Pravzaprav imamo zelo veliko srečo, da živimo tako blizu ene največjih vinsko-kulinaričnih velesil tega planeta.
Iz naše prestolnice mejo na zahodu prestopimo v manj kot uri vožnje, potem pa je samo na nas, da se odločimo, v katero smer jo bomo ubrali.
Težava je le v tem, ker je vsaka smer prava.
Je pa tudi res, da že takoj v smeri severozahoda najdemo nekaj velikih biserov, katerih energija nas posrka v njih in ne spusti.
In to je njihova zgodba.
Žal moram tole besedilo začeti s karanjem naših rojakov. Menda se število tistih, ki se v državici pod Alpami zanimajo za teme, o katerih pišemo, veča.
Menda je poznavalcev vedno več. Menda nekateri kot za stavo obiskujejo naše najboljše restavracije; in ne le v času Tedna restavracij.
In ti menda tudi zelo kredibilno znajo neko restavracijo oceniti, saj naj bi vedeli, zakaj pri teh stvareh gre.
Težava pa nastopi pri prehodu meje.
Ne samo, da je ta meja fizična (zdaj je skoraj ne vidimo ali čutimo), ta meja je tudi psihična, ki je še močnejša.
Tukaj je ta meja hujša kot pokojni berlinski zid. Tisti, ki so pri nas več kot suvereni, tukaj klecnejo in si ne upajo čez.
Izgovorov je kot toče: »Ne znamo italijansko,« porečejo prvi (čeprav mlajše generacije Italijanov dobro govorijo tudi angleško).
Drugi se pridušajo: »če pa ne vem, kam iti« (čeprav s pomočjo spleta človek zlahka najde pravo destinacijo ali naslov), ali »ne vem, ali me bo ta vinar sprejel v kleti« (potrebno je samo napisati mail in se najaviti – z veseljem vas bodo sprejeli) in še in še.
In poglavitno – malce več kot ura vožnje in že boste v okoliših, po katerih vzdihuje pol planeta …
Ja, nekateri so se podali v Collio do Joška Sirka in v njegovo La Subido (intervju z njim smo objavili v lanski oktobrski številki – št. 86), kjer so okusili slast Michelinove zvezdice, tisti bolj drzni pa že skoraj dve desetletji odhajamo do legendarnih vinarjev slovenskih korenin na oni strani.
K žal pokojnemu Stanku Radikonu, Dariu Prinčiču, Jošku Gravnerju, Benjaminu Zidariču, Ediju Kantetu in podobnim.
Ja – vse to se dogaja, ampak z njimi lahko brez težav govorite slovensko. Ampak globlje v Italijo jih zaide manj. Precej manj. Ampak – ni se treba bati!
Torej, dragi prijatelji – skok v avto, rezervacija ali dve raznih hotelov, restavracij in kakšne vinske kleti. Domov boste prišli precej bolj bogati z novimi nepozabnimi izkušnjami.
Še vsi smo srečno prišli domov – in to večkrat!
Prva postaja – Prosecco
Če izvzamemo obmejne regije, kot sta Collio (Brda) in Carso (Kras), je najboljše, da jo popihamo v smeri Benetk in še naprej, proti Vicenzi.
Nekje ob avtocesti pred Benetkami boste zagledali oznako pokrajine – Veneto.
Naj vas to ne zmoti, kajti to ni Benečija, kot bi napačno pomislili. Tisto okrožje, ki je bilo pred stoletji večinoma naseljeno s slovenskim prebivalstvom, je severneje, na meji med dolino in hribovitimi predeli, ob Reziji in Furlaniji.
Veneto pa razen imena z Benetkami (Venezia) s tem nima nič skupnega.
Je del severne Italije, ki je bil v zgodovinskih časih del Beneške republike, ki je še danes ena od najbolj bogatih delov naše zahode sosede.
Severno od Trevisa (do tamkajšnjega letališča se veselo vozite na poceni letalske lete za vso Evropo) je velesila mehurčkov. Prosecco z vsemi okrožji (Valdobiadenne, Treviso in Cogneliano) in njihovimi posebnostmi.
