To je ena od največjih ugank tako v astronomiji kot v popularni fantastiki.
Idej je mali milijon, pravih odgovorov pa ni. Medtem ko amaterski znanstveniki trdijo, da je to mogoče, „pravi“ znanstveniki pravijo, da je to nemogoče.
Kaj drži in na čem stojijo teorije?
In seveda – najboljši romani in filmi te misterije.
Eno od prvih pravil „časovnega paradoksa“ je, da ena oseba ne more biti na istem prostoru in istem času istočasno.
Kaj to pomeni?
Prvi časovni potnik iz prvega filma o časovnih potovanjih.
Recimo, da časovna potovanja obstajajo in lahko potujemo v v razna časovna obdobja.
Pa gremo lahko v natančno določeni čas, kjer bi radi bili in se tam pojavimo; ne glede na to, kaj delamo?
Pravijo, da to ne bi šlo, ker bi v istem trenutku tam nastopala dva „jaz“. Rezultat bi bil, da bi se drugi jaz, ki bi tja prišel s časovnim strojem, uničil. Pa bi se res, ker bi v tem primeru tisti drugi jaz bil originalen? Ali morda obratno?
Bolj nazoren pa je tale paradoks.
Odšli bi v preteklost in v mladosti ubili svojega očeta ali mamo, ko se še nista poznala. Ali potem ne bi obstajali več, ker nas naši starši ne bi naredili? Ali bi se s tem dejanjem izničili?
In še – če nas ne bi sploh bilo, ali bi lahko ubili svoje starše?
Time Machine – 1960
Kaj pa – če bi med časovnim potovanjem srečali starejšo ali mlajšo verzijo sebe? Ali bi se ena od verzij izničila ali bi obe obstajali naprej?
Zgoraj opisani teoriji in še mnogo drugih sta osnova velikega dela znanstvene fantastike, ki skupaj z dobro zamišljeni zapleti in akcijo botrujeta množici knjig, filmov in nadaljevank. Po drugi strani pa znanstveniki z najnovejšimi raziskavami odpirajo milijone vrat v vesolju in nam dajejo misliti, da morda vse le ni tako preprosto.
Časovni stroji
Pravzaprav se je besedne skovanke Časovni stroj izmislil angleški pisatelj H.G. Wells, ki je leta 1895 izdal knjigo z istim naslovom.
V tistem času je bila že misel na potovanje v prihodnost popolnoma nora in z lepo mero akcije in fantazije je knjiga postala velika uspešnica. Ob tem je Wells prihodnost naslikal precej črno, z izumrtjem človeške vrste.
V filmih Back to the Future je bil časovni stroj takšen.
Ampak – vrata v novi svet fantazije so bila odprta.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so predvsem v ZDA pričele izhajati knjižne zbirke, ki so vsebovale po več fantazijskih zgodb, od katerih jih je bilo veliko na osnovi časovnih potovanj.
Nek na pol nori znanstvenik izumi stroj, ki potnika prenese skozi čas in zasnova zgodbe je tukaj. Vsi poznajo kulturo in jezik preteklosti in prihodnosti, dokler niso v petdesetih letih prišli avtorji, ki so tem stvarem posvečali več pozornosti.
Recimo – učenje jezikov pod hipnozo, majhni prevajalniki, ki so jih nosili v ušesih in podobno. Nekateri so dodobra naštudirali določena zgodovinska obdobja, da so zgodbo lažje umestili v njih in predvsem – nenapisano pravilo je bilo, da se v zgodovino ne sme vtikati, kaj šele jo spreminjati!
Ker pa pravijo, da so „pravila zato, da se kršijo“, je seveda veliko avtorjev kopice zgodb napisalo izključno o teh kršitvah, ki so seveda spreminjale tok zgodovine, kot jo poznamo.
Vsekakor je prvi ameriški pisatelj Poul Anderson, ki se je sredi petdesetih in šestdesetih let proslavil z romani in serijami pod naslovom The Time Patrol (Časovna patrola) in The Guardians of Time (Čuvaji časa).
Predvsem slednjo je kot serijo pisal dolgo časa in zadnjo epizodo končal leta 1995.
Seveda je vmes napisal še desetine drugih knjig in zgodb, toda ta časovni opus je bil njegov najbolj pomemben in v devetdesetih so v ZDA posneli celo serijo Čuvajev časa, kjer je v glavni vlogi blestel Jean-Claude Van Damme. Serija je bila zelo površno narejena, a je zaradi obilice akcije bila popularna.
Časovni stroji na osnovi črnih lukenj naj bi povezovali tudi vzporedna vesolja.
