Mojster vina v angleščini pomeni Master of Wine, kar je najvišji „čin“, ki ga na tem planetu lahko dobi kakšen poznavalec, ki opravi vse tečaje na tej prestižni angleški šoli.
Na svetu jih je le 420 in prihajajo iz 30 držav. Je pa lahko Mojster vina tudi nekdo, ki prideluje takšna vina, ki navdušujejo tudi najbolj izbirčne pivce, obenem pa stoji za steklenicami preprostih in vseeno odličnih vin. Pri nas takšnih ni veliko.
Darinko Ribolica
Prvi v tej kategoriji pa je brez dvoma Darinko Ribolica, glavni enolog Kleti Brda.
„Mi v Brdih moramo v svojim delom dokazati, da smo res dobri. Ni pomembno, kdo je prvi – eden od Simčičev, Movia, Jakončič, klet Brda ali Ščurek. Ko bodo Brda svetovno uveljavljeno področje za odlična vina, potem se lahko pogovarjamo o tem, kdo je najboljši. Prej ne. To je bila moja ideja že od devetdesetih, ko sem prišel sem v službo. Nikoli nisem imel sponzorja, ker sem verjel vase. Takrat sem bil nič, ampak sem vedel vedel, da lahko iz nič ustvarim vse. Za Brda sem naredil veliko.“
Tako energično je svoj govor začel Darinko, še preden sem ga sploh kaj konkretnega vprašal.
A si prijatelj z vsemi vinarji?
Ja – z vsemi. Imamo izjemna sodelovanja in vsi dajo veliko na moje mnenje. To mi je zelo pomembno in sem srečen. Očitno je, da je moje mnenje pomembno. Sem velik idealist. Veliki levičar.
Kje si se ti tako navdušil za vina? To ni bil samo študij in delo v kleti…
Lahko bi temu rekel tradicija. Moj nono je bil ustanovitelj zadruge v Fojani leta 1922. Prihajam pa iz kmečke družine. Vedno smo čutili povezanost z zemljo. Od nekdaj sem bil prepričan, da lahko Brda nekaj dosežejo. Večina mojih študijskih kolegov je ostala v mestu, jaz pa sem hotel nazaj v Brda. Ampak Brda imajo neko magično privlačnost. Recimo – španski grof De Baguer – bi lahko svoje delo opravljal iz Dunaja, pa ga je njegova žena, rojena v Dobrovem, odpeljala v Brda. In tukaj je on naredil veliko zgodbo.
Koliko si primerjal briška vina s svetom?
Precej. Moraš potovati in znati videti. Tukaj dobiš veliko širine in znati moraš vedeti, zakaj so tako boljši. Tako vidiš, kje si. In kaj lahko naredimo, da v naših pogojih prideš do tiste kvalitete.
Kje si delal srednjo šolo?
Gimnazijo v Tolminu, kjer sploh nisem vedel, kam iti. Potem pa na študij agronomije v Ljubljano. Prvi dve leti je bil najbolj pomemben žur – oz. kaj lahko en človek skozi žur doseže. Potem pa sem se nekako ovedel, da bo treba tudi nekaj narediti.
A si se za ta študij odločil, ker ste to doma imeli v družini?
Seveda – in preko žurov, ki so bili drugačni. K nam je lahko prišel le tisti, ki je s seboj prinesel buteljko vino. To je bila neke vrste vstopnica. To je bilo v tistih časih nekaj drugačnega. Pili smo vina, ki so bila boljša in se nismo „zadevali“ z vsakim alkoholom. Glavna za okostje teh vinsko – žurerskih druženj sva bila jaz in Miran Sirk- Bjana. V bistvu sva bila skupaj že v osnovni šoli, gimnaziji in na faksu, kjer sva bila tudi cimra; zdaj sva pa soseda.
Po študiju si prišel nazaj v Brda.
En mesec sem bil agronom in prejšnji enolog je odšel, jaz pa sem prišel na to delovno mesto. Takrat je delala tudi Zdenka Blaškovič, ki me je lepo uvedla v delo. Po letu 2000 sem prevzel glavno delo v kleti.
Ampak pozicioniranje vin v katalogu kleti Brda je bilo pomembno. Kako je bilo s tem?
Sredi devetdesetih smo pričeli delati na projektu Bagueri in smo zgradili vse, prav od osnove – se pravi nove steklenice (ki je še sedaj), nove tehnologije in predvsem nove kvalitete, ki je zares „vzletela“ pred skoraj dvajsetimi leti. To so bili prvi nadstandardi. Potem smo leta 2004 pozicionirali Quercus – mlad, svež, saden in Bagueri je bil drugačen.