Osnovna sorta je stara slovenska glera, ki so jo duhovniki iz okolice Trsta že v 18. stoletju prenesli v griče nad Trevisom, kjer je dobila dokončno državljansko pravico, ki je pri nas ni.
V razvidu slovenskih vinskih sort je glera sicer upoštevana, a jo zelo malo prideluje zgolj Stojan Ščurek v svoji zvrsti bela Stara brajda.
Pridelovali so jo tudi zamejski Slovenci na Krasu, a jo opuščajo. Dobre rezultate ima le kmetija Sancin iz Doline nad Trstom.
Glero v Valpolicelli predelujejo na tako imenovani »tankovski način« (charmat), ki je hitrejši in cenejši od tradicionalne, šampanjske metode.
In ne samo to – je tudi do desetkrat cenejši in temu primerno so ta italijanska peneča se vina cenejša od šampanjcev.
Lani so po količini proizvedenih steklenic Italijani prvič premagali prestižne Francoze. 320 milijonov prodanih steklenic proti 300 milijonom šampanjcev, ki pa so – vsaj desetkrat dražji.
Šarm prosecca kot penečega se vina je v tem, da je preprosto, sadno in zaradi v glavnem višjih ostankov sladkorjev tudi bolj všečno vsem tistim, ki se nočejo ubadati s perfektno kompleksnostjo francoskih mojstrovin.
Soligo je verjetno najbolj znana klet iz okrožja Treviso – Valdobiaddene Je tudi ena najbolj uspešnih, saj letno napolnijo kar 12 milijonov steklenic.
Povedati je treba da 4 milijone steklenic polnijo za svoje stalne stranke, ki nimajo tehnološko tako dobro opremljenih kleti, osem milijonov pa je njihovih lastnih.
95% grozdja je tako pri njih kot tudi drugje po Proseccu čista glera, stara slovenska sorta, ki so jo pred dobrima dvema stoletja zasadili tudi tukaj.
Tako kot vse prosecce, je tudi Soligo predelan s pomočjo charmat metode (ime je po francoskem tehnologi g. Charmatu), kjer drugo vretje namesto v steklenicah, tako kot v Šampanji, poteka v velikih sodih iz nerjavečega jekla.
Italijani to metodo radi imenujejo tudi „italijanska metoda“, kajti glavni izumitelj je bil g. Martinotti, in Charmat je njegovo metodo le malenkostno izboljšal – in patentiral.
Prosecco je najbolje piti svež in ni namenjen staranju. In še trik – kako je lahko prosecco vedno svež?
Po trgatvi dajo vina po drugi fermentaciji v sode iz nerjavečega jekla in jih zamrznejo za 0 stopinj, kjer se ne spreminjajo.
Ko nastane potreba po novi seriji, te sode ogrejejo in z zaledenelim sokom napolnijo sveže steklenice in mehurčki dobijo svojo odliko šele takrat, ko se iz zamrznjenega soka ogrejejo na temperaturo, ki proseccu prija – to pa je med 4 in 6 stopinj Celzija.
Predstavništvo proseccov Soligo v Sloveniji ima Koželj d.o.o.
Druga postaja – Soave
Italija je po svoje srečna dežela. Prav vse njihove pokrajine (od severa – Altro Adige ali Južna Tirolska – do najbolj južnih, kot je recimo Sicilija) so vinske.
Trta velikodušno raste povsod. In zato vas bodo med vožnjo na zahod ob avtocesti v večini primerov spremljali vinogradi.
Pot vas bo peljala še dlje na zahod, do Vicenze in še naprej proti Veroni. Nekje sredi poti med tema mestoma stoji tabla SOAVE.
Počakajte na odcep in nujno odvijte prosti temu mestu, ki ga prvič omenjajo zgodovinske knjige že leta 734, ko so madžarske horde osvajale umirajoči rimski imperij oziroma tisto, kar je še ostalo od njega.
Od takrat dalje je Soave, mestece v hribu, obdano z visokim in debelim obzidjem, velika večina mesta pa je zdaj modernega in leži onkraj obzidja.
