Odkar obstaja Netflix, še ni bilo tako manično gledane na tem kanalu. V devetih delih so Južni Korejci zavzeli svet. Toda – kako? Z nasiljem, ki je več kot očitno? Z antropološko socialnimi podtoni, ki dominirajo? Z bedo množic, ki so pripravljene narediti za vse, da se dokopljejo do novega božanstva – denarja? Ali pa morda kar z vsem in še čem?
Nekateri pišejo, da gre za dogajanje v t. i. distopični (črni, negativni) prihodnosti, meni pa se dozdeva, da gre kar za našo sodobnost, prikazano še bolj temačno, kot res je.
Kraj dogajanja: Južna Koreja, v glavnem Seul in skrivnostni otok, kjer potekajo igre.
Glavne osebe: Luzerji. Se pravi – ljudje z dna. Svoje čase so imeli službe in družine, zdaj pa so zaradi v glavnem svojih norosti in obsesij vse izgubili. Velik del njihovih tragedij je brezmejno kockanje, ki jih vodi v Igro.
Serija Squid Game me je tako pritegnila, da sem jo skonzumiral v dveh dneh. Čisto me je prevzela in dotolkla. Korejci imajo uspešno kinematografijo in so že pobirali oskarje v ZDA.
Zadnji takšen uspeh je bil leta 2019 posneti Parazit, ki je leto dni pozneje prejel najbolj prestižno filmsko nagrado. Sicer pa Korejci (južni, seveda) že dolgo snemajo dobre filme, ki počasi zahodni svet prepričujejo o njihovi visoki vrednosti kinematografije.
Ampak takšen uspeh, kot ga je požela Sipina igra, je presenetil skoraj vse – razen odgovornih pri Netflixu, ki so v projekt investirali in pobrali vso smetano.
Za kaj gre?
Neznani »gospodarji igre« po mestih v državi rekrutirajo luzerje in jim obljubijo zabavo z možnostjo astronomskega dobitka. Ker jih je večina hazarderjev, hitro privolijo v igro in se zbudijo v veliki skupinski spalnici. Po zajtrku jim stražarji v rožnatih uniformah z maskami na glavah predstavijo prvo igro, ki se imenuje Zelena barva – rdeča barva. Gre za otroško igro, ki temelji na gibanju – se pravi, ob besedi zelena barva se morajo kar se da najhitreje premakniti proti cilju in ko se zasliši rdeča barva, se morajo hipno ustaviti. Tisti, ki jih kamere ujamejo med gibanjem, so ustreljeni. Tisti, ki se med stanjem malce gibljejo, so ustreljeni. Takoj po prvi igri jih skoraj polovico pobijejo, a v velik lik plastičnega pujsa padajo milijarde wonov; južnokorejskega denarja. Ampak človeško nestrinjanje s takšnim načinom igre privede do upora – demokratičnih volitev, ki privede do glasovanja – ZA ali PROTI. Z minimalno večino zmagajo tisti, ki želijo domov. To jim izpolnijo in kmalu vidimo nekaj akterjev, ki se v realnem svetu še bolj potapljajo in ugotovijo, da imajo v igri vsaj streho nad glavo in hrano ter predvsem UPANJE, da bodo zmagali. Vsak dan pa je »tekmovalcev« manj in njihova razpoloženja vedno bolj nihajo od obupa, sovraštva in upanja.
Glavni junak Seong-Gi Hun se po začetnih smolah nekako izkaže za najbolj sočutnega in človeškega, zraven pa se odstirajo tudi obrazi njegovih sotekmovalcev.
Vsak ima za seboj poleg osebnega bankrota še veliko drugih porazov. Stremuška lepotica v zrelih letih, ki svoje storitve ponuja najmočnejšemu, ki je gangster, da bi z njegovo pomočjo preživela, do Seong-Gijevega prijatelja iz mladosti (Park-Hae Soo), ki je sicer ekstremno inteligenten, a je svojo družino nalagal, da dela v ZDA, v resnici pa kocka. Tukaj je tudi čudaški starec z možganskim tumorjem, ki misli, da bi v primeru zmage denar podaril svojih sorodnikom in tako naprej.
Potem upravljavci igre (vodi jih zakrinkani in hudo anonimni »inšpektor«) zaukažejo, da se morajo združiti v ekipe in se v primerih raznih iger boriti proti drugim ekipam. Zanimivo pa je, da so prav vse igre otroške, ki so jih čisto vsi kot otroci igrali s svojimi prijatelji – toda v tem primeru so igre smrtne in morilske. Vsak dan je na sporedu nova igra in igralcev je vedno manj. Ravno, ko so se ekipe povezale med seboj, pride nov ukaz, da se morajo razdeliti v skupine po dva. In tam morajo – sedaj že prijatelji – igrati igro frnikul drug proti drugemu, in tisti, ki izgubi, je pokončan. Medtem se oblikujejo nenavadna zavezništva in vsi podležejo ideji, da si bodo nagrado v primeru zmage delili. Ampak to ne gre, saj je zmagovalec lahko samo eden.
