V ognju skovani – vulkanska vina

Tako kot gost v naših restavracijah z dobrimi vinskimi kartami vedno bolj pogosto poleg kategorij: peneče, belo, rdeče in rose, najde še oznako oranžno, se mi je po nedavnem potepanju po tujih gastronomskih prestolnicah oko vedno bolj pogosto ustavljalo pri kategoriji – vulkanska vina.

Vsaj meni je ta pojem jasen, sam sem bil večkrat v nekaterih svetovnih regijah, ki ležijo ob vulkanih – ampak, da jih je toliko – tega nisem vedel.

Tudi nisem vedel za nekatere sicer svetovno znane regije, da spadajo na območja davno aktivnih in zdaj tudi ne več vidnih vulkanov. Sicer pa so vonjave in okusi teh vin več kot edinstveni in temu primerno presenetljivi. 

V sommelierskem in strokovnem žargonu je ena od definicij vonja in okusa pod oznako »mineralno«.

Kaj lahko to pomeni v jeziku smrtnikov?

Po navadi te arome označujemo z asociacijami glede na aromatiko v naravi in ker je grozdje sadje, je večina teh oznak iz kraljestva sadnega.

Ko zraven dodamo še cvetje, razne rože, zelenjavo in travnike, smo nekako zaključili osnovno šolo. Za končni izpit pa je treba pogledati tudi tja, kjer trte rastejo. V tla vinogradov. Tisti, ki mislijo, da mora biti za vinograde zemlja črna, bogata in sočna, živijo v globoki zmoti.

Seveda trte rade poženejo tudi na takšnih tleh, a njihovi sadeži so veliki in polni vode in prinašajo sadna in vodena vina.

Ko jih primerjamo s tistimi iz bolj »škrtih« tal, popolnoma padejo na primerjalnem testu!

Nobena skrivnost ni, da so trte iz družine vitis vinifera – se pravi iz tistih, iz katerih pridobivamo vino – »mazohistično« nastrojene.

Ali drugače povedano – bolj se mučijo, da rastejo in rodijo težko pričakovane sadeže, boljše so jagode. Vedeti moramo, da trte najbolj uspevajo v zelo za življenje neprimernih tleh. V iskanju vode so sposobne pognati korenine do neverjetnih globin (ponekod tudi do 20 metrov!).

In ko koreninice iščejo vodo, v okus grozdnih jagod pripeljejo še okuse tal. Bolj posebna, škrta tla imamo, več je te aromatike. Zato tukaj pride kot opis vonjav tisti »mineralno« iz začetka prejšnjega odstavka.

Opisi teh vonjav so različni, v glavnem je v prvi vrsti izraz »slano«. Vas že vidim, ko se sprašujete:

Za hip preskočimo med sladice. Vsi vemo, da se v testo za peko ali v samo čokolado (govorimo o temni, tisti z več kot 70 % kakavovih delcev) dodaja sol. Včasih kar precej, kar doda okusu sočnost, drugje manj. Konec koncev čokolade iz Sečoveljskih solin vsebujejo veliko t. i. solnega cveta!

To je prva asociacija za izraz mineralnost.

Potem pa se kar zvrstijo. Grafit (črna sredica navadnega svinčnika), kresilni kamen, dim (ki ne pride iz znotraj ožganih hrastovih sodov), petrolej (iz raznih bogatih renskih rizlingov) in še bi kaj našli.

In ko imamo vino, katerega sadne in terciarne arome so elegantno zmešane s prej naštetimi, dobimo vrhunsko poslastico! Ta mineralni dotik daje vinu veliko pitkost. Tudi če vino nima visoke kislinske stopnje! 

In vina, ki prihajajo iz trt, ki rastejo na tleh pod še delujočimi ognjeniki ali tam, kjer so v zori zemeljskega razvoja ognjeniki kraljevali na površju in ga oblikovali, so redka in zelo posebna.

So skovana v ognju, tako kot Gospodarjev prstan. 

Campania

Po italijansko Campania pomeni podeželje, dežela. In res je tako.

