Ne glede na to, da sem v življenju izkusil že marsikatero nastanitveno vrhunskost, sem bil po bivanju in uživanju v domači pet zvezdični odličnosti zelo lepo in pozitivno presenečen. Prav iskreno in zares. In kaj ima grad Otočec takšnega, česar drugi nimajo? Konec koncev je vsem že dolga leta na očeh, vendar se redkokateri Slovenec odloči, da bo tam tudi prespal. No, jaz sem to naredil.
So ena od dveh lokacij v naši državi, ki delujejo v skupini izbranih svetovnih nadstandardov pod imenom Relais & Chateaux. In hoteli, ki so del te verige, morajo biti zares špica. Brez pardona, saj jim v drugačnem primeru to tudi odvzamejo. Se pravi – nenehno dokazovanje in izboljševanje, tako nastanitvenih kapacitet kot restavracije, vinske karte, wellnessa, bazenov in vsega, kar po standardih te verige prinaša članstvo v njej.
Kot se za takšno lokacijo spodobi, ima tudi hotel Grad Otočec seveda pet zvezdic.
Ampak v Sloveniji deluje menda kar 15 hotelov, ki imajo po pet zvezdic. Pa so res vsi na vrhunskem nivoju?
Odgovor je en velik NE in odkrito sprašujem, kdo pri nas te zvezdice kvalitete sploh dodeluje ali jih, po domače povedano, „tala“? Vsa vprašanja se izgubijo v labirintih določenih državnih institucij, kjer je nered najbolj pereča in milo označena težava. Na koncu odgovorijo: “Kaj pa ljudje vedo o tem?“
Verjemite mi, da VEDO! Vsaj tisti, ki so svetovljani in hodijo malce po svetu. Če bi človek obiskoval zgolj slovenske hotele s temi oznakami, bi bil močno zaveden in svoja merila bi prilagodil najnižjim turističnim storitvam, saj bi ga družba prepričala, da bolje pač ne gre.
Pa pustimo to, saj smo se odločili vikend preživeti v tem dolenjskem raju, na otočku v prelepi zeleni Krki. Sam grad je bil v zgodovinskih spisih prvič omenjen leta 1252, vmes pa je menjaval lastnike in upravitelje – do zdajšnjega, ki je že več desetletij skupina Terme Krka.
Zanimivo je, da v samem začetku otočka na reki ni bilo in je grad stal ne desnem bregu. Pa so v 15. stoletju takratni lastniki okrog gradu zaradi turških vpadov izkopali jarek in nastal je otok. Očitno je bila to uspešna obramba, saj gradu niso zavzeli in porušili. V drugi svetovni vojni je imel manj sreče, a so ga hitro obnovili in njegovo namembnost radikalno spremenili v hotel visoke kategorije. Prenovitev je bil deležen večkrat in zdaj je lahko vzor podobnim. Imajo šestnajst sob in apartmajev, ki so vsi perfektno urejeni. Naravni materiali, kot so orehov masivni les, steklo in kovano železo, dotik starinskosti in detajli so tisti, ki navdušijo še tako zahtevnega gosta.
Sprejem in nastanitev – 5
To je potekalo vrhunsko in brez vseh včasih nepotrebnih čakanj. Po skeniranju dokumentov nas je prijazni vodja hotela spremil v sobo – apartma.
Že ob poti vanj so se naše oči naužile dovršenosti pohištva, naslanjačev in predvsem – okusnega dizajna, kajti prav nič ni motilo lepe, mirne poti po hodnikih. Vrata v sobe so majhna in nizka – pač v stilu srednjega veka, ko so bila vrata še manjša – čisto samoobrambno – da se je obiskovalec moral skloniti ob vstopu, na drugi strani pa ga je lahko čakal nekdo z mečem v roki. Na ta način je glava takoj padla s telesa …
Notranja oprema je prav tako urejena v velikem stilu in je predvsem nevsiljiva. Vse je urejeno in čisto. Nobenega prahu ni na stenskih slikah, postelje so razkošne in vzmetnice so iz zgornjega kvalitetnega razreda. Vsekakor vas po noči, preživeti na eni od njih, hrbtenica ne bo bolela. Priklop na wi-fi je preprost in brez gesel, malce težav pa je s televizijskimi sprejemniki, saj ni vseh navedenih programov. No, menda bodo to hitro odpravili. Kopalnica je velika in razkošna in ima vse. Masažno kopalno kad, tuš, wc, bide in vrsto brisač. Mila, šamponi in druge drobnarije so Bulgarijevi, kar je standard za Relais & Chateaux. In kar je zelo pomembno – ker gre za star grad, ki so ga sicer obnovili, so stropi visoki in občutek v sobi je veličasten.
