Tam, kjer se celina neha in se začne veliko morje, na najbolj jugozahodnem delu Evrope, se nahaja dežela. Dežela sonca, morske hrane, neskončnih peščenih plaž, krušljivih klifov, azurnega morja … Dežela velikih pomorščakov, otožne glasbe in nogometa.
Algarve na Portugalskem je sanjsko območje, kjer se čas ustavi.
Zvoni telefon. Kaj je zdaj tako pomembnega? Nimam časa. Spakirati moram. Jutri s Tejko že letiva v Granado.
Javim se, in Tajkin glas bruha … Moram umakniti telefon od ušesa. Nič mi ni jasno. Blago telečje buljim v telefon … Ko rafal besed končno poneha, vprašam po mirnejši ponovitvi povedanega.
Odpovedali so nama let. Po glavi mi nevroni švigajo z zavidljivo hitrostjo. Na koncu kapituliram, v meni se dvigne otročja trma. Greva Srna, vseeno greva. Bova že potem reševali. Rekli bova, da nisva vedeli. Naj nama zagotovijo nadomesten let.
Portugalska ruta
Natanko tako se je nova avantura tudi začela. Iz Benetk poletiva do Madrida in od tam v Granado. Uživava v čarobnosti mesta, obiščeva večer flamenka v jamah, žal pa nama propade ogled Alhambre, ki ga zaradi stavke nadzornikov neba zamudiva. Kljub temu sta dobra volja in adrenalin na višku. Naslednji dan nadaljujeva z vlakom v Sevillo.
Krenili sva tri dni pred preostalo posadko. Žrtvovali sva se v znanstvene namene. Nakup vin za ladijsko degustacijo je že nekakšen standard, na naših potovanjih. Špansko-portugalsko mejo prestopiva s polnim kovčkom »zbranih del«.
Na Portugalskem se namestiva v mestu Faro. Mesto je v dokaj klavrnem stanju. Fasade cvetijo, ljudje pa uživajo na soncu v neznosni lahkosti bivanja …
Na kavi naju ogovori lastnik bifeja, v nama znanem, bratskem jeziku. Izkaže se, da je to gospod Stevan Milovac, nogometaš iz nekdanje Juge, točneje iz Novega Sada. Pred dvema desetletjema je prišel delat na Portugalsko. Delat tisto, kar najboljše obvlada. Igrat nogomet. Po zaključku kariere je z družino ostal v tej topli deželi. Posedamo, kofetkamo in obujamo spomine na življenje v bivši skupni državi …
Noč se prevesi v dan. Skočiva na avtobus. Končno sobota. Začenja se naša morska avantura. Ekipa s kapitanom MR-jem, naju pričaka v marini v mestu Portimão. Navdušenje je veliko, ko vidimo čudovito jadrnico, naš dom – Beneteau First 47.7. Jadrali bomo!
Farol Cabo de Sao Vicente ali konec sveta
Praia Ilha de Culatra
Algarve je območje južne Portugalske s čudovito pokrajino. Prepreden je z neskončnimi peščenimi plažami, visokimi klifi, obdanimi s turkiznim oceanom.
Portugalci pravijo, da Algarve ni Portugalska.
V mislih imajo več dejavnikov, za katere je kriv močan mavrski vpliv. Razlike se kažejo tako v kulturi, arhitekturi, prehrani kot poimenovanju krajev … pomembna razlika pa je tudi klima. Klima na jugu Portugalske je namreč sredozemska in ne oceanska.
Ko nam uspe napolniti jadrnico za samozadosten teden, kolikor bo trajalo naše raziskovanje, odvežemo. Odpeljemo se mimo utrdbe iz 15. stoletja, Santa Catarina, proti mestu Lagos.
Lagos je relativno blizu in veter nam služi dobro. Drsimo po gladini, valov ni, jadrnica pa je res odlična. Končno si privoščimo pozdravni, malček velik – Džingis tonik. Felicidades!
Lagos je bil, tako kot številna obalna mesta na Portugalskem, vedno tesno povezan z morjem. Ima slikovito obalo in bogato zgodovinsko dediščino. Ribištvo je bilo pomembna dejavnost že od antičnih časov. Približno leta 1960 je mesto sprejelo turizem, ki je postal njegova najpomembnejša gospodarska dejavnost. Marina de Lagos ima približno 500 privezov in je postala pomembno navtično središče. Tu prenočimo na pontonskem pomolu in kujemo načrte za jutrišnji dan, ko gremo na konec sveta.
