Verjetno bi težko ujel primernejši trenutek za obisk posestva in kleti Guerila, kajti le nekaj dni prej je avstralska založniška hiša Lonely Planet uvrstila Vipavsko dolino med deset najlepših destinacij v Evropi.
Martin Gruzovin, medijsko najbolj izpostavljena oseba znamke Guerila, je postal najboljši sommelier v Sloveniji. Tik pred otvoritvijo pa je tudi povsem nova klet Guerila. Skratka, pred in med mojim obiskom je bilo na Planini nad Ajdovščino zares burno in živahno.
Planina nad Ajdovščino
Naj tokrat začnem tako, kot so si sledili dogodki ob mojem obisku guerilcev. Na Planini nad Ajdovščino, kjer domuje klet Guerila, sem bil dogovorjen z Martinom Gruzovinom. Le kdo ga ne pozna?
Zadolžen je za prodajo ter marketing in je zato od guerilcev najbolj prepoznaven širšemu krogu ljubiteljev vina. Lastnik je Zmago Petrič, ki deluje predvsem v vinogradih in v kleti, zato ni toliko izpostavljen. Kakorkoli že, Zmago in Martin tako tvorita udaren dvojec vinske znamke Guerila.
Ko sem se pripeljal na Planino nad Ajdovščino, sem doživljal šok za šokom. Še dobro, da sem bil na dogovorjenem mestu malo pred Martinom in sem do njegovega prihoda vsaj za silo prišel k sebi.
Ko sem stopil iz avtomobila, nisem mogel verjeti svojim očem. Povsem me je zadela nepopisno lepa narava, nato pa fascinantna podoba nove kleti Guerila.
Najprej mi ni bilo popolnoma nič jasno. Strmel sem na levo, v arhitekturno mojstrovino, kjer je nova klet, pa nato v desno, ko pogled preko trt na strmem pobočju seže v daljavo, kjer se razprostira kraljica Vipavska dolina. Tako je moj pogled kar nekaj časa begal levo in desno, sem ter tja, saj takšnega kontrasta v življenju človek pač ne vidi vsak dan.
Tako kot vedno, je prišel Martin povsem nabrušen in »naspidiran« na kraj, ki me je tako močno zadel. Z Martinom je vedno akcija, in tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Najprej bova šla v vinograde, da boš videl, kaj in kako delamo, potem bova šla pogledat novo klet, nato pa še v degustacijsko sobo, da ne ostaneva zgolj pri besedah, ampak da zmočiva tudi brbončice in vse prej videno tudi okusiva, mi je v svojem stilu zaukazal Martin. Rečeno, storjeno! Akcija!
Vinogradi, iz katerih prihaja grozdje za vina Guerila, se razprostirajo na skoraj 400 metrih nadmorske višine.
Zasajeni so na strmih, južnih pobočjih in tako praktično cel dan izpostavljeni sončnim žarkom. Po drugi strani pa na teh legah ves čas po malem pihlja in s tem zelo pripomore k prevetrenosti trt in posledično manj boleznim. Tudi v teh vinogradih igra eno največjih vlog podlaga, zemlja.
Seveda gre za lapornata tla, gre za opoko, kakor ji pravijo tudi Vipavci, čeprav so nas z besedo opoka okužili predvsem Brici. Sonce poskrbi za popolno dozorelost grozdja, lapornata tla pa za tako zaželeno mineralnost v vinu. Ker je na Planini prisoten kontinentalen vpliv, so razlike med dnevnimi in nočnimi temperaturami zelo izrazite, kar pripomore k čudoviti svežini in lepi aromatiki njihovih vin.
Vsi vinogradi so zatravljeni, saj s tem poskrbijo za gnojenje vinograda. Za gnojenje uporabljajo tudi svoj kompost. Ob tem lahko že zdaj zapišem, da gre pri vinih Guerila za biodinamično kmetovanje.
Ob mojem obisku so bili vinogradi v polnem razcvetu in narava se je razkazovala v vsej svoji lepoti. Ko se človek sprehaja skozi tako zdrave in z ljubeznijo prepojene vinograde, še z veliko večjim veseljem in užitkom srka vino, ki pride iz njih, saj se zaveda, da pije naravo.
Po ogledu vinogradov, je sledil ogled nove kleti Guerila. Gre za poslopje, ki ga sestavljajo štiri nadstropja.
V dveh spodnjih nadstropjih so prostori za celotno pridelavo grozdja, zorenje, stekleničenje vina … Zgornji nadstropji pa sta namenjeni za razvajanje gostov, saj ponujata degustacijsko sobo, konferenčno dvorano, tri apartmaje, sprostitveni kotiček …
Ko sem si ogledoval vse prostore v tej arhitekturni mojstrovini, sem ostal odprtih ust. Že zdaj, na tem mestu, si vas bom drznil povabiti v objem teh prečudovitih krajev in tega zares čudovitega objekta. Lahko mi verjamete, ko boste z vinom Guerila v kozarcu brezskrbno zrli s terase v samo srce Vipavske doline, boste hvaležni, da vam je dano živeti.