Wi-Ha Joon je mladi bistri policaj, ki slučajno vidi, kako so ugrabili eno od žrtev in se vkrca v džip, ki onesveščene igralce pelje na samotni otok. Tam prevzame identiteto enega od stražarjev in se nekako vpelje v igro. Vmes ugotovimo, da išče brata, ki je ravno tako brez sledu izginil pred meseci v Seulu.
Igralci vsak dan dobivajo po manj hrane in pijače in vedno bolj so obupani. Sklepajo bolj ali manj čudna zavezništva, čeprav zdaj vedo, da skupinskih rešitev ne bo in da bo zmagovalec samo eden. Tudi kličejo se ne po imenih, ampak po številkah (naš junak ima številko 456). Igre postajajo vedno bolj krvoločne in h glavnemu inšpektorju pridejo V.I.P.-osebe, ki vsaka prevzame svojo zlato masko s podobo živali in iz svojega apartmaja opazujejo nasilne boje med udeleženci. Ker je boj za denar v ospredju in se je večina igralcev finančno in osebno potopila zaradi igralniških dolgov, tudi V.I.P.-ji stavijo. Ampak, ker imajo denarja kot pečka, jim milijarde ne pomenijo nič in se ob brutalnih smrtih v otroških igrah zgolj naslajajo. Wi-Ha Joon pa je med svojim gibanjem zdaj prišel že do strežaja teh oseb in cela stvar mu postaja vedno bolj jasna. Še vedno pa ne ve, kako je izginil njegov brat.
Razplet – če mu sploh lahko rečemo tako
Do zadnje igre prideta nekdanja otroška prijatelja, Seong-Gi Hun in Park-Hae So, ki se seveda pokoljeta. In ta igra se imenuje Squid Game (Sipina igra).
Vmes policaj Wi-Ha Joon pobegne iz otoka in s potapljaško opremo odplava na celino, kjer ga varnostniki pod vodstvom »inšpektorja« ujamejo. Še pred tem ga pripravi do tega, da odvrže masko in presenečene je popolno.
Edini preživeli, igralec 456, se zbudi na pločniku v Seulu, poleg njega pa je zlata kreditna kartica z vratolomno vsoto na računu. Poleg nje pa je zlata vizitka z oznakami, ki so prej označevale institucijo, ki je igre prirejala. Ob prihodu domov najde svojo mamo mrtvo na tleh sredi stanovanja in se odloči raziskati, kdo je v ozadju igre. Sledi podatkom na vizitki in pot ga pelje v bolnišnico. Razplet je več kot veliko presenečenje in čustveno razrvan se odpravi po pločnikih deževnega Seula.
Squid Game je ena redkih nadaljevank ali pa filmov, ki jo človek lahko gleda iz več različnih kotov.
V prvem planu je seveda nebrzdano nasilje med igrami in popolna ignoranca tako varnostnikov kot udeležencev nad brizganjem krvi in mrtvimi. Po drugi strani pa gledalec tukaj najde našo obsedenost z denarjem, za katerega smo pripravljeni narediti skoraj vse. Nikoli ni dovolj, vedno bi radi še več. Odlično razkriti karakterji z odlično igro glavnih protagonistov pa so še tista zadnja začimba za dobro gledanje.
Nastanek
Oče tega projekta je Hwang-Dong Hyuk, ki je že leta 2008 s scenarijem zaman trkal na vrata filmskih studiev. Ob tem je bankrotiral in se skozi življenje prebijal z risanjem stripov Manga. Zato sem v zgodbo vključil še del ekstremnega sodobnega kapitalizma in ekstremne tekmovalnosti. Odgovori studiev so bili, da je zgodba preveč groteskna in fantastična in Hyuk se je posvetil drugim filmskim projektom. Leta 2009 pa je Netflix začel iskati filmske zgodbe zunaj Združenih držav in vodji te mreže je leta 2018 v roke prišel projekt Sipine igre. Snemanje je potekalo leta 2020 in posneli so devet enournih epizod. Vseh devet pa so lansirali 17. septembra letošnjega leta in uspeh je bil takojšen in enormen. In jasno – Hwang-Dong Hyuk je vse tudi režiral.
Besedilo: Jernej Omahen