Čeprav turoben dan, na katerega sem tokrat obiskal Goriška brda, res mogoče ni bil najbolj primeren za bleščeče fotografije, pa je sonce toliko bolj sijalo v kozarcih.
Pa ne zgolj v kozarcih, sonce je sijalo tudi v ljudeh, s katerimi sem se srečal.
Vljudno vabljeni, da se mi pridružite na obisku pri Kristančičevih v Medani.
Klasična vinarska briška štorija
Tokrat sem se v samem centru Medane srečal z Markom Kristančičem. V osrčju Goriških brd sem preživel nekaj nepozabnih uric. Zaradi dostopnosti, topline, prizemljenosti sogovornika sva bila kaj hitro na ti.
Pri Kristančičevih v Medani
Vmes se nama je v lično urejeni degustacijski sobi pridružil še njegov oče Dušan.
Oče je z rokava stresal razne anekdote iz začetkov osamosvajanja briških kmetov in skupnega nastopa v vlogi nove generacije vinarjev, ki je obrnila slovenski vinski zemljevid dobesedno na glavo.
Zelo na hitro bom podal osnovne podatke, ki bi vas utegnili zanimati o tokratnih ljudeh in njihovem delu.
Bil sem namreč deležen preveč izjemnih odprtih steklenic, da bi na dolgo opisoval suhoparne tehnične zadeve. Če mi je že bilo dano okusiti toliko dobrega, bom rajši tisto delil z vami.
Dovolj nakladanja, začnimo z novo vinsko avanturo.
Marko je pri hiši tretja generacija vinarja. Oče Dušan se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja začel ukvarjati izključno z vinarstvom.
Gre za klasično briško zgodbo, ko je takratna mlada moč preusmerila svoje kmetije iz večpanožnih zgolj v pridelavo vina.
Dušan je bil eden izmed glavnih akterjev v takratnem neformalnem združenju Brajda, ki je začelo renesanso vinarstva v Sloveniji. V začetku so pridelovali večinoma bela vina, saj razen merlota, rdečih sort praktično ni bilo.
So pa na prelomu tisočletja začeli intenzivno delati tudi na pridelavi rdečin. S tistim časom sovpada tudi prenova vinogradov in zasaditev sort na za to primerne lege.
Tako njihovi najstarejši trsi štejejo 25–30 let. Imajo 4000–5000 trsov na hektar z minimalno obremenitvijo, kar daje v praksi kilogram, do maksimalno kilograma in pol grozdja na trsu.
Trenutno obdelujejo 25 hektarjev vinogradov na petnajstih mikrolokacijah.
Od teh je osem hektarjev na italijanski strani. V sortnem naboru je večina mednarodnih. Bele zastopajo rebula, chardonnay, sauvignon, sivi pinot, malvazija, beli pinot, sauvigonase.
Med rdečimi pa najdemo modri pinot, merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc.
Zanimivo je, da prevladujoč delež s 60 odstotki zavzemajo rdeče sorte.
So med prvimi, ki so začeli v Brdih saditi modri pinot, hkrati pa je cabernet sauvignon, sicer v sveži varianti, njihovo najbolj prodajano vino. Vsi njihovi vinogradi te bordojske sorte so zasajeni na višjih gričevnatih legah.
S tem so močno dvignili kakovost, saj lahko tako bolje dozori. Na roko jim gre pri tej sorti tudi globalno segrevanje, ki še dodatno pripomore k sami dozorelosti ob trgatvi. Zato pri cabernet sauvignonu vsekakor še niso vse stvari dorečene.
Z natančnim delom v vinogradu in kleti so prepričani, da je to zagotovo sorta prihodnosti. Z merlotom pa tako ali tako dosegajo najboljše rezultate, saj je postal že klasika za Goriška brda.
Marko Kristančič
V njihovi kakovostni liniji je na začetku osnovna, ki jo sestavljata rdeča in bela zvrst pod navojnim zamaškom v steklenicah volumna liter in pol.
S to osnovno linijo so nekako nadomestili nekdanjo odprto vino.
Sledi linija Kristančič, v kateri najdemo sveža bela in rdeča vina.
Bela zorijo v inoks cisternah, rdeča pa vsaj eno leto v rabljenih lesenih sodih. V liniji Pavo najdemo kar nekaj različnih belih in rdečih vin.
