AZORI – kjer je narava še neokrnjena, hrana pristna in vina vulkanska

Predstavljajte si skupino devetih otokov v razmiku 600 km sredi severnega Atlantika. Klima je mila – od 20 do 25 stopinj, dvakrat več glav goveda je kot prebivalcev, imajo množico rož, plantaže čaja in tobaka, vinograde, odlične ananase, banane in seveda čisto zelenjavo. Pravzaprav je tam vse čisto. Naravno. Brez dotika industrije – a z zelo urejenimi cestami in stotinami kilometrov sprehajalnih poti. Da o termah z gejzirji in črnih morskih plažah ne govorimo. A morda kdo od vas, ki tole berete, ne bi šel v tak raj?

Azori

Pravzaprav se z obiskom teh oddaljenih otokov sredi Atlantika spogledujem že kar nekaj let. Nisem pa še srečal nikogar, ki bi tam bil, da bi mi svojo izkušnjo povedal v prvi osebi. No – bila sta dva prijatelja in sta imela smolo – ves teden njunega bivanja na tem arhipelagu je deževalo in seveda njuna izkušnja ni bila najbolj pozitivna. Sicer pa – glede na druge moje ekskurzije – ne bo prvič, da se kot eden izmed prvih iz naše države odpravim nekam, kar po navadi sploh ni v popularnih popotniških zemljevidih.

Mojo dodatno radovednost je predlanskim podžgala največja vinska poznavalka tega planeta, dame Jancis Robinson MW, ki je obiskala otoke in se posvetila vinom iz starih, prastarih vulkanskih vinogradov otoka Pico. Ocene so bile strahotno visoke, in nekako so vina z Azorov hudo trendovska v znanih svetovnih restavracijah. Vsi jih želijo imeti.

Prvi vtis …

… je vedno vezan na pot, ki vodi z letališča do kraja nastanitve. Glavno letališče otočja je na največjem otoku São Miguel v kraju Ponta Delgada. Pravzaprav vsi leti s celin (tako s severnoameriške kot evropske) letijo v to največje mesto, od tukaj naprej pa se lokalna letalska linija pridno povezuje s preostalimi otoki.7

Prvo, kar me je takoj očaralo, je pokrajina. Ni ravna, saj je polno manjših in večjih gričev za nas nenavadnih in drugačnih oblik. Dreves je malo, ampak povsod je trava, sredi teh pašnikov pa so manjše črne, bele in rjave pike – krave, ki jih je na Azorih še enkrat več kot prebivalcev (teh je okrog 250.000). Do »odkritja« turizma v prejšnjem desetletju je bila glavna gospodarska dejavnost kmetijstvo; bolj natančno mlečna industrija in ribištvo. Ker se vse govedo različnih pasem pase na prostem, so okusi mleka, masla in množice sirov res bogati in pristni. Siri s tega otočja so na Portugalskem, ki je njihova matična država, najbolj cenjeni, pa tujci radi posegajo po njih – če jih utegnejo dobiti.

Pogost prizor večine prebivalcev Azorov na cestah

Obroki se vedno začnejo s siri in njihovimi chutneyi. (foto: Matjaž Povše)

Za nas, prebivalce celine so otoki sorazmerno majhni in vsak del Sao Miguela je le največ slabo uro oddaljen od koderkoli. Je pa tudi res, da so ceste dobre in skrbno urejene, saj so Portugalci z vstopom v EU pred dobrimi štirimi desetletji dobili izdatna sredstva za izgradnjo cest v svojih oddaljenih teritorijih (poleg Azorov so tukaj še Madeira in Zelenortski otoki (Capo verde). Čeprav je otočje več kot 1.300 km oddaljeno od Portugalske, prebivalstvo ne odhaja množično na celino. Izjeme so študenti na portugalskih univerzah, ki ob študiju tam spoznavajo svoje partnerje in se preselijo, veliko pa je takšnih, ki s celine odidejo na otočje. Vedeti moramo, da portugalska vlada modro stimulira ekonomijo in mlade ljudi, da ostajajo na otokih. Z rastjo turizma je delovnih mest veliko, glavna »vaba« pa so nižji davki za vse materiale in storitve.

