Kanarski otoki so bili zadnjih osem let moja priljubljena zimska destinacija za golf in kolesarjenje.
Največkrat sem obiskal Gran Canario in Tenerife in o teh izletih ste lahko že brali v Dolce Viti. Otoke vulkanskega izvora, ki ležijo zahodno od afriške obale in so zemljepisno bliže Maroku kot Španiji, sam zadnjič obiskal tik pred začetkom usodne svetovne pandemije v začetku marca pred dvema letoma.
Vmes sem že večkrat kupil vozovnice najbolj znanega svetovnega nizkocenovnega letalskega prevoznika, a zaradi vsem znanih razlogov mi ni uspelo odleteti v večno pomlad sredi Atlantika vse do letos, ko sem (vsaj zame) ledeno mrzel februar, ki sem ga preživel na olimpijskih igrah na Kitajskem zaključil na Gran Canarii in si ogrel zmrznjene ude.
Takoj po pristanku v Las Palmasu sem se z mislimi vrnil v preteklost, ko je turistična industrija na Kanarskih otokih delala na polnih obratih.
Moderna infrastruktura z množico hotelov, apartmajev, zasebnih sob in drugih vrst namestitve je bila dobro zasedena skozi vse leto in šele letošnji februar je številke približal nekdanjim rekordom.
Gostje so komaj čakali, da se omejitve sprostijo in vse steče kot pred pandemijo, le maske v zaprtih prostorih in potrdila o cepljenju morate imeti še vedno s seboj. Dražji je tudi bencin in predvsem najem avtomobila, kar je posledica dveh sušnih let in trenutne svetovne krize z dobavo novih vozil.
Anfi Tauro Golf
Obiskal sem vseh pet delujočih igrišč, saj je El Cortijo že pred pandemijo dokončno prenehal obratovati in kot prvi izziv letošnjega golfskega potepanja po otoku, na katerem se mi je pridružila hčerka Eva Kiri, izbral igrišče, ki se ponaša z nazivom »najboljši golf na Kanarskih otokih« in leži povsem na jugu v kraju Tauro.
Trije arhitekti so narisali igrišče na 65 hektarih kamnitega terena, v katerega so postavili zelene preproge bermudske trave. Prvi vtis je, kot da bi igral v kamnolomu, saj je nekaj lukenj umetno podaljšanih tako, da so prostori za zelenice izklesani v skale in se kakšna zgrešena žogica zato tudi srečno odbije nazaj proti zastavici.
Začetne luknje so lažje in čistine dovolj prostorne, da lahko odigrate vsako žogico, na drugem delu igrišča pa ni veliko prostora za zgrešene udarce. Velika višinska razlika na več luknjah, ko žogica leti neskončno daleč, se vam bo vtisnila v spomin, enako kot udarjališče 13. luknje, ki je izklesano v skalo sredi hriba, pod katerim je tako majhna zelenica, da ima ob strani zabite lesene količke v obliki ograje, da žogica ali igralci ne padejo v prepad.
Zaključek na osemnajsti luknji je prav ameriški v obliki dvojne valovite zelenice, na kateri je še zastavica devete luknje in je varovana z velikim jezerom in množico peščenih ovir. Vile pred igriščem in hotel s petimi zvezdicami ponujajo vse udobje gostom iz vsega sveta, golfisti pa v ceni 120 evrov za igro dobijo tudi električni avto, saj brez njega ni moč igrati, ker je vzponov in spustov preveč, da bi jih lahko odigrali v štirih urah.
Maspalomas Golf
Jug otoka je turistično najbolj razvit in poln hotelov in apartmajev. Zato so v Maspalomasu, kjer se ponašajo s peščenimi sipinami že leta 1968 zgradili drugo igrišče na otoku predvsem za potrebe turistov.
Povsem ravno in preveč zahtevno igrišče je zasnoval Mackenzie Ross, ki je z enostavnim dizajnom poskrbel, da je najbolj obiskano od vseh. Zamislil si je široke čistine, na katerih težko izgubite žogo, samo dve luknji z vodnimi ovirami in prostorne zelenice, ki so kot nalašč za dober rezultat, kar razveseli gosta, da se rad vrača.
Maspalomas Golf
Maspalomas Golf
Goste palme, ki obkrožajo igrišče, poskrbijo za prijetno senco med čakanjem na udarec in odlična restavracija v klubski hiši ponuja okusno dnevno kosilo s tremi hodi. Pravi počitniški golf, za katerega ne potrebujte avtomobilčka, priporočljiva pa je merilna naprava ali vsaj golf ura za določanje razdalje do zelenice. Cenovno je v zimskem času enako drag kot druga golfska igrišča na otoku (120 evrov), poleti pa cena zelo pade, saj gostje večinoma poležavajo na plaži ali ob hotelskih bazenih.