Lahko bi rekli tudi, da je ta pokrajina od vseh kmetijsko usmerjenih pri naših zahodnih sosedih na prvem mestu, čeprav jih je v Italiji mnogo in vsaka ima svoje delikatesne posebnosti. Okus kmetijskih pridelkov iz Campanie je drugačen.

Bolj ekskluziven, poln in slasten. Vse to – zaradi tal, ki se raztezajo pod njegovim veličanstvom Vezuvom.

Campania

To je eden izmed še delujočih vulkanov v Evropi, ki ljudi pod seboj vsak dan opominja na minljivost sveta. Jasno, da je v preteklih tisočih letih velikokrat bruhal lavo, dim in kamnite izstrelke in ob tem pobil na milijone živih bitij, vključno z ljudmi.

Ampak prebivalci Neaplja, glavnega mesta italijanskega juga živijo tako, kot da konstantna smrtna grožnja nad njimi ne bi obstajala. »Vemo, da lahko vsak dan, vsako sekundo pride do katastrofe, ampak to je naše življenje.

Belo vino Campanie

Konec koncev pa imamo povsod okrog njega postavljene občutljive senzorje, ki bi nas takoj opozorili za primer erupcije, da bi se umaknili,« pravijo domorodci. Sicer pa so naravne sile ob izbruhih tega vulkana same izklesale svoje poti, po katerih se občasno stekata lava in magma.

Ampak nikoli se ne ve, kako močna energija bo užgala izpod zemlje, saj je v zloglasni erupciji tega vulkana iz leta 79 n. št., ko je popolnoma uničil mesti Pompeji in Herculanum, odneslo zgornji del gore.

Maria Cuomo in Andrea Ferraioli iz vinske kleti Maria Cuomo.

Čeprav zgodovinopisje obravnava ta izbruh Vezuva kot veliko tragedijo, je v obeh mestih umrlo relativno malo oseb – okrog 2.000. Predvsem tistih, ki niso hoteli ali mogli oditi, še več pa je bilo menda tistih, ki so se v svoje domove vračali po dragocenosti.

V Herculanumu jih je zalila lava, v Pompejih pa so pomrli šele nekaj ur po izbruhu, saj je na mesto padlo 350 ton prahu in ljudje so se zadušili (te številke so dobili z raziskavami v zadnjih desetletjih). Plinij starejši, rimski general in zgodovinopisec, ki je bil priča tega dogodka (z vojaškim ladjevjem je bil stacioniran severneje), je napisal, da je šel dim približno 30 kilometrov visoko. Obe mesti so izkopali skoraj nedotaknjeni pred dobrimi stotimi leti in sedaj sta veliki turistični atrakciji. 

Vsa ta tisočletja izbruhov pa so botrovala izjemno rodovitnim tlem, ki hranijo izbrane kmetijske pridelke, vključno s trtami.

Prav vse, kar zraste na poljih Campanie, je posebno in visoko kotira na top lestvicah dobrojedcev. Limone s tega območja so najboljše na svetu in iz njih večinoma pridobivajo lokalno pijačo limoncello.

Velika posebnost so artičoke, ki jih obirajo še čisto majhne in jih vlagajo ali pa jim na poljih dajejo nekakšna »pokrivala« iz gline, da ne zrastejo preveč, so mehkejše in bolj polnega okusa.

Žita, iz katerih delajo odlične domače testenine, so zelo posebna, pa tudi druga zelenjava je nadstandardna.

In zakaj takšna ne bi bila tudi vina? 

Najbolj razširjene vinske sorte v Campanii:

Aglianico

– avtohtona rdeča sorta z verjetno najdaljšim neprekinjenim stažem pridelovanja na svetu. Iz Gruzije so jo prinesli Feničani, potem pa so jo Grki sadili okrog svojih kolonij in Neapelj z okolico – se pravi Campania – je bila ena izmed glavnih.

To vino je precej tanično, kar vulkansko rastišče še potencira. Po nekaj letih staranja v steklenicah pa se čudovito omehča in pivca navduši.

V okrožju Avellino, kjer so tla zelo vulkanska, pa postane prava zver s polnim telesom, odličnimi kislinami ter vonjavami, ki variirajo od sadnih do mineralnih. Okus je tudi takšen in s staranjem v steklenicah samo pridobiva. Tam ima tudi drugo ime – Taurasi (DOCG).

