Precej vode je preteklo od leta 1973, ko je izšel prvi slovenski album. Potem pa se je plaz usul in traja še dandanes. Pa poglejmo najpomembnejše izdaje, ki so zaznamovale zadnja desetletja prejšnjega stoletja.
Pa začnimo s prvim, ki je izšel leta 1973 – Tomaž Pengov – Odpotovanja. Do takrat je – verjeli ali ne – glasba slovenskih glasbenikov (narodna scena je tukaj izvzeta) izhajala izključno na malih ploščah ali na velikih v obliki kompilacij. Čeprav je bila rok scena že dobro razvita, velike plošče nekako ni hotelo biti. Ker smo (in smo tudi bili) Slovenci malce sramežljivi, prvenca ni dočakal kakšen rok bend, pač pa kantavtor, kar je bilo v tistih časih zelo pomembno. Založba Helidon se je ojunačila in sramežljivemu Pengovu omogočila izdajo albuma Odpotovanja. Morda je to bila tudi neke vrste politična poteza, da smo se Slovenci v takratni Jugoslaviji spromovirali z mirno, umetniško in lirično ploščo, ki ni provocirala, ampak je bila zgolj – miroljubna hipijevska umetnost.

Tomaž Pengov

Tomaž Pengov – Odpotovanja
Plošča je bila velik hit, imeli s(m)o jo skoraj vsi glasbeni navdušenci in biti kantavtor je bilo pri nas res nekaj velikega. Kmalu so se pojavili naslednji: Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj in Aleksander Mežek, skupaj poimenovani ATA.
Še v času kantavtorstva se je leta 1974 pojavil Marko Brecelj, ki je s skladbo Duša in jaz na mladinskem festivalu v Subotici prepričljivo zmagal. Ta zmaga je bila tako močna, da se je zanj pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana zavzel legendarni Bojan Adamič in kmalu sta posnela album Cocktail, ki je izšel leta 1974. Gre za zbirko Brecljevih skladb, ki jih je Adamič lepo aranžiral in skoraj vsaka posebej je postala neke vrste hit. Nenavadni, rahlo bizarni teksti – zgodbe, s finimi melodijami so bili res nekaj posebnega, Adamič pa je s svojimi orkestrskimi aranžmaji naredil več kot samo všečno glasbeno podlago. Plošča, ki še vedno navdušuje.

Marko Brecelj

Marko Brecelj
Samo dve leti pozneje (1975) in s še mnogimi albumi vmes, se je pojavila verjetno najpomembnejša plošča slovenskega benda v bivši skupni državi Jugoslaviji – Buldožer – Pljuni istini u oči. Najbolj pomembno je dejstvo, da so bili Buldožer slovenski bend, ki pa so načrtovali zavzetje vsejugoslovanske publike in tudi s tem uspeli. Provokativna besedila, odlična glasovna podajanja pevca Marka Breclja in še boljše večplastne skladbe benda, kjer so zunajserijski instrumentalisti izvajali glasbo, ki je bila takrat na nivoju prve lige anglo-ameriškega intelektualnega roka, so bila kombinacija, ki se ji ljubitelji glasbe niso mogli upreti. Tudi ovitek albuma je bil nekaj posebnega, čeprav se je spogledoval z mojstrovino Angležev Jethro Tull pri albumu Thick as a Brick (Neumen kot opeka) in je bil narejen v obliki časopisa. In – konec koncev – glasbeno se je tudi napajala pri njih.

Buldožer

Buldožer – Album Pljuni istini u oči
Nekako pred 40 leti pa je izšel najpomembnejši punk album v Sloveniji: Pankrti – Dolgcajt (1980). Punk je bil v Sloveniji bolj modna tvorba kot ne. V deželi, kjer se je ta glasbena zvrst rodila, v Veliki Britaniji, je bil punk posledica nezadovoljnosti brezposelnih mladih, ki je potem prerasla v nek socialni agregat – ostro nedodelano glasbo z angažiranimi besedili. Pri nas predpogoji za punk niso bili enaki kot na Otoku, je pa to zelo modro izkoristil punk – teoretik Igor Vidmar, ki je preko svojih oddaj na radiu Študent motiviral slovensko urbano mladež in se zavihtel na mesto punk guruja. Ker pa so bili Pankrti v nasprotju z glasbeno neukimi Angleži dobri glasbeniki, je bil Dolgcajt zelo dober glasbeni izdelek, ki je ponudil veliko dobrih skladb. Ja, Peter Lovšin pa se je drl po pankersko in to je res vžgalo, ker je bilo nekaj drugačnega.

Pankrti na enem od prvih koncertov

Pankrti – Dolgcajt
Ob punku pa se je v Sloveniji nadaljeval pohod kantavtorjev in leta 1980 je Andrej Šifrer izdal dvojni album Ideje izpod odeje. Gre za zbirko uspešnic, ki so zaznamovale vsaj eno generacijo, če ne dve. Mali psi, Lepa dekleta (ljubijo barabe), Vse manj je dobrih gostiln, Martinov lulček in podobne so ponarodele in še sedaj jih poleti lahko slišimo peti ob kakšnih tabornih ognjih. Glasba je bila prijeten, speven pop in plošča je našla dom pri približno 100.000 glasbenih entuziastih. Seveda glasba na plošči ni samo v obliki Andreja in njegove kitare, zraven je nabral znane domače in angleške glasbenike, ki so naredili odlično delo.

Andrej Šifrer

Zadovoljni Andrej zdaj
Martin Krpan – Od višine se zvrti (1986). Sicer je bil to že tretji album te skupine, ki pa je bil najbolj rokerski, predvsem po zaslugi Vlada Kreslina, ki se takrat zares pojavi kot frontman zasedbe. Plošča je nastajala kar nekaj let, zato lahko tudi rečemo, da gre za neke vrste „The Best of“ od let 1982 do 1986. Le kdo ne pozna skladb, kot so Od višine se zvrti, Še je čas, To ni političen song, Sovražnik ne spi, Njen trenutek prihaja in drugih, ki so zaznamovale osemdeseta. Bas je igral naš urednik, Tomaž Sršen, ki je bil tudi vodja benda. Pravi, da naj bi prodali kakšnih 50.000 izvodov albuma, vendar je bilo to zlato obdobje presnemavanja na kasete, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi bila zasedba Martin Krpan doma skoraj v vsakem domu odraščajočega mladostnika ali študenta.

Martin Krpan – Od višine se zvrti

Martin Krpan – koncert v Cankarjevem domu leta 2013

Na enem izmed koncertov
Besedilo: Boris Simončič in Matjaž Medved