Jasno, največje radosti pa se dogajajo za obzidjem. Večina starih in butičnih kleti je v mestu, prav tako to velja za restavracije, čeprav je nekaj zelo dobrih tik ob obzidju, na zunanji strani.
Vino soave je bela zvrst, kjer je okrog 70 % lokalne avtohtone sorte garganega, preostalo pa je trebbiano di Soave (ni nič v sorodu s trebbianom iz Toskane), dodajajo pa tudi beli in včasih sivi pinot z malce chardonnaya.
Vino je izredno lepo za pitje, je sveže in lepo sadno, ima pa tudi mogočne mineralno-petrolejaste note, ki spominjajo na zrele renske rizlinge.
Zaradi te popularnosti so v okrožje prišli tudi trgovci z novci in pokupili večino vinogradov, naredili visoko industrijsko vino in s tem skorajda uničili tiste »poslednje Mohikance« izza mestnega obzidja, ki pa so vseeno obstali.
Če se vozite po Italiji in greste vsake toliko časa na kakšen capuccino na enem od številih bencinskih servisov, boste pakete industrijskega soaveja dobili za bagatelno ceno. Nakup toplo odsvetujem.
Mesto za obzidjem je poosebljena romantika. Ulice so tlakovane s starimi kamni iz bogve katerega stoletja, trgovinice, gostilne in vinoteke pa so na vsakemu koraku.
Krajši in lahkoten vzpon vas bo vodil do gradu na vrhu mesta, k vinu, vendar bodo vinoljubci težko v eni etapi prišli do njega, saj je ob poti kar nekaj majhnih kleti, ki dajejo temu vinu še vedno spoštovanja vredno ime.
Pieropan – verjetno najstarejša in najbolj slavna vinska klet pokrajine Soave.
Z vini so se resno začeli ukvarjati leta 1880, leta 1930 pa so bili prvi, ki so na etikete svojih vin napisali Soave. Imajo 46 hektarov vinogradov in letno napolnijo okrog pol milijona steklenic. Njihovo glavno vino je Calvarino, ki navdušuje v vseh pogledih. Je tudi odlično za staranje, in kot takšno se lahko brez težav postavi ob bok zrelim renskim rizlingom.
Coffele – še ena stara klet ob glavni ulici.
Če človek ni dovolj pozoren, gre lahko brez težav mimo napisa na ulici in jo zgreši. Ustanovila jo je družina Visco le nekaj let po Pieropanovih in se držijo svojih 25 hektarjev vinogradov, ki veljajo za najboljše v regiji in ne kupujejo novih.
Z gospodično Giovanno Visco se je leta 1971 poročil ravnatelj lokalne gimnazije, Giuseppe Coffele, pustil službo in se zelo uspešno, prav profesorsko posvetil vinarstvu.
Ob tem so tudi spremenili ime kleti v Coffele. Giuseppe sicer še vedno aktivno deluje v kleti, toda glavni enolog je zdaj njegov sin, Alberto Coffele, ki ga nekateri imenujejo tudi »mladi tradicionalist«.
Njegova sestra Chiara pa skrbi za marketing in prodajo. Njihovo prestižno vino se imenuje Visco in Alberto ga je posvetil svoji materi.
Vina ne pridelajo vsako leto, ampak zgolj takrat, ko je pridelek najvišje kakovosti.
Po charmat metodi delajo izvrstna peneča se vina, imajo pa tudi nekaj vinogradov v bližnjem okrožju Valpolicella, kjer pridelujejo tako rdeči amarone kot reccioto.
Cantina del Castello – sama stavba, v kateri danes domuje butična klet z imenom Grajska klet (Cantina di Castello).
Zgrajena je bila v 13. stoletju in je bila šele v zadnjih dvesto letih povezana z vini. Zanimivo je, da je v enem od kletnih prostorov tudi rov brez izhoda.
Zgodovinarji pravijo, da naj bi – če bi rov odprli – po njem prišli direktno v grad na vrhu obzidanega mesta. Stari plemiči naj bi imeli več zasilnih izhodov v primeru padca gradu.