Dan se začne fantastično, veter je ravno pravšen. Gneče na morju ni. Očitno je, da se sezona še ni začela. Tudi mrzlo je še precej. Dobro vzdušje, smeh, pljuča polna morskega zraka in obisk jate delfinov naredijo dan še posebno čaroben.
Delfini nas spremljajo kar dober kos poti. Frajerji se važijo pred nami, izvajajo cel kup gimnastičnih vragolij. Jadramo mimo mesta Sagres in se približujemo famoznemu rtu Cabo de Sao Vicente. To je skrajni jugozahodni del celinske Evrope. Včasih, pred velikimi odkritji slavnih pomorščakov, med katerimi je lep nabor Portugalcev, kot sta Vasco da Gama in Ferdinand Magellan, so mislili, da je to konec sveta. Predvidevali so, da je naprej od rta samo še ocean. Rt je znan po 24 metrov visokem svetilniku, zgrajenem na ostankih nekdanjega samostana iz 16. stoletja. Je eden najmogočnejših in najmočnejših v Evropi. Njegova svetloba se vidi celo 60 km naokoli. Zaplujemo mimo, na odprto morje in nazdravimo. Še smo živi, čeprav smo šli čez mejo.
Culatra – plaža
Džingis tonic
Obrnemo nazaj proti Sagresu, kjer se zasidramo pred mestom. Tu bomo prenočili. Kot zanimivost je treba povedati, da čeprav jadramo po Atlantiku, to ni bavbav. Globina morja v priobalnem pasu je največ 15 do 20 metrov. Portugalska ima zato, ko pihne veter, tudi visoke valove, ki se lomijo, to pa je raj za surfanje. Globino spremljamo že avtomatsko. Predvsem pa se tokrat srečujemo z novo kategorijo, na katero moramo biti res pozorni. To je plimovanje. Na Portugalskem je razlika med plimo in oseko lahko tudi do 5 metrov. Pomoli po mestih so zato večinoma pontonski in se s plimo dvigujejo oz. spuščajo. Marine so zaprte z zapornicami in če želite vpluti, ne smete zamuditi ure, ki je navedena na tablicah plimovanja in jih dobite pri čarteristu.
Utrujeni od precej dolge, aktivne in vetrovne plovbe po večerji pokusimo nekaj flašk vina in odvibriramo v kabine. V glavah se vrti prijetno spoznanje. Jutri gremo končno na plažo … Voda je hladna, še posebej za nas, ki smo vajeni toplejšega morja. Atlantik ima čez celo leto temperaturo med 17 in 23 stopinj. Odločeni smo stisniti zobe in poskusiti. Če ne za užitek, pa zaradi higiene in zato, da se bomo lahko hvalili. Namakali smo se v oceanu. Priceless.
Zbudimo se v močan veter. Vračamo se na vzhod. Določimo smer proti mestu Albufeira in plaži Praia de Oura.
Albufeira v arabščini pomeni laguna. Plaža je prekrasna. Dih jemajoč kontrast azurnega morja in rumenih klifov ter peščenih sipin, mami. Končno se okopamo. Morje je res hladno, je pa vredno skoka. Podhlajeni se osvežimo z večkratnimi napitki in odmotoriramo na privez v Albufeiri. Glede na plimo ni težav. Privežemo se.
Naslednje jutro pri izplutju si ogledamo cirkus, ki ga ustvari plimovanje. Kako lahko plovni predmeti kmalu postanejo nepremičnine. Na poti proti mestu Olhao nas spremljajo čolni, jadrnice, katamarani, ki so zelo dobro zasidrani in sedijo na kopnem.
Prispemo na sidrišče pred Olhaom. Kuhamo, uživamo, se kopamo in ustvarjamo kabaret. Danes se nam ne da na kopno – v life. Pride pa life do nas. Noč je dolga.
Polži
Cataplana
Jutro nas surovo prizadene, vendar ni časa za počitek. Pokličemo vodni taksi, da nas popelje v mesto. Pametno se izognemo morebitni težavi, da ne bi tudi naš trenutni dom postal nepremičnina. Navdušeni smo nad plovbo po označenih kanalih … tako zelo, da taksista nagradimo z velikim aplavzom.
Olhao je staro ribiško središče. Celotno obalno območje spada v naravni park imenovan Ria Formosa, eno pomembnejših mokrišč v Evropi. Tu najdemo veliko raznolikost habitatov, kot so pregradni otoki, močvirja, brežine blata in peska, sipine, soline, sladkovodni ribniki. Zelo dobro se vse skupaj vidi iz letala, ko vzletiš z letališča v Faru.
