Mladen Dabanovič je bil član slovenske nogometne reprezentance od njenih prvih začetkov, pa vse do tiste usodne tekme leta 2003 proti Hrvaški.
V slovenskem dresu je branil na evropskem in svetovnem prvenstvu. Branil je tudi v vratih treh večjih klubov, med drugim preživel tudi pet sezon v Belgiji. Mladen Dabanovič je pustil pečat v slovenskem nogometne prostoru. Čeprav se nikoli ni silil v ospredje je ime na nogometnem nebu, ki ga poznajo vsi. Svoje nogometno poslanstvo po končani karieri nadaljuje pri Aluminiju, kjer vodi nogometno šolo.
Nogometna kariera Mladena Dabanoviča se je začela v nekih drugih časih. Nogomet se je takrat začel na ulici, kjer so se v žaru borbe, dokazovanja pred vrstniki rojevale sanje. Nogometno poslanstvo in strast do žoge sta se rodila znotraj posameznikov. Tudi v Mladenu Dabanoviču, ki je vsak dan po šoli ulici z vrstniki igral nogomet. Največkrat je bil v vratih. In sanjal. Strasti, ki se rodi na tak način je nemogoče preprečiti, da ne vzplameni. Obrisi nogometne kariere Mladena Dabanoviča dolgo niso bili čisto izostreni, čeprav je bila ljubezen do žoge velika in predanost temu še večja. So se pa njegove sanje začele v golu:
Trije klubi in ena reprezentanca so zaznamovali Dabanovičevo kariero. Bil je nogometni vratar, ki se danes mora zavedati, da je bil dober. V resen, pravi nogometni klub je prestopil kasneje, kot prestopajo otroci danes. Ker je bilo takrat vse drugače, predvsem pa so se resne stvari dogajale bolj pozno.
»Nerad delam primerjavo moje generacije z današnjo. Takrat, poleg ulice in športa, nismo imeli ničesar. Popoldneve smo imeli proste in otroci smo se enostavno ukvarjali z nekim športom. Nogomet smo igrali ves čas, čeprav so mi šle dobro tudi atletika, gimnastika in košarka. V Slovenskih Konjicah, kjer sem živel je bil nogomet šport številka ena. Tudi moj oče je bil nogometaš, zato je bilo to, da sem igral nogomet v bistvu logično. Nisem pa začel zelo zgodaj, saj sem na pravo igrišče, s pravimi goli prišel šele pri 12 ali 13 letih. Danes začenjajo neprimerljivo bolj zgodaj.«
Točna podaja napadalcem.
Nogometni vratarji so malo posebni, predvsem pa zelo drugačni od ostalih nogometašev. So čuvaji gola, varuhi kazenskega prostora, gospodarji nogometnega igrišča, ki branijo najbolj oblegan in hkrati najbolj varovan kos nogometnega zemljišča. So nekakšni superjunaki, neustrašni, mogočni. Z vsemi svojimi čutili branijo prostor med aluminijastimi vratnicami. Gol je kot tempelj, ki ga ne sme oskruniti nobena žoga. Nihče. In imajo najboljši pregled na tekmo, najboljšo pozicijo na stadionu. Prostor med obema vratnicama so pripravljeni braniti za vsako ceno. Za to so pripravljeni storili prav vse. Tudi z glavo poleteti v neznano. Tudi na trde in ostre žeblje kopačk, direktno na žogo. Ali pa neposredno v aluminijasto vratnico. Da bi preprečili zadetek so se pripravljeni vreči na glavo. Na zobe. Na karkoli. Z glavo naprej, če je treba. Pri tem ne premišljujejo niti za trenutek. Njihovi vrlini sta tudi instinkt in natančnost. Zato so vratarji posebni in nekoliko drugačni. Zato so enajsti, nezamenljivi član ekipe. Zato so tako pomembni. »Vratarji so res nekoliko posebni. To je dejstvo. To je naša vloga in to se ni nikoli spremenilo. Odgovornost vratarja je vedno zelo velika. Naše napake se končajo z golom. Če naredi vratar napako, dobi ekipa gol. Zato mora biti tudi sama psiha vratarjev malo drugačna, kot je miselnost ostalih igralcev. Zato smo posebni. Je pa res, da se je skozi razvoj nogometa sam profil vratarjev zelo spremenil. Postali so bolj studiozni. Vedno manj stvari se danes prepušča naključju. Vratarji danes igralce preučijo že pred tekmo in branijo tako, da predvidevajo, kam bo letela žoga. Če smo bili včasih vratarji malo nori, ko smo se metali v golu sem in tja in šli tudi z glavo na kopačko, so danes postali malo bolj preračunljivi. S tisto našo norostjo danes ne bi prišli več skozi. Danes moraš, kot vratar, imeti še nekaj več.«
Mladen Dabanovič je svojo nogometno pot začel pri Dravinji, kjer je igral vso mladinsko šolo do članov.
