The Eagles – Hotel California (1977)
Eden izmed najbolj pogosto predvajanih komadov sedemdesetih in osemdesetih let na svetu iz enega izmed najbolj prodajanih albumov v zgodovini popularne glasbe, saj so ga prodali v višini 36 milijonov izvodov. Čutna balada, ki jo je mojstrsko zapel Don Henley, bobnar benda in prvi pevec, je bila nosilna tema istoimenskega albuma. Poleg Henleyja, ki je napisal besedilo, sta glasbo napisala kitarista Don Felder in Glen Frey. Čeprav je skladba daljša od šestih minut, so si člani skupine v sporu z založniško hišo izborili pravico do njene izdaje kot single (podobno, kot so leto dni prej v Veliki Britaniji naredili Queen z Bohemian Rhapsody). Besedilo govori o odtujenosti, pohlepnosti in skorumpiranosti takratne ameriške družbe. Med snemanjem sta kitarista Joe Walsh in Glen Frey zaključni, a nepozabni kitarski solo snemala kar tri dni, dokler ni zazvenel, kot je treba. Preostalo je zgodovina. (foto: 01)
Steve Miller Band – Abracadabra (1982)
Abracadabra je popolnoma netipična skladba za tega izvajalca, ki je svoje prve korake naredil kot spoštovan izvajalec bluesa in rockovskega psihedeličnega popa. Ampak to je bilo v poznih šestdesetih in sedemdesetih, pozneje pa je ta ameriški kitarist in pevec naredil nekaj res finih samosvojih pop skladb. Ta skladba je bila ena izmed prvih techno oz. elektronskih skladb, ki je sploh posegla po vrhovih lestvic popularnosti. Najbolj zanimivo je bilo, da njihova gramofonska založba Capitol Records te skladbe v začetku sploh ni hotela izdati na mali plošči, njihova britanska hčerinska hiša pa je to naredila. Šele ko je bila skladba na prvih mestih vseh svetovnih lestvic, so pri Capitolu priznali napako in tako so bile ZDA zadnja država, ki jo je izdala kot single.
Uriah Heep – Lady in Black (1971)
Ime te angleške skupine je res posebno – vzeli so ga po liku iz knjige David Coperfield, ki jo je napisal eden izmed najbolj cenjenih britanskih pisateljev – Charles Dickens. Zametke skupine je leta 1966 sestavil kitarist Mick Box in leta 1970 so že posneli prvi album s kar opaznim uspehom. Leto dni pozneje so izdali drugi album z naslovom Salisbury, ki jih je z Lady in Black in še nekaterimi proslavil po svetu. Gre za akustično spevno skladbo srednjega tempa, ki jo je napisal Ken Hensley, klaviaturist, kitarist in pevec, ki je bil tudi glavni avtor njihove glasbe. Ne glede na to, da so imeli v skupini enega najboljših pevcev tistega časa, Davida Byrona, jo je v studiu zapel Hensley, saj je Byron ni hotel peti. Po vztrajanju njihovega menedžerja jo je zapel Hensley in postala je svetovni hit. Privlačna kitica in speven refren z bogatimi zborovskimi deli sta ta komad naredila za njihovega še vedno najbolj predvajanega in zimzeleno uspešnico. Ne glede na enormen uspeh te skladbe je na mali plošči nikoli niso izdali v Veliki Britaniji in ZDA.
Black Sabbath – Paranoid (1970)
Naslovna tema drugega albuma angleških težkih rockerjev iz začetka sedemdesetih je postala ena izmed najbolj pomembnih skladb v rocku na splošno. Če gledamo širše – so Black Sabbath skupaj z Deep Purple in Led Zeppelin dejansko definirali pojem težkega rocka in pozneje heavy metala in dobili na milijone oboževalcev ter na stotine skupin, ki so skušale slediti njihov zvok. Kot se spominja basist in pisec besedil, Geezer Butler, jim je ob snemanju drugega albuma zmanjkalo za pribl. tri minute materiala. »Tony (Iommi; kitarist) je začel igrati en všečen riff (kitarsko frazo), jaz pa sem v nekaj minutah spisal besedilo. Ko je Ozzy (Ozzy Osbourne, pevec skupine) dobil listek v roke, je poskusno bral in pel, da bi videl, kako lahko zveni. Tonski mojster je vse skupaj kot neke vrste vajo snemal in komad je bil posnet v prvem poskusu. Ker je Ozzy dislektik, je besedilo bral bolj počasi in to je tisto, kar daje skladbi dodaten šarm.« Najbolj zanimivo je, da »paranoik« (Paranoid) v skladbi sploh ni omenjen.
Procul Harum – A Whiter Shade of Pale (1967)
Ena izmed najbolj uspešnih mali plošč v zgodovini rocka, saj je presegla število desetih milijonov prodanih izvodov, kar je za male plošče enormno veliko. Prva skladba te do takrat popolnoma anonimne angleške skupine je svet zajela kot tornado in njena vrednost je vidna še zdaj, saj jo radijske postaje po vsem svetu še zdaj množično vrtijo. Zanimivo je tudi, da kljub dvanajstim albumom v karieri (zadnji je po dolgem premoru izšel leta 2017) večjega ali vsaj tako velikega uspeha niso nikoli več dosegli. Bachovsko-baročna uvertura na orglah in nepozaben glas pevca Garya Brookerja so zaznamovali obdobje, ne samo zgodovino skupine. Jasno – gre za balado z odličnim besedilom, ki jih je za skupino pisal pesnik Keith Reed, glasbo samo pa je naredil Brooker. Leta 1976 so nastopili tudi v ljubljanski Hali Tivoli.
Emerson, Lake & Palmer – Lucky Man (1970)
Ta akustična balada je na prvem albumu tega angleškega tria – superskupine iz leta 1970, in je postala največji hit, ki je tej, sicer progresivni – simfonično – rockerski skupini, na široko odprla vrata v zgodovino sodobne glasbe. Njihova glasba je bila nekaj popolnoma drugega od te balade, ki pa so jo bolj za šalo kot zares dodali na koncu snemanja albuma. Zanimivo pa je, da je to tudi skladba, ki jo je pevec in kitarist Greg Lake napisal pri svojih dvanajstih letih, takoj po tistem, ko mu je mama podarila kitaro za rojstni dan. »Najprej sem zaigral akorde, ki sem jih že znal: D, G, A mol in E mol in mi je bilo zaporedje tako všeč, da sem si jih zapomnil. Ko sem to zaigral v studiu, je Keith (Emerson; klaviaturist) rekel, da tega ne bo igral, podprl pa me je Carl (Palmer; bobnar). Med snemanjem sem posnel še štiri kitare in kar precej vokalov, ostal pa je del za solo, ki ga je dodal Keith.« To je bil tudi eden prvih solov, zaigran na takrat prvi sintetični inštrument, Moogov sintetizator, na katerega pa Emerson ni bil nikoli ponosen: »In zdaj moram živeti s tem solom,« se je pogosto pridušal. Skladba pa je ena iz legije večnih – zimzelenih akustičnih balad.
Boris Simončič in Matjaž Medved, uredništvo