Gre za izključno najboljše letnike s točno določenih leg, lahko bi napisal, da razen zvrsti, celo zgolj z ene same velike lege.
Povsem na koncu nastopi še Artwork, ki predstavlja njihov kakovostni vrh. Rebula, malvazija in sauvignonasse so vsa macerirana. Najdemo pa še rdečo zvrst, ki je bazirana na cabernet sauvignonu, za razliko od rdečega Pavoja, kjer prevladuje merlot.
Na leto pridelajo 120.000–150.000 litrov vina.
V Sloveniji ostane 70 odstotkov njihove pridelave. Preostalih 30 odstotkov pa najde vinske ljubitelje v Italiji, Belgiji, Avstriji, Nemčiji, Hrvaški, Veliki Britaniji, Kitajski.
Sonce v kozarcih
Greh bi bil, da bi tako izjemno degustacijo, kot sem jo doživel tokrat, obdržal zgolj zase. Greh bi bil, da bi vso toplino in gostoljubnost ljudi obdržal zase.
Zato sem se odločil, da sleherno degustirano vino na hitro delim z vami, drage bralke in bralci.
Dve petardi, ki sta me dobesedno sezuli, pa nato podrobneje opišem še v zadnjem delu. Ne nazadnje pa se iz tega razloga tudi družimo na teh straneh. Družimo se zaradi vrhunskega vina, ki sem ga deležen ob obisku vinarjev.
Že res, da rad poslušam njihove zgodbe, ki jih nato delim z vami, pa vendar sem na drugi strani prepričan, da en požirek vina pove več kot tisoč besed vinarja.
In tega se pri Kristančičevih še kako dobro zavedajo.
Sivi pinot 2021 je prvi pritekel v kozarce.
Deloval je sveže, sadno in sočno. Lepo sorten, z izraženimi primarnimi zaznavami. Srednjega telesa, z oljnato teksturo in maslenim otipom kot posledica zorenja na finih drožeh v inoks posodi. Čudovito so ujeli ravnotežje med telesom in pitnostjo.
Sledil je sauvignon 2021.
Tudi tu gre za klasično, sortno vino, ki pa se mu pozna, da prihaja iz toplejšega podnebja. Sicer v njem najdemo tipične zelene note sauvignona, ki pa vseeno niso tako »agresivne«, kot je to navadno značilno za vina te sorte, ki prihajajo npr. iz Podravja. Poleg omenjenih, najdemo tudi zaznave tropskega sadja. Topel, vendar ne pretopel. Strukturiran, kljub temu pa premore kisline in svežino, da lepo teče po grlu.
Že smo pri vinu z imenom beli Pavo 2021.
Zvrst chardonnayja, ki zavzema 70-odstotni delež ter sauvignona in rebule, ki zavzemata 15-odstotni delež. Zorelo je deset mesecev v večinoma rabljenih barik sodčkih. Pritegne že globoka zlatorumena barva. Že v nosu ni nobenega dvoma, da prevladuje chardonnay. Kruhova skorja, toast, z notami zorenja v lesu takoj prikličejo to svetovno sorto. Tudi v ustih ga »izda« maslenost in oljnati otip. Pridruži se še lepo zaznavna mineralnost in globina, kompleksnost. Z malce večjo svežino bi poletel v nebo …
Chardonnay Pavo 2020
sem občutil kot nekakšno nadaljevanje, nadgradnjo belega Pava. Vse zaznave te sorte so tukaj logično še toliko bolj intenzivno občutene. Znova masleno, strukturirano, polno, bogato. Vse zaznave so jasne in čiste. Popolnoma me je navdušila srednja faza ter fin in praktično neskončen pookus. Globok pečat Goriških brd.
Malvazija 2020 Artwork
kot predstavnik malce daljše maceracije, v tem primeru desetdnevne. In seveda se jo čuti. Ampak se jo čuti ravno prav, vse je v mejah normale, vse je na svojem mestu. Kljub maceraciji ostaja ta malvazija čutna in nežna, saj v svoji grozdni kožici nima toliko taninov, ki bi se iz nje izlužili. Čisto, sveže, elegantno in predvsem mineralno. Kljub polnejšemu telesu prevzame brezhibna sočnost in pitnost. Vsega je ravno prav. Palec gor.