»V tistih časih ni nihče razmišljal, da bo kdaj živeli od nogometa. Nismo bili profesionalci. Enostavno smo hodili v šolo, ali pa v službo in zraven igrali nogomet. Po končani srednji šoli v Celju, sem šel študirat strojništvo v Maribor. Takrat sem dobil povabilo od NK Maribor in v začetku sem delal oboje: študiral in igral nogomet. Potem, ko so se začele stvari razvijati in so postale resnejše, sem moral študij pustiti, ker oboje ni več šlo.«
V času, ko se je Mladen Dabanovič odzval povabilu NK Maribor je bil to drugi najboljši klub v Sloveniji. Takrat je Olimpija igrala v prvi Jugoslovanski ligi, NK Maribor se je gibal med drugo in tretjo ligo. »Imel sem to srečo, da me je izbral takratni trener, ki je iz okoliških klubov zbiral fante stare od 18 do 22 let in nam ponudil priložnost. Igrali smo v 1. slovenski ligi, ki se je začela. Takrat sem bil rezervni vratar in klub še ni bil tako dobro organizira, kot je danes.«
Leta 1995 je vijolične barve Maribora zamenjal za Rudar Velenje. »Mogoče je bil to takrat celo korak nazaj, ki pa je bil potreben, da sem lahko šel dva naprej. V Mariboru sem bil pet let in v tistem času doživel vse; od poškodb, do prvih derbijev z Olimpijo, prvih evropskih tekem, do prvih uspehov in super časov. Potem je prišlo do zasičenja, moj razvoj ni bil tak, kot sem ga pričakoval, zato sem zamenjal in odšel v Velenje. Pravega razloga niti takrat nisem vedel. Se je pa kasneje izkazalo, da je bila to ena boljših potez v moji karieri. Rudar je bil tisti drugi klub, s katerim sem dosegel svoj vrh v slovenskem nogometu.«
V življenjepisu Mladena Dabanoviča ni omenjenih veliko klubov. V vsej svoji karieri je zamenjal tri in pri vsakem ostal po 5 ali 6 let. »To si štejem v čast. To pomeni, da smo bili obojestransko zadovoljni, oni z mano, jaz s klubom. V nogometu je tako, da ti prvo pogodbo ponudijo, naslednje pa si moraš zaslužiti. Nikoli nisem bil pristaš, da bi kar iskal nove klube in zaslužek. Raje sem imel konstanto.«
Leta 1999 je prestopil k belgijskem prvoligašu K.S.C. Lokeren Oost-Vlaanderen, kjer so se odločili, da med vratnice svojega kluba postavijo Slovenca. V tistem času je bilo s prestopi slovenskih nogometašev težje, kot danes, saj je bilo število tujcev v klubih omejeno. Še težje je bilo za vratarje, saj so se klubi težko odločali, da ponudijo mesto vratarja tujcu. Kljub vsemu je Mladen Dabanovič od tega belgijskega kluba prejel povabilo, pri 28-ih letih odšel v tujino in tam ostal 5 let. »V tistem času smo po televiziji delno že lahko spremljali tuje lige. Ko sem gledal posnetke tujih lig je bilo to, da bi lahko kdaj branil v kakšni taki ligi zame kot znanstvena fantastika. Ko je prišla ponudba in sem se odločil, da grem v Belgijo, ne bi rekel, da sem imel tremo, ampak si res nisem znal predstavljati, da bi lahko kdaj branil v takem okolju in na takem nivoju. Ko sem prišel enkrat tja, ko so me sprejeli, ko sem najprej sam sebi dokazal, da zmorem, sem videl, da se da in potem je bilo res sanjsko. V Belgiji sem živel svoje sanje. Tam je bilo veliko bolj sproščeno okolje, čeprav sem vedno dal vse od sebe. Klub je bil zelo dobro organiziran, ampak pritiska rezultata in ostalih preprek, s katerimi so se takrat soočali slovenski klubi, pa ni bilo.«
Kot trener.