Fiano

– bela sorta, ki so jo v rimskih časih pogosto mešali z medom, kar nekateri tradicionalni vinarji počnejo še sedaj. Najboljši fiani rastejo na območju Avellina (spet), kjer je vulkanska mineralnost najbolj izrazita in tam se imenuje Fiano D’ Avellino (DOCG).

Večinoma vino starajo v sodih iz nerjavnega jekla, odlikujejo pa ga vonjave po cvetju, lipi in medu (brez dodajanja medu). V ustih je zelo sveže, mineralno in harmonično. 

Ena najboljših kleti v Campanii je Feudi di San Gregorio – nad kletjo je bazen in njive z zelišči in začimbami.

Greco

– Grk. Še en živi fosil iz časov prve grške kolonizacije Neaplja in okolice, ki pa ni prav nič v sorodu z Grkom iz jadranskega otoka Korčula. Je najbolj pitno in popularno belo vino Campanie, ki pa v območju z imenom Tufo daje najboljše rezultate.

Ja, uganili ste – tukaj so tla še posebej mineralna, saj se sestojijo v glavnem iz peščenjaka (tufo). Peščenjak je ena od kamenin, ki nastanejo iz vulkanskega prahu (pumice) in je sorodna s kamenino ciner, ki jo najdemo na avstrijskem Štajerskem.

Jasno, tudi vino iz tega okoliša je DOCG in se imenuje Greco di Tufo (Tufo je tudi ime kraja v tem okolišu). 

Tokaj

Vodilna madžarska regija, predvsem znana po sladkem vinu tokaj, čeprav tukaj trta nima tega imena, ampak je to furmint – pri nas šipon in na Hrvaškem moslavac.

Pred dobrim desetletjem so v Bruslju Madžari namreč zahtevali, da mi in Italijani ne uporabljamo več imena tokaj za vina iz trte tokaj, ker so vina iz zgodovinske regije Tokaj starejša in bolj poznana.

Posestvo Disznoko

Zaščito tej regiji so uredili že leta 1976; le nekaj let, preden so to naredili Italijani s chiantijem in Portugalci s portom. 

In zdaj se verjetno sprašujete, kje vraga so v tej poetični s prijetnimi hribčki posejanimi pokrajini, med rekama Tisa in Bodrog, vulkani?

Ni jih več, vendar so njihovi ostanki prav ti prelestni hribčki na 5.500 hektarih vinorodnih površin, ki so pokriti z vinogradi. V času formiranja zemeljske skorje in kontinentov je tam delovalo okrog 600 vulkanov (!), ki so tisočletja neprestano bruhali lavo iz notranjosti našega planeta.

Obenem moram dodati, da je bilo mnogo milijonov let na območju današnje Madžarske, dela Hrvaške in Srbije, Slovaške, Ukrajine in deloma Slovenije Panonsko morje.

Razen v nekaterih delih ni bilo globoko, zato so vulkani ves ta čas svoje mineralne sloje nalagali v morje, ki je bilo v povprečju globoko do dveh ali treh metrov.

To se je mešalo in mešalo, slana voda je skopnela in njene ostanke je zamenjala sladka voda. Dandanes jo najdemo na veliki »madžarski rivieri«, Blatnem jezeru in avstrijskem jezeru Neusiedler See ob Dunaju.

Nič čudnega torej, da so tla v Tokaju v glavnem apnenčasto-bazaltna in precej slana. 

Ultra-sladko vino Esencia je tako dragoceno, da ga strežejo po žličkah.

Podzemne vulkanske terme v mestu Miškolc pri Tokaju.

Botritis – plemenita plesen

Vsi, ki ste kdaj pili zelo sladka vina, veste, da je glavna odlika pravilno razmerje med sladkorji in kislinami, ki delajo vina harmonična in pitna.

To se žal zgodi redko, v Tokaju pa skoraj vedno. In vse to je zaradi vulkanskih, mineralnih tal, ki dajejo vinom sol in vulkanske minerale.