No, na srečo jim tega ni bilo treba nikoli uporabiti.
Leta 1980 je stavbo s kletjo vred kupil italijanski poslovnež in oblikovalec Arthuro Strochetti, ki se je popolnoma predal vinu, delu v vinogradu in sploh vsemu, kar je povezano z vini.
Imajo trinajst hektarov vinogradov na izbranih legah in gojijo zgolj in samo lokalno sorto garganega.
Zato so njihova vina zelo delikatna in mineralna, to pa navdušuje njihove kupce po vsem svetu, predvsem v ZDA in v Aziji.
Zanimive restavracije v mestecu so v samem centru za obzidjem, toplo pa priporočam Trattorio dal Moro, ki je tik pred obzidjem.
Strežejo pristne lokalne jedi in navdušujejo z znano italijansko virtuozno preprostostjo. Krožniki, ki so kjerkoli preprosti in povprečni, so glede okusov pri Moru umetnine, pa še drago ni.
No, nekaj je treba priznati – v teh gostilni znajo tudi zelo duhovito kombinirati italijansko klasiko z Azijo in k tem jedem lokalna garganega »prija kot šus!«
Tretja postaja – Valpolicella
Kot vedno je tudi tokrat tretje poglavje najbolj zanimivo. Območje Valpolicella je eno najbolj zanimivih na svetu, saj tam domuje nekaj najbolj posebnih vin.
Stisnjeno med vzhodno obalo Gardskega jezera na eni in med Verono na drugi strani to hribovito območje daje edinstveno mikroklimo za strme terasaste vinograde v gričih, ki jih je veliko, nekateri vinogradi pa so tudi v dolini.
Zgodba vin iz Valpolicelle je edinstvena. Od nekdaj namreč tukaj kraljujejo rdeča vina, narejena iz sort, ki jih najdemo samo na tem območju.
Avtohtoni sortni sestav:
- corvina
- corvinone
- molinara
- rondinella
- oseleta
Z mešanicami le-teh vinarji mojstrsko pridelujejo zelo posebna rdeča vina, ki jih potem razdelijo v več kategorij.
Valpolicella classico – lažja in pitna vina, katerih grozdje v glavnem prihaja iz nižinskih in mladih vinogradov, donegujejo pa jih v sodih iz nerjavnega jekla. Alkoholna stopnja je okrog 12 % do 13 %, cene pa so od 7 do 12 evrov.
Valpolicella superiore – grozdje prihaja iz višje ležečih vinogradov in tudi trte so starejše. Vino v velikih sodih iz slavonskega hrasta zori leto dni in potem pride na trg. Alkoholna stopnja je okrog 13,5 % do 14 %, cena za steklenico pa je med 15 in 20 evri.
Valpolicella Superiore Ripasso (Ripasso di Valpolicella) – mešanje kožic iz ostankov maceracije za vino Amarone z moštom za Valpolicella superiore. V lesenih sodih to vino starajo do dveh let. Alkoholna stopnja je okrog 14,5 %, cena steklenice pa je med 20 in 25 evri.
Amarone – vrhunec vina tega območja. Grozdje prihaja iz najboljših leg in je obrano malce kasneje kot preostalo. Potem to grozdje spravijo v lesene škatle in jih do pol leta sušijo na bambusu, da iz grozdja nastanejo rozine.
Te stisnejo in dobijo zelo sladko vino, ki ga povrejo do konca. Ob tem stopnja alkohola naraste tudi do 17 % in ta vina na razne načine po nekaj let (odvisno od kleti; najmanj dve leti) starajo v hrastovih sodih.
Amarone je najmočnejše rdeče vino na svetu in če je dobro narejeno, pivec teh mogočnih alkoholov med pitjem niti ne čuti. Struktura je tako mogočna, da to ne vpliva na harmoničnost vina.
Staramo ga lahko tudi do trideset let in se zaradi mogočnosti najboljše prilega k jedem iz rdečega mesa – še posebej k divjačinskim jedem in staranim sirom.
