Irci so v šestdesetih zelo hitro skočili na vlak popularne glasbe. No, ne toliko na pop vlak, kot na ekspres, ki je vozil na gorivo bluesa in rock’n’rolla.
Čeprav so od nekdaj sloveli po odlični folk sceni, se je iz bendov, ki so igrali njihovo ljudsko glasbo, hitro razvilo nekaj, kar je na koncu pripeljalo do U2, najbolj popularnega irskega benda vseh časov.
Thin Lizzy
Ko sem se z letališča v Dublinu s taksijem peljal v mesto, je iz zvočnikov privršal uvodni riff skladbe The Boys Are Back in Town in šofer me je vljudno vprašal: »Ali lahko dam bolj na glas? Veste, to je najbolj legendaren irski rok bend.« Z veseljem sem prikimal in pomislil, da takšna dobrodošlica s to skladbo meni svoj čas zelo ljube skupine vseeno ni naključje. Konec koncev so Phil Lynott in njegovi fantje posneli enega od najboljših koncertnih albumov vseh časov! Morda sama skupina ni bila tako ekstremno znana kot druge, katerih mojstrovine predstavljam v tej rubriki, vendar je v zgodovini roka pustila globoko sled. Je pa res, da je to skupina, ki ni bila rojena pod najbolj srečno zvezdo. Ravno, ko so prišli do nekega mejnika, ki ga je bilo treba samo še potrditi, se jim je pripetilo kaj nepričakovanega, kar je delno zaustavilo njihov prodor k vrhu.
Gary Moore in Phil Lynott
Dublin, leto 1969. V lokalnem pubu se srečajo štirje glasbeniki: kitarist Eric Bell in klaviaturist Eric Wrixon (oba sta bila že zelo znana, saj sta igrala z Van Morrisonom v njegovi prvi skupini Them) in dva nadobudna mladeniča: temnopolti pevec in basist Phil Lynott in bobnar Brian Downey, ki sta sodelovala že v srednji šoli.
Glasbena usmeritev je bila glede na to, kar so počeli pozneje, precej nenavadna – igrali so irsko ljudsko glasbo. Beseda je dala besedo in en guinness je dal še veliko njih. Po nekaj mesecih vaj in preigravanja so posneli prvi album, ki ga je opazil in zelo pohvalil prva legenda angleškega radia, John Peel na BBC! Single z naslovom The Farmer pa so prodali v višini 283 primerkov in je danes ena največjih zbirateljskih redkosti. Medtem je skupino zapustil Wrixon in drugi album so posneli kot trio. Nanj so uvrstili priredbo tradicionalne irske ljudske pesmi Whiskey in The Jar, kar jih je izstrelilo na vrhove lestvic. Tudi album se je dobro prodajal, vendar je prišlo do razkola v avtorskem dvojcu Bell/Lynott, ker je bil Bell mnenja, da se skupina preveč približuje hard roku, zato jih je zapustil. Po dveh albumih in številnih menjavah kitaristov, se je leta 1974 zasedba končno ustalila. V finale sta na avdiciji prišla dva kitarista: Američan iz Kalifornije Scott Gorham in še ne 18-letni temperamentni Škot Brian Robertson, ki je bil takrat neke vrste čudežni kitarski otrok. Lynott se je odločil, da bo v skupino vzel oba. V tej zasedbi so posneli album Fightning, ki jih dokončno uveljavi v Veliki Britaniji.
Leto 1976 je bilo za skupino prelomno. Še pred izidom megaplatinastega albuma Jailbreak so izdali hit The Boys Are Back in Town, ki jih je potrdil tudi v ZDA. Kombinacija melodičnega hard roka z značilnim Lynottovim glasom in izvrstno uigranimi melodičnimi linijami obeh kitaristov je bila zmagovalna. Treba je povedati, da so bili Thin Lizzy prva neameriška skupina, v kateri sta imela oba kitarista enako pomembni vlogi. Glede na velike ego – tripe kitaristov kot takšnih je to velika redkost, saj od udeležencev zahteva veliko samodisciplino.
Med prvo ameriško turnejo je Lynott zbolel za zlatenico in morali so odpovedati veliko koncertov. Kljub bolezni pa je v bolnišnici zmogel toliko moči, da je v postelji napisal večino materiala za naslednji album, Johnny The Fox (1976), ki nosi mega hit Don’ t Believe a Word.