Lep pogled skozi hortenzije

Klima je na Azorih več kot prijetna. Med 20 in 25 °C – včasih manj, včasih več – to je tisto območje, ob čemer naša vrsta uživa. Ob tem skoraj vedno prijetno pihlja, tako da tudi ob kakšnih pohodih po otoku človek ni preveč premočen. Ampak te temperature in sončno vreme veljajo dobre štiri mesece (od maja do konca septembra), bolj vroče od 30 °C in hladneje od 10 °C pa skoraj ni. In kje je tukaj krvoločni severni Atlantik s svojimi frontami, viharji in valovi? Tudi tukaj. Čeprav pozimi temperature po navadi ne padejo preveč, pa takrat lahko precej dežuje. Ja, lahko greste tja tudi januarja, toda zgodi se, da cel teden sonca ne boste videli – lahko pa tudi! Domačini vedo povedati, da pozimi tudi trajekti in letala ne vozijo tako redno kot poleti, saj so valovi dostikrat visoki do sedem metrov, ko pa se bog morja Pozejdon zares razburi, pa sekajo do 14 metrov in višje!

Odklopi; takšni in drugačni

In kaj lahko utrujen Evropejec, ki ga je dober veter optimizma in pozitivne energije zanesel na otoke sredi Atlantika, tam počne? Preden napišem slavospev, pa najprej nekaj v stilu odvrnitve: tukaj množičnega, industrijskega turizma (še) ni. Diskotek in žurov je res malo; morda zgolj v kakšnih hotelih v Ponta Delgadi. Glisiranja s čolni ob strmih in temnih vulkanskih obalah otokov ni. Hrupa ni. Nekontroliranega popivanja in norenja ni. Svaljkanja na plažah ni. Odmetavanja smeti vsepovprek – ni. Še marsičesa, zaradi katerega ljudje hodijo na morje – ni.

Dve neskončnosti

So pa zato nepozabne, bolj ali manj dolge, strme, ravne poti skozi skoraj nezemeljske pokrajine, pašnike, ki so videti kot iz kakšnih utrganih filmov, spustov do vulkanskih jezer in hoje navzgor do njih, mirnih in samotnih plaž, posedanja v gostilnicah z eno ali dvema jedema »od tam«, kava barih na cestah z vaškimi starešinami, skokov v Atlantik, za katerega se izkaže, da ni tako preklemansko mrzel, gnezdenja ob brbotajočih gejzirjih in pitja sočnih in nezateženih domačih čajev »od tam«. Da ne govorim o mentalnih odklopih na samotnih terasah osamljenih hišic, ki jih najamete za hudo zmerne denarje. In konec koncev ste lahko ves dan tam, saj vas ne bo nihče nikamor preganjal. Užijete čisti mir, ki ga občasno zmoti zgolj ščebet redkih vrst ptic, za katere je tam že nekaj stoletij absolutni raj. Ali pa spanje v visečih mrežah ali na terasah, kajti na Azorih komarjev in kač NI! Pa še polno tega, kar boste brali v naslednjih odstavkih.

Ker so snovalci turizma vedeli, da bomo obiskovalci radi fotografirali lepe razglede ob cestah, so vzpostavili na desetine, če ne na stotine razgledišč s parkirnimi prostori za avtomobile, kajti – pazite – Azori so zelo strmi in prostora za naključna ustavljanja na cestah ni!

