Naslov: Dol pri Vogljah 16, Dutovlje
E-pošta: peter.patajac@gmail.com
Telefon: 05 734 17 20
Odprto: od 12.00 do 22.00; ob ponedeljkih, torkih in sredah zaprto
Ko je mladi kuhar Peter Patajac leta 2002 odprl tole „okrepčevalnico“ v srcu Krasa, smo vsi presenečeni hodili tja na izbrane pojedine. Vmes je v španoviji začel s projektom Ta-Bar v Ljubljani, ki je promoviral slovenski tapas, ki pa to ni bil, saj so ponujali v glavnem dobre in obilne porcije sicer izbranih kraških mesnin za ne tako majhne denarje. Ruj je sicer deloval, vendar ni bil tako v ospredju, potem pa se je Peter mirno vrnil domov, kjer lepo nadaljuje začeto zgodbo tipičnih kraških jedi na nov način.
Pozdrav iz kuhinje je bila posebnost, ocvrta travniška rastlina pokalca (ki poči, ko jo stisneš) na mladi skuti s tartufom. Ta prigrizek je bil poln okusov, hrustljavo slasten in lepo aromatičen. Ker je Peter (zdaj, ko ima pomoč v kuhinji) tudi natakar, je tako podrobno razlagal hladne predjedi, da smo se odločili za ploščo več njih. Najbolj presenečeni smo bili nad mariniranim jadranskim (!?) lososom iz bližnjega italijanskega Krasa (familija Zobec iz Glinščice), ki je s svojo mehkobo navduševal po dolgem in počez. Podoben proces mariniranja je doživela dve leti starana vratovina, ki je v kosu težka pribl. 5 kg. To je bilo genialno dodelano, nobenih pričakovanih slanosti ni bilo, ampak zgolj maslena mehkoba. Skozi podobno zgodbo je šla marinirana govedina s kolobarčki črne redkve in marmelado. Na sredini pa je bila izvrstna domača pašteta, ki je kar klicala po skoku na še tople tam pečene kruhke.
hladne predjedi.
Ocvrta pokalca s skuto in tartufom.
Njoki z žajbljem in grahovo kremo.
Jagenjček s prilogami.
Polenta s priželjcem je bila prva od toplih predjedi. Polento skuha, nareže na manjše koščke in ocvre. Peter je to potem naložil na korenjev pire in dodal jagenjčkov priželjc, ki ga je pekel skupaj s timijanom in na koncu zalil z vinjakom. Jed je bila čudovito mehka in tako nežna, da bi si človek ob tem zaželel še nekaj, kar bi jo privzdignilo. Harmonična krema iz buč na dnu krožnika pa je vse to lepo zaokrožila. Podoben učinek je bil pri njokih z žajbljem na kremi iz mladega graha in kremi iz pancete. Jed sama je spet osvajala z nežnostjo in le majcen del je izražal pikantnost mete, ki je jed poživila. Spet zelo lepo, a kakšna dodatna vsebnost pikantnosti ali zeliščnosti za dvig okusa ne bi škodila.
Dokaj hitro smo prijezdili do glavnih jedi, ki so bile iz mesnih logov. Patajac tudi tukaj spoštuje „terroir“ oz. območje, od koder je pokojna živalca prišla in to je ena od velikih odlik te gostilne; pardon – okrepčevalnice.
Jagnje se je paslo v Drežnici, bilo je precizno in mehko spečeno, priloga pa je bil pečen krompir s porom, dodatek pa je bila pečena zelenjava – koromač, korenje in solata. Krožnik je bil poln in slasten, meso pa brez pripomb.
Nekaj podobnega je Peter naredil pri naslednjem glavnem krožniku – pečeni svinjski potrebuševini (panceti) v družbi praženega krompirja s porom in pečenim korenčkom. Družbo na krožniku je delal še pire iz rdeče čebule, ki je lepo zaokrožil okuse. Edino pripombo smo namenili hladnim krožnikom, ki so jedi precej osiromašili.
Predsladica (mlada skuta z jagodovo kremo) in sladica (torta z avokadom) so spodobno zaključile popoldan. Vinska karta je za takšno gostilno zelo dobra, prevladujejo pa domači, kraški asi iz obeh strani meje. Precej je tudi Bricev in skoraj vsa vina točijo na kozarec. Marko Fon je eden izmed najboljših kraških vinarjev z zelo limitirano proizvodnjo. Ampak vino Ruj, ki je hišno vino te okrepčevalnice, je Fonova vitovska, ki jo ponujajo po zelo prijazni ceni.
Patajac je kljub dotiku sodobne kulinarike še vedno zavezan kraški tradiciji. Z recepturami ne komplicira in se ne izpostavlja pastem sodobne kulinarike. Vse je na mestu, umirjeno in tudi dokaj predvidljivo.
