajajo iz ekološke pridelave. Kretska prehrana je ena izmed najbolj zdravih na svetu. Meso so nekoč uživali le ob nedeljah in praznikih in še danes predstavlja manjši del na vsakdanjem jedilniku. Najpogosteje so to ribe, kozje meso ali ovčetina. Zraven sodi obilje sveže sezonske zelenjave, ki ni le dodatek, ampak pomembnejši del jedi. Vse skupaj je pogosto kombinirano z ovčjim ali kozjim sirom. Za popoln okus pa skrbijo mešanice otoških začimb in dišavnic ter hladno stiskano oljčno olje. Sladice so običajno narejene na osnovi medu, za povrh pa si radi privoščijo še kozarec ali dva vina, najraje rdečega. Tradicionalna prehrana je očitno res zdrava, saj sodijo otočani med ljudi z najdaljšo življenjsko dobo na svetu.
Chania je eno izmed najprivlačnejših mest na otoku.
Del neobičajno obnovljene minojske palače v Knososu.
Takšne razglede ponuja hotel Blue Palace.
Kulinarično razvajanje
V svet otoških kulinaričnih posebnosti me je popeljala Vivi Kalaitzaki. Navdušena kuharica in ljubiteljica tradicionalnih jedi iz gorske vasi Zaros. Bila je ena od prvih, ki je z raznolikimi otoškimi jedmi v restavraciji Vegera začela vzbujati pozornost tujcev. In to daleč stran od morja, v hriboviti pokrajini, ki privablja predvsem ljubitelje mirnejših kotičkov otoka. Vas je namreč tudi izhodišče za ture v najvišje otoško pogorje Psiloritis, ki se ponaša z več kot 2000 metrov visokimi vrhovi. Majhno restavracijo z nekaj mizami pred vhodom poživljajo barviti dekorativni elementi, za katere je poskrbela Vivi. Očitno se enako dobro znajde pri opremljanju prostorov kot med kuhinjskimi lonci. »Pri nas običajno ne moreš dobiti jedi po naročilu. Toda vsak dan ponudimo tri različne menije, med katerimi so ribji, mesni in vegetarijanski. Tako vsak lahko najde nekaj zase!« me je vpeljala v skrivnosti njene kuhinje. Zvrstili so se: zelenjavna enolončnica, musaka z ovčetino, paleta kozjih sirov in sladica halva. »Če bi rad pokusil kuhane polže, se vrni jutri,« je mimogrede navrgla, ko sva po obilnem obedu nazdravila z otoškim grozdnim žganjem raki. Slišati je bilo mamljivo, saj sem vedel, da polži, tako kot druge sestavine, prihajajo z družinske kmetije, kjer je pomembna predvsem kakovost. Vivi kljub zahtevnemu delu v restavraciji najde čas tudi za kuharske tečaje. Na njih manjšim skupinam predstavi številne otoške recepte, med katerimi je mnoge prispevala njena babica. Pri vodenju tečajev se ji pogosto pridruži starejša sestra Katerina, ki je prava mojstrica v peki domačih pit. Pripravlja jih z nadevom iz kozjega ali ovčjega sira v kombinaciji z različnimi zelišči, z mesom, zelenjavo, pa tudi s sadjem ali marmelado. Nad njenimi dobrotami sem se navduševal pri zajtrku. Katerina namreč skrbi za prvi obrok gostov v manjšem družinskem hotelu Keramos studios. Bivanje v hotelu si večina zapomni prav po Katerininih zajtrkih, ki so pestrejši in predvsem bolj avtentični kot v najboljših otoških hotelih. Seveda v obvezni družbi odlične črne kave in čajev iz zelišč nabranih v okolici vasi.
Restavracija Vegera nikoli ne razočara.
Kjer je užival Bob Dylan
Kar težko se je bilo posloviti od zaspane vasice in še bolj od neprekosljivih gostiteljic. A razgibano hribovito notranjost z obdelanimi polji, vinogradi in oljčnimi nasadi, ter aromatičnim cvetjem, ki spomladi zaznamujejo vsak postanek v naravi, sem sklenil zamenjati za morsko obalo. Manj kot uro vožnje stran se je ponujala ena izmed bolj znanih otoških plaž – Matala. Odlikuje jo pesek privlačne zlato rjave barve, številni bari in restavracije ob obali ter turistično naselje, ki se vedno bolj razrašča okoli nekoč veliko bolj mirnega dela otoka. Plaža in bližnji kamniti klifi ter številne jame v prepadnih stenah so bili nekoč priljubljen cilj hipijev z vseh koncev sveta. Med obiskovalci so bili tudi znani glasbeniki Bob Dylan, Janis Joplin, Joan Baez, Cat Stevens … Joni Mitchell je kraj celo ovekovečila v pesmi Carey (1971). Preden so sredi šestdesetih let v zaliv začeli prihajati hipiji, je bila tu le mirna ribiška vasica. Ker je bilo na voljo malo prenočišč, so tujci za bivanje kmalu začeli uporabljati tudi bližnje jame nad obalo. Zagotovo niso bili prvi, saj so arheološke najdbe potrdile, da so bile jame naseljene že v prazgodovinskih časih, pozneje pa so služile tudi kot grobnice. V eni izmed jam je urejena celo pravoslavna cerkvica. Hipijev že dolgo ni več, gneča v poletnih mesecih pa je bistveno večja. A z malo truda je mogoče v okolici najti ravno tako privlačne, a bolj osamljene peščene obale. Med najbolj vabljivimi je rdeča plaža, do katere je mogoče priti samo po kozji stezici.