Časovni hodniki (The Corridors of Time) pa je zgodba, ki jo je Anderson postavil kar skozi vsa zgodovinska obdobja.
Izkaže se, da so vse vojne, kar jih poznamo (od tistih v starem Egiptu do druge svetovne vojne) le zunanja podoba vojne dveh sistemov, ki se bojujeta skozi čas in izmenično zmagujeta.
Glavni junak je seveda iz našega obdobja in nehote je del ene od strani, za katero se bori. Na koncu ugotovi, da sta obe strani izkoriščali človeštvo, ki je s svojimi ljudmi hranila njihove potrebe in obupa. Odpravi se v neolitik in odide s svojo ljubeznijo, mladim koliščarskim dekletom.
Zato pa je Časovna patrola zadovoljila tudi bolj zahtevne bralce.
Glavni junak se po drugi svetovni vojni prijavi na oglas in konča v trenažnem kempu skupaj z predstavniki starih Egipčanov, Rimljanov, Angležev iz 16. stoletja in mnogimi vojščaki iz prihodnosti.
Tam jim povedo, da je njihova glavna vloga ohranjati zgodovino, kot jo poznamo in jih podučijo o sredstvih, ki so jim na razpolago za preprečevanje spreminjanja zgodovine.
Ko v epizodi Delenda Est hočeta s kolegom oditi na dopust v New York sredi šestdesetih let, se znajdeta sredi nenavadne civilizacije, kjer angleškega jezika sploh ne poznajo, pa tudi ostalih nam znanih ne.
Nekako ugotovita, da so Kelti tisti, ki so vodili civilizacijo, saj se Rimski imperij sploh ni razvil.
Ugotovita, da so prišleki iz prihodnosti na predvečer ključne bitke v drugi Punski vojni ubili dva ključna rimska generala in Kartažani so pod vodstvom Hanibala zmagali.
Seveda se glavna junaka odpravita še nekaj dni v preteklost in ubijeta „zarotnike“ in vse je tako kot prej. oz. bi moralo biti.
Ampak… Vedno je kakšen ampak.
Odlični francoski komediji Obiskovalci sta proslavili igralca Jeana Renoja skozi prizmo komedije.
Najnovejše raziskave
Odkar je v vesolju najnovejši vesoljski teleskop James Webb, na Zemljo prihajajo spektakularne slike ozvezdij, ob katerih prednjačijo črne luknje, ki so bile do zdaj le ena o Einsteinovih teoretičnih teorij.
Zdaj dokazano obstajajo in poznamo fotografije teh nenavadnih pojavov, ki jedo zvezde in galaksije ter imajo takšno težnost, da ujamejo svetlobo!
Znanstveniki so s pomočjo Einsteinovih teorij in predvsem tistih od pred kratkim umrlega angleške astrofizika Stevena Hawkinga ugotovili, da so črne luknje črvine.
Ovitek knjige Čuvaji časa.
Pa ne samo to!
Črvine se menda raztezajo tudi skozi čas in časovnega stroja ne bi rabili, če bi hoteli v kakšen del zgodovine. Jih je pa treba spoznati in jih pametno uporabiti.
In še najbolj intrigantno!
Tisti, ki so se vrnili v življenje na poti v smrt pravijo, da so potovali po tunelu, kjer jih je na koncu čakala svetloba. Teoretiki trdijo, da je to tudi pot v črno luknjo.
Skeptiki pa se sprašujejo, kaj je potem? Kam gredo naše energije (duše) po smrti, če upoštevamo to teorijo?
Kaj je na koncu črne luknje?
Poznavalci pravijo, da je tam začetek novega vesolja in življenja. Če upoštevamo teorijo, da se je naše vesolje pričelo pred 14,3 milijarde leti z eksplozijo imenovano Big Bang (Veliki pok) in da se še vedno širi, se bo enkrat pričelo krčiti in vse skupaj bo šlo v implozijo (pojav, nasproten od eksplozije), ki se bo kot eksplozija razletel v nekem drugem vesolju, ki je nam vzporeden.
Po tej teoriji v vesolju obstaja na milijarde vzporednih svetov, za vsakega človeka po milijard zgodovin in resničnosti.
Kaj je potem prava zgodovina in pravi čas, saj vsako sekundo „izdelujemo“ svoje zgodovine, ki se nekako povezujejo z ostalimi.
Vseeno je, če to razumemo ali ne.
S temi možgani, ki jih imamo, bomo to mogoče dojeli potem, ko bomo umrli. Če bomo.
Če je po smrti res še kaj ali pa bo navadna tema…. Jah – čudna so pota gospodova.