Cenovni razpon je od 30 do 300 evrov za steklenico; odvisno od kvalitete in slave proizvajalca.
Jasno – za mlada vina veljajo tista, ki so stara vsaj štiri leta (takrat pridejo na trg) in so divja, dokaj pitna, a vseeno prijetno tanična.
Ko so stara osem let in več, pa so z vsakim letom bolj primerna za pitje, saj so bolj mehka in harmonična.
Recioto – delajo ga iz istih sort kot amarone in grozde prav tako sušijo. Razlika je le v tem, da v tem primeru mošta ne povrejo do konca, ampak fermentacijo ustavijo prej, ko je v vinu še kar nekaj ostanka sladkorja, saj je recioto sladko vino, polnjeno izključno v manjše steklenice – 375 ml.
Alkoholna stopnja je okrog 13 %, cena stekleničke pa se začne pri okrog 40 evrih in višje.
Če pogledamo amarone, ugotovimo, da kljub veliki koncentraciji in dejstvu, da so vsa vina narejena iz rozin zgoraj omenjenih sort, imajo vina še vedno veliko pitkost in niso kot kakšni »marmeladni rdečaki« iz Novega sveta, ki v prvem požirku navdušijo, potem pa jih težko spravimo po grlu.
Glavni »trik« tukaj naredi molinara, ki je kot sama sorta zelo sveža in dovolj kisline te visoke koncentracije v končni zvrsti omili.
Seveda vinarji v tem predelu ne gojijo samo zgoraj opisanih avtohtonih rdečih sort.
Medpoglavje – Verona
To je eno najbolj privlačnih mest severne Italije, ki ga poleg starodavne srednjeveške arhitekture krasi tudi legendarna zgodba o Romeu in Juliji.
Za vse tiste, ki morda tega niste vedeli, pa moram razkriti, da je sama zgodba izmišljena.
Ja, dobri stari Will (William Shakespeare) si jo je – kot vse druge – mojstrsko izmislil in nič hudega slutečo Verono tako postavil na čelo zemljevida svetovnih romantičnih atrakcij.
Podjetni Italijani pa ne bi bili Italijani, če ne bi poiskali vile z balkonom, kjer je Romeo pod oknom izlival svojo ljubezen Juliji.
Ta hiša je oblegana z obiskovalci s celega planeta, ki pišejo svoja sporočila po stenah in v najmanjše razpoke v steni vstavljajo listke s svojimi imeni.
Prav »nenavadno« je, da je v okolici množica lokalčkov z zapeljivimi, ljubezenskimi imeni.
V bližini je tudi dobro ohranjen rimski amfiteater, ki poleti poka po šivih, saj tam prirejajo najbolj znane opere, gledališke predstave in tudi rock izvajalcem ta lokacija ni tuja.
Tako kot v vseh italijanskih mestih, pa je v Veroni tudi veliko odličnih in dobrih restavracij.
Seveda pa je v mestu množica manj slavnih restavracij, ki pa so praviloma vse dobre. Izpostavil bi Trattorio Al Bersagliere, simpatično oštarijo v zgodovinskem središču mesta, ki jo že dolga leta suvereno vodi Giancarlo Perbelini.
Gostilna je tudi del italijanskega gibanja Slow Food in njihov jedilnik je zatorej zelo tradicionalen.
Toda prav vse, kar boste naročili, bo odlično!
Od posušenih in naribanih žrebičkovih ličnic (posebnost veronske kuhinje!), do testenin z račjo omako, rižote z omako iz vina amarone, do milanskih zrezkov (originalni predniki dunajskih zrezkov), preko odličnih sladic in vrste slastnih sirov do vinskih poslastic iz odlično zložene kleti!
V srcu Valpolicelle
Tukaj domujejo kleti, ki so v desetletjih tej regiji prinesle svetovno slavo – predvsem z izjemnimi amaroneji.
Masi – prvi in največji.
V letošnji izdaji prestižnega italijanskega vinskega vodiča Gambero Rosso (Rdeča kozica) je bila klet izbrana za najboljšo v Italiji. Osem njihovih vin pa so vinski kritiki po vsem planetu ocenili z oceno 90+, kar je izjemen dosežek.
