Za tri Slovenije velik otok številni povezujejo s peščenimi plažami. Takšnimi, okrancljanimi z razmršenimi kokosovimi palmami. A Šrilanka ponuja marsikaj zanimivega tudi v hriboviti notranjosti. Le največje mesto Kolombo verjetno navduši le redke. Morda tiste, ki pridejo zaradi nakupov. Ponujajo začimbe, ajurvedska zdravila, poceni oblačila, drage kamne, pravi čaj, svilo …
Preživetje v kaotičnem prometu
Bolj kot eksotično ponudbo trgovin sem si Kolombo zapomnil po kaotičnem prometu. Policisti le na najbolj prometnih cestah po svojih močeh iz kaosa ustvarjajo sprejemljiv nered. Vožnja po levi strani ceste je bila še najmanjša težava. Tudi to, da vozniki kot za stavo vozijo skozi rdečo luč, sem nekako sprejel. A kako med pločevinastimi rekami preživijo pešci, sem ugotovil šele po nekaj urah. Pred prečkanjem ceste sem poiskal domačina z enakim namenom in mu sledil tesno za petami, ko se je cikcakasto prebijal čez večpasovno cesto mimo avtomobilov, kamionov, avtobusov in motociklistov.
Obiskati je treba lokalno tržnico.
Prijazni domačini se skušajo zaplesti v pogovor.
Doživljanju cest daje novo dimenzijo vožnja. Nisem bil dovolj predrzen, da bi sam sedel za volan. A že vožnja s taksiji, avtobusi in še posebej z motornimi tricikli – tuk-tuki, je bila pogosto prav adrenalinska. Vsakih nekaj deset metrov prostora vozniki izkoristijo za hitro pospeševanje, ki se konča s sunkovitim zaviranjem in prerivanjem za prostor v prvem zastoju. Prehitevanje je prisotno vedno in povsod. Nasproti vozeče vozilo ali nepregleden ovinek nista nikakršna ovira. Vedno se najde prostor za srečanje treh vozil, čeprav je videti, da ga ni. K sreči so vozniki neverjetno prilagodljivi. Po eni strani ves čas hupajo, a v najbolj kritični situaciji ohranijo mirno kri in se zlepa ne razburijo. Prav to je najbrž magična kombinacija, ki jih ohranja pri življenju. In morda še dejstvo, da je povprečna potovalna hitrost okoli 40 km/h. V naseljenih krajih zaradi gostega prometa, drugod pa zaradi ovinkastih cest. Najbolj čudno pri vsem skupaj pa je, da v nekaj tednih potepanja po otoških cestah nisem videl ene same nesreče!
Domačini niso najbolj navdušeni nad sloni.
Želve na peščenih obalah
Bentota je eden izmed krajev, ki se ponaša z naravno ohranjeno dolgo peščeno obalo. Manjši hoteli, penzioni in restavracije so namreč umaknjeni nekaj deset metrov stran od morja. Nekateri deli so tudi zaščiteni kot naravni park, saj tu valijo jajca morske želve. Ker so ogrožene, jim skušajo posamezniki pomagati z ureditvijo zavetišč. V njih poskrbijo, da se želve v miru izležejo, potem pa jih odnesejo v morje. S tovrstnimi projekti so prepričali o koristnosti ohranjanja narave tudi večino domačinov. Da bi preprečili pobiranje in uživanje želvjih jajc, ponujajo nagrado za vsako jajce v višini nekaj centov. Ne sliši se veliko, toda želve lahko izležejo tudi več kot sto jajc! In tako je postalo iskanje in prinašanje jajc v zavetišča za nekatere domačine prav donosen posel!
V majhnih uličnih restavracijah pripravljajo odlične jedi.
Dediščina slavnega arhitekta
V kraj ob slikoviti obali se je poleg želv zaljubil tudi priznani otoški arhitekt Geoffrey Manning Bawa (1919–2003). Zadnja desetletja svojega življenja je preživel na posestvu Lunuganga. Ves čas ga je dopolnjeval in danes je posestvo odprto kot spominski park. Če želite občudovati arhitekturo Bawe, ki predstavlja privlačno povezavo narave in udobnega bivanja v tropskih krajih, lahko tudi prespite v eni izmed hiš na posestvu. A po naključju sem že prej naletel na butični hotel Villa Bentota, ki ga je zasnoval Bawa. Obnovil je stoletje staro kolonialno hišo, ob kateri je postavil nekaj bungalovov. Vse zgradbe je med seboj povezal z odprtimi hodniki, ter jim dodal številne lesene elemente po zgledu kolonialne arhitekture. Hotel so pred nekaj leti temeljito prenovili in mu dodali privlačen bazen ter novo recepcijo. Premore le 15 različno velikih, a podobno privlačno opremljenih sob. Gostje se lahko razvajajo v spa središču, ohlajajo v bazenu, nad katerim se sklanjajo kokosove palme ali brezdelno uživajo na senčnem balkonu z razgledom na morje. Ob večerih me je navduševal vonj cvetočih plumerij, ki so na posestvu zrasle v pravcata drevesa. Poskrbljeno je bilo tudi za gastronomske užitke, saj za kuhinjo skrbi eden izmed boljših kuharskih šefov na tem koncu otoka, Nishantha Liyanage. Večina sestavin jedi prihaja iz bližnje okolice in morja ter je seveda dnevno sveža. Najbolj me je navdušil kari s škampi, pa tudi tuna z vasabijem je bila nekaj posebnega. V hotelu varijo celo domače ingverjevo pivo, s katerim so me razveselili za dobrodošlico. Med gosti so pogosto znane azijske osebnosti, vključno z bollywoodskimi igralci. Tudi Paul McCartney in njegova hči Stella sta že bivala tu. Nad lokacijo in privlačnimi sobami se navdušujejo tudi mladoporočenci, ki za poročno slavje najamejo kar cel hotel.