Legendarna zasedba – Brian Downey (bobni), Brian Robertson (solo kitara), Phil Lynott (bas in vokal) in Scott Gorham (solo kitara)
Tik pred odhodom na razprodano ameriško turnejo pa se je zgodil incident v londonskem pubu, med katerim si je Brian Robertson med pretepom tako poškodoval roko, da več mesecev ni mogel igrati. Obupani in razjarjeni Lynott je sicer hitro našel nadomestilo v že uveljavljenem irskem kitaristu Garyu Mooru, ki je delo odlično opravil. Ampak, ker so Irci (menda) precej prepirljivi ljudje, sta se Lynott in Moore pred snemanjem albuma Bad Reputation stepla in Moore je skupino zapustil. Časa za iskanje novega ni bilo in na snemanju je vsa kitarska opravila opravil Scott Gorham. Producent te plošče je bil znani Tony Visconti, ki je sodeloval tudi z Davidom Bowiejem. Plošča je bila uspešnica, nova turneja je bila pred vrati in Robertson si je pozdravil roko.
Na turneji za live and Dangerous.
Phil
Posnetki za dvojni album Live and Dangerous (tudi tega je produciral Visconti) so nastajali na njihovi ameriški turneji leta 1977. Ko se je plošča pojavila v trgovinah, je zmagovala povsod.
Thin Lizzy so bili sicer že zelo popularni, vendar jih je ta album prikazal v najboljši luči tam, kjer so bili najboljši: v živo! Prvo stran otvarja udarni Jailbreak, ki mu sledi energična Emerald, ki neponovljivo izpostavi mojstrovine obeh kitaristov. Southband in Rosalie atmosfero malce umirita, zabava pa se nadaljuje s plesno obarvano Dancing in The Moonlight. Masaker je Massacre, kjer Scott Gorham dvigne publiko s kitarskimi ognjemeti na noge, pri naslednji, Still In Love With You, pa dvorana onemi. Že original je prekrasna balada, v živo pa je še nekajkrat boljša. Lynott jo prekrasno zapoje, kitarista pa jo s prefinjenim igranjem dvigneta v nebo. Res, izjemno doživeto zapeto in zaigrano. Tretja stran postreže z novimi diamanti – The Boys Are Back in Town ter Don’t Believe a Word sta si s koncertno upodobitvijo zaslužili prostor med najboljšimi izvedbami. Warrior, Are You Ready in Suicide »pokončajo« publiko, da na koncu ostane le še čas za zabavo: prijetni rock’n’roll štiklci Sha La La in Baby Drives Me Crazy več kot dostojno zaključijo veličastni koncertni dogodek.
Turneja je sledila turneji in odnosi med člani so se začeli krhati. Leta 1978 sta se po koncertu na španski Ibizi stepla Robertson in Lynott. Novi kitarist je spet postal Gary Moore, ki je z njimi posnel album Black Rose (1979), na katerem je uspešnica Sarah, ki jo je Lynott posvetil svoji novorojeni hčeri. Neskončne turneje so zahtevale svoje žrtve – nekateri so pretirano pili, drugi so jemali takšna in drugačna opojna sredstva. Pred snemanjem albuma Chinatown sta se (spet) stepla Lynott in Moore. Vrstila so se nova in nova imena, kolapsi članov na odru (Gorham se je onesvestil v Teksasu), pretepi (Downeyja so grdo pretepli na Danskem) in ekscesi skupini niso prav nič koristili. Po drugi strani pa je Lynottov avtorski potencial postajal vedno bolj izsušen, precej pa je zagazil tudi v svet težkih drog. Posvetil se je samostojni karieri. Prva dva albuma sta bila dokaj uspešna, tik pred snemanjem tretjega pa je v letu 1986 zaradi prevelikega odmerka mamil umrl v bolnišnici, star 36 let.
Njegova mama, Philomena Lynott je osnovala fundacijo Thin Lizzy in izdaja posnetke z raznih koncertov, večkrat združi vse nekdanje člane zasedbe (na odru se tako znajde kar devet kitaristov) in če je kitarist John Sykes pri volji, se pod imenom Thin Lizzy še danes odpravijo na kakšno manjšo turnejo.
Vsekakor pa je Live and Dangerous monumentalna plošča v spomin veličine Phila Lynotta in iskrene rokerske energije, ki je najboljša – v živo.
Besedilo: Matjaž Medved
