Ne glede na skoraj stoodstotno nemško poreklo in intenzivno sobivanje z Nemci med drugo svetovno vojno, velja možakar za enega izmed najboljših ameriških pisateljev na splošno. Njegov nadnaturalistični stil pisanja je izjemen in njegove knjige so klasika. In – ker je Američan – je Hollywood po njih posnel nekaj zelo odmevnih filmov.
Kurt Vonnegut
Kot odraščajoči in radovedni mulec sem najraje bral revijalno čtivo, ki ga je za celo bivšo Jugoslavijo izdajal zagrebški Start, konec sedemdesetih pa je v sklopu založniške hiše Delo začel izhajati Teleks, ki je pri nas doma postal obvezno čtivo. Ta revija je bila osnova za vse drugače misleče nasprotnike takratnega režima, saj je – tako kot zdaj Dolce Vita za vinarje in gostince – odpirala številna vrata v nam do takrat nepoznane teme, ob katerih smo se notranje bogatili in rasli. Ena najbolj branih rubrik je nosila naslov To morate videti, slišati, prebrati, ki jo je urejal takrat še profesor, potem pa zunanji minister Dimitrij Rupel. V glavnem so tja pisali Marcel Stefančič ml., Luka Novak in še številni »prosvetljeni« mladi misleci in pisci.
Kurti pri devetnajstih – tik pred odhodom v pekel.
Originalni ovitek knjige mačja zibka.
Z družino v začetku šestdesetih- sin Mark, hči EdIe, žena Jane MarIe in mlajša hči Nelly.
Enkrat sem tam prebral zapis Rupla samega o Vonnegutovi knjigi Mačja zibka (Cat’s Cradle, 1963 – pri nas je izšla leta 1980), ki je to knjigo zelo priporočil. Ne da bi bil Ruplov oboževalec, vendar me je dobra ocena te knjige navedla, da sem jo šel kupit. In takoj zatem je Kurt Vonnegut postal eden mojih najljubših piscev sploh. Ker se je ta knjigo očitno dobro prodajala, je v naslednjih nekaj letih na naš trg prišlo večje število njegovih del, vključno s Klavnico 5 (Slaughterhouse five), ki so jo v Hollywoodu leta 1972 prenesli tudi na filmsko platno. Leto dni pozneje je film dobil glavno nagrado za najboljši film tudi na festivalu v Cannesu in Vonnegut je postal res velika zvezda.
Brati Vonneguta je takrat med zrelimi srednješolci in študenti pomenilo biti v stiku s svetovno alternativno literaturo, saj jugoslovanski učni program od ameriških pisateljev, razen Jacka Londona, skoraj ni priznaval nikogar. Kaj naj rečem – ljubili smo ga, ne samo oboževali!
Klavnica pet
Po relativno mirnem življenju doma in med študijem na Univerzi Cornell se je 19-letni mladenič leta 1943 prijavil v vojsko ZDA, kajti novice o fašističnih grozodejstvih ga niso pustile brezbrižnega in hotel je pomagati svoji državi. Imel je srečo, da se je za izvidnika – specialca uril zelo blizu svojega doma, kar mu je omogočalo, da je vikende lahko preživljal doma in se vozil z družinskim avtom. »V bistvu je to bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila med vojno,« se je kasneje spominjal. 14. maja 1944 – za ameriški »praznik mater« – se je ves vesel odpeljal iz vojašnice domov na obisk, kjer ga je čakal grozen prizor. Mamo je našel mrtvo, ker je naredila samomor. Zaužila je preveliko mero uspavalnih tablet in šele kasneje je izvedel, da je bila manično depresivna. »Meni se ni zdela, saj sva se vedno odlično razumela in je bila v moji družbi vedno dobre volje,« piše v svojih spominih. Vendar zaradi vojaških obveznosti ni mogel na pogreb, saj so ga skupaj z njegovo enoto premestili v Veliko Britanijo na končna urjenja.
Plakat za film Klavnica 5
Zdaj so se za mladega vojaka začeli temni dnevi. Ker so se zavezniki na zahodni fronti že globoko prebili do nemške meje, so potrebovali vedno več vojakov na fronti in njegovo enoto so premestili v Belgijo, dokaj blizu frontne linije. Imeli pa so smolo, ker so ravno takrat Nemci sprožili zadnjo resno ofenzivo na zahodni fronti, ki so jo pozneje poimenovali Bitka v Ardenih (po gozdu na meji med Belgijo in Nemčijo). Ker je bila večina vojakov popolnoma neizkušenih v boju, so jih izkušene nemške enote večino pobile ali zajele. Med slednjimi je bil tudi mladi Vonnegut, ki so ga z drugimi strpali v živinske vagone in poslali na vzhod kot pomožno delovno silo. Z zahodnjaškimi vojnimi ujetniki (Angleži in Američani) so Nemci v glavnem korektno ravnali in so morali delati v tovarnah ali na poljih. Ruske jetnike so v veliki večini izstradali in jih takoj pobili.