Kaotičen promet je vsepovsod.
V sožitju s sloni
Zanimivih hotelov je na Šrilanki kar nekaj. Enega sem našel tudi v notranjosti otoka. Hotelsko naselje Elephant corridor se ponaša z edinstvenim razgledom na skalni monolit Sigiriya. Neograjeno naselje apartmajev se nahaja v bližini jezer, ki predstavljajo vir vode za številne živali. Med drugim prihajajo tudi sloni in od tod ime hotela – Slonji prehod. Med domačini sloni niso priljubljeni. Nad njimi se navdušujejo turisti, slonjega obiska pa se bojijo kmetje, saj lahko v trenutku izgubijo ves pridelek. Ker so sloni zaščiteni, se proti njim borijo na neagresiven način. Kadar z opazovalnic na drevesih opazijo slone, jih preženejo s pokanjem, lučmi ali ognjem. Tudi v hotelskem naselju si ne želijo bližnjih srečanj s sloni. Zato je okolica bungalovov razsvetljena, zgradbe pa so postavljene na strmih klančinah. Te naj bi večje živali odvračale od približevanja, obenem pa dvignjena lega zagotavlja varnost pred monsunskimi poplavami. Pred recepcijo stoji še en nenavaden čuvaj: velikanski kip konja! Sloni namreč ne marajo konjev. S podobnim razlogom se po okoliških tratah paseta še dva osla. Slednja naj bi iz neznanega razloga plašila opice, ki znajo biti v iskanju hrane prav tako nadležne obiskovalke!
Prostorni apartmaji so opremljeni z vso pričakovano tehnologijo. Poseben čar jim daje velika panoramska stena, skozi katero se odpira razgled na neokrnjena naravna prostranstva. Rustikalno pohištvo se odlično poda med s kamnom obložene stene. Posebej navdušujoča je prostorna kopalnica s tušem, nad katerim je nameščen steklen strop. Ta daje občutek tuširanja pod milim nebom. In da ne pozabim: vsi uslužbenci so bili neznansko prijazni in ustrežljivi. Vključno z veščimi maserji in maserkami v ajurvedskem spa središču.
Najbolj privlačna točka hotelskega naselja je restavracija. Pa ne le zaradi slastnih gurmanskih skušnjav! Postavljena je na visokih stebrih, z vrha katerih se odpira edinstven razgled, ki sega daleč naokoli. Največ pogledov seveda privlači Sigiriya, ki se kot privid izrisuje na obzorju. Vsekakor je to kraj, ki ga ni lahko zapustiti.
Med domišljijo in resničnostjo
Skalni osamelec Sigiriya je od daleč videti, kot bi priletel z drugega planeta. Nič čudnega, da že tisočletja ljudem buri domišljijo. Zanj se je močno zanimal tudi angleški pisatelj in izumitelj Arthur Charles Clarke (1917–2008), ki je velik del življenja preživel na otoku. Clarke je najbolj znan po znanstvenofantastičnem romanu 2001: Vesoljska odiseja in po sodelovanju z režiserjem Stanleyjem Kubrickom pri snemanju istoimenskega filma. Napisal je več kot sto knjig na temo znanosti in vesolja. Futuristična zgodba Vodnjaki paradiža (The fountains of paradise, 1979) se dogaja na otoku Toprabone, ki močno spominja na Šrilanko in življenje šrilanškega kralja Kashyapa.