Čeprav je naša revija v prvi vrsti posvečena kulinariki in vinom, menimo, da je Sladko življenje tudi drugačno in ga kot takšnega že enajst let redno objavljamo. Ko so se Azorčani pred dobrim desetletjem profesionalno lotili turizma, so ugotovili, da jim ti otoki s svojimi neskončnimi zelenimi travniki in jezeri nudijo več kot samo nepozabne poglede. Pohodništvo in kolesarstvo sta v vzponu in zelo lepo so uredili množico poti na vsakem otoku, ki so označene s težavnostno stopnjo, dolžino in reliefom, ki ponazarja višinske metre. Samo zato, da se ne bi kdo prenapel in upehal, da ne bi potem stokal, da »ni vedel«, da je določena pot tako strma; kajti nekatere so res. Ampak nagrade v obliki več kot prelepih pogledov so tam in čakajo pohodnika, da jih zaobjame z očmi in nepovratno shrani v možgane. To je tisto, kar šteje. Ko se pot skozi pašnike skrije v morsko meglo in izhod je na drugem planetu, v kamnitem žlindrastem svetu ob prepadih do divjega morja. Na koncu, ko skupina prispe do avtomobila, ki je videti kot (od)rešilni pas, pa se počasi človek odpelje do svoje trenutne utrdbe po cestah, ki so z obeh strani obdane s tisočimi in milijoni hortenzij, ki tam rastejo tako divje, neplanirano – a vseeno zelo namerno. Ja, tako kot bolj južno ležeča Madeira, so tudi Azori prestolnica rož. Zaradi blage in malce bolj vlažne klime so otoki kot narejeni za gojenje rož – od tropskih gozdov na skoraj navpičnih skalah, ki gledajo na morje – do neke vrte neprehodnih gozdov suhozemnih mangrov, ki skrbijo za senčne poti. Drugih rož in cvetov je tukaj toliko, da tudi ženske spremljevalke niso znale vseh poimenovati.

Morje in pašniki

Kot sem že nekajkrat navrgel, so osnovne sestavine za jedi na Azorih čiste in ekološke, da bolj ne bi mogle biti. Ribe, školjke in mehkužci (predvsem hobotnice) so v raznih oblikah in sortah prisotne prav v vseh gostilnah in restavracijah. Velika večina morskega življa pride na mizo izpod žara vajenih rok, in to je to. Če kaj dodajajo, je to česen in s tem je jed več ali manj zaključena. Haute cusine, modernistična kuhinja na otočju skoraj ne obstaja; morda je izjema le en hotel v Ponta Delgadi, kamor me pot ni zanesla. Se mi ni zdelo v redu, da bi šel raziskovat nekaj, za kar mislim, da ne spada v to preprosto mirnost otokov. Podobno je z mesnimi jedmi, ki so seveda 90-odstotno goveje. Briljantni bifteki, mehki kot sam kobe in ravno tako marmorirani ob pečenem sladkem krompirju in raznimi zelišči, so dovolj. Jasno – če se na površju na koncu ali začetku peke ne znajdejo po dolgem narezani česnovi stroki, ki ves krožnik protivampirsko obarvajo. Je pa okusno, ni kaj.

Bivanje v takšnih hišicah je nepozabno (foto: Matjaž Povše)

Pot na obronkih vuklana

Ne moremo mimo pregrešno slastnih ananasov, ki so prav posebna sorta. So manjši od nam poznanih, a tako prekleto aromatični in ravno prav sladko-sveži, da celega človek brez težav poje za zajtrk. Podobno velja za tamkajšnje banane, ki rastejo povsod.

Prebiranje čaja

Zajčja obara

Ali pa Cozido das furnas, stara tradicionalna mesno-zelenjavna jed. Gre za mešanico razne zelenjave – ohrovta, zelja, navadnega in sladkega krompirja, svinjske pečenke in raznih klobas, ki jih dajo v neprodušno zaprto posodo in pripravljajo tako kot pri nas delamo jedi izpod peke oz. izpod črepnje. S to razliko, da pri nas takšne posode zasujemo z žarečim oljem, tukaj pa jih položijo za sedem ur v gejzirje in zasujejo z vulkansko zemljo. V bližnjem vulkansko-gejzirskem centru jih vidimo kot v nekakšnih krtinah z vizitko gostilne, kjer vam jih lahko postrežejo. Seveda smo to naredili in komaj uplenili eno, saj vsi to poskušajo in jedi so razgrabljene. Okus? Zanimivo in večplastno, vendar prekuhano in prepečeno. Je pa fora!