Jedi pripravljene po navodilih Koule Barydakis.
Jutranji ulov …
Tropske podobe
Kreta se ponaša s toliko plažami, da se je težko odločiti, katera je najlepša. Vsekakor je nekaj posebnega zaliv Vai, na skrajnem vzhodnem delu otoka. Pa ne le zaradi udobnega peska in vabljivih gostinskih lokalov na plaži! Ob izlivu manjše rečice namreč presenetljivo bujno uspevajo datljeve palme! Sicer sorta, ki se ne ponaša z največjimi in najslajšimi plodovi, a zato ima bujno rastoče košate vrhove, ki nudijo dobrodošlo senco na obali. Tako plaža spominja na podobe s karibskih razglednic. Uspevajo še v nekaterih manjših otoških zalivih, a prav tu je eno izmed največjih naravnih rastišč v Evropi. Palme rodijo manjše plodove, kot smo jih sicer navajeni. Dolgi so le dobra dva centimetra, a so užitni. Toda zaradi velike koščice niso zanimivi za komercialno gojenje. Palme so po legendi na Kreto zanesli že stari Egipčani, o njihovi prisotnosti v antičnih časih pa pričajo najdeni kovanci s podobo palm.
Večere marsikje poživljajo lokalni glasbeniki.
Razvajanje z razgledom
Na tem koncu otoka sem si zapomnil še en precej večji zaliv, Mirabello. Pri ribiški vasici Plaka me je pričakal eden izmed najrazkošnejših otoških hotelov, ki poleg pričakovanega udobja nudi nekaj arhitekturnih presežkov. Hotelsko naselje Blue Palace je od daleč skoraj neopazno, saj so raztresene zgradbe delno vkopane v kamnito pobočje, pročelja pa so obložena s kamnom. Na vrhu vzbuja pozornost višja stavba, ki je posnetek beneške ladjedelnice v otoški prestolnici Heraklion. Nad različnimi bazeni in masažnimi saloni se pogosto navdušujejo tudi znane osebe iz sveta politike, glasbe in športa. Za kulinarično razvajanje je poskrbljeno v treh restavracijah. H gastronomskim pretežno sredozemskim skušnjavam seveda sodijo vrhunska vina. Kljub številnim gostom nikjer ni bilo čutiti gneče. Tudi zato, ker številni apartmaji premorejo svoj bazen. Večina bivalnih enot se ponaša z razgledom na morje in bližnji otok Spinalonga, na katerem samevajo ostanki naselja in beneške utrdbe, ki je bila nekoč ena izmed pomembnejših na Kreti. Otok je zaslovel zaradi svetovne knjižne uspešnice Otok (The Island), ki jo je napisala Britanka Victoria Hislop. Po noveli je bila posneta tudi televizijska nadaljevanka o mladi arheologinji, ki pride na otok raziskovat družinske korenine in skrivnostno materino preteklost. Otok Spinalonga je bil desetletja kolonija za gobavce, danes pa je nenaseljen, a ga je mogoče obiskati.
Skušnjave vsepovsod
Zahodni del Krete je ostal v spominu po celodnevnem raziskovanju dobrih osemnajst kilometrov dolge soteske Samarija, ki velja za najdaljšo v Evropi. In po naslednji »najlepši plaži« Balos. Vožnja po hudo zdelanem makadamu in polurna hoja pod vročim opoldanskim soncem se je končala z zares sanjskim razgledom. Na neskončno dolgo snežno belo peščeno obalo, pred katero se kot privid dviguje skoraj okrogel otok Tigani. Proti njemu se steguje peščeni jezik kopnega, ki ga veter neprestano oblikuje po svoji volji. Tako je otok enkrat obdan z morjem, drugič pa se je mogoče nanj prebiti preko peščenega nasipa in plitve turkizno obarvane lagune. Za podobo raja manjka le še senca … Večina obiskovalcev pride do pravljične lagune s turistično ladjo, ki pristane na otoku okoli poldneva. Takrat je konec z mirnim uživanjem v naravnem paradižu, zato je vredno priti sem v zgodnjih jutranjih urah.
