Oni dan sem na najbolj uporabljanem družbenem mediju zasledil zelo zanimiv izbor albumov, ki so izšli leta 1972 (seznam je priložen) – se pravi pred 50 leti.
Jaz osebno sem takrat bil še globoko v osnovni šoli, toda interes za dober rock je strmo rasel. Ampak – šele zdaj, ko je preteklo toliko vode, sem ob branju tega seznama ugotovil, kako izjemno plodno leto je to bilo! In to je fino, ker kot malce starejši otrok večine te glasbe nisem spoznal, saj sem albume in izvajalce spoznaval pozneje. Vsekakor pa so sedemdeseta leta izklesala moj glasbeni okus in še veliko stvari vezanih na to.
Tam nekje v petem razredu osnovne šole sem padel v družbo, v kateri so bili glasba in pogovori o njej na prvem mestu. V glavnem so bili »influencerji« starejši bratje oziroma sestre, punce pa so cvilile ob fotkah Marca Bolana in njegovih T. Rex in seveda zagreto poslušale Children of the Revolution. Fantje smo od Middle of the Road šli tudi v rock, ampak preko skupin Sweet in Slade, ki so igrali všečen pop rock. Pozneje, v sedmem razredu, smo odkrili Beatle (modri in rdeči album) in se jih naučili na pamet, potem pa so prišli Deep Purple. Predvsem koncertni album Made in Japan, ki je še zdaj v samem vrhu najboljših svetovnih koncertnih albumov na splošno. Intoksikacija je bila na vrhuncu in poti nazaj ni bilo več.
Slaba stran vsega tega je bil položaj Jugoslavije, v kateri smo takrat živeli. Novih izdaj skorajda ni bilo, ker so bile licenčnine dražje, deviz pa ni bilo – so šle za orožje. Dve največji podjetji za izdajo plošč sta bili Jugoton in RTB Beograd, ki sta s svojimi izdajami stopicljali za svetovnim dogajanjem, ljubljanska Založba kaset in plošč pa je pobirala ostanke z mize, imenovane svetovna scena. No, ampak nekaj je vseeno prišlo k nam in mulci so nadlegovali prodajalke v supermarketih z novimi naslovi v stilu »kdaj bo to pri nas«. Punce v oddelkih nasproti mode o tem niso imele pojma.
Se je pa spet pokazalo, da bližina meja niti ni bila velika težava in začeli smo naročati in kupovati plošče v bližnji Italiji in Avstriji. Potem pa je nekdo prinesel naslov za naročanje plošč iz Velike Britanije. Jo-Jo’s Records in Tandy’s Records so imeli svežo robo in smo se usmerili tja. Najbolj pomembno pa je bilo – sprejemali so tudi takrat nekonvertibilne dinarje. Nekaj časa je deloval poštni sistem – v kuverto si pač dal tistih rdečih 100 dinarjev in čez slab mesec so se plošče materializirale pri tebi doma. Toda – kar naenkrat se je izkazalo, da je ta način tvegan, saj so YU poštarji (z blagoslovom vodstva ali brez) vse te kuverte odpirali in kradli denar. Zato smo s kuvertami hodili v Italijo, tam lepili znamke, jih dajali v poštne nabiralnike in trgovina je spet stekla.
In naša glasbena izobrazba se je širila. V gimnaziji sem odkril, da Mladinska knjiga uvaža nekaj angleškega glasbenega tiska – Melody Maker in New Musical Express, toda cene so bile visoke. Smo pa to lahko brali v NUK-u, največji knjižici – in si spet širili znanje.
Preden poletimo med albume, je treba vedeti, da so ob podpisih pogodb za snemanje plošč izvajalci povsod podpisovali dejstvo, da so morali v petih letih posneti najmanj šest albumov, včasih tudi več.
In po nekem nenapisanem pravilu je bil šesti album koncertni – če je skupina sploh »preživela« ves stres ob koncertih in snemanjih … Veljalo je, da sta prvi in drugi album nekako »šla skozi«, tretji je bil usoden (biti ali ne biti), četrti in peti sta uveljavljala bend globalno, koncertni pa naj bi bil češnja na torti.
Izbor slavljencev
Tule je le izvleček nam najboljšega, ker če bi se posvetili vsakemu albumu, tokratna številka te revije ne bi bila dovolj.