Salobre Hotel Resort & Serenity
Nad avtocesto, ki povezuje turistični jug z glavnim mestom na severu otoka, leži svet kanjonov in skalnatega terena, ki ga je v zeleno oazo spremenil švedski milijarder, ki ima v lasti tudi dva velika hotela v Maspalomasu. Kot navdušen golfist je iskal zemljišče, na katerem bo lahko zgradil vsaj eno sanjsko igrišče.
Tega je poimenoval Južno igrišče (Old Course) in je bilo odprto pred osemnajstimi leti. Projektiral ga je Roland Faure, ki je svoje znanje izpilil med delom v ameriškem biroju za golfski dizajn legendarnega Roberta Trent Jonesa. Igrišče se vije po vzpetinah okoli hotela in apartmajskega naselja in ima, kot je običaj na ameriških igriščih, precej lukenj z vodnimi ovirami.
Zaradi ozke doline je le malo povsem ravnih in širokih čistin, zato je igralec pred številnimi izzivi ob igranju po hribu navzgor ali navzdol. Zaradi višinske razlike med udarjališči in zelenicami so številne luknje prav nepozabne, še posebej 10., 11. in 12. luknja, kjer so udarjališča visoko nad dolino in žogice letijo neskončno daleč. Cena za igranje je podobna kot drugod na otoku in znaša 120 evrov, lahko pa igrate zgodaj zjutraj za 75 evrov ali po tretji uri popoldne za 66 evrov.
Salobre Golf – Old Course
Z Evo Kiri sva si pred popoldansko igro privoščila hitro kosilo v S klubu, kjer strežejo golfski menu, na katerem so testenine in burgerji, ki so jih kot zanimivost poimenovali po najboljših španskih golfistih, kot so Sergio Garcia (vegi burger) Jon Rahm (piščančji s sirom cheddar in avokadom) ali Rafael Cabrera-Bello (goveji z dimljenim sirom).
Poleg starega igrišča v resortu trenutno popravljajo tudi novo igrišče (New course), ki so ga po načrtih Rona Kirbyja odprli 2006, vendar ga v času dveletnega zaprtja hotela Serenity Salobre zaradi pandemije ni bilo moč zalivati, saj je bil namakalni sistem povezan s hotelskim vodovodom in se je v dveh vročih poletjih povsem izsušilo. Letos obnavljajo vse zelenice in čistine in bodo prvih devet lukenj odprli jeseni, drugih devet pa prihodnje leto ter tako znova omogočili igranje na dveh različnih igriščih.
Lopesan Meloneras
Blizu velikega svetilnika in plaže v Melonerasu je moderno igrišče, ki je namenjeno predvsem gostom iz bližnjih hotelov, zato ima zelo majhno klubsko hišo, v kateri je le tuš, prodajalna in majhna kavarna, v kateri vam po končani igri pripravijo le kak sendvič ali burger, saj gre večina igralcev v svoje štiri- in petzvezdične hotele z all inclusive ponudbo.
Prvih devet lukenj je speljanih med umetno nasajenimi palmami po terenu, ki se ves čas vzpenja ali spušča in od igralca zahteva pravo izbiro palice glede na veter in pozicijo žogice. Golfistom najbolj pomagajo merilne naprave ali golf ura, lahko pa si za 40 evrov izposodite moderen golf avtomobilček, ki ga poganjajo sončne celice in ima navigacijo GPS, ki za vsako luknjo posebej poda vse koristne informacije, še preden udarite svojo žogico.
Lopesan Meloneras
Lopesan Meloneras
Še bolj spektakularnih pa je drugih devet lukenj, ki se vijejo na pečini tik nad obalo, tako da lahko med igro opazujete kopalce na plaži pod seboj ali jahte v marini. Nasprotni veter zelo podaljša dolžino igranja luknje, zato je lahko drajver na paru 3 dvanajste luknje, ki je dolga 182 metrov povsem logična izbira.
Polna cena igranja je 141 evrov, zato se ga pa splača odigrati zgodaj zjutraj ali pozno popoldne za ceno 98 evrov. Hotelski gostje plačajo še ugodno ceno 96 evrov za start kadarkoli čez dan.