Za primerjavo takoj nato rebula 2020 Artwork.
Spet podaljšana maceracija, v tem primeru šestih dni. Spet čudovit primer, kako vinar obvlada maceracijo in predvsem samega sebe. Če pri tovrstnem stilu številni vinarji dobesedno tekmujejo, kdo bo bolj »pogumen«, kdo si upa dlje, pa so v primeru te rebule zadeve izpeljane z uporabo glave, ne pa mišic ter zaletavosti. In predvsem zato lahko brezskrbno uživamo v prelepih čarih briške kraljice, ne pa v smrdečih živalskih tekočih zvarkih, ki so tako hudo popularni pri novodobnih hipijih. Čudovita barva jantarja, med, vosek, balzamične zaznave … Ravno prav trpko, fin taninski oprijem, široko, pa vseeno izjemno sočno in pitno. Odlično, tehnično brezhibno izpeljano.
Modri pinot Pavo 2016
je pritekel v kozarce zato, ker sem dobesedno ponorel ob enakem vinu letnika 2020, ki ga bom podrobneje opisal v zadnjem delu. Da sem lahko primerjal dva zelo uspela letnika te zahtevne, pa vendar tako izjemne sorte. Podobno kot jaz, je tudi Marko zaljubljen v ta burgundski čudež in mu vedno znova predstavlja prav poseben izziv tako v vinogradu kot v sami kleti. Klasika, čista klasika. Malce bolj topel, kot neponovljiv 2020, pa kljub temu z dovolj svežine, da z lahkoto teče po grlu.
Pavo rdeče 2020.
Zlata medalja na AWC Vienna. V svoji beležki sem zanj uporabil izraz inteligentno vino. Preprosto zato, ker je vse tako, kot mora biti. Ker se iz sosednje galaksije vidi, da ga je pridelal nekdo, ki hudičevo dobro obvlada svoj posel, zraven pa uporablja tudi lastno pamet. Gre sicer za eno največjih rdečih klasik na slovenskem vinskem trgu. Za letnik 2009 so celo kot prvi Slovenci za rdeče vino na Decanterju 2013 prejeli priznanje Regional trophy, danes bolj znano kot platinasto medaljo. Aktualen letnik je zvrst 80 odstotkov merlota in 20 odstotkov cabernet sauvignona. Sadno, dimno, žametno, sveže, sočno. Pika.
Artwork 2016
pa kot nekakšen odgovor na prejšnje rdeče Pavo. Če smo bili pri Pavu na desnem bregu, če se lahko izrazim bo bordojsko, smo s tem korenjakom prečkali reko in pogledali na levi breg, saj je sestavljen iz 70 odstotkov cabernet sauvignona in 30 odstotkov merlota. Iz treh barikov, ki so bili enkrat rabljeni. Še večja svežina kot pri prejšnjem rdečem korenjaku, več pikantnosti, več mišic. Pa brez bojazni, kljub potentnosti napoja, obilici taninov, je vino elegantno in neprekosljivo poželjivo. Briljantno. Za arhiv. Kdor zna, pač zna.
Bleščeč rdeči dvojec
Izmed vseh vin, ki sem jih degustiral v Medani, sem se odločil, da dve nepozabni rdečini še enkrat okusim v zavetju svojega doma in ju opišem temeljiteje.
Ob obeh sem Marku in Dušanu segel v roki ter jima iskreno čestital za vrhunsko pridelavo.
Prvi je na vrsti prečudovit modri pinot 2020 Pavo.
Čeprav gre za zgodnjo sorto, rajši počakajo še kakšen dan pri sami trgatvi, saj iščejo višjo dozorelost grozdja, ob kateri so tanini zreli, kisline pa se vseeno ohranijo. Obremenjenost je približno kilogram po trsu, grozdje pa prihaja zgolj iz enega vinograda.
Po pecljanju sledi kontrolirana dvanajstdnevna fermentacija z maceracijo v inoks posodi.
Drozge nato ne stiskajo, ampak zgolj pretočijo po logiki manj je več, da v vino ne pridobijo preveč taninov. Zorenje je potekalo izključno v francoskih barik sodih malo manj kot dve leti. Polovica sodov je bila novih, druga polovica pa enkrat rabljenih.