ROLLING STONES – EXILE ON THE MAIN STREET – dvojni album, po mnenju številnih najboljši album tega benda, in eden najboljših vseh časov, ki je nastajal na Azurni obali v Franciji, kamor so se takrat Stonesi zaradi ogibanja plačevanja davkov v Veliki Britaniji tudi preselili. Kot pravijo biografi, so bili Jagger in ekipa skorajda ves čas polno zadrogirani, ampak glasba je odlična. Tu so Stonesi prvič začeli eksperimentirati in se občasno oddaljili od njihove blues ‘n’ roll podobe. Thumbling Dice, Sweet Virginia, Happy in All Down the Line so še vedno okostje njihovih koncertov.
YES – CLOSE TO THE EDGE – mojstrovina, na kateri sloni simfonični oziroma progresivni rock. Tu so prvič posneli 20-minutno (naslovno) skladbo, ki brezkompromisno raziskuje nove glasbene svetove, ki so izvedeni brezhibno in virtuozno. Vsi, ki so ta album slišali, so se krepko oddaljili od klasičnih oblik popularne glasbe.
DAVID BOWIE – THE RISE AND FALL OF ZIGGY STARDUST AND SPIDERS FROM MARS – prvi veliki Bowiejev alter-ego, Ziggy Stardust, je tega umetnika postavil nad vse. Drugačna podoba, drugačna glasba in predvsem odlične skladbe so zadnjega velikega zvezdnika na Zemlji izstrelile med največje, preden so Zemljo zavzeli marsovski pajki. Bowie je v svoji karieri naredil še kar precej takšnih obratov. S sabo v glavni vlogi.
NEIL YOUNG – HARVEST – Žetev je bil njegov četrti samostojni album. Prvi trije njegovi samostojni albumi kažejo odmik od velike skupine ameriških folk legend (Crosby, Stills, Nash & Young) in ga je vsekakor potrdil kot veliko svetovno zvezdo. Akustična kitara, odlična besedila, dober glas – kaj hočete še več? Na albumu je veliko nepozabnih hitov, kot so Heart of Gold, Old Man, The Needle and the Damage Done in še naslovna tema. Doslej je izdal okrog 50 albumov!
JETHRO TULL – THICK AS A BRICK – dobesedni prevod naslova je Neumen kot opeka, ki ga je pevec, kitarist in flavtist Ian Anderson uporabil za osnovo tega konceptualnega albuma. V bistvu je to je osnovnošolski spis osemletnega Geralda Bostocka, zaradi katerega so ga vrgli iz šole. Mali Gerald je v predpubertetnem sanjarjenju kot glavni element svojih želja postavil učiteljico, Anderson pa je veliko njegovih iskrivih misli uglasbil. Na plošči sta samo dve skladbi – ena na prvi in ena na drugi strani plošče. Glasba sama je dodelana, duhovita in vrhunsko zaigrana. Je eden najboljših albumov skupine, ki se letos (spet) odpravlja na turnejo.
DEEP PURPLE – MACHINE HEAD IN MADE IN JAPAN – kot sem pisal v uvodu, se je neredko dogajalo, da so bendi v enem letu izdali po dva albuma. Ampak, da bi oba pristala med družbo najboljših, se ni zgodilo. Oziroma se je – pri Deep Purple. Machine Head je legendarni album, ki nosi še bolj legendarno Smoke on the Water, zaradi požara v studiu pa so ga posneli v opustelem hotelu. Takrat se je rodil hard rock in Purpli so bili eni od glavnih. Made in Japan je še vedno na jekleni listi najboljših koncertnih albumov na svetu in je pokazatelj močnega benda, katerega koncertni nastopi so zacementirali rock traso. Dvajsetminutna verzija skladbe Space Truckin’ (v originalu ima 4 minute) je norost, nepozabni pa so »dvoboji« med pevcem Ianom Gillanom, kitaristom Ritchijem Blackmoorom in klaviaturistom Jonom Lordom. Lani so spet izdali kar dva albuma in letos naj bi šli na turnejo.