Najlepši del kuharskega tečaja …
Največje mesto zahodnega dela otoka je prijetna Chania. Tudi po nekaj dneh se nisem naveličal mikavnih ozkih zavitih ulic in kamnitih hiš starega dela pristaniškega mesta. V slednjih vabi na desetine trgovinic, restavracij, galerij in nekaj muzejev. »Obiskati moraš mojo prijateljico Koulo!« me je vztrajno prepričevala prijetna lastnica ene izmed restavracij. Vanjo sem redno zahajal zaradi odlično pripravljenih morskih dobrot. »Včasih nam je pomagala v kuhinji, sedaj pa pogosteje vodi kuharske tečaje v vasi Vamos.« Nazadnje sem se res podal do nevpadljive vasice, oddaljene nekaj kilometrov od morja. Podjetnim domačinom je uspelo zaspano vas postaviti na zemljevid turistov. Poleg oddaje apartmajev je mogoče organizirano spoznavati številna kmečka opravila, od izdelave sira do trganja oljk, grozdja in pomaranč. V prostorih nekdanje oljarne pa pripravlja kuharske tečaje avtorica več knjig Koula Barydakis. Rodni otok je zapustila že pri šestnajstih letih, a v Kanadi, kamor je odšla s starši, ni pozabila na tradicionalno kretsko prehrano. Tam je začela še bolj ceniti svoje korenine in znanje kuhanja, ki ga je pridobila od mame. Pozneje ga je nadgrajevala v številnih restavracijah, sedaj pa bogato znanje rada deli z drugimi. »Srečna sem, da sem se vrnila na Kreto,« je začela za uvod v kulinarično srečanje. »Tu imam na dosegu rok vse, kar potrebujem za pripravo kvalitetnih jedi. Marsikaj naberem kar v naravi, večino zelenjave pa pridelam sama ali jo dobim od prijateljev, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo.«
Plaža Vai spominja na tropske kraje.
Pogled iz jame nad Matalo.
Rdeča plaža je najlepša ob sončnem zahodu.
V gorati notranjosti Krete vabi tudi najdaljša soteska v Evropi.
Ob sproščenem klepetu je štiriurna priprava otoških jedi minila presenetljivo hitro. Končala pa se je na najboljši možni način, ob bogato obloženi mizi s sveže pripravljenimi dobrotami. S skupnimi močmi smo v mednarodni zasedbi pripravili piščanca s testeninami in paradižnikovo omako, v mladih listih trte smo skuhali riž z začimbami, zadišalo je po bučkinih polpetih, sirovih ocvrtkih v testu, zraven pa sta se podala grška solata in jogurtov preliv tzatziki.
Skrivnostna civilizacija
Kreto je najbolj elegantno obiskati z letalom. Če se potepate po Grčiji, pa je zanimiva možnost tudi plovba z ladjo. Ena izmed ladijskih družb Minoan lines se ponosno imenuje po minojski civilizaciji, ki je že pred več kot 4500 leti na otoku gradila zavidanja vredne palače in s svojimi ladjami obvladovala okoliška morja. Na razvito civilizacijo spominjajo številne najdbe v arheološkem muzeju v Heraklionu. Vredno ga je obiskati, tako kot tudi najbolj ohranjeno minojsko palačo v bližnjem Knososu. Za njeno ohranjenost gre zahvala arheologu siru Arturju Evansu, ki si je med restavriranjem privoščil zelo veliko svobode. Na osnovi najdb je namreč po svojih predstavah zgradil in poslikal nekaj delov palače. Ti so res privlačni za oko, toda njihova podoba po mnenju večine strokovnjakov odseva le Evansovo domišljijo. Kakorkoli že, Knosos si je vredno ogledati, saj prav tu dobite občutek, kakšno je bilo morda videti življenje v času minojske civilizacije. Med drugim naj bi bil v spodnjih delih palače zgrajen tudi mitološki labirint, v katerem je bil zaprt Minotaver, pošast s človeškim telesom in bikovo glavo. Arheoloških najdišč in krajev povezanih z antičnimi legendami je na otoku še veliko več. Nič čudnega, saj je Kreta znana kot zibelka bogov. V Diktijanski jami naj bi bil rojen bog Zevs. Skoraj tako znan Kretčan je tudi Nikos Kazantzakis (1883–1957), ki je postal slaven po romanih Kristusova skušnjava in Grk Zorba. Oba sta bila uprizorjena v filmu. Še posebno slavo je požel Grk Zorba (1964) z Anthonyjem Quinnom v glavni vlogi in plesom sirtaki na eni izmed otoških obal.
Besedilo in fotografije: Igor Fabjan