Ime izvira iz imena doline Viae de Massi, ki je že od 18. stoletja v lasti družine Boscaini, ki posestvo in številne druge kleti, ki pripadajo podjetju, vodi tudi zdaj. Samo v okolici Gardskega jezera imajo tri posestva, od katerih je najbolj impresivno tisto iz kraja Garganego.
Pravzaprav gre v osnovi za posestvo rodbine Alighieri, ki ga je ustanovil legendarni italijanski poet Dante Alighieri. Res je, da je večino življenja živel in deloval v Toskani (v Firencah), toda s svojimi družbenimi kritikami je bil trn v petah vladarjem in so ga izgnali na sever, kjer je v Garganegi našel novi dom.
Skozi stoletja so se njegovi potomci ukvarjali s kmetijstvom in bili precej premožni, vendar moških potomcev za uradno nadaljevanje rodbine Alighieri ni bilo. Zato so v 18. stoletju dobili uradno dovoljenje, da je lahko rodbina poleg svojega priimka uporabljala še priimek Serego.
Tako je nastalo posestvo Serego – Alighieri, ki je danes del Masijevega imperija in njihova vina so prav tako visoko pozicionirana kot Masijeva.
Če boste imeli srečo, vas bo na degustaciji v tem posestvu sprejela grofica Massimilla de Serego Allighieri, ki je (trenutno) zadnja direktna potomka slavnega italijanskega pesnika. Gospa grofica je sommelierka in vsekakor obvlada svoj promocijski posel.
Na začetku degustacije smo pokusili tudi zelo dobro peneče vino Moxxo z njihovega posestva v Furlaniji, ki je sestavljeno iz sivega pinota in verduca. Degustacija je tekla po vrsti vinskih stilov, ki so označena na prejšnji strani, na koncu pa smo se poigrali z velikimi letniki Masija in Serega Allighierija.
Massimilla je kot zanimivost povedala tudi, da je imela v šoli kar precej težav, ko so tako učitelji kot učenci izvedeli, kdo je njen legendarni prednik in je seveda prav pri učenju maternega jezika morala briljirati.
Tako nekako, kot če bi nekdo pri nas veljal za direktnega Prešernovega potomca in bi od njega pričakovali, da zna na pamet vsaj Sonetni venec.
Masi je zdaj družinsko podjetje in imajo tudi vinograde in kleti v sosednjem Soaveju in v Argentini, v okrožju Tupungato.
Za ta nakup so se odločili že pred dobrim desetletjem in tam delali precej eksperimentov s svojimi rdečimi sortami.
Izkazalo se je, da je corvina tista, ki se je noveu terroiju najbolj prilagodila in zdaj tam pridelujejo svetovno uspešnico z imenom Corbec – corvina in tam popularni malbec, ki je prva argentinska sorta, a po poreklu je iz Bordeauxa.
Allegrini – je tudi družinska zgodba.
Že v 16. stoletju so pridelovali (tudi) vino, vendar so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja žlahtni kapljici popolnoma zapisali. Oče osnovnega projekta je bil Giovanni Allegrini, ki je v vinih Valpolicelle videl izjemen potencial.
Ker dobro ve, da ni vse v amaroneju je modro deloval tudi na področju Valpolicelle ripasso in Valpoilicelle superiore, kjer imajo nekaj odličnih vin (izbor iz vinogradov La Poia in La Groia).
Njihovi amaroneji spadajo med najboljše sploh. Še posebej velik dogodek pa je, če vam pripravijo degustacijo v dvorcu Villa Torre, kar je posebno doživetje.
Tudi oni imajo poleg vinogradov okrog Gardskega jezera še precej drugih posesti.
V okrožju Soave imajo svojo klet za istoimensko belo vino, in kot večina uspešnih severno-italijanskih vinarjev so investirali v jug. Bolj natančno v Toskano, kjer imajo dve posestvi.
