PRAVLJICA POD ČAVNOM
Ko pride človek enkrat v vasico Kamnje v Vipavski dolini, ki leži pod pobočjem Čavna, dobesedno osupne nad vso lepoto in energijo tega kraja. Zato je še kako prav, da sem povzel te ljudske verze, ki pristno povzemajo čarobnost tega kotička raja. Svetlikovo posestvo leži na 300 metrih nadmorske višine in ponuja zares spektakularen pogled na Vipavsko dolino pod seboj. Od prve do zadnje sekunde mojega obiska sem se počutil tako zelo domače, tako zelo prijetno. Energija samega kraja, toplina Ivi in Edvarda, človeka poneseta v drugačno stanje. Gre za zares pravljično zgodbo, ki jo pišeta zakonca Svetlik. Njuna zaljubljenost v ta kotiček je prisotna na vsakem koraku. Že sama narava zares poboža dušo, nato pa še zares lično in s posluhom lepo urejena okolica pričarata pravljično vzdušje. Čas obstane tako na trati pred poslopjem, kot med njihovimi trtami in v sami vili. Ne vem, kdaj sem nazadnje videl in doživel tako lepo, tako pristno urejeno celoto.
Tudi v provansalsko urejeni sobi, v kateri smo kramljali in degustirali njuna vina, sem se takoj počutil domače. Prav vsak kos pohištva deluje toplo in nikjer drugje ne bi prišel do izraza tako, kot pride prav v tej sobi. Takoj mi je postalo jasno, da tudi njuna vina ne morejo biti slaba. Ker nič ne prepuščata naključju, ker je vse tako kot mora biti, in tako kot je, je najbolj prav, saj si na tistem mestu ne predstavljam bolj idiličnega ambienta. Ker je njuna velika ljubezen in projekt tudi Kendov dvorec, mi dovolite, da tokrat na hitro, predno se posvetimo vinu, opišem še to zgodbo.
Edi Svetlik z ženo
Svetlik vina
Že kot fant in punca sta ob koncih tedna raziskovala kulinariko in obiskovala različne restavracije. Od rane mladosti sta oba uživala ob dobrem vinu in dobri hrani. Ivi se lahko zahvali predvsem svoji mami, da goji tako spoštljiv odnos do kulinarike in vsega povezanega z njo. Mama je bila poznana kot zelo dobra kuharica daleč naokrog, saj so k njim na vsemogoče dobrote zahajali mnogi znanci in prijatelji. Ko je Edvard postal direktor takratne idrijske Rotomatike, praktično v tem delu Slovenije ni mogel peljati svojih poslovnih partnerjev nikamor na kosilo ali večerjo. V Idriji v tistem času partnerji iz praktično celega sveta niso mogli niti prespati. Tako jih je kar nekaj časa vozil v Ljubljano ali na Bled, ko je na pomoč s svojimi tovrstnimi veščinami priskočila njegova Ivi. Ko je bil Kendov dvorec v Spodnji Idriji pod spomeniškim varstvom prenovljen, se je počasi, korak za korakom, pričela pisati tudi njegova nova zgodba. Povsem spontano je v dvorcu prespal prvi poslovni partner iz Francije, za katerega udobje in hrano je poskrbela sama Ivi. Ob vsem udobju, ki ga je doživel, sproščenosti, pozitivni energiji, je poudaril, da je to zgodba za Relais & Chateaux. Že s tem prvim gostom so se dobesedno zavezali sloganu „family spirit“, oziroma domačnosti, kar je tudi eden glavnih poudarkov „Hotelov na dvorcih“.
vinska trta
Ta družinska zgodba se nadaljuje vse do današnjih dni. Medtem so za svoj hotel kot eni prvih v Sloveniji pridobili pet zvezdnic. Od vsega začetka dajejo velik poudarek na lokalnih jedeh, pripravljenih po starih recepturah, izobraževanju svojih dobaviteljev, kmetov, sledljivosti materialov. Posebej moram poudariti še eno zanimivost. Od otvoritve Kendovega dvorca leta 1994, je glavni kuhar še vedno isti, Franci Pivk. Tudi Gregor Kosmač, ki skrbi za razvajanje in dobro počutje gostov in obiskovalcev, je prav tako v dvorcu od prvega dne. Tudi praktično vsi, ki so prišli na Kendov dvorec pozneje, so v svoji službi tam tudi ostali. Mislim, da tudi to pove zelo veliko o energiji in samem pristopu zakoncev Svetlik pri projektu Kendov dvorec.
PRISTNO IN ISKRENO OD ZEMLJE DO VINA
Zgodba, povezana z vinarstvom in vinom, se je nevede pričela dogajati pred kakšnimi petindvajsetimi leti. Takrat sta pričela z iskanjem svojega novega domovanja nekje, kjer je prijetnejša klima z več sonca. S prvim prihodom v Kamnje v Vipavski dolini, sta se zaljubila v kraj, naravo, tamkajšnje ljudi, ter se odločila, da bosta tu tudi ostala. Ko so bila dela čiščenja in osnovnega urejanja okolice končana, sta leta 2000 zasadila svoj prvi vinograd. Še preden sta se posvetila zidanju hiše, sta najprej poskrbela za svojo veliko ljubezen, vinsko trto. Leta 2004 je sledila zasaditev drugega vinograda, nato pa še leta 2006 vinograda po imenu Grace, ki sta ga poimenovala po pobočju, kjer je zasajen.