Večino spominov na nogometno kariero Mladena Dabanoviča nosijo navijači iz obdobja, ko je bil član slovenske nogometne reprezentance. Slovenija nikoli ni imela velikih težav med vratnicami. Slovenska vrata so vselej zaklenili izjemni vratarji, ki so spisali mogočne nogometne zgodbe. Mladen Dabanovič je bil eden prvih, ki so dopolnili prvi seznam, prve sestave reprezentance selektorja Bojana Prašnikarja. Ostal je do povratne tekme dodatnih kvalifikacij za Evropsko prvenstvo 2004. Tisto prvenstvo bi bilo tretje veliko tekmovanje, na katerega bi se uvrstila Slovenija in Mladen Dabanovič. Pa se ni. Zvezde takrat tega niso želele.
»V slovenski reprezentanci sem bil vse od njenih začetkov. Bil sem na prvi uradni tekmi reprezentance v Talinu proti Estoniji, a nisem branil. Do prvega uradnega reprezentančnega debija, leta 1998, ko mi je priložnost dal Sečko Katanec, sem bil rezervni vratar. Sem pa videl cel razvoj slovenske reprezentance. Na začetku je manjkalo nekaj, kar bi naredilo razliko in bi nam pomagalo doseči pomemben rezultat ali zmago. Prva leta se je reprezentanca razvijala in v Sloveniji je takrat nogomet šele pridobival na ugledu. V začetku nogomet še ni imel statusa prvega športa, gledalci so bili redki. Vse skupaj se je spremenilo šele s prihodom Srečka Katanca. Šele takrat, leta 1998, med kvalifikacijami za Euro 2000 in s prvimi uspehi, so se tudi stadioni začeli polniti. Spomnim se, da je bila evforija iz tekme v tekmo večja, vzdušje je bilo super in rezultati niso zaostajali.«
Slovenija je takrat nogometno dozorevala. Borbenost in predanost na igrišču so navijači nagradili s prisotnostjo na stadionih. Podpora je bila vedno večja in priljubljenost samega nogometa je rasla.
»Ko je Katanec prevzel slovensko reprezentanco je svoje razmišljanje prenesel tudi na igralce. V reprezentanci so bili od samega začetka zelo kvalitetni igralci. Ampak, vsi skupaj, kot da nismo verjeli, da lahko premagamo velike reprezentance. Samozavest je bila tista, ki jo je Katanec prinesel v reprezentanco. Takrat. To je bilo odločilno. Povedal nam je, da so tudi naši nasprotniki, čeprav so bili na papirju boljši, samo ljudje in povedal nam je, da jim znamo dati gol in jih lahko premagamo.«
Slovenija je kvalifikacije za Evropsko prvenstvo, ki je bilo leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem končala na drugem mestu. Sledili sta dve tekmi dodatnih kvalifikacij z Ukrajino, ki je takrat z zvezniki, kot sta bila Ševčenko in Rebrov, predstavljala resno oviro na poti največjega uspeha slovenske reprezentance. Prva tekma na polnem Bežigrajskem stadionu se je končala z zmago z 2:1 in goloma Zahoviča in Ačimovića. Upanje za nadaljevanje je zato na povratni tekmi v Kijevu močno žarelo kljub zimi, mrazu, snegu in dejstvu, da so igrali na njihovem igrišču. Pa se je izšlo. Miran Pavlin je zadel v 76-ti minuti in Slovenija se je prvič v zgodovini uvrstila na veliko nogometno tekmovanje.