Poggio al Tesoro v Bolgheriju, kjer pridelujejo prestižne super-toskance in San Polo v Montalcinu, domu legendarnih vin z imenom Brunello di Montalcino, ki so verjetno najbolj dolgoživa italijanska rdeča vina.
Zadnja pridobitev pa je še eno posestvo v Valpolicelli, ki sliši na ime Corte Giara in tamkajšnja ponudba je tudi okronana z amaronejem.
Quintarelli – butik butika.
Kako lahko vina iz posestva z 11 hektari postanejo ena izmed najbolj cenjenih pri naših zahodnih sosedih sploh, verjetno ne ve tudi Giuseppe »Bepi« Quintarelli, žal pokojni vinar, ki je staro družinsko kmetijo odpeljal v stratosfero.
Bepi se je od tega planeta poslovil pred osmimi let v starosti 84 let in za seboj pustil veličastno sled. In zakaj so njegova vina toliko bolj cenjena od drugih, ki so prav tako odlična?
Bil je perfekcionist in prav ničesar ni prepuščal naključju. On je tisti, ki je v mešanice rdečih vin vnesel pipeto in menzuro. Toliko časa je poliral svoja vina, dokler se mu niso zazdela toliko dobra, da jih lahko ustekleniči.
Predvsem pa je videl v prihodnost svojih otrok iz sodov, da je tudi svojim strankam suvereno povedal, kdaj bodo zares dobra za pitje. In nikoli se ni zmotil. Ker tudi mednarodna vinska zakonodaja dovoljuje dodajanje drugih sort v vina, si je ta pojem v Valpolicelli malce raztegnil.
Ne samo, da je uporabljal klasične avtohtone sorte kot njegovi someščani iz občine Negrar, sadil in uporabljal je tudi druge. Recimo cabernet sauvignon, sangiovese (osnova vin iz Toskane) in nebbiolo (osnova vin iz Piemonta).
Prav ti, malenkostni dodatki so bili tisto, kar je njegova vina vzdigovalo v sam vrh. Besedi harmonija in skladnost sta pri njegovih vinih doživeli popolnost.
Res je tudi, da je polnil tudi bordojski tip vina (oba caberneta in merlot), ki je pridelan na način amaroneja. Se pravi iz stiskanja posušenih jagod teh sort, ampak ko človek enkrat okusi to vino, se zave, da niso najboljši Bordojci v Bordeauxu, ampak da je nekaj tisoč steklenic najboljših tudi v severni Italiji.
Podobno je tudi z njegovim 100 % cabernet sauvignonom.
Ker na kmetiji letno napolnijo okrog 60.000 steklenic, je logično, da so vina draga.
Najcenejše je belo vino, imenovano Bianco Secco, ki je prava mojstrovina. Je zvrst garganege, toscanskega (!) trebbiana, sauvignona in chardonnaya.
Vino je živa perfekcija in steklenica stane (glede na ostale cene) okrog 25 evrov. No, končni amaroneji pa sekajo limit nad 350 evrov za steklenico, kar je sicer povprečna cena za Bordeaux, kvaliteta pa je vsaj tam – če ne višje.
Ko je pred šestimi leti Bepi umrl, je bilo v vinskih kuloarjih veliko govora o nasledstvu, saj so vsi vedeli, da njegov zet Giampaolo za vina nima interesa.
Zato pa sta toliko bolj zavzeta oba vnuka, Francesco in Lorenco, ki sta peta generacija vinarjev. Ne glede na to, pa fanta nista imela dovolj direktnega stika z dedovo filozofijo in vinarjenjem, kar so mnogi videli kot glavno oviro za dobro nadaljevanje odličnih vin te blagovne znamke.
A so imeli vsi po vrsti srečo. Človek, ki fantoma ves čas študija predaja Bepijeve modrosti, je njegov dolgoletni enolog in tehnolog, Luca Fedrigo, ki je z legendarnim mojstrom intenzivno deloval nekaj desetletij in do obisti pozna vse njegove skrivnosti in recepte.
Organizacija obiska te kleti je zahteven podvig, ki pa nam je lepo uspel in ugotovili smo, da so klet v zadnjih letih precej povečali in predelali, kar nas je sploh navdušilo.