Prav to je tista odlika, ki tokaje uvršča v sam vrh sladkih vin na svetu. »Kralj vin – vino za kralje«, je bil naziv za ta vina že v 17. stoletju.

Poznam ljudi, ki so se zaklinjali, da sladkih vin zaradi močnih sladkorjev ne pijejo, ker morajo po kozarčku takšnega »popiti še kozarec vode, da oplaknejo sirupasto sladkobo iz grla«.

V Tokaju so radostno popili vse in to brez vode! 

Botritis – plemenita plesen – nastane na grozdnih jagodah v vinogradih, ki so v bližini mirnih rek ali jezer, kjer je ob jutrih veliko megle, čez dan pa močno sije sonce.

Plesen na jagodah naredi mikronske luknjice, da voda izhlapi, tako da vinarji v bistvu obirajo rozine z dodatkom te, izjemno okusne plesni, kar pa daje vinom svojevrsten okus.

In ravno sotočje Tise in Bodroga nudi takšne naravne pogoje.

Nekaj podobnega kot avstrijsko jezero Neusiedler See za njihova sladka vina ali reka Ciron v južnem Bordeauxu, kjer pridelujejo prav tako legendarno sladko vino Sauternes.

Tokaj kleti Oremus lahko dobite tudi pri nas (www.evino.si)

Tradicionalne vinske kleti v Hercegkutu blizu regije Tokaj – Button Hill.

Sredozemski otoki

Vulkanskih območij, posebej s še delujočimi ognjeniki, je na svetu veliko. Izbor pa se takoj drastično skrči na območja, kjer lahko pridelujejo vina.

Največ teh lokacij in mikrolokacij je v južnem Sredozemlju, po nekaterih mnenjih na ostankih legendarnega izgubljenega kontinenta Atlantide, o kateri je pisal že grški filozof in zgodovinopisec Platon.

Kontinent je izginil v veliki naravni nesreči, za katero predvidevajo, da bi lahko bila povezana tudi z vesoljnim potopom, ko so se zaradi vulkanske eksplozije predrla tla v Bosporju in je morje zalilo cvetočo dolino, kjer je zdaj Črno morje.

Ostankov tega vulkana oz. vulkanov je zelo veliko, to pa dokazujejo črna plodna tla na teh otokih, kjer seveda poleg odlične zelenjave in sadja rastejo tudi trte. 

Etna iz zraka

Sicilija in okoliški otoki

– tukaj kraljuje še vedno živahni vulkan Etna (3.329 m).

V zadnjih dveh desetletjih so številni znani vinogradniki pokupili zemljo pod tem vulkanom in naredili množico hektarov vinogradov ne glede na kar precej pogoste izbruhe. Za zdaj se lava izliva po severnem delu ognjenika, ni pa rečeno, da bo vedno tako.

Rezultati vin, ki jih pridelujejo tam, pa so tako izjemni, da so vinogradniki postali hazarderji in samo upajo, da jim težko pridelanega grozdja bog ognja ne bo pobral. Po drugi strani pa zgornji vinogradi veljajo za najvišje ležeče na svetu, ki prekašajo še tiste iz argentinske Mendoze. 

Prav vsi sicilijanski vinogradi so pod konstantnim vplivom toplih vetrov, kar suši vinograde, da jih skoraj ni potrebno škropiti.

Po drugi strani pa ti vetrovi dodatno grejejo grozde na pobočju Etne in jim poleg odličnih tal nudijo še dodatno gretje pozno v jesen. 

Glavne sorte so lokalne: v večini primerov sta to rdeči Nerello Mascarelle in Nerello Capuccio, ki v glavnem rastejo samo tam. 

Blatna kopel v žveplu pod vulkanom na otoku Lampedusa.

Eoli

– severno od Sicilije leži skupina osmerih otokov, imenovanih Eolski otoki; po rimskem bogu vetra Eolu.

To dokazuje, da je že v tistih časih tam redno pihalo in to se dogaja tudi sedaj. Prav vsi otoki so vulkanskega izvora in na otoku Stromboli je tudi najvišji, še občasno kadeči se vulkan istega imena (924 m).

