Čeprav pišem za naj slovensko revijo, ki seveda sliši na ime Dolce Vita, že šest let, in čeprav sem v teh šestih letih po dolgem in počez prevandral celotno našo vinorodno deželo, pa je bila tokratna avantura nekaj zelo posebnega.
Tokrat sta mi družbo delali kar dve ženski, mama in hči, obe Veroniki, ki gospodarita in skrbita za vina pod imenom Frelih.
Ves čas, ki sem ga preživel na posestvu, v kleti, med trtami, na degustaciji, sem bil zgolj v družbi obeh žensk. Niti za trenutek nas v pretežno moškem »poklicu«, ali bolje napisano poslanstvu, ni zmotila nobena moška postava ali moški glas. Skromno lahko zgolj zapišem, da mi je bilo lepo in da nisem niti za trenutek pogrešal moške družbe.
BOGATA ZGODOVINA
Vinogradniško-vinarska tradicija družine Frelih v Šentrupertu na Dolenjskem se je začela leta 1892.
Takrat se je ded Veronikinega tasta priselil v te kraje iz Vipavske doline. Seveda je bila razlog za selitev ljubezen. V tistem času je bil njihov vinograd, prizadet s trtno ušjo, majhen, zgolj kakšnega pol hektarja je meril. Kljub temu so ga obnovili in skozi desetletja prišli do sedanjih 4,5 hektarja oziroma 23 tisoč trt.
Vsi vinogradi ležijo na enem območju, so praktično v enem kosu. To ima tako dobre kot slabe strani. Vsekakor je dobro z vidika same obdelave, saj imajo praktično vsak trs na dosegu roke in se lahko vsakemu podrobno posvetijo. Prav tako so vinogradi blizu kleti, kar je velikega pomena ob trgatvi, saj je grozdje hitro v kleti in pripravljeno za nadaljnjo predelavo.
Slaba stran pa se na drugi strani pokaže ob vremenskih ujmah, ki jih ravno v tem delu Slovenije ni malo. Še posebej rada klesti toča, za katero vemo, da se pojavi zelo lokalno in lahko dobesedno v nekaj minutah uniči celotno letino ravno zaradi tega, ker imajo vse trse zasajene v enem kosu.
Vina Frelih
Največ je za razvoj vinogradništva in vinarstva naredil Veronikin tast, Josip Frelih, ki je vodil posestvo dobrih šestdeset let.
V tem času so bili vsi vinogradi obnovljeni in razširjeni. Zelo veliko pa je naredil tudi na področju izboljšanja same kakovosti vin. Bil je zelo aktiven v Društvu vinogradnikov Šentrupert. S svojim znanjem in nesebičnostjo je pomagal tudi okoliškim vinarjem, saj se jih je nanj veliko obračalo po nasvete. Imenovali so ga tudi za ambasadorja cvička.
V teh krajih so pač od nekdaj pridelovali cviček. Josip pa je bil prvi, ki je začel tega dolenjskega posebneža polniti v buteljke. Začel je sodelovati z gospodom Janezom Mlakarjem, ki je bil enolog v Slovenijavinu, s katerim sta dvignila kakovost cvička. Tako je nastal Frelihov znameniti cviček od fare, ki je postal nekakšna blagovna znamka hiše.
Cviček letnika 2016 so celo poslali na znamenito londonsko ocenjevanje vin Decanter in prinesli domov prvo mednarodno nagrado za to dolenjsko mešano zvrst v obliki sodniškega priporočila.
Z Mlakarjem so pogovori stekli tudi o peninah, kar je pripeljalo do napolnjene prve bele suhe Frelihove penine leta 1991. Šlo je za penino iz zelenega silvanca, njeno ime je bilo Kappelman, bila je praktično takoj nagrajena na Ljubljanskem salonu vin.
Sledila je polsuha rose penina iz žametne črnine, saj je bilo tastu od nekdaj škoda lepih grozdov te sorte samo za cviček. Leta 1998 je luč sveta ugledalo še belo polsuho peneče vino z imenom Šentruperška penina. Po vsej verjetnosti je bil tako Josip prvi, ki je na Dolenjskem pridelal penine.