Prva polnitev njihovega vina Svetlikovo rdeče se je zgodila z letnikom 2002. Z letnikom 2005 je bila macerirana njuna prvo rebula. Bilo jo je za sodček barik, nekje 300 steklenic za svoje bližnje in prijatelje. Iz že omenjenega vinograda Grace, je bila prva letina 2008. Od njune prve napolnjene rebule z letnikom 2005, je filozofija ista. Želita pridelovati prav takšno vino, kot jima ga daje njihova rebula.
Trenutno posedujeta 1.5 hektarja vinogradov, oziroma 9000 trt. Rebula rodi na 8000 trsih, 800 trsov zavzema merlot, vsak po 100 trsov pa prispevata barbera in cabernet sauvignon. Iz rdečih sort se pridela že omenjeno Svetlikovo rdeče, v katerem je 80% merlota, 20% pa si razdelita še cabernet sauvignon in barbera. Rdeča zvrst je namenjena predvsem prijateljem in sorodnikom ter za potrebe Kendovega dvorca. Njuna kraljica je kljub vsemu rebula. Trgatev grozdja rebule poteka ob polni zrelosti, ko so peške rjave, ko postanejo sladke. Največkrat se prične z obiranjem grozdja v začetku oktobra. Za fermentacijo pri kontrolirani temperaturi uporabljajo zgolj lastne kvasovke iz svojega vinograda. Kakšen teden pred samo trgatvijo potrgajo nekje 400 kilogramov grozdja, katerega se nato uporabi kot kvasni nastavek. Grozdje macerirajo približno 14 dni. Po prešanju gre vino v lesene sode. Veliki sodi so bili izdelani v Avstriji iz slavonskega hrasta. Vino se stekleniči po dveh letih zorenja v sodih. V vseh vinogradih se opravljajo vsa dela prijazno do narave, brez kakšnih herbicidov ali pesticidov. V vseh fazah pridelave vina se upoštevajo tudi lunini cikli.
Prva potrditev, da delata dobro, da delata iskreno, je prišla leta 2011. Takrat sta Ivi in Edvard prvič obiskala katerega izmed vinskih salonov. Odpravila sta se v daljno Avstralijo, v Sydney, na salon naravnih vin z imenom Rootstock. Na salonu so bili prisotni vinarji s celega sveta, tudi naši zamejci Prinčič, Radikon… slovenski ponos pa je zastopala zgolj njuna rebula. Po končanem salonu je avstralski vinski kritik Nick Stock opisal celotno dogajanje ter poudaril, da je bila Svetlikova rebula največje pozitivno presenečenje dogodka in nekakšen vrh celotne prireditve. Po tej potrditvi je tudi padla, oziroma dozorela odločitev, da bodo njune rebule nosile ime Svetlik. Do takrat so se vina predstavljala pod blagovno znamko Grace, takrat pa je napočil čas, da sta lahko začela njuno ljubo rebulo tržiti pod svojim lastnim imenom, pod imenom Svetlik. Z letnikom 2011 je torej na etiketah steklenic ime Grace, zamenjalo ime Svetlik. Zdaj so ta vina na vinskih kartah praktično vseh najboljših slovenskih restavracij. Tudi v tujini so našla svoje mesto v prestižnih restavracijah, ki se kitijo z Michelinovimi zvezdicami, Agli Amici-Udine, St.Hubertus-San Cassiano, L’argine a Venco-Venco, La Stua de Michil-Corvara badia… če omenim zgolj nekatere od njih.
Ogromno je ročnega dela, ki ga Ivi in Edvard v največji meri, ob pomoči prijateljev in sosedov, opravita sama. Pri vinu Svetlik ne gre za modno muho, ki je danes vse prevečkrat značilna za današnji čas. Danes je vino dobesedno in, vino je trend. Zato je na trgu kar nekaj imen, ko nekdo v vinarski posel vloži svoj drugje zaslužen kapital in prispeva zgolj svoje ime, nikoli v življenju pa se dobesedno ni dotaknil grozdja ali trte, kljub temu, da »prideluje« vino in ima svojo blagovno znamko. Pri znamki Svetlik pa gre za zares iskreno in pošteno zgodbo. Avtorja sta še kako vpeta v celoten proces pridelave vina. In ne samo to. V svoje vinograde, v svoje grozdje, dajeta sebe. To počneta iz čiste ljubezni, v tem neizmerno uživata, s tem izpolnjujeta sebe in drug drugega. Nenazadnje se to odraža tudi v slehernem njunem vinu. V vsakem požirku vina Svetlik je čutiti to energijo, ljubezen, pozitivna čustva. Dragi moji, to se enostavno v vinu čuti. Kajti vino je živa snov, ki nam daje tisto, kar smo najprej sami dali vanj. Tudi sam vinograd ima prav posebno energijo. Ne zgolj spomladi, ko se prične prebujati in cveteti, ali jeseni, ko rodi, ampak tudi pozimi, ko počiva. Vedno, ko se človek sprehaja v vinogradu, dobi iz njega prav posebno energijo, počuti se dobesedno prijetno in pomirjeno.