EMERSON, LAKE & PALMER – TRILOGY. ELP, kot so po navadi rekli tej super skupini nadstandardnih glasbenikov, so tudi premikali mejnike. Bili so trio, Keith Emerson (klaviature), Greg Lake (vokal, bas in kitara) ter Carl Palmer (bobni in tolkala), igrali pa so simfonični oziroma progresivni rock. Seveda so bile virtuozne bravure Keitha Emersona v ospredju, toda lirični glas Grega Lakea je nosil veliko uspešnic. To je njihov tretji album, ki jih je ustoličil kot kralje stadionskega rocka s simfo-rockom! In the Beginning je prelepa akustična uvodna balada, ki jo odigra in odpoje Lake, nadaljevanje pa so nore in dinamične simfonije, kakršnih smo bili potem od njih vajeni. Žal sta tako Greg Lake kot Keith Emerson pokojna.
ALICE COOPER – SCHOOL’S OUT. Visokooktanski izstrelek Vincenta Fournierja (Alice Cooper) je bil svetovni hit predvsem med šoloobvezno mladino. Tudi pri nas s(m)o se začeli spraševati, ali je šola res potrebna. Druge skladbe so bile na ravni velikega hita in možakar je postal velika zvezda pop-metala. Ker so bili Američani, so bile skladbe bolj zlikane in ne tako neposredne, kot so to delali Angleži. Vseeno pa mu je ta album tlakoval pot, na kateri je še zdaj, kjer še vedno snema in hodi na turneje. No, v glavnem pa igra golf.
URIAH HEEP – DEMONS AND WIZZARDS ter MAGICAN’S BIRTHDAY. Spet imamo dva močna albuma, izdana v istem letu. Hard rock, pomešan s popom je bil veliki izum vodje in klaviaturista Kena Hensleyja (umrl je pred dvema letoma). Močne in silovite skladbe z lepimi melodijami (v zlati dobi benda je pel pokojni David Byron) so osvajale občinstvo po vsem svetu. Traveller in Time, Easy Livin’ in The Wizzard so postale okostje benda, ki še vedno nastopa, iz albuma Magican’s Birthday pa še vedno igrajo Sunrise in Rain. Od originalnih članov je v zasedbi le še »zadnji preživeli« kitarist Mick Box.
STEVIE WONDER – TALKING BOOK. Slepi čudežni otrok založbe Tamla Motown, ki je izdajala zgolj glasbo temnopoltih izvajalcev si je zaradi svoje genialnosti pridobil ime Wonder (Čudež) in Talking Book je bil njegov petnajsti album! Snemati je začel pri enajstih letih in je nizal uspešnico za uspešnico. Poleg tega, da je pel, je igral (in še igra) skoraj vse inštrumente, osnova pa so klaviature. Ima absoluten posluh in pri tem albumu je vzpostavil sintezo množice »temnih« glasbenih zvrsti, kot so soul, gospel, funk, blues in jazz. Vse to pa je mojstrsko križal s popom in s tem odprl vrata množici temnopoltih glasbenikov, ki mu sledijo še danes. Največji hiti iz tega albuma so: You and I (Can Conquer the World), Superstition in I Believe.
ROXY MUSIC – ROXY MUSIC. Prvi album britanskega benda, ki je definiral stil umetniškega (art) rocka. V Veliki Britaniji je veliko srednjih umetniških šol, kjer se je izobraževalo (in se še izobražuje) ogromno glasbenikov, oblikovalcev, filmskih igralcev in režiserjev. Bryan Ferry si je kot nadobudni pevec zamislil bend in vanj potegnil nekaj svojih šolskih prijateljev. Ker so vsi sledili zelo različnim stolom in bili dobri glasbeniki, so Roxy Music lansirali nov stil, ki je bil sicer rock, vendar precej drugačen, rahlo alternativen in še vedno dovolj pop rock, da je lahko osvajal lestvice popularnosti. Drugi človek benda je bil klaviaturist Brian Eno, ki je s svojim delovanjem za nekaj desetletij zaznamoval svet bolj eksperimentalnega popa. Ena od njihovih značilnosti so bile divje, ekstravagantne obleke in gledališko – glasbeni nastopi.
GENESIS – FOXTROT. Še en prelomni album angleškega kvinteta. Jasno, tudi Genesis spadajo v prvo selekcijo simfo-rocka, saj je tukaj glasbeni eksperiment na prvem mestu. V bistvu ploščo odlikuje skladba Supper’s Ready, ki zavzema vso prvo stran in je dolga dvajset minut. Mojstrsko muziciranje, iskrivi in kritični verzi pevca Petra Gabriela in spektakularni nastopi (Gabriel je na odru v raznih kostumih upodabljal glavne like iz skladb) so naredili svoje in bend izstrelili v globalni svet popularnosti. Ko je Gabriel dve leti in dva albuma kasneje zapustil bend, je mesto pred mikrofonom zasedel dotedanji bobnar Phil Collins. Drugo je zgodovina.