Z ženo sta leta 2006 predala celotno posestvo Petru, možu zdajšnje gospodarice. Sicer je bil Peter gradbeni inženir z velikim projektivnim birojem, tako da mu je bilo vinogradništvo in vinarstvo dodatna dejavnost. Že pred letom 2006 so odprli manjšo kavarno, nato še gostinski del z restavracijo in sobami. V kletnih prostorih te zgradbe pa so leta 2003 opremili novo vinsko klet in polnilno linijo.
Leta 2014 je družino zadela kruta usoda, saj je Peter umrl za posledicami srčnega infarkta.
Skupaj s štirimi otroki se je morala mati Veronika dobesedno čez noč odločiti, kaj in kako naprej z vinogradniško–vinarsko dejavnostjo. Na srečo so se odločili, da bodo vztrajali na svoji vinarski poti. Največ zaslug za to, da niso prekinili svojega poslanstva, ima najmlajša hči, ki prav tako sliši na ime Veronika.
Poleg veselja, ki ga je imela v sebi za to dejavnost, je bila ob tragičnem dogodku že vpisana na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kar je prevladalo pri odločitvi o nadaljevanju tradicije. Od tistega trenutka je krmilo pri vodenju posestva prevzela starejša Veronika. Na začetku so imeli zaposlena še dva delavca, za promocijske posle, prodajo in nabavo pa je skrbel najstarejši sin. Ko je mlajša Veronika dokončala študij v Ljubljani, je odšla po nova znanja še v znameniti Bordeaux, kjer je tudi magistrirala.
Novembra 2020 se je z zaključenim študijem vrnila domov, od takrat pa zgodbo Frelih z mamo družno peljeta naprej.
USMERJENI V PRIHODNOST
Kot sem že omenil, imajo vinograd v enem kosu, ki je sestavljen iz različnih sort. Najstarejše so trte zelenega silvanca, ki štejejo 29 let. Manjši del odpade na žametno črnino iz leta 1996, glavnina vinograda pa je bila obnovljena z začetkom leta 2004.
Julija leta 2003 se je namreč nad pokrajino razbesnelo neurje s točo, ki je milo rečeno stolklo dobesedno 100-odstotno celoten vinograd. Takrat je bila glavnina trsov na terasah starih že skoraj 40 let. Z obnovitvijo so terase zamenjale vertikalne vrste.
Na ta način je zdaj na istem mestu zasajenih približno tretjina več trsov. V sortnem naboru prevladuje žametna črnina, ki zavzema nekaj več kot polovico vseh trt, približno 20 odstotkov imajo modre frankinje, 15 odstotkov zelenega silvanca, nekaj manj kot 10 odstotkov je modrega pinota in za vzorec sivega pinota.
Z novim vinogradom v njem ni bilo več laškega rizlinga in kraljevine, tako da za potrebe cvička ti dve sorti zdaj odkupujejo od drugih vinogradnikov.
V letu 2016 je prišlo do povezave z zunanjim enologom.
Uroš Bolčina od takrat naprej priskoči na pomoč pri enoloških stvareh v kleti, hkrati pa s svojim obširnim znanjem in izkušnjami svetuje tudi pri delu v vinogradu. Skupaj načrtujejo, kako se kakšni sorti v vinogradu streže in kako ravnati v zadnjih mesecih ter tednih pred trgatvijo, da se pridela čim bolj kakovostno grozdje za njihova vina.
Naveza z Bolčino je rodila novo samostojno sortno vino modri pinot. Do takrat je bilo grozdje te sorte namenjeno zgolj za njihove rose penine.
Ko pa je Uroš ob prvi trgatvi pokusil to grozdje, je dal pobudo, da bi pridelali tudi mirno rdeče vino. No, že prvi »poskus« je uspel več kot odlično, zato je od takrat naprej modri pinot vedno v njihovem naboru vin. Da je tudi moje brbončice povsem osvojil, boste lahko preverili na koncu tega članka.
Z letnikom 2017 so začeli samostojno stekleničiti še sivi pinot.
Najnovejši projekt, ki so ga začeli z novim enologom, pa sliši na ime vino treh dežel. Šlo je za izziv povezovanja z vinogradniki preostalih dveh vinorodnih dežel, tj. Primorske in Podravja. Tako so se rodila vina, v katerih je grozdje vseh treh vinorodnih dežel Slovenije. Povezali so se s posamezni vinogradniki iz Vipavske doline in z vinogradnikom s Kozjanskega. Ti vinogradniki pridelajo grozdje po njihovih zahtevah in usmeritvah.