»V skupinskem delu kvalifikacij smo dosegli par odmevnih zmag in prišli na tisto drugo mesto. Že pred dodatnimi kvalifikacijami z Ukrajino smo bili zadovoljni s tem, kar smo dosegli. Srečko Katanec je vse skupaj potegnil še naprej in nam povedal, da drugo mesto v kvalifikacijah ni nič in je pravi uspeh šele to, da pridemo na evropsko prvenstvo. Potem smo dejansko dali vse od sebe in resnično dosegli svoj maksimum. Še danes, ko gledam posnetke te tekme iz Kijeva, kjer je bilo minus 6 stopinj in se ni videlo skoraj nič, mi ni jasno, kako smo lahko s tisto belo žogo igrali na zasneženem igrišču. Danes ne verjamem, da bi sodnik dopustil tako tekmo. Bil sem zelo neizkušen za take razmere. Posebej za tak mraz. Na ogrevanje sem vedno šel z dvojnimi rokavicami. Ene sem pustil za tekmo, z enimi sem se ogreval. Tiste za tekmo sem pred tisto tekmo pustil v snegu ob golu in so zmrznile, tako da sem tekmo dejansko branil z rezervnimi rokavicami. To so take stvari, ki se danes vratarjem in tem mladim zdijo neverjetne. Gol, ki ga je dal Pavlin, se dejansko ni videl. Bilo pa je, kot bi nekaj želelo, da se uvrstimo naprej. Vse se je poklopilo. Tisto evforijo, to kar smo dosegli, pa se da težko opisati.«
Obvladovanje čustev je zagotovo ena izmed vrlin vseh vrhunskih športnikov. Če smo navijači na stadionu in doma trepetali, tulili in jokali zaradi napetosti, ki jo je tekma ustvarjala, pa je bilo na samem igrišču, v ukrajinski zimi precej drugače.
»Vsi športniki pravijo, da je na takih tekmah in v takih trenutkih najlažje biti na igrišču. Dosti težje jo je gledati. Na igrišču nismo razmišljali o tem. Tam imaš ob takih trenutkih drugi cilj. Čakaš zadnji sodnikov žvižg, osredotočen si na tekmo, na žogo, daš vse od sebe. Ob koncu nam ni bilo čisto jasno, kaj nam je uspelo. Ne bom rekel, da nismo verjeli, vseeno pa nas je ta uspeh malo presenetil. Ko gledam posnetke te tekme danes vidim, da nismo niti vedeli prav, kako to praznovati. Kako se prav veseliti. Nekaj smo skakali, nekaj smo noreli, nekaj smo se objemali. Potem se je ob vrnitvi v Slovenijo zgodil tisti Brnik. Mislim, da nihče, ki je bil takrat vpleten v nogomet ni bil pripravljen na tako množično evforijo. Takrat se mi je zdelo, da so bili vsi na letališču. Vse je bilo čisto spontano in prvi tak sprejem športnikov. Bilo je fantastično.«
Slovenija je v tistem času počasi postajala nogometen narod. Navdušenje navijačev se je zažrlo v celotno državo in v tistem času se ni govorilo drugega, kot o nogometu.
Na evropskem prvenstvu se je Slovenija dobro odrezala in po dveh remijih z Jugoslavijo in Norveško vknjižila svoji prvi dve točki na velikih tekmovanjih. Mladen Dabanovič je branil vse tri tekme evropskega prvenstva. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2002 na Japonskem in Južni Koreji je Slovenija odigrala na krilih navijačev. Nov uspeh, nova uvrstitev reprezentance na veliko nogometno tekmovanje je v ekstazo spravila še tiste, ki do takrat nogometa niso spremljali.
»Okostje reprezentance se takrat vsa leta ni spreminjalo. Nosilci igre in selektor so bili isti. Poznali smo se. Za Bežigradom je bilo na vsaki tekmi res fantastično vzdušje, ko je bilo dejansko vsem ekipam težko igrati proti nam, saj nas je publika vedno ponesla. Tisto so bili časi, ko je enostavno bilo vse prav. Evropsko prvenstvo je bilo naše prvo tekmovanje. Svetovno prvenstvo, pa je le svetovno prvenstvo. Ne morem reči, da bi bila evforija ali veselje ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo manjša. Mogoče smo že znali. Vse je bilo tudi bolje organizirano. Proti Romunom smo že verjeli, nismo pa bili favoriti. Slovenija ni bila nikoli favorit. Bili pa smo bolj samozavestni. Enostavno smo verjeli. V času Katanca sem imel status drugega vratarja. Marko Simeunović je bil vedno prvi vratar. Branil je večino tekem v kvalifikacijah za obe prvenstvi. Tiste kvalifikacije za svetovno prvenstvo je Marko branil fenomenalno in bil tudi s tem zaslužen, da smo se da sploh uvrstili naprej. Pred prvenstvom sploh ni bilo vprašanje kdo je prvi in kdo drug vratar. Splet okoliščin pa je pripeljal do tega, da v Južni Koreji tretja tekma ni odločala o ničemer več in je selektor ponudil priložnost, ne samo meni ampak tudi ostalim igralcem, da imamo en nastop na svetovnih prvenstvih.«
Na svetovnem prvenstvu leta 2002 Slovenija ni na tekmovanju dosegla nobene točke.