Kulinarika in vino – 5
Grad Otočec je navzlic močni zasebni gostilniški konkurenci še vedno neke vrste dolenjska referenca za visoko kulinariko; ne glede na bolj ali manj uspešne chefe, ki so tam delovali.
Zdaj je prvi človek njihove kuhinje mladi in zelo simpatični Nejc Ban, ki je šele pol leta v tej vlogi, ampak videti je, da se izvrstno znajde. Njegov pristop k jedem je iskriv in svež, to pa je stvar, ki jo je ta hotel že kar nujno potreboval. Jasno, gre za sodobno kuhinjo, ki pa se vedno ozira na lokalno tradicijo in letne čase.
Ne glede na vse pa boste o njegovih kuharskih znanjih lahko več prebrali v prihodnji številki naše revije, kajti po prikazanem nas je navdušil. Vinska karta je ena najboljših pri nas, pripombe pa bi imel le na zelo majhen ali skoraj ničen izbor tujih vin. Po drugi strani pa pravijo, da tujci, ki tvorijo večino njihovih gostov, v glavnem povprašujejo po slovenskih vinskih asih. Vse čestitke gredo tudi osebju, tako sommelierjem kot natakarjem, ki vzorno opravljajo svoje delo in predvsem – znajo lepo komunicirati.
Wellness in spa – 4
Zakaj ocena 4, če je na Otočcu vse za pet? Zelo preprosto. Običajno pričakujemo, da bodo te storitve na voljo v objektu užitkov samem.
Čeprav so v načrtu, pa še nekaj časa teh razvajanj v samem gradu ne bo, zato se morajo zainteresirani gosti odpeljati ali sprehoditi v višje ležeči hotel Šport, kjer je to na voljo. Gostje iz otoškega grajskega hotela imajo v sklopu bazena in savn svoj „lounge“, kot je to na večjih letališčih za tiste, ki potujejo s prvim razredom.
Tam je razkošje in ne manjkajo razne pijače, sadje, garderobne omarice in prostori za preoblačenje. Sam bazen je impresiven. Je ravno prav velik in tam (vsaj v času našega obiska) ni bilo nobene gneče. Voda je termalna, tako kot v bližnjih Termah Šmarješke Toplice, saj so speljali kar devet kilometrov cevi, da jo lahko črpajo od tam. To pomeni tudi, da je temperatura takšna kot v zdravilišču (okrog 30 stopinj) in blagodejno deluje na človeško telo. Zaradi tega je tudi manj klorirana in neprijetnega vonja po kloru ni. Savni sta dve – finska in turška – pred njima pa je lep in prostoren prostor za počitek, ki se skozi vrata nadaljuje tudi na prosto, kjer prevladuje les.
Ostalo – 5
Poleg tega, da je hotel zelo lepo vzdrževan in urejen, je treba pohvaliti tudi osebje – od snažilk do receptorjev vred. Vidi se, da je vodstvo precej delalo na kvalitetah svojih kadrov. Okolica gradu je ena izmed najbolj meditativnih in romantičnih pri nas. Mir ob prelepi Krki dobesedno okuži gosta in sprehodi postanejo stalnica. Labodi, čaplje, štorklje in race v bližini prav sevajo sožitje z naravo, ponoči pa svoj čar dodajo tudi prave, goreče bakle na vrtu in na zunanjem delu gradu. Ne glede na relativno bližino stare magistralne ceste je hrup vozil minimalen, mir pa prevladuje.
Zajtrki so odlični; morda smo malce pogrešali več sadja in zelenjave. Smo pa z vsemi dlanmi zaploskali ponudbi v ličnem hladilniku v obliki stare omare s steklenimi vrati. Poleg koščkov dimljenih postrvi in lososov imajo pravi, pravcati kaviar. Ja, tistega črnega iz jesetrov in ne nekih brezobličnih iker industrijsko gojenih rib. Je pravi in sliši na ime Beluga, kar je velika atrakcija, saj sem ga na mojih potovanj po svetu prvič videl v takšni vlogi. Ob ledenem kaviarju za zajtrk pa se seveda priležejo dobri mehurčki. Mislim, da bodo po moji pripombi kaj kmalu zloglasno Srebrno polsuho penino zamenjali s čim drugim.
Cene so po mojem za tako kakovostno storitev zelo zmerne. Prenočitev z zajtrkom v dvoposteljni sobi stane 160 € na osebo. In to v visoki sezoni.
Skupna ocena: –5
Besedilo: Peter Jazbec