Pri vas so lastniki zadružniki. Kako si jih prepričal za boljše delo v vinogradih?
V začetku smo se veliko kregali – kregali na mrtvo! Z vsakim, ki sem se kregal, sem prijatelj še zdaj, ker so ugotovili, da njim osebno nočem nič slabega. Potem se niso več spraševali ampak so rekli: „Darinko je rekel, da ni dobro“ in to sprejeli. Po dolgih letih takšnega „teženja“ smo prišli do tega, da nam gre vsem za dober oz. odličen pridelek. Če sem kolerik (tako pravijo), je to moj problem, ampak zdaj skoraj nobene prikolice, polne grozdja ne zavrnem več. Vsi vemo, da če bo grozdje dobro, bom naredil odlično vino, ki se bo dobro prodajalo.
Kakšna pa je bila pot v dvigu kvalitete vin iz vaše kleti?
Kar dolga in počasna. Poglej – sredi devetdesetih je nekaj legendarnih vinarjev v Brdih začelo tlakovati nove poti. Prvi je bil Movia, sledila sta Simčiča in Ščurek. V hipu so postali zvezde, klet sama pa je bila neke vrste zgodovinski artefakt. Kot pri vseh stvareh, je velike sisteme težko premikati; ampak gre. Prva revolucija se je sredi devetdesetih zgodila z blagovno znamko Bagueri. To je bilo prvo moderno vino iz naše kleti, ki smo ga hranili v barikih in je bilo res dobro narejeno. Svoje je dodal tudi dizajn steklenice in to se je poznalo. Ljudje so to takoj opazili. Dolgi prehodi so bili počasni. Bagueri 2008 je bil mejnik. Ko so tudi ostali vinarji to okusili, so ugotovili, da se iz rebule lahko nekaj naredi. Podobno kot pri Quercusu, svežih vinih iz sodov iz nerjavečega jekla, je tudi Bagueri postavil neke nove standarde, ki se jih briški vinarji nekako „držijo“, ampak vsak s svojo osebno noto. Potem sem naredil Motnik, ki je nekaj čisto novega in norega – iz drugega vesolja. Ali pa Krasno Orange, ki je nek poseben oranžar. To je najbolj prodajano oranžno vino v ZDA in jaz sem v bistvu največji proizvajalec oranžnih vin v Sloveniji!
Kakšna pa so tvoja čustva do naravnih procesov – lun, pritiskov in ostalega?
Jaz sem tehnološki tip, ki vedno rad vse izmerim. Ugotovil sem, da so ti podatki edino, kar je pomembno za kvaliteto vina. Imam rad, da morajo biti stvari izmerjene, za katerimi stojijo številke. To je za mene osnova in tudi naša vina so – lahko rečem – tehnična vina.
Kaj pa praviš na motna vina?
To ni tip vin za mene. Čim je vino motno, je drugačno. Lahko je tudi boljše – nič ne rečem – ampak v moji filozofiji to „ne gre skozi“.
Kaj praviš na Gravnerja?
Kapo dol! Genialec! Ko se človek upa tako drastično zmanjšati pridelke in se nasloniti zgolj na to, kar bo pobral, lahko samo rečem, da je enkraten! Vina so drugačna, jih ne razumem vedno, ampak so odlična.
Kaj praviš na invazijo maceriranih vin. Skoraj vsak jih prideluje.
Vino, ki nima težav (oksidativnih in reduktivnih not, množice bolezni in napak) je lahko zelo dobro. To je pri nas svojevrsten fenomen. Ampak takšnih je zelo malo.
Ali se ti ne zdi, da je pri nas prišlo do neke verske pripadnosti mlajših pivcev, ki nočejo piti enako kot starši in prisegajo na t.i. naravna vina?
Za mlade pivce je prisotnost hlapnih kislin zelo zanimiva, ampak počasi se ta zalet zmanjšuje. Ta trend ne bo večen, bo pa ostal na neki nišni produkciji.
Kako je to prisotno pri vaši izvozni filozofiji?
Smo velika klet, ki je tržno usmerjena. Letno napolnimo med 5 in 7 milijonov litrov in polovico izvozimo; samo v ZDA do 1,2 milijona steklenic. Poleg tega imamo še veliko „stranskih projektov“, kot sta sta liniji Gašper in Ralph Schumacher in penine Zemono, kar še doda velike količine. To je vse uspešno, ker je osnova dobra in s tem nimamo težav.
Koliko eksperimentiraš?
Ogromno. Od vseh maceracij, z manj žvepla, s cuveeji. Tega res delam zelo veliko. Ampak brez ne bi šlo naprej. Vsako let delam veliko projektov, od katerih jih malo pride ven. Imam to možnost, to mi pustijo delat in imam veliko materiala, s katerim to lahko delam. Se pa včasih kakšna stvar sama, vendar na to nisem preveč polagal pozornosti. Vinom pa rad dajem osebni pečat, ampak včasih pa naredim „kar nekaj“, ki uspe. To so posledice mojih poti po vinogradih sveta. Včasih se vprašam, kaj mi je pri kakšnem vinu všeč in kaj lahko prenesem v našo klet. Gre za sposobnost videnja in analiziranja, kaj in kako delajo drugi. Vedno se sprašujem, zakaj je določeno vino ljudem všeč.
Ampak ti imaš tudi doma veliko podporo. Tvoja žena dela analize vin, tvoj starejši sin Luka je zdaj v kleti tvoj pomočnik in tudi mlajši sin gre po tej poti.
Všeč mi je, da sem to širino prenesel na vse.
A se potem doma ob kosilu pogovarjate samo o vinih?
Hahaha. Ne. Ogromno se pogovarjamo o športu. No – in o vinih tudi.
Greva malce nazaj. Enkrat si mi pripovedoval o Ralphu Scumacherju (mlajšemu bratu legendarnega Michaela, ki ima v Nemčiji vrsto odličnih restavracij), za katerega polnite vaša najboljša vina. Rekel si, da ima izbran okus in da se precejkrat sporečeta. Kako je s tem?
On je Nemec, ima svoje poglede in skuša uveljaviti svojo kredibilnost, jaz s epa skregam skoraj z vsakim. Gre za to, da mu skušam dopovedati, da o vinih vem več kot on, on pa meni razlaga svojo vizijo. In tukaj pride so malce bolj živahnih pogovorov. On moje mnenje spoštuje, vendar si nisva več tako daleč vsaksebi. Vsako leto nama gre boljše, saj zdaj to sprejema. Je velik mojster mnenj in če ga ne bi bilo, mi s svojimi vini ne bi prišli tako daleč, kot smo – do vseh najbolj vidnih svetovnih restavracij. Nikoli si nisem misli, da lahko takšni ljudje toliko naredijo.
Luka in Darinko
Kako sta pa začela sodelovanje?
Pravzaprav od začetka mene niti ni bilo zraven. Obiskal je našo stojnico na sejmu v Salzburgu in rekel:“Takšna vina želim imeti“. In potem se je začelo.
Kako pa sodeluješ z Gašperjem?
On išče dobrega, kredibilnega partnerja, ki išče dobe produkt, ki se bo dobro prodajal. Njenu je pomembna stalna kakovost.
Koliko steklenic mu napolnite?
Okrog 100, do 130.000 steklenic.
Kaj pa penine? To, kar delaš z Baguerije, so ene najboljših v pri nas. Kje je skrivnost uspeha?
Od trgatve dalje – nizek Ph, visoke kisline. Temeljijo na chardonnayu in modrem pinotu in malo rebule. Sem delal tudi pri Medotu, ki pa bazira na rebuli. Verjamem pa, da je chardonnay tista bistvena sorta. Medot je tradicionalen, je starejši. Naši Bagueriji so starani po štiri leta in to je prava smer. Poskušamo trgati takrat, ko je vse optimalno.
Kaj pa golf?
Jutri imamo tekmovanje v dvojicah in sva v ekipi skupaj z mojo ženo.
A si jo navadil na golf?
Ne, ona je mene! Golf je tak – ali ti je všeč ali pa ne. Meni je všeč!
Kje največ igraš?
V Castelu di Spezza, tukaj zraven.
Izjemen je uspeh vašega cabernet franca, doslej precej zapostavljene sorte.
Res je. In zdaj bi vsakdo hotel imeti to vino. Rabimo ga za Schumachejreva vina, za De Baguerja in za Gašperja. In kolikor ga imamo, ga je še vedno premalo. Žal.
Sledila je degustacija odličnih vin – rdeči A+, Bagueri cabernet sauvignon, oba De Baguerja, merlot Cru…. Vsa vina so za več kot 90 točk in veliko veselje jih je okušati – in tudi piti.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