Vlakovno kompozicijo z jetniki so med potovanjem napadla zavezniška lovska letala in precej ujetnikov je umrlo v tako imenovanem prijateljskem oglju. Vonnegut je to nekako preživel in odpeljali so ga v Dresden, eno redkih nemških mest, kjer ni bilo vojne industrije. Zaradi tega so Nemci logično sklepali, da zavezniki tega mesta ne bodo bombardirali.
Mladi vojak Vonnegut je bil del enote, ki je skrbela za čistočo v improvizirani farmacevtski tovarni, ujetniki so spali v kleti bivše klavnice. 13. februarja 1945 so zavezniki začeli s smrtonosnim bombnim napadom več kot 1000 bombnikov, ki je trajal dva dni brez prekinitve. Zgodovinarji pravijo, da je to bil eden izmed največjih vojnih zločinov v drugi svetovni vojni, ki so ga zagrešili zavezniki, saj je bilo v tem strateško nepomembnem mestu zbranih na tisoče beguncev. Po dveh dneh pekla je umrlo več kot 135.000 civilistov. Vonnegut in še nekateri jetniki so to nekako preživeli, ker so se skrivali v kleti klavnice. Življenje je lahko res bizarno – preživel je v kleti klavnice, med zamrznjenimi trupli desetin krav. »Ko se je bombardiranje končalo, je nastala smrtonosna tišina. Nekako smo se izvlekli na prosto in iz ene klavnice prišli v drugo, še bolj realistično in neusmiljeno. Vonj po zoglenelem človeškem mesu je bil vsepovsod in živih ljudi skoraj ni bilo videti. Prišli so SS-ovci in nas začeli pretepati – verjetno bi nas kar postrelili – vendar je eden od oficirjev ukazal, da bo boljše, če trupla vlačimo izpod ruševin in jih nalagamo na vozove. To je trajalo dobra dva tedna. Takrat sem psihično otrdel in sklenil sem, da v neki nedoločeni prihodnosti o tem napišem nekakšno knjigo.«
Nekaj tednov potem so nemški vojaki zbežali in Vonneguta so z drugimi ujetniki zajeli Rusi in jih predali Američanom. Zgodovinski viri pravijo, da so imeli zajeti Američani srečo, saj so sovjetski vojaki številne ameriške vojake vozili v Sibirijo v tamkajšnje gulage. Potem so jih sicer spustili; ampak vseeno bi bil tak razplet preveč za mladega vojaka, ki pravega boja sploh ni utegnil izkusiti. Sreča ga je čakala doma, v Illinoisu, kjer je odraščal. Pri dvaindvajsetih letih se je poročil s svojo veliko ljubeznijo, Jane Mary Cox, s katero sta si zvestobo obljubila že v vrtcu. Zaradi vsega, kar se mu je zgodilo, in dejstva, da je vse to preživel, so ga ZDA odlikovale z najvišjim vojaškim odličjem, Purple Heart (Škrlatno srce). Sam je o tem govoril: »Dobil sem odličje, ki ga dobijo najhrabrejši Američani. Jaz pa s svojo puško nisem streljal niti enkrat, ampak trupel nemških civilistov sem se dobro nagledal.«
Po teh izkušnjah, podprtimi z bogato pisateljevo fantazijo, je nastal roman Klavnica pet (Slaughterhouse five; 1969), ki je samo potrdil njegov status v prvi ligi ameriške literature.
Kariera
Že v srednji šoli se je nagibal k odločitvi, da bo postal pisatelj in je za lokalne časopise ustvarjal svojevrstne fantazijske zgodbe, kar je bil takrat v ZDA eden od prevladujočih trendov. Pravzaprav sta fantastika in fantazija, pomešani z realnostjo postali prvi njegov žanr, ki ga je mojstrsko obvladal. Druga svetovna vojna in vse dogajanje okrog tega so to njegovo odločitev prestavili do konca štiridesetih let. Po množici zavrnjenih besedil je leta 1952 končno dočakal izid svoje prve novele z naslovom Player Piano. Knjiga o distopični (temni) prihodnosti po tretji svetovni vojni, ko nižji sloj, ki je delal v tovarnah, menjujejo stroji, nasproti njim na drugi strani pa je neverjetno bogata elita, ki jih skrbi samo za sebe. Zveni znano, a ne?