Po trgatvi se nato s hladilnim tovornjakom grozdje pripelje v klet Frelih na Dolenjsko, kjer pridelajo vino z imenom Echo.
V tej liniji najdemo rdečo in belo mirno zvrst ter penino.
S prihodom letečega enologa v klet pa se niso izboljšala zgolj mirna vina, opazen korak navzgor se je zgodil tudi pri peninah. Rodila se je zelo suha rose penina iz žametne črnine in že omenjena penina treh dežel Echo, ki je ekstra brut. V sodelovanju s kupci iz Južne Koreje pa so na njihovo zadovoljstvo začeli pridelavo bele in rose nedegožirane penine.
Gre za peneče vino brez vseh dodatkov zelo polnega in bogatega vonja ter okusa. Prav je, da omenim, da so vse njihove penine letniške, pridelane po klasični, šampanjski metodi, s sekundarnim zorenjem na kvasovkah v sami steklenici. Večino osnovnih vin za svoja peneča vina zorijo v inoks posodah, nekaj pa tudi v sodčkih barik.
Vsa svoja vina, vključno s tistimi za penine, zelo dolgo držijo na finih drožeh. Posledično praktično do samega stekleničenja ne potrebujejo nobenega žvepla. Hkrati pa ta način pridelave prida dodatno polnost in aromatiko ter splošno stabilnost vina. Za vsa svoja mirna vina opravijo tudi maceracijo, pri tem pa kontrolirajo temperaturo, saj nočejo neželenih vonjev in zaznav.
Že pred leti je padla odločitev, da se bodo trudili delati in pridelovati še bolj sonaravno.
Pred štirimi leti so prenehali z uporabo herbicidov pod trto. Z letnikom 2021 pa je padla odločitev, da začnejo z ekološko pridelavo. Za to imajo primerne lege, ki so na prevetrenem območju na približno 400 metrih nadmorske višine z naklonom tudi nad 35 stopinj. Tudi sami so za ta način pridelave že dovolj dozoreli in izkušeni, saj poznajo praktično vsako svojo trto, kako se obnaša in kako odreagirati v določeni situaciji ali če se pojavi bolezen.
FRELIHOV TRIS
Tako kot vedno, sledi še zadnji del, tisti, ki ga imam najraje, tisti, kjer sem lahko jaz jaz, in kjer lahko grem do konca. Obe Veroniki in moja malenkost smo skupaj staknili glave in izglasovali, da bom v zavetju svojega doma odprl tri njihove mojstrovine, jih degustiral in skušal čim bolje opisati za vas, drage bralke in bralci.
Prva je v kozarce stekla njihova penina brut, letnika 2016. Ta penina je 100-odstotno žametna črnina, se pravi, da gre za klasičen blanc de noirs oziroma belo iz rdečega. Po tradicionalni šampanjski metodi je štiri leta zorela na kvasovkah v sami steklenici, ima zgolj 4 g/l ostanka sladkorja. Svetlejše zlatorumene barve z izjemno finimi in drobnimi mehurčki. V nosu prevladujejo citrusi v obliki limone, limete, grenivke, zaznamo še malce zelenega jabolka, maslenih not in belega cvetja.
V ustih je ta brut izjemno svež, sočen, saden. Tehnično dodelana penina za v učbenike. Ravno prav je penjenja, ravno prav je kislin, ravno prav je ostanka sladkorja, mouth feel je prečudovit, izjemno natančen.
Na eni strani gre za lahkotno, preprosto poletno peneče vino, ki bo nagovorilo zares širok krog ljudi. Na drugi strani pa je pridelava tako brezhibna, da jo bodo občudovali največji poznavalci.
Še ekstremno mlada, za krajše zorenje. Ta trenutek se bo najbolj prilegla kot aperitiv ali zgolj kot brezskrbno poletno srkanje. Tako se pridela vrhunsko peneče vino, 48 mesecev ležanja na kvasovkah pač naredi svoje. Še en kozarec, prosim.
Echo belo 2017, kot sem že omenil, je vino treh dežel.
Gre za zvrst, v kateri si tretjinski delež enakovredno delijo pinela iz Vipavske doline, laški rizling s Kozjanskega in zeleni silvanec z domačega posestva Frelih.