Začnemo odkrivati mesto. Pošteno rečeno, mesto ni nič posebnega, ima pa famozno ribjo tržnico. Tu najdete vse. Dobesedno vse. Od raznoraznih rib, polžev, rakov, školjk, mehkužcev. Ni da ni.
Lačni in žejni si privoščimo in pokusimo tradicionalno ribjo cataplano. Cataplana je lonec za kuhanje v obliki školjke, tradicionalno bi moral biti bakren. Pravijo, da izvira iz mavrskih časov. Jed, ki jo pripravljajo, je dobila ime po loncu in je ena izmed najbolj okusnih portugalskih specialitet. Osnova jedi so soparjene školjke, kosi ribe, raki in zelenjava. Dobi se tudi v mesni različici. Največkrat je cataplana narejena za dve osebi. Okusno za prste polizat in še dolgo ostane v spominu.
Polni vtisov se vrnemo domov. Utrujeni od hrane in dneva, zlagamo vtise. Vsak na svojem koncu občudujemo sončni zahod.
Zbudimo se v krasen četrtek. Teden se je prevesil. Pa nič zato. Prvi del današnjega dne je namenjen uživanju na sipinah, kopanju in lenarjenju. Z veliko mero smeha nam uspe usposobiti dingija in nekako odveslati na otoček Culatra pred mestom.
Culatra je splošno znana, kot oddaljen rajski otok s tropskimi, belimi, peščenimi plažami. Znana je po kristalno čisti vodi. Ko se privežemo na pomolu, se soočimo z majhno vasico z nekaj kavarnami. Na otoku ni avtomobilov, vzdušje je sproščeno, zdi se, da je življenje obstalo. Vidimo traktorje, tudi nevozne, in trikolesne Piaggie, ki se motajo po ozkih ulicah.
Otok, kot sem napisala, pripada naravnemu rezervatu in je izrazito lep. Sinhrono z otokom je tudi naše počutje. Uživamo v soncu, azurni vodi, pesku na koži in gin toniku. Življenje se tudi nam ustavi za nekaj trenutkov. Po kratkem zenu na belem pesku se radovedni odpravimo na približno trikilometrsko pot po sipinah, do svetilnika Farol Cabo de Santa Maria …
Taxi – dobra volja je najboljša
Kabaret
Čas nas preganja, saj se veter počasi dviguje, mi pa moramo naprej proti pristanu, kjer bomo prenočili. Smer je marina Vilamoura. Veseli, srečni in zadovoljni, kot mali otroci, prepevamo ob glasbi, ki rohni iz ladijskih zvočnikov. Evforijo prekine močan veter. Prisiljeni smo skrajšati jadra na drugo skrajšavo. Odglisiramo do marine.
Za Portugalsko mondena marina Vilamoura spada med večje marine. Prispemo pred večer in se privežemo na pontonski pomol, kakor smo že navajeni. Priveza ali sidranja do sedaj še nismo plačali. Tudi Portugalska je navtikom prijazna dežela.
Pošast
Zjutraj odvežemo s poštenim cmokom v grlu, saj je to naš zadnji dan. Takoj naredimo načrt, da bomo tudi ta dan izkoristil do konca. Obiskali bomo najlepšo plažo. To je plaža Praia da Marinha. Šteje za eno izmed desetih najlepših v Evropi in med sto na svetu. Res je lepo. Sidramo, se kopamo, odplavamo na kopno in se med klifi povzpnemo do hiške, kjer si privoščimo osvežitev. Vse skupaj je neverjetno. Prime nas, da bi pozabili na vse in ostali tu.
Po vrnitvi na jadrnico opazimo, da je v zalivu nastala gneča. Veliko turističnih plovil prevaža ljudi željnih kopanja in uživanja v tem dragulju. Med njimi je tudi nekaj prav vesoljskih. Neverjetnih. Človek ima občutek, da ni na zemlji, ampak na nekem drugem planetu, ali pa je vsaj statist v ZF-filmu …
Odplujemo in čez nekaj ur smo že v domačem pristanu Portimão. Od sonca ožgani, s polnimi glavami fantastičnih slik, polnimi pljuči oceanske svežine in s peskom v spodnjih hlačah, najprej popijemo obvezen landing beer.
Zavlačujemo. Pakirali bomo jutri. Danes se bomo še razvajali in uživali. Jutri pa bo čas soočenja z vrnitvijo v domovino!
Se beremo ob naslednji avanturi. Mirno morje in dober veter!
Besedilo in fotografije: Darja Novaković