Še vedno je pisanje jemal kot dodatni, honorarni posel, saj je imel redno službo v velikem podjetju EG. V prvih letih zakona z Jane so se jima rodili trije otroci, potem pa je na plan stopila njegova dobrodelna plat. Njegova starejša sestra Allison je umrla za rakom, teden dni za tem pa se je njen mož ubil v prometni nesreči. Ker so bili njuni trije otroci mladoletni, je vse kazalo, da jih bodo dali nadomestnim staršem ali v sirotišnico. Nič od tega se ni zgodilo, saj sta vse otroke posvojila Kurt in Jane, ki sta jih imela zdaj kar šest. Plače se niso višale, zato se je moral oprijeti dela, ki ga je tudi najbolj obvladal – pisanja. Tako je leta 1959 izdal drugi roman z naslovom The Sirens from Titan (Sirene s Titana), ki mu je prinesel zvezdniški status. Tudi to delo je svojevrstna mešanica znanstvene fantastike, fantazije, komedije in kritičnega pogleda na realni svet. Vse to je tako enkratno povezal v neko samosvojo podobo, da svet kaj takšnega do takrat še ni bral. To je bila tudi odskočna deska njemu samosvojega stila, ki ga ni mogel kopirati nihče, svobodno nastrojena mladež pa ga je slavila.
Michael Sacs (upodobil je Vonneguta v fimski verziji Klavnice 5) in Valerie PerrIe na planetu Tralfamadore v živalskem vrtu.
Sirene s titana
V svoji duhoviti fantaziji je glavne vloge v svojih delih dajal znanim človeškim protagonistom, kot je bil na primer pokojni ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt. Po ena knjiga vsako leto ga je proslavila po vsem svetu, denarja za številno družino je bilo dovolj, toda ena misel, ki ga je obsedala vrsto let, mu ni dala miru – Dresden leta 1945 in vse, kar je sledilo. Tako je nastala razvpita knjiga z naslovom Klavnica pet, ki je niti ni dolgo pisal. Končal jo je v manj kot pol leta. Ploskali so mu vsi – Zahod in Vzhod, Nemci in Američani. Bil je namreč prvi, ki je iz masakra med vojno naredil literarno mojstrovino. Seveda v knjigi ni pozabil na »zunajzemeljsko« nadaljevanje osnovne zgodbe, saj glavnega junaka z Zemlje, bolj natančno ameriškega vojnega ujetnika iz Dresdna med bombardiranji ugrabijo vesoljci in ga na planetu Tralffamodre skupaj s še eno Zemljanko razkazujejo v živalskem vrtu kot zadnja dva predstavnika izumrle človeške rase.
Med predavanji in potovanji po Evropi je obiskal tudi Dresden (takrat je to mesto bilo v Vzhodni Nemčiji) in žalostno ugotovil, da ga po njegovem odhodu »niso kaj prida obnovili«. Pisal je z nezmanjšano hitrostjo in številne knjige je moč dobiti tudi v slovenščini, še posebej Jetniškega ptiča in Zajtrk prvakov. Ko je umrla njegova velika ljubezen iz vrtca, njegova žena Jane, je pisal še bolj zavzeto in obsedeno kadil.
Ker je velik del izidov njegovih del sovpadal z ameriško vojno v Vietnamu, je bil zelo izpostavljen in glasen nasprotnik tega dejanja ZDA, vedno pa je podpiral tiste, za katere država ni zmogla poskrbeti. S svojim ironičnim humorjem in mojstrskim pripovedovanjem je ne glede na dostikrat temačno tematiko svojih zgodb bralca intrigiral do zadnjih črk svojih zgodb. Bil je častni predsednik Ameriškega humanističnega združenja in borec za pravice zatiranih.
Če bi Bog danes živel, bi bil ateist.
Ker je bilo njegovo delo zelo večplastno, so ga tudi drugi imeli za velikana. Društvo ljubiteljev znanstvene fantastike ga je posadilo v dvorano »večnih«, asteroid 25399 pa so poimenovali po njem. Tudi na večno vprašanje človeštva: »Kaj je smisel življenja?« je njegov veliki junak iz več knjig, Kilgoure Trout, ugotovil: »Mi smo oči, ušesa in zavest Stvarnika vesolja. Tukaj smo zato, da drug drugemu pomagamo skozi življenje, oziroma kaj ta stvar sploh je.« Odveč je pripovedovati, da je bil Vonnegut ateist.
V karieri, ki se je raztezala skozi pet desetletij, je napisal štirinajst romanov, tri zbirke kratkih novel, pet iger in pet strokovnih del.
Umrl je leta 2007 v starosti 84 let.
Besedilo: Janez Jež