Barve zrele češnje s svetlejšim robom in prefinjenimi, filigransko natančnimi vonji, ki dajo takoj vedeti, da bo šlo s tem modrim visoko, zelo visoko.
Note češnje, drobnega gozdnega jagodičevja, dima, podrasti, sladiča … dobesedno navdušijo.
Iz nosu se zgodba brezhibno prenese tudi v usta. Srednjega telesa, z oslajenimi tanini, vino je dobesedno spolirano. Če iščem dlako v jajcu, malce zmoti zgolj topel alkohol (14,5 %), ampak ga čudovito krotijo fascinantne, sočne in zrele kisline, ki pridajo neponovljivo sočnost, pitnost, poželjivost.
Vse drugo štima, vse drugo je na svojem mestu.
Otip v ustih je božanski, harmoničen, ravno prav intenziven. V ustih vztraja še dolgo, dolgo zatem, ko smo naredili zadnji požirek.
Ker v našem življenju ni popolnosti, tudi ta modri pinot ni popoln.
Je pa izjemen približek popolnosti in nekaj najboljšega, kar je trenutno na voljo na slovenskem vinskem parketu.
Lahko mi verjamete, da se bo o tem vinu še veliko govorilo in pisalo. Globok priklon.
Povsem za konec pa se iz Burgundije spustimo nazaj v Bordeaux in okusimo brezčasen merlot 2018 Pavo.
Spet iz enega vinograda, spet kakšen kilogram po trsu in en grozd na poganjek.
Približno 14 dni maceracije, spet brez stiskanja drozge, da ne pretiravajo s tanini, sledi mesec ali dva inoksa, da se najbolj grobe droži posedejo in nato zorenje dobri dve leti v barikih.
Tudi tu se uporablja izključno francoski hrast, polovico sodov je bilo novih, druga polovica pa enkrat rabljenih.
Po dveh letih zorenja pretočijo vino v inoks posode, da se stabilizira in poveže, nato sledi še stekleničenje.
Ta merlot je na AWC Vienna prejel zlato medaljo in bil izbran med tri najboljše merlote na ocenjevanju.
Člani degustatorske ekipe za Vinskega ocenjevalca revije, ki jo ravnokar prebirate, pa smo mu na slepi degustaciji prisodili 92 točk.
Na prste ene roke lahko preštejem slovenska suha rdeča vina, ki so z naše strani dobila tako visoko oceno.
Že po tem lahko sklepate, da je s tem merlotom vrag odnesel šalo. Tudi ob degustiranju tega korenjaka ne bo šlo drugače, kot da mu pišem hvalospeve. Zelo globoke, skoraj neprosojne barve rubina s svetlejšim robom.
V nosu so zaznave izjemno intenzivne, natančne, dobesedno sočne.
Doživimo lep preplet med sadnimi in zorjenimi notami slive, gozdnega jagodičevja, likviricije, čokolade, tobaka, usnja …
Tudi v ustih brbončice najprej osupne sočnost, pa hip nato intenziteta in brezhibna urejenost. Polnega, bogatega telesa, suho, kompleksno in tako zelo pitno ter poželjivo.
Tanini so uglajeni in ravno prav grabijo nebo v ustni votlini. Mehkoba, žametnost, eleganca razkrijeta sorto. Gre za šolski primer, kako se pridela vrhunski merlot. Robustno in zrelo, pa vendar ne prezrelo.
Nobenih džemastih zaznav ali kompota, vse sadje je tako v nosu kot v ustih perfektno izraženo in dozirano. Ponudili ga bomo zraven najimenitnejših steakov, divjačine, ali pa si zgolj prižgali cigaro in neskončno uživali.
Zelo me zanima, do kod še lahko razpre svoje krila. Kljub temu da je ta trenutek že povsem pripravljen za brezmejne užitke, pa je na drugi strani še vedno mlad.
Zato ga bo vsekakor zanimivo spremljati, kako se bo razvijal. Vem, da bo letel še precej višje. Merlot, ki ga lahko brez sramu postavimo ob bok najimenitnejšim bordojcem.
Prepričan sem, da bi zelo dostojno in ponosno branil slovenske barve.
Ko bi lahko vsak dan pil tako izjemna vina … Odlično, preprosto odlično.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
