Nočem izpasti ignorantska in največkrat tudi nisem. Se kar potrudim. A včasih mi malo zmanjka do popolnega razumevanja vinske umetnosti.
Vedno se veselim obiskov vinskih kleti. Do sedaj sem jih obiskala najmanj sto. In to doma in v tujini, vedno v izbrani družbi, družbi poznavalcev in tudi samo ljubiteljev. Ogledati si vinsko klet pomeni vstopiti v vinarjevo skrivnost. Vsakič pomislim: mogoče mi bo tokrat uspelo do konca poslušati in si čim več zapomniti.
Najlepše je, ko spregovori vinar sam, takrat kolikor mogoče zbrano sledim razlagi, poslušam skoraj do konca in mi ne postane dolgčas. No, mogoče takrat, ko se začne debata o pridelavi in ko sledi obvezno vprašanje mojega somelierja: In koliko časa traja maceracija; kakšne kvasovke pa uporabljate? Takrat je konec, moja zbranost popusti in misli in pogledi uidejo drugam. Enostavno ne sprejemam več podatkov. Ne morejo me več doseči. Konec je. Spet sem na začetku.
Vinarji so vseh sort: zanesenjaki, novotarji, tradicionalisti, modernisti, eksperimentalisti, trendovski, zastareli.
Zanimivo je poslušati tradicionalne, ki imajo v svojem besednjaku nujno nono ali nonota, družinske anekdote in vrednote, kot bi poslušal Povest o dobrih ljudeh. Govorijo v preprostem jeziku, v logičnem zaporedju, retorika pa je bolj tako tako.
Prevzame me ali pa me ne prevzame vinarjev način govorjenja. Ne kaj, ampak kako. Osebna nota. Se mi približa, meni, vinskemu analfabetu, le s podatki ali pa vanje vdahne malo svojega šarma, da zabeli vse skupaj.
Težava je, ker imam pri ogledih vinskih kleti le stransko vlogo, vlogo pasivnega opazovalca, in vinar ne pozna mojih zadreg in pričakovanj. Bolj se posveča poznavalcem okrog mene, ti pa hlepijo v glavnem po dejstvih o vinarjenju in jih malo manj zanimajo take postranske stvari kot mene. Zanje velja ravno obratno: ne kako, ampak kaj.
Prevzamejo me čiste kleti, pa naj bodo stare ali ultra moderne. Po čistoči se vinar pozna. Ne prenesem zanemarjenih, ko se po kotih plazi umazanija, tla krasijo stare posušene vinske luže in šara gleda od vsepovsod. Takrat se mi zdi, da ima vino točno tak priokus.
Pokušanje vin je torej zadnja točka. Tukaj kršim pravilo mojega sommelierja, ki vestno izpljune vsak požirek v skupinski vinski pljuvalnik, kar se mi tako ali tako zdi najmanj neokusno. Sama vedno popijem tista dva požirka vina v kozarcu, saj mi le žvrkljanje po ustih ne da nikakršnega občutka. Ko okušam, sem zadovoljna, če mi je kapljica slastna, tem bolj. Takrat ugotovim, da je to spoznanje dovolj. Da ne potrebujem ne vem kakšnega vodstva po vinskih ovinkih, da bi prispela do cilja in je čisto v redu, če uberem krajšo pot. Ob tem imam vsaj še eno somišljenico.
Najboljša vina so na vrsti na koncu in če vinar začuti lepo energijo svojih obiskovalcev, odpre tudi kakšno bolj žlahtno steklenico.
Vinski umetnosti pač ne pridem do konca, kar pa sploh ni bistveno. Uživam v družbi svojih poznavalcev, v opazovanju detajlov v kleti, hkrati pa zelo rada razčlenjujem pripovedovanje vinarja in v mislih seštevam in odštevam točke govornega nastopa: zanimivost povedanega, ali tekoče govori ali si pomaga z mašili, narečne posebnosti, intonacijo, ritem, glasnost, očesni stik, telesno držo.
Ni velike umetnosti v mojih vinskih izletih. Enostavno mi je všeč, če sta mi všeč vinar in njegovo vino.
Besedilo: Tanja Povše, sommelierjeva žena
