Ob 40 obletnici obstoja se je irski kvartet U2 spet odpravil na veliko svetovno turnejo, ki je bila tako kot vedno – v hipu razprodana.
Z vstopnicami za ta koncert sem imel kar srečo, saj je bil ta koncert tretji in dodatni. Prva dva so razprodali v nekaj urah. Tisti, ki ne poznajo skupine, njihove glasbe in zgodovine pravijo, da ne razumejo vse te norije okrog benda in njihovih precej dragih nastopov – najnižja cena vstopnice za te koncerte je bila 250 €….
Adam Clayton sicer ne govori veliko, je pa najbolj rušilen na odru s svojim basom.
Ko je leta 1976 takrat štirinajstletni mladi bobnar Larry Mullen jr. na oglasno desko v srednji šoli Mount Temple Comprehensive School v Dublinu obesil listek v vsebino: “Bobnar išče glasbenike za novo skupino“, si verjetno tudi v najbolj divjih sanjah ni predstavljal, da bo to vodilo do ustanovitve ene najbolj znanih in vplivnih skupin na tem planetu. Na oglas se je javilo šest glasbenikov in trije od teh so še danes v skupini: pevec Paul Hewton (Bono), basisit Adam Clayton in kitarist David Evans (The Edge). Pravzaprav je to ena redkih skupin v zgodovini rock glasbe, ki je skupaj več kot štirideset let in so še vedno v isti postavi kot na začetku. Od prvega albuma Boy (1980) pa do zdaj so posneli kar trinajst hiper uspešnih albumov in prodali okrog 180 milijonov plošč. Znamka, ki jo je dosegel le malokdo…
Ta turneja, na kateri irski kvartet navdušuje svoje oboževalce, se imenuje Innocence and Expirience Tour (Turneja nedolžnosti in izkušenosti), ime pa je povzeto po njihovih zadnjih dveh studijskih albumih; Songs of Innocence iz leta 2014 in Songs of Expirience iz leta 2017.
Kot vedno, so U2 tudi tokrat glede scenske predstavitve zelo originalni. Nehote so vsi tisti (med drugimi tudi mi), ki so imeli sedeže na stranskih tribunah dobili levji delež predstave. Iz tega kota smo videli dva odra (glavnega na eni strani dvorane in manjšega, okroglega na drugi strani). Med njima je bila kovinska brv, po kateri so se glasbeniki sprehajali med obema poloma in navduševali vse, ki so mislili, da bodo svoje idole slabše videli, ker se niso uspeli preriniti prav pred glavni oder. Nad to brvjo pa je bilo na obeh straneh veliko mrežasto platno, ki je ob normalni osvetlitvi jasno prikazalo nastopajoče, služilo je kot filmsko platno ob raznih projekcijah in bilo seveda tudi platno tekočega dogajanja. Vsekakor zelo domiselno in efektno. Ozvočenje je bilo izjemno in tudi zelo glasno – toda efekt je bil maksimalen. Vse, prav vse podrobnosti so bile zvočno maksimalno efektno predstavljene in lahko rečem, da od štirih nastopov, kolikor sem jih doslej videl, so tokrat zveneli najbolj trdo; lahko rečem celo metalno. Levji delež te glasnosti je šel na rovaš kitar, saj je Edge grmel sam za en dober heavy metal bend.
Ko je Bono na začetku evropskega dela turneje pred dobrim mesecem dni na enem od koncertov v Münchenu izgubil glas, se je šušljalo, da mu slabo kaže in da bodo turnejo odpovedali. Bilo ni prav nič od tega in lahko rečem, da sem bil tako jaz kot ostali izjemno lepo presenečeni nad točnostjo njegovega petja in sposobnostjo doseganja visokih tonov z lahkoto. Možakar pri svojih 58 letih poje kristalno čisto brez večjih težav, ki včasih pevce v teh letih ponavadi doleti.