Videli in občutili boste, da je življenje zares zelo lepo in neponovljivo. In takrat se le spomnite tudi name, da sem vam predlagal obisk kleti Guerila.
Objekt je tako od zunaj kot od znotraj, z vsemi prostori, na meji stvarnega. Prvič v življenju sem hodil po tako lepi in drzno oblikovani kleti. Ko sem se sprehajal skozi vse sobane, sem si priklical v spomin slike našega odgovornega urednika, ko se potepa kje po Španiji ali Italiji in nas draži z opisi vrhunskih vinskih kleti in njihove napredne arhitekture.
Z novo kletjo Guerila je tudi Slovenija dobila arhitekturni vinarski biser.
Gverilsko bojevanje
Pri blagovni znamki Guerila gre za dokaj novo ime na vinski sceni. Čeprav gre za staro vinogradniško tradicijo prednikov Zmaga Petriča, pa za razliko od številnih drugih vinarjev Zmago tega ne poudarja pri letnici. Tako se je zgodba pod imenom Guerila, kot jo poznamo danes, začela leta 2004.
Za ime Guerila je zaslužna žena Zmaga Petriča, saj je ona predlagala to zanimivo in pomenljivo ime. Guerila pomeni poseben način bojevanja. Zmago se je moral boriti skozi celotno svojo vinarsko pot. Boril se je tako pri odkupu zemljišč, pri zasaditvi vinogradov, boril se je v kleti ob pridelavi vina, boril se je pri prehodu v biodinamiko …
Tako, da je ime Guerila kar pravšnje glede na to, kar sem tudi sam videl, kako se dela na tej vipavski zemlji.
Pred nastankom Guerile je imel Zmago 2500 trt. Ker je poznal, kako in na kakšen način pridelujejo vina v tujini, je uvidel, da na Planini, tam, kjer se je rodil in odraščal, v ničemer lege in naravne danosti ne zaostajajo za vinorodnimi kraji drugod po svetu.
Čeprav so ga vsi prepričevali, naj neha sanjariti o vinogradništvu naj in se raje posveča drugim stvarem, ki jih dela, je Zmago zasadil prvi vinograd v velikosti treh in pol hektarov. Zmago pač ne bi bil Zmago, če ne bi sledil svojim sanjam, če ne bi sledil svojim ciljem in prepričanjem, ker mu njegova žilica pač ne da miru.
Tako od takrat zasadijo v povprečju en hektar novih vinogradov na leto. Danes se lahko pri Guerili pohvalijo z dvanajstimi hektarji svojih vinogradov. Zasajene imajo sorte zelen, pinela, rebula, malvazija, pikolit, barbera, cabernet franc, carmenere, merlot.
Zmago Petrič mi je priznal, da je bil prehod iz klasične, konvencionalne pridelave preko ekološke pridelave, v biodinamično pridelavo, ki ji sledijo v zadnjih letih, zelo stresen.
Pri klasični pridelavi so praktično vedno vedeli, kaj bodo dobili iz grozdja, enostavno ni bilo skoraj nobenega rizika, da bi šlo kaj narobe. Zelo so se pa zadeve spremenile ob prehodu v biodinamične vode.

Je to najnovejša luksuzna stanovanjska hiša? Ne, to je novi dom vin Guerila!
Pri biodinamični pridelavi najprej niso vedeli, kaj bodo dobili iz grozdja, kako se bodo posamezni postopki obnesli v praksi. Na nikogar se niso mogli obrniti za nasvet, nihče jim ni mogel zagotoviti, kako se bodo stvari postavile in obrnile tako v vinogradu kot seveda tudi in predvsem v kleti.
Ko si enkrat v biodinamičnih vodah, enostavno ni več hec, kot mi je poudaril Zmago. Vinogradnik ima ob prehodu na biodinamično pridelavo zelo malo stvari, s katerimi bi si lahko lajšal delo v vinogradu in v kleti. Tako je že drugič v svoji karieri vinogradnika in vinarja Zmago naletel na zmajevanje glav v svoji okolici. Pa vendar se tudi tokrat ni dal, ampak je zopet jasno sledil svojemu cilju.
Res je, vložka in dela je veliko več, kot pri konvencionalnem vinogradništvu. Človek mora poleg vsega imeti tudi tisto nekaj v sebi, mora imeti občutek, kako in kaj početi, kako odreagirati v določeni situaciji.