Sigiriya v singalščini pomeni Levja skala. Na težko dostopnem skalnem monolitu je nekoč stala palača, ki je bila dostopna le s pomočjo lestev in stopnic, ki so vodile skozi vhod izklesan v obliki leva. Na vrhu naj bi stal samostan že v 5. stoletju pr. n. št., več templjev pa je stalo tudi ob vznožju skale. Kompleks palač in utrdb je zgradil kralj Kashypa med leti 477 in 495 našega štetja. Kralj je prišel na oblast tako, da je umoril očeta in pregnal brata Mogallana, ki je bil predviden za naslednika. Mogallan je pobegnil v Indijo, a se je vrnil z mogočno vojsko. Med obleganjem Sigiriye je Kashypa v brezizhodnem položaju naredil samomor. Novi kralj si je za bivanje izbral nekdanjo prestolnico Anuradhapura, palača na Sigiriyi pa je spet postala samostan, ki so ga menihi dokončno zapustili v 14. stoletju. Palača in vrtovi so počasi propadali in na »novo« so jo odkrili šele konec 19. stoletja. Od nekdanjih zgradb ni ostalo veliko, ohranili pa so se simetrični vrtovi in bazeni. Največje presenečenje za raziskovalce so bile poslikave na navpični skali. Žal je ohranjenih le še nekaj. Nekoč pa naj bi bilo na steni kar petsto podob pol golih žensk! Kdo so te lepotice, arheologom ni uspelo razvozlati. Morda so bile kraljeve žene, ljubice ali pa so sodelovale v religioznih obredih.
ribolov mnogim še omogoča preživetje.
Levja skala je 180 metrov visok granitni ostanek erodiranega vulkana, ki se dviguje nad ravninsko pokrajino. Stene so z vseh strani prepadne, ponekod tudi previsne. Vrh skale je poševno zravnan, omejeni prostor pa so starodavni graditelji premišljeno izkoristili. Med drugim so imeli na vrhu veliko vodno zajetje. Tudi okolica Sigiriye je bila skrbno oblikovana. Do ploščadi, s katere vodi najstrmejši del poti na vrh skale, je bil pod previsno steno speljan hodnik. Poimenovali so ga zrcalni zid, saj so bile njegove stene prevlečene s porcelansko glazuro, ki je kralju omogočala, da je v njej občudoval svojo podobo. Žal se svetleča glazura ni ohranila, so pa ostali številni grafiti, ki so jih v steno vrezali menihi, romarji in kasnejši obiskovalci. Ob vznožju monolita so med manjšimi skalnimi osamelci zgradili še eno palačo in templje, vse skupaj pa so obdajali mogočni vodni vrtovi. Velika zajetja in bazeni, med katerimi se je ves čas pretakala voda, so v večji meri ohranjena še danes. Od nekdanjih zgradb so ostali le temelji, a obisk celotnega kompleksa je že zaradi velikanskega skalnega monolita svojevrstno doživetje.
Voda z mrazom in pikantne jedi
V najbolj turističnih krajih je videti, kot da želi s turisti zaslužiti prav vsak. Na ulici ali na obali nikakor nisem mogel ubežati ponudnikom tega in onega, maserjem, samozvanim turističnim vodnikom in še komu. Poleg uradne singalščine večina otočanov govori vsaj malo angleško. A pogosto je znanje prešibko za resnejši pogovor. Vseeno skoraj vsak poskusi, ko se znajde pred belim obrazom. Pogosto sem se nasmejal ob bolj ali manj posrečenih jezikovnih kombinacijah. Ena izmed boljših je bila tale v lokalni restavraciji: »Would you like water with cold or without cold? – Želite vodo z mrazom ali brez?«
menihi so zelo spoštovani.
Sigiriya je ena izmed največjih znamenitosti otoka.
ribolov mnogim še omogoča preživetje.
Sigiriya
Domačinske restavracije so mi ostale v lepem spominu tudi zaradi vzdušja. Kadar je bilo veliko gostov, so me posedli kar za mizo k neznancem. Pri naročanju jedi nisem imel težav, saj jih je mogoče izbrati iz vitrine pri vhodu. Za predjed sem si lahko privoščil kakšnega izmed različno polnjenih zavitkov v testu, ki jih postavijo pred vsakega gosta. Na koncu ob plačilu računa je v navadi, da kar sami poveste, koliko ste jih pojedli.
Šrilanško kuhinjo zaznamujejo vplivi bližnje Indije, prav tako pa so svoj pečat dodale tudi kitajske, arabske, malajske in evropske jedi. Osnova so različni pikantni mesni in zelenjavni kariji (curry), običajno v kombinaciji s kuhanim rižem ali rezanci. Privlačna jed so appa (hoopers). To so nekakšne tanke, hrustljave palačinke pečene v obliki skledic. Maso zanje pripravljajo iz riževe moke, kokosovega mleka, palmovega vina in kvasa. Maso vlivajo v globoke ponvice in jo pečejo pokrito. Pri tem se visoki rob hrustljavo zapeče, debelejše dno pa ostane mehko. Appe odlično teknejo kar same, dobro pa se podajo tudi z jajcem, mlekom ali karijem. Za zajtrk me je pogosto navdušil kiribath – riž kuhan v kokosovem mleku. Preden ga postrežejo, mu lahko dodajo melasino marmelado ali čili. Kruh se na šrilanški jedilni mizi ne znajde prav pogosto. Še najbolj mu je podoben tanek, palačinkam podoben kruh roti. Manjši debelejši kosi lahko vsebujejo pekoče začimbe in kokos. V velike tanke kose pa običajno zavijajo mesne ali zelenjavne nadeve.
Besedilo in fotografije: Igor Fabjan