Kot ponavadi pri predstavitveni turneji novega albuma, je le-ta bil tudi izdatno predstavljen. Ob tem moram povedati, da je (vsaj meni osebno) ta album zelo ljub; ne glede na to, da ga nekateri kritizirajo, da se U2 ponavljajo in ne delajo več revolucionarnih premikov, kot so to delali prej. Ampak – a album, poln odličnih skladb ni dovolj? Kaj bi nenasitni glasbeni snobi želeli boljšega od skupine, ki je razvoj glasbe v svoji kar nekajkrat nadgradila in s svojim delom močno vplivala na glasbeno sceno v celoti?
Koncert so začeli skoraj zimzeleno I Will Follow iz prvega albuma, ki je izšel daljnega leta 1980.
Bono je hodil po brvi, ki se je nagnila in od strani je bilo videti, kot da se vzpenja v zvezdno nebo, saj je bila dvorana osvetljena s tisočerimi lučmi mobilnih telefonov. V takem stilu so se sprehodili skozi vse najbolj pomembne hite, veliko pa je bilo tudi političnega osveščanja, po katerem je Bono tudi zelo znan. Njegovi med-govori so bili tokrat krajši in manj naporni kot ponavadi, pozornost p je tokrat usmeril na krize Evrope z migranti in desničarskimi politiki, kjer je še posebej imenoval Viktorja Orbana. Vso zgodbo pa sta Bono in Edge pričela s skladbo Summer Of Love, ki se je na video ekranu iz uživanja na obali Sredozemlja prelevila v drugi obraz tega morja, ki v Evropo naplavlja migrante. Meni osebno je bil najbolj pri srcu večno angažirani in prelepi govor Charlieja Chaplina iz filmske mojstrovine Veliki diktator, ki jo je veliki umetnik posnel leta 1940 in je svet poskusil opozoriti na nevarnost v osebi Adolfa Hitlerja. Prav to skušajo zdaj narediti U2, vprašanje pa je, koliko ljudi bo takšno nevarnost evropskih nacionalizmov in rasne nestrpnosti videlo iz tega zornega kota.
Bono in Edge.
Bono kot McPhisto.
Zanimivo je bilo tudi, da na repertoarju ni bilo nobene skladbe iz enega njihovih najbolj legendarnih albumov, Joshua Tree. Odgovor je preprost – pred letom dni so bili namreč na butični svetovni turneji ob trideseti obletnici izida tega albuma, kjer so igrali samo skladbe, ki so jih posneli do tega albuma. Nekaj takega, kot je pred leti naredil Bruce Springsteen na turneji The River.
Če izvzamemo I Will Follow je bila najstarejša skladba na nastopu New Year’s Day iz albuma War (1983), ki je ohranila vso svežino in magično spevnost, Edge pa je poleg kitare tukaj lepo poigral s klaviaturami.
Bono se je med nastopom z izvrstno masko tudi prelevil v odličnega Mefista, ki ponazarja današnje grabežljivce na oblasti in se besedno poigral s parodijo na Mussolinija.
Od velikih hitov ni manjkala tudi Pride (In The Name of Love; 1984), ki je že tako razgreto publiko do konca spravila na noge.
Fino je, da imajo U2 v mnogih skladbah himnične vokalne dele, ki si jih ljudje takoj zapomnijo in seveda množičnega skupnega prepevanja ni manjkalo.
Vzdušje je bilo pozitivno in toplo, atmosfera pa razgreta do vrelišča, saj je šlo za nastop ene najboljših koncertnih skupin na svetu, ki je že davno tega postala inštitucija. Vrhuncev koncerta je bilo veliko; pač odvisno od tega, kako kdo doživlja njihove skladbe. Zato lahko rečem, da so bile vse skladbe vrhunci. Za mene pa še posebej naslednje: Landlady, Who’s Gonna Ride Your Wild Horses, Sunday Bloody Sunday, New Year’s Day, Elevation, Acrobat, Vertigo, One in še kaj bi našli. Recimo prekrasno balado 13 (There is a Light), ki gre takole: Če je tema/Ne smemo dvomiti/Če je svetloba/Je ne smemo izpustiti.
Besedilo: Tomaž Sršen