Zvečer sem si ogledal H10 Meloneras Palace resort, ki se ponaša z razkošno osrednjo stavbo v stilu Antonia Gaudija in gostom ponuja veliko zasebnosti na treh bazenih in v štirih restavracijah. Pokusil sem tudi nekaj morskih in mesno obarvanih krožnikov na terasi ob sončnem zahodu, ki je najlepši ravno na tem delu Melonerasa.
Real Club de Golf de Las Palmas 1891
Glavno mesto otoka, v katerem živi skoraj 400 tisoč prebivalcev, se ponaša z najstarejšim igriščem v Španiji, ki so ga zgradili pred 130 leti. Leži ob kraterju ugaslega vulkana Bandama 550 metrov nad morjem.
Čudovit razgled na okolico je zaščitni znak igrišča, ki ga je projektiral Mackenzie Ross in ima vse odlike klasičnega angleškega dizajna. S 5636 metri dolžine z rumenih udarjališč s parom 71 je tudi precej krajše kot moderna igrišča, a pravega igralca navduši s svojo nepredvidljivostjo, saj vsaka luknja zahteva razmislek pri izbiri palice in taktiki igranja.
Čeprav je dovolj prostorno za igranje z drajverjem, je velik dejavnik veter, ki nekatere kratke luknje zelo podaljša. »Lahko ga igraš stokrat, pa se ga ne boš naveličal, saj boš vedno našel nov izziv,« mi je povedal soigralec Jaime Suarez, ki z golfsko štipendijo študira in igra za univerzo v ZDA.
Real Club de Golf de Las
Palmas 1891
V stari klubski hiši so razstavljeni pokali in tabla z imeni zmagovalcev je impresivna, saj so na igrišču tekmovali svetovni mojstri tega športa. Domača golfska šola pa je vzgojila nekaj igralcev, ki so igrali ali pa še igrajo na Touru. Najbolj znan med njimi je Rafael Cabrera-Bello, ki vsako leto organizira otroški turnir za nadobudne golfiste z vseh sedmih Kanarskih otokov.
Igrišče je res zanimivo in te vrne v preteklost, ko so bile zelenice še majhne, peščene ovire pa samo na ključnih mestih in ne kot danes vsepovsod na modernih igriščih. Tudi obe zaključni luknji (deveta in osemnajsta) sta dolga para 5 in se vijeta po hribu navzgor in se končata pred teraso klubske hiše, od katere je najlepši razgled na igrišče in okolico.
Na potovanjih rad okušam lokalno kulinariko in kljub številnih obiskom mi Gran Canaria še vedno razveseli brbončice. Domačini se za hitro malico ali kosilo najraje ustavijo na bencinskih črpalkah, kjer je ločena od prodajalne tudi Cafeteria, v kateri strežejo kavo, sendviče z iberskim pršutom, znane kot bocadillo, in tople jedi na žaru ali na žlico, kar je zelo okusno in zelo poceni.
Z Evo Kiri sva obiskala tudi Pozo bar v surferski vasici Pozo Izquierdo, kjer sva pojedla več krožnikov morskih dobrot. Znameniti krompir v oblicah (papas arrugadas) in male zelene paprike (pimientos de padron) so nekaj, kar je vredno pokusiti čim večkrat, dnevno kosilo v Maroa Club de Mar pa nama je polepšalo prost dan na plaži v resortu Anfi v Arguineguinu.
Zadnji večer pred odhodom domov pa sem po dveh letih znova obiskal restavracijo Gorbea v hotelu Gloria San Augustin, kjer je Eva Kiri uživala v morskih dobrotah, jaz pa v klasično pripravljenem tatarcu za predjed in fuziji španske in azijske kuhinje za glavno jed.
Vrnitev v prihodnost je bila po dveh letih brez obiska na Gran Canarii zelo osvežujoča. Vesel sem bil srečanja s starimi znanci na otoku, ki ga poznam bolje kot katerokoli drugo svetovno golfsko destinacijo, saj smo si imeli veliko za povedati.
Nad igranjem na odlično urejenih igriščih pa je bila navdušena tudi moja hčerka, ki je v treh letih od njenega zadnjega obiska zelo napredovala kot golfistka in zrasla v razgledano najstnico, ki s telefonom beleži vse, kar se dogaja.
Zato sem bil vesel, da sva še pred vrnitvijo v domovino rezervirala sobo za jesenske šolske počitnice, zato sem svoje potovalne golfske palice in sveže oprano garderobo pustil kar v skladišču vile, kamor se rad vračam zadnjih nekaj let.
Besedilo in fotografije: Aleš Fevžer
