Naslov: Džamijska 10, Ljubljana
Splet: www.instagram.com/beharrestavracija
Telefon: 0590 19047
Odprto: vsak dan od 9. do 21. ure, ob ponedeljkih zaprto
V času bivanja v nekdanji državi smo Slovenci hlastno pobrali množico gastronomskih vplivov iz bivših republik.
Najbolj značilne in popularne so izvedbe mesnih jedi na žaru, ki so pri nas dobile domovinsko pravico. Piknika ali zabave v naravi si brez teh jedi ne znamo več predstavljati, čeprav dušebrižniki vijejo roke in se zgražajo, da bi morali jesti kranjske klobase.
Je pa med kulinaričnimi izročili iz nekdanjih republik kar precej razlik; še posebej med srbskimi in bosanskimi žari. Pa ne glede oblike. Saj so čevapčiči, ražnjiči in pleskavice povsod enake. Razlika je v glavni sestavini – v mesu.
Sirova pita
Srbi jahajo na pujsih, Bosanci, kot pravoverni muslimani, pa kralja živali ne jedo, saj jim vera to prepoveduje.
Zdaj v veliki popularizaciji teh jedi predvsem srbski (leskovački) žar v Sloveniji temelji na velikih mesarijah, ki gostilnam dobavljajo vnaprej pripravljeno maso za tovrstne mesne jedi, medtem ko se Bosanci znajdejo po svoje.
Bosanske posebnosti žara so sestavljene iz govedine (junječje meso) in jagnjetine in so praviloma bolj okusne od srbskih žarov. Z večjo pazljivostjo pa je lahko tudi obratno.
Begova čorba
Kakorkoli že – ob odprtju prve in (do sedaj edine) džamije v Sloveniji za Bežigradom – so arhitekti v kletnih prostorih predvideli tudi prostor za muslimansko – se pravi bosansko restavracijo.
Obisk sredi tedna nam je predstavil restavracijo Behar kot svojevrstni fenomen. Že s parkirišča je bila restavracija nabito polna. Pa ni bil vzrok ramadan ali kakšna posebna sveta služba, natakar je povedal, da je tako vsak dan.
Večina gostov je priseljencev ali njihovih potomcev iz Bosne, Sandžaka, Kosova, Albanije in celo arabskih dežel, ki tja radi zahajajo, kar se kaže v prepolnih kapacitetah.
Jedilnik je preprost in ni presenetljiv in že vnaprej smo vedeli, da bo treba iskati izjemnost okusov vsem nam vnaprej znanih jedi.
Tarhana (neke vrste enolončnica z zelenjavo, mesom in kašo iz kislega testa je bila prva jed, ki smo jo poslali na brbončice. Bila je prav solidna, nismo pa se mogli otresti občutka, da so pri pripravi testa uporabili staro žarko olje.
Zato pa je bila begova čorba odlična. Polna okusov, piščančje meso je bilo skuhano do mehkega in vse skupaj je bilo zelo slastno. No, obe juhi bi bili lahko toplejši.
Pri nas besedo burek uporabljamo napačno. Ta beseda velja le za mesno izvedenko, drugo pa so pite s svojimi imeni.
Poleg bureka v Beharju ponujajo še sirnico (sirov burek po naše) in krompirušo (testo je polnjeno z začinjenim in kuhanim krompirjem).
Seveda smo si zaželeli slednje, pa jo je že zmanjkalo, zato smo posegli po sirnici. Bila je zelo korektna, toda tistega pravega »bosanskega« slastnega prizvoka ni bilo, saj je bila preveč suha.
Mešano meso
In potem – glavni krožnik!
Rahlo nerodni in zmedeni natakar je pladenj mešanega mesa dostavil z besedami: »Tega ne boste mogli pojesti!« In res nam ni uspelo, smo pa malce vzeli za domov.
Torej – pladenj za dve osebi je vseboval malo porcijo čevapčičev, dve pikantni sudžuki (telečji klobasici), dva piščančja dunjaca, dve porciji ocvrtega sira, dva tenka goveja zrezka z gobovo omako, tri sirove štruklje po bosansko in po vsem tem, kot veliki zaklad – porcija krompirčka pommes frites.
Tufahija
Za nasititi celo družino za 36 evrov!
Ampak – sudžuki sta bili res vredni greha in sta bili prav lepo pikantni, drugo pa je bilo tako tako. Največjo težavo so nam naredili čevapčiči, saj smo vsi navajeni na okus »globaliziranih«, v katerih je večina vsebine pujs.
Tukaj kralja živali ni bilo, zato pa je močno prevladovalo jagnje, da ne rečem celo ovca, ki je s svojim okusom in vonjem rahlo odbijalo.
Ocvrt sir je bil za na železniško postajo, dunajca smo nekako pojedli, do konca pa smo zmazali pommes frites.
Sirovi štruklji so bili na pladnju za »zavaravanje žive neprijateljske snage«, pili pa smo lahko edinole vodo, saj alkohola v takšnih restavracijah ne strežejo.
Pri sladicah je sladkor ekstremno navit. Palačinke z jagodovo marmelado so bile tako sladke, da smo komaj pojedli nekaj grižljajev, toda tufahija (kuhano jabolko, v sredini napolnjeno z zdrobljenimi orehi) je bila v redu.
Kahva
Na tej ravni je bila tudi bosanska – turška kava z ratlukom – lokumom (zelo sladko žele maso, ki jo človek postavi pod zadnji del spodnjih zob in kava teče čez), ki pa je bila zares dobra.
Restavracija Behar je sicer čisto solidna restavracija, ki pa ne posega v špico bosanskih obedovalnic na Slovenskem. Tam prehranjujejo v glavnem verniki, ki odhajajo ali prihajajo v džamijo in jim kulinarika niti ni prva stvar.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