Zaznamoval ga je razdor v reprezentanci in zgodba se ni nadaljevala v oblakih. Slovenci si izredno radi lastimo velike uspehe naših športnikov. Z uspehi se stopnjujejo evforija, pripadnost, navijanje. Polnijo se stadioni, športniki so junaki, vsi verjamemo, vsi dihamo z uspehi. Z zmagami pa pridejo zahteve, z zahtevami pa pritisk. Mladen Dabanovič je med svojo zadnjo reprezentančno tekmo, v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2004 proti Hrvaški, na polnem stadionu za Bežigradom, moral po žogo v svoja vrata. Dado Pršo je zadel v 61-ti minuti. Danes je precej jasno, da je bil to le eden od golov, ki jih je dobil. Prekletstvo tistega gola še vedno visi nad njegovo glavo. Pa ne bi smelo. Stil igre takrat, na igrišču za Bežigradom, ni dopuščal nič drugega. Igrati na neslaven rezultat 0 : 0, se ni izšel za generacijo, ki bi si zaslužila še eno veliko tekmovanje. Na koncu je kratko potegnil prav Mladen Dabanovič.
»Tisti gol … bile so to moje tretje kvalifikacije. Dvakrat smo bili uspešni … tretjič nismo bili. Vsaka tekma proti Hrvatom je nekaj posebnega. Takrat so bili pričakovanje in zahteve javnosti ogromne. Hrvaška je bila takrat zelo kvalitetna. Imeli smo pozitiven rezultat iz Zagreba, povratno tekmo smo igrali na razprodanem Bežigrajskem stadionu. Vsi smo pričakovali, da bomo šli naprej. Tudi zato je potem vsaka napaka, ki se zgodi, toliko bolj katastrofalna in pod lupo javnosti. Razočaranje je po taki tekmi veliko večje, kot po katerikoli drugi. Posnetka tistega gola več let nisem mogel pogledati. Ko si ga ogledam zdaj, točno vem, kaj se mi je dogajalo takrat. Ja, krivec za tisti gol zagotovo sem, ampak če gledamo kriterij kazni za to napako, je bil pa zelo visok. Za mano in pred mano so branili veliko boljši vratarji, ki so dobivali še hujše gole, ampak sama pomembnost tekme in samo pričakovanje, so tisto mojo napako potencirale. O tem golu se je govorilo še dolgo in se v bistvu še zdaj govori. Ta gol mi je dal etiketo, po tem golu sem najbolj znan med širšo javnostjo. Vprašanje je, kako bi se moja kariera odvila, če bi takrat šli še na eno evropsko prvenstvo. Če sem prej govoril o nekih časih, ko nam je vse šlo in je nekaj višja sila želela, da gremo na veliko tekmovanje, se je tu, ravno ta višja sila zarotila proti nam. Mogoče je bilo prisotnega tudi nekaj strahu ali pa smo imeli malo premalo samozavesti. Potem pa se je zalomilo in krivca je bilo treba najti. Vratar je tisti, ki se izpostavi, saj je njegova napaka najbolj vidna. Ampak mi ni bilo vseeno. Še zdaj ne morem reči, da mi je vseeno za ta gol. Danes, ko gledam iz distance, lahko rečem, da nogomet ni v eni tekmi, v enem trenutku, v enem golu, ampak se igra skozi obdobje cele kariere. To povem tudi fantom, ki me gledajo na posnetkih in jih treniram.«
Teža tistega gola in obsojanja javnosti so pustili pečat na vratarju, ki je po izgubljenih dodatnih kvalifikacijah odšel nazaj v Belgijo. V zimskem prestopnem roku se je vrnil v Slovenijo. Pritisk sam nase je bil prevelik. Vpoklica v reprezentanco, tudi zaradi vrnitve v Slovenijo ni več dobil. Tista tekma v dodatnih kvalifikacijah proti Hrvaški za Bežigradom je bila zadnja v reprezentančni karieri Mladena Dabanoviča. Med vratnicama je kljub vsemu ostal še nekaj let.