Poleg uporabe biodinamičnih preparatov, tako pri trgatvi kot pri pretokih, upoštevajo tudi položaj lune. Z vztrajanjem ter trdim in poštenim delom se so začeli kazati tudi rezultati. Bistvo biodinamike je v ravnovesju. Ko dosežemo pri neki rastlini, v našem primeru trti, ravnovesje, nam le-ta začne dajati in vračati tisto, kar smo z biodinamiko želeli doseči. In pri Guerili so dosegli to, da so njihova vina zares čudovita in predvsem naravna.
Polovica njihovih steklenic (na leto jih napolnijo približno 40.000) ostane v Sloveniji, druga polovica pa jih roma na tuje. Njihovi trgi v tujini so ZDA, Anglija, Italija, Nizozemska, Japonska, Norveška, Avstrija, Nemčija, Slovaška, Češka, Kanada … Pri nas lahko vina Guerila kupite v Evinu v Ljubljani in v Hiši dobrih vin Koželj.
Biodinamična vina
Vina te blagovne znamke najdemo v dveh linijah. V prvi so sveža, sortna vina, ob katerih se sprostimo in uživamo v pečatu Vipavske doline. Poleg Vipavske doline, nosijo pinela, zelen in malvazija v sebi prstni odtis Guerila. Zaradi svežine pa ne smemo misliti, da gre za t. i. enoletna vina, saj že tukaj zaznamo v vinu polnost in širino ter zmožnost zorenja v steklenici pet let ali več.
Skratka, svežo linijo si privoščimo, ko želimo brezskrbno uživati v lepem dnevu ali večeru. Ko pa želimo ob vinu tudi meditirati in doživljati višje stopnje zavedanja, pa posežemo po zoreni liniji vin Guerila. V zoreni liniji najdemo vina Retro, Tabu, Cuba in rebula extreme.

Martin Gruzovin, najboljši slovenski sommelier je tudi vinar.
Pri teh vinih pa vrag odnese šalo, v tej liniji gre pa hudičevo zares. Gre za vina s podaljšano maceracijo, ki nosijo v sebi neverjetno energijo in naboj. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da pri vseh vinih Guerila uporabljajo svoje lastne kvasovke, ki jih prinese grozdje iz vinograda. Ker me je zorena linija povsem sezula, sem se odločil in predstavil kar tri vina te linije. Vsa tri vina so nekaj zares posebnega in najbolje je, da se jim kar posvetimo.
Retro Selection 2016 je vino, ki se zgleduje po naših prednikih.
Retro selection posnema vino, kot so ga pridelovali nonoti v Vipavski dolini. Gre za zvrst, v kateri so sorte pinela, zelen, rebula in malvazija. Vse štiri sorte so bile potrgane na isti dan in so šle v pridelavo skupaj. Grozdje se zrepka in macerira od pet do sedem dni, pač odvisno od letnika.
Vino eno leto in pol zori v velikem lesenem sodu, nato pa se stekleniči brez filtracije in z minimalnim dodatkom žvepla. Naj kar takoj napišem, da gre nezmotljivo za t. i. oranžno vino, v katerem je vse tako, kot mora biti. Skratka, tudi tisti, ki se še vedno “bojite” oranžnih vin in nanje še vedno gledate z distance, privoščite si to vino, zagotavljam vam, da vas bo prepričalo o nasprotnem.
Vino je zelo globoke, zlate barve s čudovito in široko cvetico. Vonjamo prelep preplet zrelega in suhega sadja, zelišč, začimb, mašnih kadil, note voska in medu. Vonji se med seboj tako lepo prepletajo, da bi človek vino vonjal v nedogled, pa vendar mora naprej, vino moramo tudi okusiti.
Najprej me je vino nagovorilo z eleganco in uravnoteženostjo, ničesar ni premalo, ničesar ni preveč. Vino navduši s svojo, kako bi se izrazil, neagresivnostjo. Vino je milo, nežno, vino nas dobesedno boža, razvaja in zapeljuje. Vino je gladko, s svileno, oljnato teksturo. V vinu čutimo tisto prav posebno energijo, ki so nam jo sposobna ponuditi vina pridelana po tem postopku in principu. To vino je tako zelo lepo. To vino je živo! Še enkrat, z vsakim požirkom se ne morem načuditi, kako je vino uravnoteženo, uglajeno, kako perfektno so si mineralnost, sočnost, pitnost, ekstrakti podali roke.
Tudi pookus govori v prid izjemnosti vina, saj nikakor noče zapustiti ustne votline, pookus traja in traja in traja ter kliče po šššeeeeeeeeeeeee. Zares izjemno vino, moj priklon.
Cuba 2014 je zadnji letnik s tem imenom, saj ga bo nadomestilo vino z imenom Retro rdeče.
