Naslov: Cesta Radomeljske čete 1, Radomlje
Splet: www.sporn.si
Telefon: 01 72 27 000
Odprto: od 12.00 do 23.00; ob nedeljah in praznikih zaprto
Šporn je bil v osemdesetih letih sinonim za najbolj popularen disko daleč naokrog.
Seveda tam niso vrteli česarkoli – to je bila prestolnica plesne disco glasbe, ki je ob tem združevala t. i. snobe, lepe ljudi, ki so imeli radi takšno glasbo in so se družili s sebi enakimi. No, mi niti približno nismo bili to, zato sem ta klub videl od znotraj samo enkrat. No, vsaj zdelo se mi je, da sem ga videl, kajti gneča je bila nepopisna. Vendar pa je že takrat lastnik Ciril Cerar – Cic videl in vedel, da bo plesna moda odšla in bo treba za delovanje najti kaj drugega. Da je prestopil v gostinstvo, ni bilo težko, kajti v bistvu je Šporn ena od slovenskih gostiln z najdaljšim stažem, ki je daljši od enega stoletja! Zato je gostilna v sklopu Šporna že takrat ponujala spodobno kulinariko, med katero je najbolj izstopal nadstandardni tatarski biftek.
Nazadnje sem v Špornu jedel v času, ko sem še ocenjeval za Nedelo, bolj natančno novembra 2004. In mislim, da je bil po slabih petnajstih letih že čas, da jih spet preverimo. Gostilna je bila nabito polna in če ne bi prej rezerviral (pod drugim imenom), bi ostali dolgih nosov.
Kuhar MARJAN HRIBAR in CIRIL CERAR – CIC.
tatarski biftek, kot je (skoraj) nekdaj bil.
Jasno, spomin na izvrstne tatarce je še brbotal v spominu in seveda smo ga takoj naročili in okusili. Še vedno je bil tako dober, ravno prav pikanten in sočen, slasten in poln kot včasih. Seveda je tudi naša gastronomska evolucija šla naprej in začeli smo obujati spomine na stare čase, ko so spretni in izobraženi natakarji z nožem strgali biftek pred gosti, ga tam začinjali in postregli. Zdaj na žalost tega ne počne nihče več in velika večina gostov sploh ne ve, kakšen je pravi postopek priprave te posebnosti, saj vsi strojno zmeljejo biftek in ga hitro začinijo. Tudi popečeni kruhki kot nujna priloga so bili ravno pravi! Prav tako sta navdušili juhi – tako goveja kot gobova, pri katerih kuhar ni uporabljal bližnjic in je postregel z iskrenimi okusi.
Rižota z žafranom in škampi je bila presenečenje na vsej črti! Kot prvo – riž je bil kuhan ravno prav na zob (al dente) in je vseboval dobro mero pravega žafrana, kar v Sloveniji ni navada, saj kuharji raje dodajajo ceneno žafraniko, ki pa nima niti ene stotine moči okusa pravega žafrana. Tudi meso škampovih repkov v brodetku poleg je imelo še vedno lepo sočnost in je lepo kombiniralo žafranovo pikantnost rižote. Čisto navadni špageti s paradižnikovo omako so plenili s poskočno svežino in polnimi okusi, ki so zadovoljili tiste, ki niso ravno veliki ljubitelji mesa.
račka v pomarančni omaki.
Žafranova rižota s škampi v brodetku.
Biftek Šporn.
Račka v pomarančni omaki je sicer jed klasične francoske kuhinje, ki pa je pri nas že vrsto let nisem okusil, zato sem se odločil zanjo. Vsekakor to ni bila napaka, saj sem po dolgem času jedel mehko račje meso (slovenski kuharji hočejo to meso pripraviti na hitro in zato je v večini primerov tudi pretrdo), Marjan Hribar, dolgoletni Špornov kuhar, pa se na te reči res spozna in je račko pekel počasi, toda meso je bilo še vedno rožnato. Omaka je bila slastna, vendar morda vseeno presladka, kar pa je nekaterim članom omizja zelo prijalo, saj je bila kombinacija sladkorja in grenkobe pomarančnih lupin ravno pravšnja.
Ker so od nekdaj sloveli po biftekih, smo se tokrat lotili tudi te jedi, zaželeli pa smo si popolnoma naravnega, za žaru pečenega, ki se kraju primerno – imenuje Šporn. Meso je bilo izbrano in lepo starano, žal pa pasma pokojne živalce ni bila najbolj posrečeno izbrana, saj smo kljub skrbni dodelavi ostali pri mesu mlečne, a ne mesne pasme. Ravno prav rožnati notranji del je dodal prelepo sočnost in izkazal kuharjevo (verjetno), dolgoletno rutino. No, tudi to je bila malenkost, ki pa zelo lepe slike, ki nam jo je predstavil Šporn, ni pretirano zmotila.
Na koncu smo skočili še v vode klasičnih sladic in creme brulee je nežno, a elegantno zadovoljil našo malo potrebo po sladkorju.
Kakorkoli že, obisk pri Špornu se je sprevrgel v prelepo presenečenje in nas pozval, da lahko naslednjič na obisk pridemo brez ocenjevalnih listkov in vsekakor prej kot v petnajstih letih.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