»Po vrnitvi iz Belgije sem še tri leta igral pri Dravi, kjer smo se vedno borili za obstanek v ligi. Bil je šok, ko sem prišel iz tujine. En mesec sem imel malo krize potem pa mi je vrnitev ustrezala. Kariera je v naslednjih letih šla počasi dol, pojavile so se tudi težave s kolenom, ki mi ni več dopuščalo treninga zna visokem nivoju. Upokojil sem se direktno iz tega, da sem bil čez vikend še vratar, v ponedeljek pa že športni direktor. Bilo je malo čudno, ni bilo časa za praznovanje, za poslovilno tekmo … Enostavno sem šel. Nova zgodba, v katero sem padel čez noč mi enostavno ni dovoljevala, da bi veliko razmišljal, tako da je vse skupaj šlo hitro.«
V nogometu Mladen Dabanovič še vedno deluje. Nikoli se ni zares ni oddaljil od njega. Danes je vodja nogometne šole v Aluminiju, kjer koordinira delo vseh trenerjev.
»Ne glede na vse, kar se govori o nogometu, še nikoli se v slovenskem nogometu ni z mladimi tako dobro delalo, kot sedaj. Mladi igralci imajo dosti večjo podporo, kot smo jo imeli mi. Mislim, da ni slučajno, da imamo toliko dobrih nogometašev in imamo toliko dobrih mlajših selekcij in igralcev, ki so zanimivi tujcem. To ni splet okoliščin, ampak načrtno delo. Največja težava pri delu z mladimi je danes ta, da jih je težko držati nazaj. Mladi igralci in njihovi starši so zelo neučakani. Vsi pričakujejo uspeh že pri zelo mladih letih. So zelo ambiciozni in prehitro se spogledujejo s tujino. Odstotek teh, ki uspejo je zelo majhen, skoraj ničen.«
Mladen Dabanovič ne govori veliko jezikov. V Belgiji se je s trenerjem in igralci sporazumeval v angleščini. Poleg dela z mladimi je tudi direktor domače prevajalske agencije.
»Športniki smo veliko bolj samozavestni. To nam pomaga tudi ob koncu kariere pri drugih poklicih. Glavno poslanstvo športa in dela z mladimi je, da se zgradiš kot oseba. Vse to ti pomaga potem, ob koncu kariere pri poslu. Ne bom rekel, da si avtomatično uspešen, če si športnik ampak ti je lažje.«
Zaključila sva z najlepšim trenutkom v nogometu.
»Zagotovo so to trenutki, ko sem se med vsakim treningom postavil v gol. Sploh takrat, ko smo imeli strelski trening v reprezentanci, ali v klubu, to se pravi takrat, ko imaš veliko količino strelov na gol v zelo kratkem času. Takrat, ko se mečeš po blatu, po trdem, ali po travi … ti občutki, med takim treningom so fantastični. Zato sem igral. Zato sem branil. Zaradi takih treningov. Tisto, ko poskusiš preprečit žogi, da gre v gol. To so vrhunski občutki. Zato smo vratarji. To vratarji razumejo, zato igralec postane vratar.«
Mladen Dabanovič je v svoji nogometni karieri doživel veliko lepega in tudi neizprosen srd slovenske javnosti. Tistega gola Dada Prše se ni otresel kar nekaj časa.
Danes je povsem jasno, da je ceno za tisti gol plačal odločno previsoko. Kljub vsemu pomiri dejstvo, da se zaveda, da je bil dober vratar. Zaradi vseh izkušenj, trdega dela in predanosti. Predvsem pa, ker je spisal zelo uspešno nogometno klubsko kariero in se kot član zlate nogometne reprezentance zapisal med večne.
»V reprezentanci sem bil od leta 1991 do 2003. Imam 25 uradnih nastopov za Slovenijo. Igral sem v treh klubih, v katerih sem ostal dolgo in se tam res dobro počutil. Danes vem, da sem si to zaslužil in danes vem, da sem enostavno bil dober vratar. Tudi zato so me selektorji in trenerji cenili. Danes vem, da mi nič od tega ni bilo podarjenega. Noben nastop v reprezentanci in nobena klubska pogodba.«
Besedilo: Patrizia DeFrancesci Korent