Ko se človek z ladjo odpelje na te otoke, že sredi morja nosove vzdraži vonj po amonijaku in žveplu in ko pristanemo na največjem, na Lipariju, je smrad neznosen.

No, tudi nos se vsega hudega navadi in lažje razumemo turiste, ki si na teh turistično neonesnaženih otokih privoščijo miren dopust, se kopajo v žvepleno-blatnih kopelih in živahno planinarijo. Ne glede na vonj in pusto mesečevo pokrajino z žvepleno rumeno mivko pa ob vznožju vulkanov rastejo trte malvazije. 

Ker se trte lahko hitro prilagodijo rastišču, se je skozi tisočletja tam malvazija razvila v avtohtono malvazijo, imenovano liparska.

Sladka vina s tega območja so enako navdušujoča kot tokaji iz prejšnjega odstavka.

Visok sladkor in slanost z minerali, ki so povezani z visokimi kislinami, naredijo tamkajšnjo Malvasio di Lipari za najboljše italijansko sladko vino na splošno! 

Panteleria

– je vulkanski otoček južno od Sicilije.

Seveda tudi tam gojijo trte in v večini je to aleksandrijski muškat, ki je še bolj dišeč in aromatičen od tistih, ki jih poznamo pri nas.

Tam je zelo vroče, saj je otok le nekaj sto kilometrov oddaljen od severne obale Afrike, v vinogradih pa z razliko od vznožja Etne in Eolskih otokov ni vulkanske mivke, ampak so v glavnem neke vrste vulkanski skrilavci, ki med letom kar žarijo do vročine.

Zato domačini že stoletja obrano grozdje položijo kar na te vroče kamne sredi vinogradov, in ga tako izsušijo do stanja rozin (brez botritisa).

To potem čez dva tedna sprešajo in dobijo odlična sladka vina.

Eno izmed najboljših in najbolj znanih je legendarni Ben Rye iz kleti Donna Fugata, ki ga lahko dobite tudi v Sloveniji (ines.markic@gmail.com)

Sušenje grozdov na vročih kamnih.

Grški otoki

– potepanje po vulkanskih otokih južnega Sredozemlja nas kaj kmalu pripelje v Grčijo; bolj natančno na otoka Samos in Santorini.

Podobe slednjega s prelepimi belo modrimi hišicami z bazeni na vrhu otoka osvajajo svet (in s tem seveda tudi množice petičnih gostov). Po drugi strani pa pogled na severno stran otoka v na pol potopljeni vrhnji del vulkana prikazuje burno geološko zgodovino tega dela Sredozemlja.

Oba otoka sta zares zelo vulkanska, kar priča črni pesek po plažah in seveda v vinogradih. 

Samos

Samos:

kot se za Grke spodobi, je zgodovina vinarstva nekje med legendami, miti in resnico.

Po izročilih naj bi prva vina na otoku posadil sam grški bog vina Dionizij, po drugi verziji pa naj bi to naredil eden od Argonavtov.

Prvi zapisi o vinih s tega otoka segajo v osmo stoletje, ko jih je popisal evropski romar Wilhemin na poti v Jeruzalem in jih je zelo hvalil. Katere sorte so to bile, ne ve nihče, saj je velika epidemija trtne uši ob koncu 19. stoletja vse izbrisala.

Pozneje so načrtno sadili beli muškat, ki je tudi do zdaj (p)ostal njihovo glavno vino. Način pridelave je skoraj identičen tistemu s Pantelerie – se pravi sušenje grozdnih jagod na vročih kamnih v vinogradu.

Da je vino na tem otoku velik posel, dokazuje uspešno delovanje kar 2.450 vinogradnikov, ki so združeni v veliko zadrugo in skupaj letno pridelajo več kot osem milijonov steklenic tega posebnega, oksidiranega, a vseeno zelo okusnega sladkega vulkanskega vina. 

Santorini:

nekateri poznavalci pravijo, da je vino s tega otoka najboljše v Grčiji.

Na črnih, vulkanskih tleh gojijo le nekaj sort – tipični in v Grčiji najbolj razširjeni beli Assyrtiko, Aithiri, Aidini in rdečo sorto Mandelaria.

