MW – Master of Wine je trenutno med ljubitelji vina na planetu najbolj želeni naslov. Od kandidata Inštitut za Masters of Wine zahteva ogromno; največ na planetu. Osip je strašen – letno se na šolanje, ki traja več let, prijavi okrog 200 kandidatov, ki so že vsi veliki strokovnjaki, a na koncu leta jih je le kakšnih šest, ki dobijo diplomo. Na vsem svetu jih je okrog 250, a vsako leto nekaj tistih prvih, ki so diplomirali v šestdesetih prejšnjega desetletja, umre. Po svoje ta institucija postaja nekaj takšnega kot francoska Legija časti, ki nove člane sprejme le, ko stari umrejo in se naredi prostor za nove.
Izpiti so vsakič težji, saj je po zaslugi globalnega segrevanja vinorodnih dežel vedno več. Vedno več je tudi vinskih sort, saj smo že v obdobju raznih klonov med vitis vinifera in vitis labrusca in vitis ripanera. Smo v obdobju novih hibridov, ki so odporni na določene bolezni in njihovi okusi so drugačni. In vedno znova v vinski atlas starih in izgubljenih vinskih sort pride kakšna nova, saj jih vitičarji po vsem svetu nekako »obudijo od mrtvih« in v svet sodobnih okusov dodajo tisto, kar je velika vinska kuga iz 19. stoletja (phyloxera, trtna uš) navidezno odnesla, a kakšni primeri so preživeli v določenih skritih in oddaljenih vinogradih.
Master of Wine mora imeti v glavi ves svetovni vinski atlas, poznati vse vinske dežele in trte, da o pridelovalcih ne govorimo. In glavno – imeti mora edinstven spomin za vonje in okuse, kajti na izpitu mora prepoznati in opisati tri naključno izbrana vina iz vsega sveta. Izpit obsega še 400 teoretičnih vprašanj in obsežno diplomsko nalogo o določenem vinu. Ko vse to opravi (prej mora še dobesedno oblesti vse svetovne vinske regije s posebnostmi), dobi ta naziv. V Sloveniji sta se s tem kar nekaj let mučila dva izvrstna poznavalca, a jima ni uspelo.
Zato pa je to med drugimi uspešno izvedel Danec Jonas Tofterup, ki se je nedavno tega mudil v Ljubljani. Možakar pa ni samo MW, pač pa je tudi doktoriral vinarstvo in enologijo in je v času študija spoznal Katjo Šuklje (iz vinske kleti Šuklje) in njenega moža, francoskega enologa Guillauma Anatalicka. Ker so dobri prijatelji, so venomer v stikih in Jonas je prišel v Ljubljano predstavljat posebna in zelo zanimiva španska vina.
Ne glede na to, da je Skandinavec, živi v Španiji, kjer ima vinsko šolo (WSET; podobno kot to pri nas dela Robert Gorjak; vinska šola Belvin). Ta šola se imenuje Iberian Wine Academy, zraven pa je še glavni evropski partner odlične čilske kleti Viña Valdivieso.
Ste Danec v Španiji. Poznam še enega genialnega Danca v pokrajini Ribera del Duero.
A, Peter (Peter Sisseck, lastnik prestižne vinarne Dominio de Pingus). On je res neverjeten in je pravi revolucionar.
Kako ste prišli v Španijo?
Pravzaprav nehote. V to deželo sem prišel z mojo družino, ko sem imel pet let. Moj oče je dobil službo v Malagi in vsi smo odšli tja. Ker pa sta moja starša rada pila vino, smo v času družinskih počitnic potovali po tej fenomenalni državi in spoznavali vina. Tako lahko rečem, da sem od majhnega povezan s španskimi vini.
In kaj vas je kot otroka najbolj prevzelo?
Polnilne linije. Veliki in mogočni stroji, ki lahko v minuti napolnijo veliko število steklenic.
Podobno kot naše vinarje, ko so bili mladi. Njih so najbolj fascinirali traktorji.
Ja, to je za otroka velika zver in vredna vsega spoštovanja.
Kako pa ste tudi profesionalno prišli v vinski svet?
Šel sem v Francijo študirat enologijo; nekaj v Montpellieru in Bordeauxu, kjer sem tudi doktoriral.
In kako je šlo potem naprej. Ali vas je kdo povabil v svoje podjetje?
Ja, moj brat, ki je na Danskem delal pri veliki vinski kompaniji, kjer so uvažali odprta vina, jih tam stekleničili in prodajali.
Ampak vi Danci v Španiji imate podobno zgodbo. Tudi Sisseck je prišel v Ribero, kjer je svojemu stricu, ki je tudi enolog, pomagal v kleti Hacienda de Monasterio!
Haha, zanimivo; tega res nisem vedel.
Potem sem dobil delo v vinarnah v okrožju Bierzo, kjer sem delal v glavnem na belih vinih, se preselil v Galicijo, kjer sem krotil odlično belo sorto godello. Potem sem se brusil v Rioji, odšel v Južno Afriko in končal v Bordeauxu. Od tam sem se vrnil v Španijo in sem nekaj let delal kot leteči enolog.
Ko sem mislil, da že vse vem, me je vleklo dalje, v trgovino. Tako sem za odlično čilsko klet Viña Valdevieso postal njihov glavni evropski distributer. Življenje je pestro.
Zakaj ste se po vseh teh znanjih odločili še za Master of Wine?
To je bil zame osebno največji test. Da vidim, ali to lahko zdržim. Da vidim, ali imam tak spomin, da lahko naredim te izpite. Poglejte – če hočeš narediti MW, to zahteva celega človeka. V času študija moraš živeti svet vina zelo intenzivno in ne misliti na nič drugega. Meni je uspelo v prvo!
In kaj vas je prineslo v Slovenijo?
Ker sta Katja in njen mož Guillaume v Ljubljani odprla svoj vinski bar (Šuklje na Bregu), sta me povabila, da bi njihovim kupcem predstavil izbor španskih vin, ki jih zastopam na tujih trgih.
Pa mislite, da vam bo s tem uspelo – Slovenija je glede nakupov tujih vin posebna, saj je večina kupcev tovrstnih vin t. i. label drinkerjev (pivcev po etiketah), ne pa pivcev po okusu.
Upam, da bo šlo. Se sicer ne nadejam, da bom zvečer navdušil z vsemi vini, je pa med njimi nekaj pravih malih biserov, ki kljub neznanim imenom ponujajo veliko. Za svojo ceno pa sploh. Kot sta mi zagotovila Katja in Guillaume, ima vinski bar Šuklje precej drugačno publiko kot drugi in prodajajo tudi drugačna vina.
Zvečer je bilo prizorišče nabito polno in po besedah organizatorjev bi lahko napolnili še en večer, vendar se je Jonas že naslednji dan vračal v Španijo. Znanih obrazov slovenske vinske srenje tu ni bilo. Bili pa so vsi po vrsti izobraženi poznavalci, ki na etikete ne dajo velike pozornosti in so znali postavljati prava vprašanja.
Posledica te prezentacije so zelo dobra španska vina, ki jih boste od zdaj naprej lahko kupovali in okušali v vinskem baru Šuklje.
Besedilo in fotografija: Tomaž Sršen
