Prvi. Prvi slovenski LP. Prvi jugoslovanski kantavtorski album. Prvi v vseh ozirih tistega časa, posnet v mono tehniki in šele leta 1981 predelan v stereo. Album, ki je naslednika čakal dolgih petnajst let.
V popularni glasbi je bila od vsega začetka osnovni inštrument kitara. Bila je privlačna, saj ni zahtevala veliko prostora, ni bila težka, kot recimo klavir, in nanjo se je vedno dalo igrati harmonično spremljavo akordov, ki so bili temelji pesmi. Zato ni nič čudnega, da je ob koncu prejšnjega stoletja v ZDA dobila veliko ljudsko podporo. Nanjo so igrali veliki črni mojstri, ki so izumili blues in pozneje rock’n’roll, uporabljali pa so jo tudi belci v svojih folk pesmih, ki so izvirale iz irskih in angleških ljudskih viž – bila je namreč precej poceni.
Že pred drugo svetovno vojno (v času velike gospodarske krize) so glasbeniki, kot je bil Woody Gurthrie, postavili temelje tega, čemu pri nas pravijo kantavtorji. Slovenski ‘avtorji na kanti’, kot so tovrstnim glasbenikom včasih pravili, so seveda vzornike našli na oni strani oceana ali v Veliki Britaniji v sredini šestdesetih let. Avtorji glasbe in besedil, pevci in kitaristi v eni osebi so ustvarjali odlično glasbo in množice so jih lepo sprejele. Le kdo ne pozna glasbenikov, kot so Neil Young, Bob Dylan, Leonard Cohen, James Taylor, Jim Croce, Donovan in podobni ter Slovencev – Tomaža Domicelja, Andreja Šifrerja, Aleksandra Mežka …? Prvi slovenski in jugoslovanski tovrstni LP pa je posnel leta 1973 Tomaž Pengov – Pigl. No, za prvega slovenskega kantavtorja velja sicer Tomaž Domicelj, ki je ta slog tudi uspešno prenesel k nam.
Odpotovanja, kot se plošča imenuje, je bila v tistih časih najsodobnejša glasbena avantura, ki je bila tudi v svetovnem pogledu zelo aktualna. Intimna in nežna akustična glasba, ki je žarčila z nekim povsem drugačnim melosom, kot so mu sledili takratni Pengovovi somišljeniki, ki so se bolj naslanjali na angleško-ameriške vplive, je bila tista avtohtona svežina, ki s(m)o jo vsi pričakovali in odobravali. Zato je bila izjemno uspešna.
Pengov je že kot gimnazijec v lokalnih krogih ‘slovel’ ko dober pevec, saj je celo pel skladbo Mladih levov z naslovom Oda Ireni. Menda so ga ‘pobasali’ kar z ure slovenščine v gimnaziji in ga odpeljali v studio, kjer jo je odpel ‘od prve’. Potem pa ni te pesmi nikoli več izvajal, čeprav je ta verzija še vedno najbolj predvajana na radijskih postajah. Prvič je sicer nastopil leta 1968, igral je skladbe Dylana in Donovana, potem je prevajal njune pesmi v slovenščino. »A sem jih bolj po svoje napisal, zato sem začel s svojimi. Moj prvi avtorski komad je bil Cesta, za njim pa Danaja,« pravi glasbenik. Kakorkoli že – zametki do Odpotovanja so bili narejeni.
Ovitek ponatisa
Rojstvo Odpotovanj
Ker je poznal snemalca Aca Razbornika, ki je honorarno delal v založbi Helidon, so se odgovorni na založbi kmalu spoznali z njegovimi posnetki. »12. marca 1972 sem imel prelomen koncert v Viteški dvorani v Križankah, kamor so prišli vsi s Helidona, z glavnim urednikom Vilkom Avsenikom vred. Na koncu so sklenili, da je treba narediti ploščo. Veliko, ne malo, kot sem takrat najprej želel,« se spominja danes.
