Pravzaprav je Brič tisto, kar smo pred leti na Obali poznali kot restavracijo Primorka v Strunjanu. Zaradi objektivnih razlogov so se Gregor Kocjančič in njegova ekipa preselili v Dekane, kjer že več kot petnajst let deluje restavracija, ki je v lasti znane kleti Brič. Klet z novim motorjem (vsestranski enolog Uroš Bolčina) zdaj spet jemlje zalet in gostilna postaja tudi vedno bolj cenjena.
Gregor Kocjančič, prvi mož hiše.
Njihova ponudba pa je obtičala tam, kjer je velika večina objadranskih morskih restavracij: hladne predjedi (škampi, školjke, solate iz mehkužcev), rižote in pašte, ki temeljijo na njih in seveda glavne jedi – ribe na te in one načine. To je pač železni repertoar tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, razlike pa so predvsem v preciznosti priprave in kakovosti sestavin. Pa še to – večina teh jedi je že pred tridesetimi leti prišla k nam iz Italije in ker so Italijani dobri, stalni gosti, so jedi še vedno v ponudbi.
Tris hladnih predjedi (iz leve) – solata iz lignjev, rakovica (grancevola) in solata iz hobotnice.
Pozdrav iz kuhinje je bil domači bakala, ki je na toplih kruhkih razprl krila in navdušil. Sledil je tris hladnih predjedi – začenši z lignji v solati, ki jih je popolnoma uničil poper v zrnih z jagodami. Jed je bila zaradi tega zgrešena, v osnovi pa popolnoma brez okusa in aromatike. Korektna je bila rakovica (grancevola), ki pa je zaživela šele z dodajanjem oljčnega olja, podobno pa smo morali narediti pri hobotnici v solati, da je vsaj malce požgečkala brbončice.
Legendarni karpačo.
Naslednji krožnik je bil še vedno hladne vrste. Surovi škampovi repki in surove vongole so res potrebovale samo malce limone in užitek na jeziku je bil tukaj! Ker pri toplih predjedeh ni bilo kaj posebnega, smo posegli po klasikah – rižoti s školjkami in pljukancih (istrske testenine) s škampi v omaki. Riž je sicer bil kuhan na zob (al dente), a omake, ki bi povezala okuse školjk (tako kuhanih kot tistih s panko drobtinami) in riža, ni bilo. Suho in brez energije. Pljukanci s škampi so bili sicer glede na teksturo v redu, a omaka je bila preslana.
Surovi škampi in surove venernice (vongole).
Primorka – zdaj Brič je od nekdaj slovela po odličnih brancinovih karpačih – takšnih, kot jih pripravljajo pri Pikolu v Novi Gorici. Tudi tokraten je bil brezhiben in morda celo boljši kot sam original, a mu je natakar med pripravo pozabil dodati med in tako je jed samo z dodatkom limone in pomaranče ob solatki ohranila pravi morski okus.
Glavne jedi – morski list (trenutno je sezona te okusne ribe) je bil pečen na maslu, a ga je mojster v kuhinji vseeno preveč posolil, jadranski ligenj (velika specialiteta našega morja) pa je bil v glavnem v redu, a lovke so preveč zapekli; do grenkega.
Morski list.
Celotno predstavo je mojstrsko rešila lahkotna ne preveč sladka čokoladna sladica, h kateri je Gregor ponudil kar tri vrste portovcev in dve marsali, od katerih se je ena izkazala kot odlična kombinacija.
Glede na tisto, kar smo pred leti okušali v Primorki, je bila tole slabša predstava, a cena je bila pogumna.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
