Naslov: Gosposka ulica 4, Ljubljana
Splet: www.facebook.com/pg/ramenbymaru/about/
Telefon: 031 555 404
Odprto: vsak dan od 11. do 18. ure, ob nedeljah zaprto
„Končno!“ smo zaklicali vsi ljubitelji azijskega street-fooda, med katerim ima ramen, japonska jed, prav posebno mesto.
No mogoče ni ravno hitra „hrana s ceste“, je pa izjemno priljubljena jed, ki je osvojila ves svet. Preprosta juha z rezanci, mesom, zelenjavo, morskimi algami, jajcem in še nekaj dodatki se je razvila v svetovno uspešnico.
ekipa ljubljanskega ramna – KATJA in NINO.
Na Japonsko so jo menda prinesli Kitajci na začetku 19. stoletja, Japonci pa so jo v svoji znani „picajzlarski maniri“ tako spremenili, da tistemu, kar naj bi bil kitajski original, ni več podobna. Pravi razcvet je ta jed doživela po drugi svetovni vojni in kaj kmalu je špricnila preko japonskih meja; najprej v ZDA, kjer so jo predvsem mlade generacije doživele kot neke vrste „kulinarično osvoboditev“. Zanimivo je, da ramen po navadi ni na jedilniku pravih japonskih restavracij, ki se ukvarjajo v glavnem s surovimi morskimi sadeži na tak ali drugačen način. Ramen strežejo v restavracijah tega imena in ne glede na njegovo navidezno preprostost je pravega in takšnega, da bi se mu klanjali tudi Japonci, težko narediti. Kljub vsemu pa je bivši pomivalec posode v restavracijah, Američan Ivan Orkin postal mojster te jedi, da celo Japonci pravijo, da je največji mojster. Ampak samo v Tokiu (ima sicer 33 milijonov prebivalcev) je okrog 10.000 restavracij, v katerih strežejo ramen.
Pomembne informacije.
Pri nas se je tega lotila ženska. Gajstna, kot je, je Darja Gorenc svoje zelo uspešno delovanje japonske restavracije Maru na Vodnikovi cesti v Šiški nadgradila s svetovno trendovsko oštarijo.
Lokacija je sicer na Gosposki ulici v Ljubljani, dejansko skoraj nasproti Volčičeve Monstere, le vedeti je treba, da je tam Gosposka ulica tudi pravokotno navzgor in vodi do Vegove. Prostor je izjemno majhen in miz ni. Ob šanku se lahko usede kakšnih deset ljudi in to je to. Ker pa strežejo eno jed, ki se pripravi relativno hitro, jo gosti kljub (vsaj zame) ogromni porciji pojedo hitro. Lahko rečem, da se je Darja Gorenc tudi s tem prostorom dotaknila bistva ramena – nič razkošnega, bolj majhno kot ne, cenovno ugodno in predvsem – nepretenciozno.
In kaj ramen sploh je?
Nekaj sem povedal na začetku, tukaj pa strežejo tri osnovne verzije ramna. Shoyu je osnovna in najstarejša verzija jedi. Tako kot vse je sestavljena iz mešanice kokošje (70 %) in svinjske (30 %) juhe. Je najmočnejša od vseh, saj ji dodajo kar precej sojine omake, kar poskrbi za slanost in barvo. Tako kot vse druge verzije tudi ta vsebuje koščke svinjine, morskih alg, koruze, narutomakija (bele ribje paste) in začimb. Jasno – največ je rezancev, ki so v tej kombinaciji zelo slastni in so tudi precej nasitni.
ramni pred štartom.
ramen v vsej svoji razkošnosti.
Druga verzija se imenuje shiu in je lažja od shoya, saj je ne vrejo tako dolgo, pa tudi sojine omake ne vsebuje. Ima pa zato kar precej limonine lupine, kar okus lepo osveži in jo naredi izjemno slastno. Najbolj kompleksna verzija se imenuje miso (tako kot najbolj znana japonska juha), in je relativno nov izum, saj so jo prvič postregli na severnem japonskem otoku Hokaido ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi dodatka pikantne fižolove paste tobanjan pa je tudi najbolj pikantna. Ampak ta pikantnost ni takšna, da bi pihali in jokali, ampak lepo in elegantno oplemeniti jed.
Ponudba pijač je minimalna, saj ni mišljeno, da bi gosti tam posedali več časa. Japonsko pivo in simpatična naravna in lahkotna vina Gordia, ki jih prideluje Andrej Cep iz Ankarana.
Vsekakor vam obisk tega „pajzla“ več kot toplo priporočam, saj boste lepo postreženi in okusi jedi so takšni, kot morajo biti. Darja in ekipa – vse čestitke!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