Svetilnik na koncu konca

Ena od gostilniških klasik

Cozido das furnas – deset ur počasnega vretja v vročem gejziru

Pečen piščanec s svežo zelenjavo

Fileji »prašičje ribe«

Gamberi s sipicami

Gamberi s sipicami

Pikantni gamberi

Pečena račka s sladkim krompirjem

Najboljši ananasi

Pico

Med popotovanjem po tem otočju smo obiskali tri od devetih otokov in prav zagotovo se bomo prihodnje leto spet vrnili! Sloves vin z Azorov se širi po svetu in prav nič nenavadnega ni bilo, če smo se na vinskem vulkanu Picu srečali z znanim slovenskim sommelierem Matjažem Povšetom, ki je imel drugačno turo, ampak na vinski destinaciji, ki je ena, sva se pa našla!

Najvišji vrh Portugalske je Pico na otoku Pico – 2.351 m

Vedeti moramo, da so prvi naseljenci tega otočja, ki so ga portugalski navigatorji odkrili leta 1427, bili kmetje iz južnih portugalskih pokrajin, kot sta Alentejo in Algarve, in prve kulture, ki so jih sadili in od njih živeli, so bile trte in žita. Izkazalo se je, da kljub zimskim rušilnim viharjem trte preživijo le, če jih obdajo s kamnitimi zidovi, ki so še danes na otoku. Gojili pa so jih tako množično, da so do leta 1870, ko je Azore najprej udarila epidemija trtne uši (v Bordeauxu se je razširila nekaj let pozneje), letno pridelali več kot 10 milijonov litrov vina! Veliko večino so ga prodali v Brazilijo (takrat je bila še portugalska kolonija) in v Severno Ameriko.

Seveda avtohtonih sort na Azorih nikoli ni bilo, saj je otočje preveč oddaljeno od katerekoli celine, da bi morda veter tja zanesel kakšna semena, so pa prvi naseljenci tja prinesli množico sort, ki so se skozi pet stoletij adaptirale in zdaj nekatere veljajo za samosvoje, skoraj avtohtone.

Čeprav originalnih avtohtonih sort na otokih nikoli ni bilo, so se določene trte skozi stoletja tako prilagodile na tla, ozračje in druge dejavnike, da so zdaj precej drugačne od tistih iz relativno bližnjega otoka Madeira in matične Portugalske. Prva sorta tega otoka in bližnjih Terceira in Graciosa je Verdelho. Glede na zadnje analize DNK je zgolj oddaljeni sorodnik iste sorte z Madeire in Španije, saj se je v 500 letih, odkar je prišla na otočje, močno prilagodila novemu okolju. Podobno velja tudi za Terrantez de Pico. Nekaj sorodstvenih vezi obstaja s terrantezom z Madeire, kjer ga ne gojijo več, na Azorih pa je ena izmed glavnih sort. V to druščino spada še Arinto des Azores, ki je daljni, zelo mutirani sorodnik Verdelha. Vsa vina so bela, imajo močno mineralnost in aromatiko, ki nas popelje v podobne vode, kot so zreli nemški rizlingi, francoski sauvignoni in burgundci. Seveda vse z močnim slanim – mineralnim dodatkom, kar je posledica bližine morja ne glede na to, da so vsi vinogradi, ponekod celo samo po ena rastlina, obdani z bazaltnimi ograjami. To je največja posebnost teh vinogradov, ki so od leta 2004 pod Unescovo zaščito. Pogled na njih je unikaten, saj česa takšnega na svetu ne najdete. Vedeti moramo, da so od naselitve otokov zelo intenzivno gojili vinske trte in njihova edina zaščita pred besnimi zimskimi viharji in zalivanjem morja so bile te zares posebne ograde, ki grozdje med drugim ščitijo pred slanimi pomladnimi vetrovi.

Zdaj, po ponovnem vzponu vin s teh otokov so vinograde sicer le delno obnovili, saj jih od originalnih 5.000 ha, kolikor jih je bilo pred epidemijo trtne uši, sedaj živi le okrog 650 ha. Ampak novih vinogradov skoraj niso sadili; v glavnem so trte posadili v zemljo sredi teh ograd. V večini gozdov, ki zdaj prekrivajo Pico, je moč najti stare kamnite ograde, ki pričajo o stari slavi tamkajšnjih vin in čakajo, da jih bodo na novo odkrili in posadili trte. Pridelovalci so navdušeni nad novo popularnostjo azorskih vin, saj so do pred nekaj leti za kilogram grozdja (predvsem Terranteza) dobili po 1,70 evra, zdaj pa je cena štirikrat višja. Temu primerno so visoke cene steklenic, ki so le redko pod 20 evri.