Na otoku je kar 1.200 ha vinogradnih površin, kjer pa so v glavnem posajeni Assyrtiko in Aidini. To vino imenujejo Santorini in je popolnoma suho in sadno.

Druga najbolj priljubljena zvrst je Nykteri. Gre za enak sortni sestav, le da so ta vina starana v hrastovih sodih. Tretja je Vinsanto, katerega produkcijski sistem je enak tistemu iz dežele njegovega rojstva – iz Toscane.

Santorini

Vedeti moramo, da je bil Santorini v 18. stoletju dolgo časa del beneške republike in da so Benečani ljubili vina in hrano.

Zato so na grški otok prenesli idejo tega sladkega toskanskega vina, le da je glavna sorta tukaj Assyrtiko z dodatkom Aidinija in Aithirija. 

Atlantska neskončnost

Smo sredi nepreglednega ocena, iz katerega štrli le malo vrhov visokih podmorskih gora, pa še ti so v glavnem vulkani. Kanarski otoki, Maderia in Azori so tisti, kjer se bomo najbolj podrobno ustavili. 

Madeira vas bo očarala.

Kanarski otoki:

Kanarskih otokov je sedem in prav na vseh rastejo trte (še največ na Tenerifah), vendar imajo najboljša vina na črnem Lanzarotu, ki je skoraj popolnoma brez flore oz. dreves.

Gre za pust, puščavski in vulkanski otok, ki pa kljub vsemu privabi veliko turistov. Glavna sorta je nam dobro poznana – malvazija! Gre za poseben klon, ki se je podnebju in črnim, vulkanskim tlom skozi stoletja odlično prilagodil.

Ko okušate malvazijo kleti El Grifo, je tako, kot bi vam skozi grlo spustil sočno in slastno elektriko. Pravzaprav vam ostre mineralne vonjave to govorijo že vnaprej, vendar je radovednost prevelika, da ne bi srknili.

Toliko mineralnosti in soli naenkrat skoraj še nisem okusil, vendar se v delčku sekunde prav vse poveže in v ustih pestujete ukročeno elektriko, ki kar kliče po novem požirku.

Njihovi vinogradi so zaradi stalnih vetrov naravno zaščiteni v polkrožnih kraterčkih iz črne vulkanske zemlje, ki trte nizke vzgoje ščitijo, da jih ne bi odneslo oz., da jim grozdnih jagod veter ne bi poškodoval.

Seveda na tem španskem otoku ob vzhodni obali Afrike rastejo tudi rdeča vina, glavna sorta je Listan Negro. 

Lanzarote – otok vulkanov in malvazije

Lanzarote je najbolj nenavaden otok Kanarskega otočja. Pokrajina je polna barvnih nasprotij .

Črna, zelena, bela… Zelene so oaze, bolj natančno oazice, ki so na gosto posajene med temnim kamenejm, hiše pa so bele, kar je sicer vladna uredba.

Leta 1730 je izbruhnil vulkan Montanas del Fuego in z lavo pokril tretjino otoka. Leta 1824 je izbruhnil vulkan Tinguaton in pod seboj pokopal številne hiše in polja.

V pokrajini La Geria je 100 vulkanskih kraterjev in tukaj je domovina vinskih trt na tem otoku. Trta, ki raste iz ohlajene in črne lave, daje izjemno kakovostno lahko vino – malvazijo, ki je svojevrsten naravni klon! Še enkrat – samo v Sredozemlju poznamo več kot 25 naravnih klonov te sorte; od tega jih je samo v Italiji deset! 

Lanzarote

Najbolj znana in najstarejša vinska klet je El Grifo, ki se ponaša tudi z najstarejšo aktivno trto na otoku. To je muscatel, ki je star skoraj 200 let!

Klet sama spada med deset najstarejših v Španiji in ima 61,5 ha vinorodnih površin. Zanimivo je, da teh vinogradov epidemija trtne uši iz konca 19. stoletja ni dosegla.

Trt ne škropijo, ker imajo  malo dežja (150 mm na leto) in veter stalno piha v zmernih merah.

Vsaka trta je zaščitena s posebno kamnito ograjico iz vulkanskega kamna.

Vse seveda obdelujejo ročno. V tej kleti sem poskusil enajst različnih vin. Najbolj se mi je v spomin usedla Malvasia Vulcanica s harmonično sadnostjo, mineralnostjo in svežino.

Za njo prav nič ni zaostajala sladka malvazija Ana, ki je pridelek najstarejših trt, ki so jih sadili med leti 1880 in 1897. Pravzaprav je to alkoholizirano vino (podoben princip kot pri portu), saj potem, ko grozdje posušijo in prične fermentirati, dodajo alkohol, ki ostane na 17%, ostanka sladkorja pa je 90 g na liter.

Kombinacija mineralnosti, sladkorja in svežine je dih jemajoča! Če ste vinoljub in boste kjerkoli na Kanaraskih otokih, je obisk Lanzarota obvezen! 

Besedilo in fotografije: Matjaž Povše

Madeira:

portugalski otok, ki je precej bolj severno od Kanarskih otokov; bolj natančno – med Portugalsko in obalo Severne Amerike.

Klima tukaj je precej bolj hladna kot na Kanarskih otokih, vendar je to območje ugaslega vulkana tako bogato z različnimi klimami in tlemi, da na 20 km širokem otoku najdemo množico različnih mikroklim in kar štiri povsem različne bele sorte.

Vina, ki jih pridelujejo iz sort sercial, verdeljo, bual in malmsey (malvasia), so prav vsa po vrsti alkoholizirana po posebnem postopku, ki mu pravijo estufadas.

Vsa vina imajo zelo prijeten oksidiran vonj.

Sercial (suhi) in verdeljo (polsuhi) pridelujejo na oblačnem in mrkem severnem delu otoka, medtem ko polsladki bual in sladko malvazijo pridelujejo na jugu.

Vinogradi so divji in njihova kultivacija je težka. Madeire zaradi posebne predelave spadajo med najbolj dolgoživa vina na planetu. Zgoraj podpisani je okušal tudi letnik 1826, ki je bil v strahoviti formi. Tudi legendarni portovci tega ne zmorejo!

Azori:

to je skupina devetih otokov, ki je že bližje Severni Ameriki kot domači Portugalski. Če boste imeli srečo, vas bo izlet na to otočje popolnoma prevzel, saj je narava prav noro lepa in vzdihovanja se ne boste znebili.

Če pa ne boste imeli sreče – utegne ves čas deževati. Seveda vas bo bivanje v odličnih hotelih sprostilo, še bolj pa boste uživali ob prav posebnih vinih.

Vinarstvo je bilo tukaj (in je še vedno) glavna kmetijska panoga (ob mlečni industriji in čisti govedoreji).

Že v 18. stoletju so tukaj pridelali 13 milijonov litrov vina, ki so ga v glavnem izvažali v Brazilijo (takrat je to bila še portugalska kolonija), v Kanado in ZDA. 

Zdaj vina pridelujejo na štirih otokih, kjer raste kar 33 različnih sort, od katerega je 15 rdečih in 18 belih.

Ogromno, če pogledamo geografsko širino teh otokov, ki so na nivoju Labradorja! Ne manjkajo bordojske in burgundske sorte, vina iz doline reke Douro, ki so osnova portovcem in seveda rizlingi in traminci – ter vse vmes. 

Najbolj dominantna sorta je beli Arinto des Asores, ki je potomec na Madeiri izumrlega Terranteza.

Pridelujejo tudi zelo okusna peneča vina, ki so vsa po vrsti narejena na tradicionalen način, veliko pa je zelo dobrih mirnih klasičnih vin, z močnimi cvetličnimi in medenimi aromami.

Pravi hudičev ples pa se začne pri tistih steklenicah, ki vsebujejo dodani alkohol (fortificirana vina na način vin z Madeire – se pravi sistem estufadas).

Če k divjim mineralnostim in soli dodamo še to, dobimo vse Marvelove junake, sestavljene v eno vino, ki je enostavno – neprekosljivo! 

Evropa

Glavne evropske vinske zgodbe se, poleg Madžarske (še območja Somlo, Eger in Badaslony ob Blatnem jezeru, ki so ali ob vznožju ugaslih vulkanov ali na severozahodni obali Blatnega jezera, kjer je veliko bazaltnih tal), dogajajo še v francoski Alzaciji, na avstrijskem Štajerskem in deloma pri nas. 

Pogled na Alzacijo iz zraka

Alzacija:

odlična vinska regija, ki poleg nekaterih nemških formira referenco za najboljše renske rizlinge na svetu.

Pravzaprav je mejno območje med Francijo in Nemčijo, ki je po drugi svetovni vojni in zmagi zaveznikov pripadlo Franciji. Večina vinarjev nosi nemške priimke in več govorijo nemško kot francosko.

Že tako mineralna narava rizlingov se na vulkanskih tleh še potencira in tukaj zares na plano pride dejstvo, da so ti rizlingi najboljša kombinacija za k pikantnim in aromatičnim okusom azijskih jedi!

Vulkanska šunka ali originalno Vulcano Schinken

Ko pokusite rizlinge mojstrov, kot sta Trimbach ali Humbrecht in njima podobnih, so stvari kristalno jasne. Poseben poudarek v tej regiji nosijo velike lege, ki jih je več kot tristo, medtem ko jih je v primerjavi s superiorno Burgundijo tam le šestdeset. 

Štajerska ali  Steiermark:

tukaj pa ni treba iskati rizlingov, čeprav so zelo dobri, ampak sauvignone. Tisti, ki je šel vsaj na kratko, enodnevno vinsko popotovanje po kleteh naših severnih sosedov, nikoli več ne bo na sauvignone gledal z enakimi očmi kot prej.

Njihova aromatika je edinstvena in vsebuje tiste dodatke mineralov in zelišč, ki jih navadni sauvignoni ne.

Lahko bi celo rekel, da se jih je treba kar navaditi. In ko se jih človek enkrat navadi, jih ne izpusti več!

Znana je lega vinograda Ciringa kleti Tement, ki je tik ob avstrijsko-slovenski meji in ta vinograd pravzaprav leži v Sloveniji.

Naši tej legi pravijo Fostilni breg, ker so v zemlji našli veliko fosilov školjk, gre pa za dvignjeno območje nekdanjega Panonskega morja.

Zanimivo je tudi, da le nekaj sto metrov na slovenski strani takšnih tal ni, saj pri nas prevladuje v glavnem lapor. Zato so tudi aromatike naših sauvignonov čisto drugačne. 

Pogled na Lendavske Gorice z vinogradi iz stolpa Vinarium

Slovenija

Glede na velikost naše državice je jasno, da kakšnih velikih leg izpod ugaslih vulkanov nimamo. Najbolj očiten ugasli vulkan je Donačka gora nad Rogaško Slatino.

Seveda tudi tam pridelujejo grozdje in iz njega v glavnem pridobivajo penine in zelo skromna in povprečna mirna vina, ki so poznana v okolici. 

Prekmurje:

lahko rečemo tudi klet Marof. Čeprav imajo njihovi vinogradi precej različna tla, se aromatike vin nagibajo k slani mineralnosti.

Predvsem to velja za lego Mačkovci, ki je unikatna in vina z aromatiko in edinstvenim okusom navdušujejo.

Tla so mešanica bazaltnega peščenjaka (lega Kramarovci) in peščena glina (lega Bodonci)

V Prekmurju je kar nekaj vinskih kleti, ki se trudijo priti v višjo ligo, saj imajo za to odlične naravne pogoje, vendar razen Marofa doslej to še nikomur ni uspelo.

In še ostali svet

Zgoraj sem opisal regije, kjer sem (razen Azorov Lanzarota) osebno bil. Znano pa je da je v Južni Ameriki, predvsem v Čilu veliko ugaslih vulkanov, intenzivno pa so delovali tudi v kalifornijski dolini Napa, v zvezni državi Washington (odlični modri pinoti) in tudi na Havajih.

No, po branju tega prispevka vam je verjetno bolj jasno, zakaj imajo nekatere odlične restavracije po svetu še poseben del vinske karte z imenom vulkanska vina.

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Tomaž Sršen in arhivi vinskih kleti