Ker v Sloveniji takrat ni bilo studiev, v katerih bi lahko snemali takšno glasbo, so se najprej odločili, da bo snemanje potekalo v studiu radia Študent. Vendar so se kmalu premislili, saj je po Pengovovih besedah tam ‘vedno nekdo hodil po studiu’ in jih motil. Ker so iskali akustične prostore, je Aco Razbornik kmalu ugotovil, da je akustika kopalnice družne Pengov na Prešernovi ulici v Ljubljani prav uporabna. Čez čas pa sta Aco in Tomaž ugotovila, da je akustika še najboljša na stranišču, kjer je potem nastala večina posnetkov. (Podobno kot pri snemanju albuma Machine Head skupine Deep Purple, katerega zgodba je bila objavljena v prejšnji številki naše revije). »Kopalnica je preveč odmevala,« se danes spominja Pengov. »Aco mi je rekel, naj se poskusim usesti na školjko in kaj odigram. Pa je šlo! Zanimivo je bilo, da sem igral in pel Ladje prostora. Dobesedno sem zajadral in bil navdušen nad svojo izvedbo. Ko pa sem prišel ven, me je Aco zelo čudno gledal, saj je rekel: ‘Tole ne bo šlo. Je sicer v redu, ampak igral si 14 minut in takšna skladba ne more na ploščo!’« Snemanje pa je trajalo in trajalo. Razbornik je imel takrat edini v Jugoslaviji osemstezno mešalno mizo in lahko jo je bilo prenašati naokrog. Težava je bila v električni napetosti hiše, ki je nihala. »Vsakič, ko je napetost padla, se je na posnetku zaslišal ‘klik’. In potem smo morali iti še enkrat. In še enkrat. Največkrat se je to zgodilo med snemanjem Danaje.«
Na albumu je trinajst skladb, ki so vse po vrsti navdušile mlade, takrat lačne takšne in podobne glasbe: Cesta, Danaja, V nasmehu nekega dneva, Potovanje nespečih, Matala, Čakajoč nase, brat, Nerodna pesem, Kretnje, Druga jesen, Oče, Sarkofagi, Ladje prostora in Epistola so skladbe, ki so močno zaznamovale sredino sedemdesetih let v Sloveniji. Bili pa so to drugi časi, ki so bili do prave glasbe dosti bolj odprti in dovzetni. Danes bi si podoben glasbeni izdelek verjetno zaslužil le obrobno pozornost. Pengov je vrsto let nastopal, saj je bilo ponudb veliko, leta 1976 pa se je pridružil skupini Salamander, s katero je na koncertih izvajal tako svoje kot skupne skladbe. To je bila enajstčlanska zasedba mnogih izvrstnih glasbenikov (Milan Dekleva, Jerko Novak, Lado Jakša …). Salamander je imel visoke cilje. Eden od njih je bil v sodobno glasbo prenesti resno slovensko poezijo. To jim je še najboljše uspelo z uglasbitvijo znanega epa Pegam in Lamberger. Žal skupina ni obstajala dolgo časa, kajti Pengov je odšel v vojsko in so razpadli.
Nadaljevanje
Petnajst let nesebičnega truda Aca Razbornika, ki je Pengova dobesedno vsa leta lovil, da ga je zvabil v studio, je trajalo, da sta počasi, a gotovo sestavljala mozaik nove plošče Pripovedi, ki je izšla leta 1988. Ta album najbolj zaznamuje pesem Rodovnik vina, ki nekako ponazarja takratno Pengovovo življenje. Album se je lepo prodajal (ne sicer tako kot Odpotovanja), nastopi pa so se vrstili. Poleg kitare je Pigl takrat aktivno pričel igrati lutnjo (začel jo je sicer že v času Salamandra) in še bolj dodelal svojo navezanost na srednjeveško muzikalnost. Izdal je več pesmi in pesniških zbirk in nastopal dalje. V devetdesetih letih je izdal še dva albuma: Rimska cesta (1992) in Biti tu (1995), ki pa sta bila precej neopažena. Leta 2007 pa je posnel koncert v ‘usodni’ Viteški dvorani v Križankah, kjer se je leta 1972 pričel vzpenjati. Plošča z naslovom Koncert najlepše prikazuje pot tega samosvojega glasbenika, ki je pred štiridesetimi leti mogočno premaknil zgodbo slovenske glasbe z Odpotovanji.
Besedilo: Martin Medved