Vsaka sorta je bila v kleti pridelana ločeno, z dvodnevno ali tridnevno maceracijo in alkoholnim vrenjem v inoks cisternah. S finimi drožmi je nato šlo vino na zorenje v rabljene francoske hrastove barik sodčke, kjer se naredi tudi biološki razkis. Po približno osemmesečnem zorenju so vse tri sorte združili in stekleničili brez filtracije.
Zelo intenzivna, globoka zlatorumena barva s sijem, ki meji že na jantarno, takoj pritegne našo pozornost. V nosu zaznamo popolno dominanco maslenih not, za vzorec je še karamele ter jabolčnega kompota in suhih marelic. Prvi požirek nadaljuje zgodbo barve in vonja.
Echo koketira s stilom naravnih vin.
Ni se brezglavo vrgel v to srenjo, temveč je tja stopil zelo preudarno. Mislim, da ga ni poznavalca, ki mi ne bi pritrdil, da je z eno nogo v oranžnem oziroma jantarnem stilu. Sicer zelo suho, masleno, z oljnato teksturo, podprto z ravno pravšnjimi kislinami. Lepo uravnoteženo, srednjega telesa, malce grenko, brezhibno izpeljano.
S svojo širino in večplastnostjo kar kliče po odkrivanju. Sam priznam, da mi ga ni uspelo povsem razgaliti in prebrati. Kar nekaj odgovorov je tokrat ostalo odprtih. Pa niti slučajno, da bi bilo s tem kaj narobe. Nasprotno, mislim, da bo vsak, ki bo odprl steklenico tega vina, postavljen pred poseben izziv. Ga skušati razumeti in iz njega iztisniti čim več, kolikor se da.
Zanimiv, samosvoj, uporniški kaliber, ki nam bo dal misliti. Prepričan sem, da bomo o njem razmišljali še dolgo potem, ko bomo naredili zadnji požirek. In tako je tudi prav.
Kot zadnje bom predstavil še največje presenečenje, ki se mi je zgodilo ob obisku kleti.
Njegova visokost, modri pinot 2017. Na trgatev so čakali dolgo, želeli so trgati zares zrelega, da so pridobili na polnosti. Maceracija je poteka deset dni, nato so grozdje sprešali in zaključili vrenje v inoks posodi. S finimi drožmi so nato za malce več kot leto dni vsebino prestavili v rabljene francoske sodčke barik.
Na koncu se je vino iz več barikov tipiziralo in stekleničilo brez filtracije. Pri vseh postopkih v kleti spremljajo tudi položaj lune, saj so opazili njen vpliv na svoja vina. Tako, zdaj pa, da vidimo, kaj nam ima povedati ta modri za. Je srednje intenzivne barve rubina z vonji drobnega jagodičevja, podrasti ter značilnimi sortnimi mesenimi in dimnimi zaznavami.
Tudi v ustih ni dileme, s katero sorto imamo opravka. Zaznave se iz nosu lepo prenesejo in nadgradijo. Živahne, ravno pravšnje kisline, enako lahko zapišem za tanine, ki lepo podprejo celotno vsebino. Srednjega telesa, sočno, slastno, les je mojstrsko vkomponiran. V tem vinu je res ravno prav vsega.
Nič ne moti ali ne skače iz kozarca, vse note se lepo povezujejo in nadgrajujejo druga drugo. Vse je v lepem sozvočju. Umno, z obilo občutka pridelan kralj rdečih vin. Ker gre za mojo najljubšo sorto, sem vedno znova zelo kritičen in pikolovski ob njenem okušanju.
Tu pa lahko povsem mirne vesti zapišem, da gre za modri pinot, ki sodi med najboljše na slovenski vinski sceni. Niti v sanjah si ne bi mislil, da ga bom našel na Dolenjskem. Eleganca par excellence.
Spet sem dobil potrditev za moje glasne domneve, da je Dolenjska Šampanja in Burgundija v enem.
Frelihovi deklini sta mi s svojimi vini na najboljši možen način to tudi demonstrirali. Ob koncu jima lahko zaželim še naprej obilo poguma in vztrajnosti pri njunem poslanstvu. Po okušanem sodeč se nimata česa bati.
Vina Frelih lahko kupite na samem posestvu, Šentrupert 35, 8232 Šentrupert, v njihovem skladišču v Ljubljani na Peruzzijevi ulici, v Vinoteki Koželj, v večjih Mercator ter Spar centrih in na www.vina-posavja.com.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