Ostanek ali nadrealistična relikvija

Vinske kleti:

Azores Wine Company – največja in najbolj sodobno poslovno vodena vinska klet na vseh otokih. Imajo 150 ha vinogradov in še vedno precej grozdja odkupujejo od okoliških kmetov. Prihodnje leto naj bi napolnili 150.000 steklenic, kar v primerjavi s hektari dovolj nazorno sporoča izjemno majhne donose. Nas sta na terasi med morsko obalo in kletjo sprejela enolog Paulo Machado in direktor Filipe Rocha. Izvažajo 60 odstotkov produkcije in vsako leto dokupijo množico starih vinogradov na otoku. Zdaj so že največji. Ker nimajo veliko vin, smo imeli le en »let« vin za pokušino:

Azores Wine Company – Paulo Machado in Filipe Rocha

Cooperativa Vitivincola de Ilha do Pico nekaj vzorcev

Pogled na trte

Novi zaščiteni vinogradi s 500 let starimi vulkanskimi skalami

Razvajanje za goste v vinski kleti

Cooperativa Vitivincola de Ilha do Pico

Pridelujejo tudi rdeča vina, ki pa niso tako spektakularna, razen velike redkosti:

Saborinho 2015 – je zelo redka portugalska sorta (Tinta Negra; drugačna kot na Madeiri in tudi na Portugalskem ne obstaja več). Doslej so je edinole v letu 2015 obrali toliko, da so napolnili 710 steklenic (cena je 100 evrov za steklenico). Ne raste sredi malih ograjenih vrtičkov, pač pa divje, v skalnih razpokah pobočja vulkana Pico. Intenzivna, odprta granatna barva, kompleksna aromatika svežih jagod, tartufov, podrasti in jodaste slanosti. Srednje telo, a vseeno elegantna harmonija med bogastvom telesa in svežino. Ocena: 92 točk.

Cooperativa Vitivincola de Ilha do Pico: najstarejša zadruga na otoku, ki je pred šestdesetimi leti poskušala ujeti zvezdniške trenutke vinske dominacije vin s tega otočja pred epidemijo trtne uši. No, to jim sicer ni uspelo, so pa združili »preživele« male vinogradnike, da so oddajali svoje grozdje v klet, ker jim je bilo jasno, da lahko s takšnimi vini prodrejo v svet. Imajo dve vinski liniji: butično Ilha do Pico in bolj komercialno in množično Terra do Lavas. Presenetljivo je tudi Terra do Lavas zelo dobra, v glavnem pa uporabljajo francoske sorte, kot so merlot, syrah in cabernet sauvignon. Pri Ilha do Pico je treba izpostaviti njihovo fortificirano vino, ki je glede pridelave mešanica med tistim, kar delajo na Madeiri in portovci. Vino je odlično, 10 let starano v sodih, ki navdušuje z lepo sladkobo in zmerno kislino, da je izjemno pitno. Prav vzorčni primer sorte Arinto des Açores se imenuje Frei Gigante in je njihovo najbolj uspešno in prodajano vino. Po karakteristikah in kakovosti je skoraj enako istoimenskemu iz Azores Wine Company, le da je za polovico cenejše.

Na otoku je še nekaj manjših vinarn, ki pa bi bile s svojimi neokusno oksidativno – hlapnimi aromatikami bolj za ljubitelje »naravnih« vin, zato o njih ne bom pisal.