SANTANA – CARAVANSERAI. Mehiški kitarist virtuoz Carlos Santana je odraščal v Kaliforniji in v razcvetu t. i. gibanja flower power je ubral drugačno pot. Ker se je močno zavedal svojih etničnih korenin, je v rock začel vnašati elemente južnoameriške glasbe, predvsem sambe, rumbe in tudi jazza. Prvi njegovi trije albumi so bili svetovne uspešnice, potem pa je glasbenik začel koketirati s hinduizmom in ob tem tudi spremenil glasbeno usmeritev. Caravanserai (arabska beseda za kraj, kjer počivajo karavane) – je popolnoma inštrumentalen album, kjer je jazza precej več kot prej, a je tako lepo zamaskiran v obliko popularne glasbe, da je bil velika uspešnica. Clive Davies, direktor takratne založbe Island je to delo komentiral z besedami »samomor«, a je Santana v tistih letih s hinduizmom nehote (ali hote) našel pravo ciljno publiko in ga prodal v višini treh milijonov izvodov. Carlos Santana še vedno deluje in letos naj bi bil na turneji.
JEFF BECK GROUP – JEFF BECK GROUP. Če je kdo v sodobni glasbi »veliki lutkar iz ozadja«, je to angleški kitarski virtuoz Jeff Beck. V času njegovega delovanja na sceni (od leta 1967 naprej) je igral s številnimi velikani glasbe in na njih nevede zelo močno vplival. Beck je genialno nadarjen mojster svojega inštrumenta in ob tem eden najboljših na svetu. Ta album je sicer tretji te skupine, ki je nastal v ZDA. Skladbe so prispevali številni znani avtorji, a večino je napisal Beck sam. Vokalne dele je prevzel takratni član benda Bobby Tench, ki jim je dal podobo skupine Jeffa Becka. Zanimivo je, da so bile kritike plošče v začetku negativne, toda šele zdaj so ljudje spoznali genialnost tega dela. Bolj kot snemanje in nastopanje Becka v zadnjih desetletjih veseli popravljanje starih avtomobilov. Vsakih nekaj let gre na turnejo in pred šestimi leti smo ga lahko videli na odličnem koncertu v Križankah.
BLUE OYSTER CULT – BLUE OYSTER CULT. Največji po krivici prezrti rock bend vseh časov. Američani iz New Yorka so svet navdušili s svojim videnjem težkega rocka, ki pa nikoli ni bil agresivno – težek, ampak lep in umirjen. Ta, njihov prvi album je bil prekrasen spomenik tistim, ki so od rocka hoteli več, pa se nikoli niso znašli v pravih vodah. Inteligentno zastavljena glasba z veliko razmišljujočimi besedili je bilo tisto pravo. Glavna motorja benda sta bila kitarist in pevec Donald (Buck Dharma) Roeser in pevec in kitarist Eric Bloom. Besedila so bila osebno izpovedna in velikokrat tragična (smrti prijateljev) in tudi znanstveno-fantastična. Smrt je tema, ki je bila pogosta in prav lepo obdelana.
PAUL SIMON. Pravzaprav gre za drugi samostojni album kreativne polovice legendarnega dueta Simon & Garfunkel, ki sta lestvicam vladala ob koncu šestdesetih let. Med obdobjem prvega albuma in tega se je odpravil v Kalifornijo na tečaj pisanja skladb, ki mu je (očitno) močno pomagal. Takrat si je tudi dobro izbrusil svoj stil in znanje petja. Glasbeni izraz, ki je temeljil v glavnem na njegovi akustični kitari in petju, je bil takrat v ZDA in po svetu zelo popularen, zato osvajanje prvih mest na raznih svetovnih lestvicah ni bilo nič čudnega. Mother and Child Reunion, Duncan in Me and Julio Down the Schoolyard so večne in se vrtijo še zdaj. Prodal je okrog 150 milijonov albumov, lani pa je avtorske pravice založbi Sony prodal za 250 milijonov dolarjev.
Besedilo: Matjaž Medved