REBULA SELEKCIJA 2015
Poleg vseh vin, ki smo jih tokrat odprli in degustirali, smo se skupaj odločili, da podrobneje predstavim njuno rebulo Selekcija iz leta 2015. Gre za zelo lep, topel letnik. Edvardu je nek notranji glas ves čas pravil, da je tega leta še bolj zavzeto opravljal pomladanska čiščenja in redčenja v vinogradu, pa nato dobesedno metal grozdje s trte ob zeleni trgatvi. Ob vsej tej veliki želji je na trtah ostalo zares minimalno grozdja, ostala je selekcija selekcije. Tako je namesto običajnih 6 ton grozdja, tega leta bilo grozdja zgolj dve toni in pol. Trgatev je potekala 2. oktobra, nato pa je bilo vino deležno enake nege in zorenja, kot sem opisal že v prejšnjem poglavju. Po dveh letih zorenja v velikem lesenem sodu, so napolnili butičnih 2500 steklenic vina. Za vse tiste, ki se ob ta podatek radi spotikajo, naj napišem, da ima ta rebula zgolj 20 mg skupnega žvepla.
Ker je bilo vino stekleničeno brez filtracije, ga je priporočljivo dekantirati in hkrati za nekaj ur prezračiti. Uporabimo večje kozarce in ga postrežemo pri višji temperaturi. Skratka, s to rebulo ravnamo, kot bi šlo za rdeče vino, saj je bila tako tudi pridelana. Takrat se bo vino odprlo, zadihalo s polnimi pljuči in razkazalo svoje široko bogastvo. Rebula je čudovite globoke barve jantarja. Vonjamo fine in precizne balzamične note, pa note suhega rumenega sadja, zelišč, medu, mandeljnov, kave. Prvi dotik v ustih napove višje kisline, bogato-strukturirano telo in trpkost. Gre za večplastno vino, ki navduši s preciznostjo-fokusom. Ta rebula ne skriva svojih mišic, vendar jih že omenjena kislina lepo podpira. Tako kljub vsem bogatim zaznavam in kompleksnejšemu karakterju, vinu ne primanjkuje živahnosti, iskrivosti ter nenazadnje sočnosti in pitnosti. Zares čudovito pridelana rebula, ki se zgleduje po naših prednikih. Kako zelo prija, kako lepo teče, kako je neverjetno vabljiva in poželjiva. Sam bi jo postavil povsem v vrh piramide maceriranih rebul. Ničesar ni preveč, ničesar ni premalo, vse je lepo urejeno in povezano v harmonično in skladno celoto. Tudi taninskega dotika in mineralnosti je ravno prav za ta stil vina. Vsekakor gre za moj stil vina, za moj stil rebule. Zares tehnično brezhibno pridelano vino. Poleg same brezhibnosti pa dovolj pozornemu pivcu ta rebula ponudi še mnogo, mnogo več. V mislih imam duhovno komponento in prav posebno energijo, ki nam jo je zmožna ponuditi. Ta rebula ima dušo, ker je bila pridelana z dušo. V njej začutimo sonce, zemljo, energijo čarobnega rastišča, kjer se je rojevala in zorela. Prav vsak požirek človeku prinese nasmeh na obraz. S prav vsakim narejenim požirkom napolni človeka s pozitivno energijo. Predvsem zato bi to vino priporočil za sproščanje, za meditacijo. Steklenica se odpre ob koncu tedna, natoči se v kozarec in z njim odtava daleč, daleč stran. Naslednji dan, kolikor vina sploh še ostane, pa ga ponudimo ob zares širokemu spektru jedi. Zelo težko bi našel jed, ob kateri se ta rebula ne bi izkazala. V družbi Ivi in Edvarda smo jo srkali od začetnih jedi, pa vse do sladice v obliki pite. Vse jedi je z lahkoto ujela, ob vseh jedeh se je zelo elegantno znašla. Še zelo mlada, je šele na začetku svoje poti. Več kot primerno za arhiviranje v lastni kleti za srednjeročno zorenje. Briljantno vino, ki poboža dušo in srce.
Še enkrat več sem se prepričal, da lahko tako zelo osebno in dobro vino, pride zgolj od dobrih ljudi. Ob toliko pozitivne energije in dobre volje, kot jo v svoje vinograde vlagata zakonca Svetlik, rezultat enostavno ne more biti drugačen. Vino, ki je bilo pridelano z ljubeznijo, je ljubeznivo tudi do pivca. Dobro se z dobrim vrača, in ta rebula to demonstrira na najlepši možen način.
Vina Svetlik lahko kupite v Kendovem Dvorcu v Idriji, v Vinoteki Movia na Mestnem trgu v Ljubljani, v vinoteki Koželj.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