Portugalska ladja

Delfini

São Jorge (Šau Žorž)

Sao Jorge

São Miguel (Šau Migel)

Je glavni in največji otok arhipelaga. Tu je tudi glavno in največje mesto z istoimenskim letališčem Ponta Delgada, ki ponuja velemestna razvajanja. Vseeno pa jih ni toliko, ker energija in čas po otokih tečeta drugače. Pravijo mu tudi Zeleni otok in velja za enega najlepših. Tukaj se je voda ugnezdila v množico ugaslih vulkanskih kraterjev, razne alge pa jezerom dajejo presenetljivo različne žive barve. Z razgledišča Vista do Rei (Kraljevi razgled) se lahko pustite začarati dvema jezerskima dvojčkoma v dolini, modremu in zelenemu jezeru, ki sta oba obdana s strmimi pozelenelimi robovi nekdanjega vulkana. Na dnu je skupek vasic, imenovanih Sete Cidades (Sedem mest), ki s svojimi belimi hišicami tvorijo nasprotje zeleni in modri barvi. Pot navzdol je sicer naporna, a je nepozabna. Jezeri nista hladni, saj sta plitvi, strma pot navzgor pa človeka kar utrudi in zažeja.

Na drugem delu otoka je Lagoa do Fogo (Megleno jezero), kjer smo imeli srečo, da se je v trenutku naše vožnje mimo megla malce vzdignila, da smo jezero celo ugledali.

Pot od tega jezera proti severu pa nas pripelje do edine plantaže čaja (Cha Gorreana) na otokih (to uvršča Portugalsko kot edino državo EU med dežele, ki pridelujejo čaje). Vstop je brezplačen in si lahko ogledate prav vse stopnje predelave čajev in tudi plantaže same. Na koncu dobite brezplačni čaj, ki pa je tako všečen, da skoraj vsakdo kupi zavojček ali dva za domov. Na tem otoku je tudi precej termalnih kotičkov, ki pa so vsi naravni. Ni industrijsko-turističnih kompleksov z velikimi bazeni in savnami – vse je naravno, saj se lahko obiskovalci zaradi vročine le za kratek čas povaljajo v peskovnih ali blatnih kopelih.

Sao Miguel – Plantaža čaja

Če ima kdo predsodek pred odprtim in zmerno hladnim Atlantikom, pa se lahko zapelje do posebne, a prav zato precej obljudene plaže z imenom Ponta da Ferrata, kjer se termalna voda izliva v morje, ki je zaradi tega bolj toplo.

Sao Miguel

Flores

(besedilo in fotografije: Matjaž Povše)

Flores je najzahodnejši otok v Azorskem otočju in tudi najbolj zahodna točka Evrope. Otok je poln prelepih dolin, vrhov, jezer v kraterjih, slapov in visokih klifov.

Od leta 2009 je otok vključen na Unescov seznam svetovnega rezervata biosfere.

Danes ima Flores 3.900 prebivalcev; približno toliko turistov ga obišče vsako leto, v nasprotju z Bohinjem, ki ga na lepo avgustovsko nedeljo obišče več turistov kot Flores v celem letu.

Flores

Flores je otok tišine in naravnih lepot. To ni kraj za tiste obiskovalce, ki bi si želeli na hitro ogledati čim več in videti vse. Potrebno si je vzeti čas, še najbolje jeseni ali pozimi, se založiti z dobrim branjem ali glasbo in ostati dva tedna ali več v kakšni stari, obnovljeni najeti hiši. Užitek je opazovati prekrasne slapove, ožarjene oblake, čudno svetlobo, nevihte, strele, briljantne sončne vzhode, povsod naokoli pa samo neskončni ocean …

Flores

Flores

Med atlantskimi otoki, ki sem jih obiskal (Madeira, Tenerife, Lanzarote, Gran Canaria, San Miguel in Pico), je Flores res nekaj posebnega. Brez hotelov in moteče turistične infrastrukture, a kljub temu z urejenimi cestami, brezštevilnimi obcestnimi razgledišči in lepo označenimi pohodnimi potmi. Tudi restavracij ni na vsakem koraku, a ko jo najdeš, te preseneti s čistočo, urejenostjo in bogato izbiro jedi.

Na otoku so glavne dejavnosti govedoreja, ribolov in turizem.

Če že pišemo za Dolce Vito, si je treba ogledati jedilni list: školjke, ribe, hobotnice, bifteki, siri – ali po domače ameijoas, peixe, polvo, carnede vaca. Vse dobrote prihajajo z otoka. Vino, ki ga ponujajo, pa v glavnem pripeljejo iz celinske Portugalske.

Tomaž Sršen – uredništvo