V Valpolicelli je še množica zelo dobrih kleti in garažistov (majhni vinarji, ki imajo kleti v garažah, saj so njihove količine zelo majhne), ki tržijo odlična vina.
Vsekakor je treba obiskati ali vsaj pokusiti vina družinske kleti Tomasi, ki so prav tako iz poglavja »legende«, od garažistov pa je nujno treba obiskati gospoda Leopolda Bussolo, katerega amaroneji so nekje na ravni Quintarellija, le cene so malce bolj sprejemljive.
Ne boste zgrešili tudi, če se odločite za spanje in hranjenje na kateri od turističnih kmetij, ki je tudi vinarna, kjer vam bodo ob obrokih ponudili tudi zapeljivo vinsko degustacijo. Pa še sobo boste imeli le nekaj korakov stran.
In kot vedno – brez hrane ne gre
Če sta tradicija in družina na prvih mestih v vinarnah, pri restavracijah ni nič drugače. Prav vsaka ima ta družinski pečat in prav povsod vam bodo poleg množice klasičnih jedi območja znali ponuditi nekaj res njihovega originalnega, kar se je od staršev do otrok predajalo skozi generacije.
Ko sem se med enim od prvih obiskov Valpolicelle mimogrede ustavil v gostilni Caprini v kraju Torba blizu Negrarja, so me unikatni okusi in njihova pristnost bolj navdušili kot obisk pri kakšni restavraciji, ovenčani z Michelinovo zvezdico.
Jasno – Capriniji so družinska zgodba, ki jo vodi mama Pierina in njeni trije sinovi: Davide, Nicola in Sergio. Množica starih receptur se vije okrog testeninskih posebnosti.
Pašte po starodavnih recepturah izdeluje mama Pierina, sušijo pa jih kar v predsobi restavracije v prvem nadstropju.
Čeprav se nekateri pridušajo, da ne bodo vsega pojedli, ker bi se zredili, na koncu ostanek omake pomažejo s kruhom. Dobesedno.
Malce drugačno zgodbo pa plete družina Maresci iz gostilne Alla Coa v kraju Opescantina. Če verjamete ali ne, vsi trije družinski člani so edini zaposleni in samo v času zares polnih sezon vzamejo še največ dva honorarna natakarja.
Ata Leopoldo je kuhar, sommelier in natakar, sin Franco dela vse kot oče, le še bolj je posvečen v vina in mama Anna je natakarica in sommelierka.
V času naših obiskov je bila gostilna kar lepo polna in vsi trije so elegantno drseli po parketu in nihče ni prav dolgo čakal, čeprav je bilo vse, kar so stregli, a la carte.
Res je tudi, da jedi niso bile bogve kako komplicirane, ampak bile so strašno okusne.
Njihova filozofija je takšna, kot jo imajo najboljši – lokalne sestavine od priznanih proizvajalcev, tradicionalni in nadgrajeni recepti in umetelno kombiniranje okusov z vini.
Čisto smo bili navdušeni nad domačimi njoki, polnjenimi z gorgonzolo in pečeno, hrustljavo slanino in nad telečjo rižoto s cimetom (!).
Še bolj pa so nas prevzele razne vrste testenin s sicer čisto navadnimi prilogami, ki pa so bile tako slastne, da smo kar predli, ob sladicah pa smo omedlevali.
Seveda boste odlično jedli tudi v delu kraljestva družine Tomasi, ki veljajo za eno najbolj spoštovanih družin v svetu vin iz Valpolicelle.
Že pred časom so kupili zgodovinski objekt z imenom Villa Quaranta, ki ima tudi odličen spa in wellnes z velikim notranjim in zunanjim bazenom.
Tomasiji imajo vinograde tudi v sosednem Soaveju in samo v Valpolicelli jih imajo kar 200 hektarov.
Jasno tudi Tomasi so družinsko podjetje, ki zaposluje kar 14 bratov, bratrancev in sestričen, ki se jim pridružujejo tudi strokovnjaki za določene posle, ki so se v družino priženili.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen