… je čas za obisk Benetk? Potikanje po mestu na vodi je vedno doživetje, početi to letošnje poletje pa je privilegij. O hordah turistov ne duha ne sluha, tako prazne, po pripovedovanju domačinov, Benetke niso bile že sto let. Sem in tja kakšen nemški, francoski ali britanski turist, večinoma pa je slišati le Benečane. Pravi balzam se je sprehoditi po skoraj praznem Markovem trgu, se izgubiti med osamelimi kanali in v družbi lokalcev preživeti čas na ribji tržnici, da ne omenjam klišejskega zajtrka na praznem vrtu najstarejše kavarne Caffè Florian, kjer dobesedno samo zate zaigra cel orkester.
Priznam, Benetke niso bile moja prva izbira, pač pa so na vrsto prišle šele potem, ko so mi, zaradi zaprtih meja in odpovedi letov, drug za drugim v vodo popadali prvotni načrti. V slabe tri ure oddaljene Benetke sem se odpravila z avtom, ga parkirala v garažni hiši na Piazzale Roma in se preko fascinantnega Calatravinega mostu iz jekla in stekla odpravila novim dogodivščinam naproti.
Pred vstopom v Quadri
Pogled iz Quadrija na Markov trg
Najprej Bellini v Harry’s Baru, je bilo rečeno. A žal je ostalo le pri želji, saj kljub koncu t.i. lockdowna v času mojega obiska ta še ni odprl svojih vrat. Ker pa brez tega koktajla iz prosecca in pireja bele breskve v Benetkah po mojem ni mogoče začeti kulinaričnega pohoda, sem si ga privoščila v Caffè Quadri in to priložnost izkoristila kot izvidnico za večerjo, ki me je v tamkajšnjem prvem nadstropju čakala naslednji večer in kateri je posvečena večina pričujočega članka. Med opazovanjem skoraj praznega Markovega trga pa sem lahko tudi v miru skovala prehranski načrt.
Za prvi »pit stop« sem izbrala Osterio Bancogiro, kjer sem nameravala le poskusiti nekaj cicchettijev (mali prigrizki, običajno razni obloženi kruhki), vendar pa se je ob spremljavi prosecca nameravana pokušnja spremenila v pravo pojedino. Enostavno se nisem mogla ustaviti, saj je bila izbira cicchettijev velika in že na pogled slastna – od maslenega bakalaja, kozic in sardel v šavorju do larda, mortadele, porchette, … Seveda pa je prostor ostal za slastni gelato, ki sem se ga po krajšem sprehodu med odročnimi kanali, ki sem jih na momente lahko imela le zase, naužila v gelatoteci SuSo, ki je znana po domačem naravnem sladoledu brez kakršnihkoli aditivov.
Brez školjk v Benetkah ne gre
Raffaele Alajmo v slovenskem objemu
Glede na to, da so moja potovanja pa tudi izleti kot je bil ta podrejeni predvsem gastronomskim užitkom, si vedno zamislim tudi način »sanacije« povečanega vnosa kalorij. V Benetkah to ni bilo težko, saj sem se lahko praktično cel dan potikala naokoli – se navduševala nad beneško arhitekturo in umetnostjo, prijaznimi domačini in gondoljerji, ki v tem času kljub »50% scontu« na svoje storitve bolj kot ne samevajo, ter si ne nazadnje z užitkom ogledovala izložbe trgovin luksuznih modnih znamk. Tako sem brez slabe vesti lahko uživala v slastnih špagetih, picah, brioših, sladoledu, …
Zgodila se je tudi tradicionalno obarvana večerja v Trattorii alla Madonna, ki obratuje že vse od leta 1954. Ob hišnem vinu so na mizo prihajale same po beneško pripravljene dobrote: klapavice in vongole v masleni omaki, sladkasti lagunski rakci na lešo, sipe v črni omaki zelo intenzivnega okusa in pražena telečja jetra z obilo karamelizirane čebule. Nato pa limonin sorbet »za presekat« in na koncu tiramisu – najboljši gostilniški doslej. Na vprašanje, kako občutijo manko turistov, sem prejela presenetljiv odgovor: poslujejo bolje kot lansko leto, saj so se sedaj k njim v bistveno večjem številu vrnili domačini. In res je bilo pravo veselje pri sosednji mizi opazovati priletnega Benečana, ki je pražnje oblečen (kot vsak dan) jedel večerjo, pil vino, si vmes prižigal cigarete in tako zelo vidno užival. Saluti!
Lagunski rakci na lešo
Vrhunec in hkrati tudi glavni razlog za obisk Benetk pa je bila večerja v Alajmovem Quadriju. Z rezervacijo tokrat ni bilo nobenih težav. Za razliko od predkoronskih časov sem le štirinajst dni prej lahko izbirala med vsemi variantami, celo miza ob oknu s pogledom na Markov trg je bila na voljo za doplačilo 150 EUR. Vendar se za slednjo, čeprav me je mikala, nisem odločila. Še dobro, saj sem prav to mizo kljub temu dobila, ker je bilo tistega večera tako malo gostov (zasedene so bile le tri od desetih miz), da smo lahko prav vsi občudovali, kako na Benetke tiho pada mrak. Glede na slastno večerjo v sestrski restavraciji Le Calandre blizu Padove pred dvema letoma, sem tudi tokrat precej pričakovala … dobila pa še mnogo več.
Kriza tudi gondoljerjem ni prizanesla
Začelo se je, kakopak, z aperitivom in čeprav so bili na voljo tudi šampanjci, sem izbrala Ferrarijev Perlé Zero Cuvée Zero 11 – smo le v Italiji, kajne. Medtem ko so na mizo prihajali pozdravi iz kuhinje, izmed katerih me je najbolj navdušila sicilijanska lubenica s peno iz bazilike, smo se dogovorili za meni in vinsko spremljavo. Predlagali so klasični pethodni meni, saj naj bi bila to običajna izbira gostov, ki jih prvič obiščejo. Ker pa nisem ravno čisto navaden gost, smo se zedinili, da naj bo klasični, a devethodni, njihovi izbiri pa sem prepustila vinsko spremljavo, ki je bila v celoti italijanska. Zdi se mi, da so hitro ugotovili, kam pes taco moli, in kaj kmalu smo bili »na ti«. Obetaven začetek.
Kar naenkrat se pojavi platnena košarica hrustljavega kruha in grisinov, namesto masla pa pri Quadriju natočijo omamno dišeče oljčno olje z bogato sadno aromo. Pozitivno me je presenetila njihova nagnjenost k sledljivosti živil, saj so praktično za vsak element krožnika vedeli, od kje prihaja (če niso povedali sami, sem pa jaz vprašala), zelo jasna pa so bila tudi priporočila, kako posamezno kreacijo konzumirati. Tako je bilo že pri osvežujočem Maxpachu – variaciji gazpacha iz sladkastih rumenih in kiselkastih rdečih paradižnikov z oljčnim sorbetom in ocvrtim melancanom – povedano, da se najprej poje rumeni del in šele nato rdeči, brez kakršnegakoli mešanja. Seveda sem nasvet upoštevala. Všeč mi je bila izbrana vinska spremljava: Anselmi Capitel Foscarino (2017), ki je odlično sodeloval tudi z naslednjim hodom. To je bil »cappuccino della laguna«, zame krožnik večera, z maslenim krompirjevim pirejem pokrit lagunski živelj (klapavice, vongole, rakci, sipice in polžki) z morsko travo in sipinim črnilom. Lahko bi rekla, da gre za nadgradnjo sipinega cappuccina, Alajmove podpisne jedi, ki je stalnica na meniju v Le Calandre. Hrana za bogove!
Brez mask ne gre
Tretji hod je bil mesni: na roke nasekljana čisto mehka govedina z omako morske bogomolke in kaviarjem, zraven lično postrežena popečena rezina kruha, pil pa se je chardonnay Damilano (2016). Omamljena od vseh teh dobrot sem milo zaprosila za »cigaretni odmor«, kar so zelo razumevajoče (tak je bil vtis) sprejeli in kar sami odnesli kozarce na spodnji vrt, kjer sem ugledala Rafa, drugo polovico bratov Alajmo, ki je že na videz popolno nasprotje Maxa. Morda je prav to razlog, da skupaj tako zelo dobro sodelujeta.
Ob vrnitvi sta na vrsto prišli klasiki: ravioli z burrato v juhici iz vongol, sipic in rakcev s paradižniki in pehtranova rižota z origanom in prahom črne kumine. Milina. Moje čute pa je povsem vznemiril naslednji hod: le rahlo popečen sladkast jastog s kiselkastim krompirjevim pirejem in omako vodne kreše. Navdušujoč preplet okusov, ki jih je pospremil Rosato Podere Lentisco (2018). Za konec »rednega dela« so prihranili pegatko s poletnimi črnimi tartufi in višnjevo omako z napolitanko iz jetrnega pateja – krožnik, ki bi skoraj lahko bil že desert, tako čudovita kombinacija okusov in tekstur, nadgrajena s sadno aromo amaroneja Antonia Castagnedija (2015).
Najboljši tiramisu – na svetu
Deserti, ki jih je pospremil Marabinov Moscato della Torre 2019, pa so situacijo obrnili v novo smer, pojavil se je nepoznan občutek, kot bi te skušal nekdo vrniti v otroštvo. Pipa, podobna tisti, skozi katero se pihajo milni mehurčki, napolnjena z bellinijem bazilike, in oblak tiramisuja … kot sladke otroške sanje. Še mali sladki grižljajčki in na vrtu espresso, za konec pa zahvala (dobesedno in v prenesenem pomenu) velikega Rafa za obisk.
Po vsem tem se mi ves čas poraja le eno vprašanje: zakaj ima Quadri – za razliko od Le Calandre, ki ima tri – le eno Michelinovo zvezdico. Hrana se mi je namreč zdela povsem primerljiva tisti iz Padove, interier, ki ga je zasnoval Philippe Starck, je spektakularen, da o lokaciji in razgledu sploh ne izgubljam besed. Čudna so pota Michelinova …
Besedilo in fotografije: Urška Bassin