V vinu Cuba 2014 je velika večina merlota in nekaj malega barbere. Maceracija je potekala štiri tedne, vino pa je tri leta zorelo v rabljenih barik sodčkih.
V zadnjem času pri Guerili sodčke barik pospešeno nadomeščajo z lesenimi sodi večjih prostornin, saj želijo v vinu čim manj lesnih not. Tako kot pri Retro Selection, se tudi pri tem vinu zdrznemo že ob barvi in vonju. Vino je zelo globoke vijolične barve, vonj pa ponovno popoln odklop. Ta trenutek imam vino pred seboj v kozarcu, nehal sem s pisanjem in zopet začel vonjati vino. Hudo!
Že v nosu je vino neverjetno elegantno, fantastično zaokroženo. Vino nam ponuja omamne vonje zrelih rdečih sadežev, vanilje, čokolade, tobaka, finih lesnih not, usnja … Ojoj, lepo, zares lepo. V ustih se zgodba ponovi in nadgradi. Gre za vino, ki je prežeto z eleganco, fineso, zaokroženostjo. Polno, bogato, ekstraktno, mineralno vino, ki navduši.
Z Martinom sva si bila enotna, da mora ob prihodu na mizo rdeče vino udariti po mizi. Rdeče vino mora pokazati, kdo je šef. Rdeče vino mora biti bogato, da ne napišem nabildano. Pa vendar mora biti po drugi strani predvsem elegantno, fino in sočno. Kljub razkazovanju mišic, rdeče vino ne sme biti marmelada, ki se človeku zatakne nekje v grlu.
Ne, kljub razkazovanju mišic, mora biti rdeče vino tako sočno, slastno in pitno, da ga je užitek srkati. In točno takšno je to vino. To vino je James Bond, ki zna uporabljati vsako orožje, po drugi strani pa zna s svojim šarmom in eleganco spraviti vsako žensko v posteljo.
Žameten korenjak, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Stil rdečega vina, ki ga je zelo težko najti na slovenski vinski sceni. Bravo, tako se pridela vrhunsko rdeče vino.

zmago(slavni) petrič je oče vinarije in njene filozofije.
Rebula Extreme 2015 ima v sebi prav posebno zgodbo.
Gre za vino, ki je pridelano iz trt rebule, ki so bile že rezervirane za Joška Gravnerja. Ker Joško takrat še ni imel v celoti pripravljenega terena, se je odrekel rezervaciji in tako so prišli trsi rebule v Vipavsko dolino, na Planino, na posestvo Guerila.
Kdor pozna Joška Gravnerja lahko sklepa, kakšna kakovost je bila namenjena njemu in kaj so po spletu srečnih okoliščin dobili guerilci. Ob trgatvi je bilo obrano popolnoma zrelo grozdje.
Nekaj fantov je štiri dni ročno prebiralo sleherno jagodo rebule. Maceracija je potekala 45 dni, vina pa je bilo samo za en 500-litrski sod. Ja, res je, vsa tri predstavljena vina so na neki način ekstremna, najbolj ekstremno vino, ki prihaja iz kleti Guerila, pa sem prihranil povsem za konec.
Ob maceraciji, ki je trajala kar 45 dni, sem se na to rebulo še posebej pripravil. Preden sem naredil prvi požirek tega vina, sem mislil, da bo v ustih sledil cunami, ki mi bo odplaknil spodnjo in zgornjo dlesen. Zgodilo pa se je nekaj povsem drugega, doživel sem popoln šok.
Verjetno sta mojo zmedenost opazila tudi Zmago in Martin, saj sem ob začudenju moral izgledati precej smešno. Vino je v ustih tako nežno, tako mehko, dobesedno spolirano, da najprej nisem mogel verjeti svojim zaznavam. Ob tem vinu sem dobil še zadnjo potrditev, da v kleti Guerila hudo dobro vedo, kaj in kako počnejo.
Tako izpiljeno vino so v sodelovanju z naravo zmožni pridelati samo največji mojstri. Če se vrnemo na začetek, nam barva daje slutiti mišice vina, saj gre za izjemno globoko barvo starega zlata z leskom. V vonju pa že doživimo umirjanje karakterja, saj vonjamo fine note zelišč, medu, prezrelega rumenega sadja. Lesa v vinu ni občutiti, gre zgolj za note, ki smo jih dobili iz grozdja rebule in narave.
Ob odhodu nam vino še enkrat zmagoslavno pomaha v pozdrav z neverjetno dolgim, slanim, mineralnim pookusom. Rebula Extreme 2015 je ekstremno prefinjeno vino.
Pri Guerili so mi zagotovili, da se s prodajo tega vina ne bodo silili. S tem vinom so predvsem želeli pokazati, do kod lahko sežejo. Kar se mojih brbončic tiče, sežejo zelo visoko. Komplimenti!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič