Če pogledamo našo domovino, se nam je pred osemdesetimi leti zgodila res velika tragedija.
Napadle so nas sile osi in si razdelile ozemlje, toda z uporniškim duhom prepojeni posamezniki, ki so pozneje postali vodje, so zaklicali k uporu in se v tem nekako združili s progresivno mislečimi evropskimi silami, ki pač niso hotele hlapčevati zavojevalcem. Ampak – že spet ta ampak – v združbi teh upornikov je tlel majhen, z zločinskimi in oblastnimi nameni okužen ogenj, ki je kmalu ob rasti prevladal in uničil preostale. Dovolj je bilo, da je bil nekdo v tistih časih premožen – atentatorji so ga ustrelili, saj je bil s svojim premoženjem sovražnik delavskega razreda. Dovolj je bilo, da se jim ni takoj pridružil – atentatorji so ga ustrelili. Ker pa so se predstavniki družbe zbali za svoj obstoj in hoteli miroljubno večino zaščititi, so ustanovili vaške straže, ki so kaj kmalu prerasle svoj osnovni namen in postale vojski podobne tvorbe. In če je v igri vojska, teče kri. Po navadi je to kri nedolžnih. Ampak zdaj so imeli »atentatorji« – v sodobnem jeziku bi jim rekli teroristi – legalno pokritje. Zob za zob – oko za oko!
Kaj se je torej zgodilo Sloveniji pred osmimi desetletji?
Poleg osvobodilne vojne smo dobili še državljansko, vse se je pomešalo in veliko udeležencev je bilo pri svoji najboljši pameti in močeh. Ob pregonu tujih zavojevalcev se je zgodila revolucija pod vodstvom v prvi deželi komunizma naučenih in indoktriniranih hlapcev, ki jim je bilo najbolj pomembno, da takratno skupno državo obarvajo na rdeče. In so jo, na dva načina – tako ideološko kot s krvjo.
Konec je bil – še bolj krvav od bojev petih let. Zunajsodni procesi, na tisoče ustreljenih in na divje zakopanih brez kakršnega koli sojenja oziroma dokumentacije, kje leži kdo. In bes vladanih, ki pa je zaradi zelo restriktivne politike samo pritajeno vrel. Če je kdo preveč stegnil jezik, je lahko celo izginil.
Potem smo, edinkrat v svoji zgodovini, pred slabimi tridesetimi leti mislili enako, združili svoje misli in energijo ter se osvobodili izpod oklepa enoumnosti. A le za hip, kajti nova elita je bila zelo maščevalno, celo revanšistično razpoložena. Ob vsem tem pa nismo naredili tistega, kar so naredile druge nekdanje socialistične dežele po Evropi – ni bilo lustracije; nekdanji valpeti režima se še zdaj svobodni in z vsemi privilegiji ovenčani sprehajajo naokrog. To bi lahko naredili na mehak, pozitiven in človeški način – razen kalimerske manjšine, ki je imela drugačne ideje – nihče jih ne ni pobesil ali postrelil.
In prišlo je do novega mentalnega zastrupljanja množic, ki res ne potrebujejo mnogo, da si ne bi spet skočile v lase. Zastrupljanje prihaja iz obeh koncev politične osi. Lahko celo rečem, da se druga svetovna vojna v Sloveniji še ni končala, saj je seme razdora prisotno na vsakem koraku in na vsakem koščku sveta. Veliko sem potoval in spoznaval tudi Slovence po svetu. Povsod sta dva tabora, ki sta si v laseh. Nisem še srečal izseljencev, ki bi bili složni. Vojna do konca in naprej! Načeloma se vsi poznajo in se ob srečanjih celo rokujejo, toda njihovi otroci se v glavnem ne družijo, v kulturnih domovih pa se kregajo, katere pesmi bodo peli v zboru … Ampak to je bil zgolj odraz domačih razmer, ki pa niso bile tako v nebo vpijoče. Se je pa doma vedelo, iz katere opcije prihaja kdo. Stavki v slogu: »Ta ni dober človek, njegov stric je bil sodelavec tajne policije, dajmo ga blokirati,« so bili pogosti. In kaj je sicer spodobni dobronamerni nečak nekega inkriminiranega upokojenega režimskega človeka naredil narobe, da ni dobil boljše službe? Prav nič, le napačne krvi in barve je bil …
In zdaj nas je, tako kot ves svet, obiskal novi koronavirus.
Z malce dodane fantazije bi lahko rekel, da smo zdaj vsi na planetu pod napadom novih sovražnikov. Vsaka država se bori po svoje. Švedi in Belorusi pravijo, da se je treba prekužiti in je pač vseeno, koliko ljudi bo pri tem pomrlo, mi pa v navezi s preostalim svetom prisegamo na izolacijo in varnost vseh udeležencev. Kaj se bo izcimilo iz tega, ne vem, zdi pa se mi, da bomo prej ali slej šli po poti Švedske in Belorusije in se bomo morali prekužiti. Dvomim, da bodo ljudje hoteli vse življenje bivati v svojih domovih in zunaj hoditi z maskami.
Ampak v Sloveniji je drugače. Prav slučajno je prejšnji ministrski predsednik tik pred prihodom novega koronavirusa v deželico pod Alpami razpustil svojo vlado, ker menda ni mogel več sobivati s partnerji v koaliciji. In logično je bilo (ta vlada je bila manjšinska), da je potem celotna zgodba Princu teme (oziroma Jajotu) padla v naročje kot zrela hruška, kajti na zadnjih volitvah je on dobil največ glasov, vendar nihče ni hotel biti z njim v koaliciji.
Začelo se je veliko obračunavanje; na srečo za zdaj (in upam, da bo tukaj tudi ostalo) samo na področju medijev. Spet smo bili (in smo še) priče delitvi na naše in njihove, na barvo in ne na strokovnost. Pri tem novi vladarji ne izbirajo sredstev in izjemno hitro na ključna mesta postavljajo svoje ljudi, ki so v večini primerov milo rečeno neustrezni, da ne uporabim kakšnega bolj nespodobnega izraza. Prav vsak korak in poteza nove vlade je pod strogim nadzorom vseh. Kot se v Sloveniji spodobi, smo vsi strokovnjaki za nogomet, smučanje, davčno politiko, nakupe orožja in še marsikaj. In zdaj obvladamo zaščitne maske v nulo! Lahko pa dodam, da tako butastih in nesposobnih dejanj ob ravnanju s koronavirusom in vsem okrog njega svet še ni videl. In kot po navadi, kot je znano pri Slovencih: »Nihče ni kriv!« Bog ne daj, da bi kdo bil! Ja, morda se bo »izkazalo«, da bodo za vse okrivili razne žvižgače, ki pa so imeli čisto vest in so naciji povedali zamolčane resnice.
Po drugi strani pa vladajoči vsak postanek pred parlamentom dojemajo kot poskus državnega udara, da o biciklistih in njihovih vožnjah po mestu ne govorimo. Ko pa človek vse reakcije enih in drugih bere na družbenih medijih, je stvar resno pod vreliščem. Nekateri bi se kar pobili, a ne smemo pozabiti, da imajo v glavnem sedaj vladajoči množico pismenih spletnih ščuvačev, ki ubijajo demokracijo in opozicija se sedaj brani v slogu vaških straž. Najbolj žalostno pa je, da se prav nihče ne spomni dogodkov iz leta 1941 in predvsem posledic, ki so za vedno razklale Slovence. Zdaj imamo tiste, ki pozivajo na kolesarske proteste, na eni strani, in tiste, ki pozivajo k blokadi plačil RTV naročnine, ker so bili bojda »njihovi« neustrezno obravnavani. In prav ti, slednji hujskači so vzniknili »od nikoder«. Nihče jih ne pozna, a ves Facebook jih je poln. Kje so bili doslej? Res, žalostno!
Tomaž Sršen, odgovorni urednik