Pri Colnarjevih so šele dobro napeli svoje platno. Nanj so nanesli zgolj nekaj barve in že takoj ustvarili kar nekaj mojstrovin. Ker je večina tega platna še povsem nepobarvanega, si ta trenutek sploh ne znam predstavljati, s kakšnimi umetninami nas bodo presenetili v prihodnje. Trdno pa sem prepričan, da znajo čudovito vihteti svoje čopiče in da najboljše šele prihaja. Stopimo skupaj v njihov barvni svet umetnosti.
UBRANI TRIO
Tokrat bo zadeva malce drugačna. Stvari bodo sproščene, nosilo nas bo sem ter tja, kajti vedno želim, da moje pisanje sovpada in izraža natanko tisto, kar sam doživim ob obisku nekega vinarja. Vinarjevo osebnost in njegova vina skušam vedno preslikati v pisano besedo. Tako sem se tokrat srečal z zares sproščenimi, radoživimi ljudmi, ki so prekipevali od energije in življenja. Od prvega stiska roke sem se v trenutku počutil domače in se v hipu nalezel pozitivne energije kraja in ljudi. Ko smo se vozili od lege do lege, ko smo bili v kleti, ko smo uživali za mizo, je bilo vzdušje prešerno. Tokrat se je zares kar nekaj spilo, si vmes nabralo moči ob obilni malici, pa nato naprej pilo, okušalo, degustiralo … Še enkrat več se je pokazalo, da ob okušanju odličnih vin ni treba, da je človek zategnjen in smrtno resen. Nasprotno, ko se v kozarcu znajde vrhunska kapljica, mora ta človeka osrečiti in sprostiti. Dovolj besedičenja, na vrsti je dolenjski rock & roll.
V Črešnjicah nad Otočcem sem se srečal s triom Colnar. Ubrani trio tvorita dva Janeza, ki sta oče in sin, ter Matjaž, stric mlajšega izmed Janezov. Doma so se že od nekdaj ukvarjali z vinogradništvom in vinarstvom. Prvi zapisi družine segajo celo v leto 1400, ves čas pa so bile vse generacije zelo povezane z zemljo. Do leta 2000, ko so imeli 40 glav živine, je bilo vinarstvo zgolj vzporedna panoga. Tega leta, ko je Matjaž dokončal služenje vojaškega roka in izrazil željo, da bi bil vinar, pa so se zadeve preusmerile zgolj v panogo pridelovanja grozdja in vina. Njegova želja je padla na plodna tla, saj so praktično takoj začeli dokupovati nove lege in vinograde.
Na prelomu tisočletja je bil ogromen vzpon cvička, zato je najprej celotna njihova pridelava temeljila na tem dolenjskem posebnežu. Že od samih začetkov so to vino želeli držati na visoki ravni, kar pričata dva naslova kleti kralja cvička v letih 2008 in 2014. Tudi za cviček obstaja v njihovih vinogradih stroga selekcija in popolna osredotočenost na brezhibno pridelavo. Danes je še vedno polovica njihovih steklenic napolnjenih s to zvrstjo belih in rdečih sort. Ne sramujejo se tega vina, nasprotno, zavedajo se, da če ne bi bilo njega, danes verjetno ne bi pridelovali drugih zares vrhunskih vin. Še več, ne prodajajo ga zgolj na Dolenjskem, ampak ga ogromno predvsem v poletnih mesecih »izvozijo« tudi na Primorsko, saj so si z njim ustvarili zares dobro ime.
Trenutno napolnijo do 60.000 steklenic vina na leto. Zasajenih imajo 50.000 trsov, njihov naslednji projekt je zasaditev 5.000 trt chardonnayja za penino in zvrst Collis. V sortnem naboru še vedno prevladuje žametna črnina, ki zaseda približno 40 odstotkov celotnega sestava, sledi ji modra frankinja z 20 odstotki vinogradov in bele sorte chardonnay, kraljevina, laški rizling. Obdelujejo 10 hektarjev vinogradov, ki so vsi v njihovi lasti. Svoj optimum za družinsko kmetijo želijo doseči s širjenjem do približno 15 hektarjev in s tem povezano željo po izgradnji nove kleti. V kleti, izgradnjo bodo začeli še v letošnjem letu, bodo pridobili dovolj prostora za zorenje in odležanje vina, ki bo prišlo na trg zgolj ob optimalni zrelosti in v polni formi. V novem objektu nameravajo urediti degustacijski prostor in tudi sodoben laboratorij. S tem bodo lahko sami opravljali praktično vse analize in takoj pridobili želene parametre ter določene vrednosti, kar bo še dodatno pripomoglo h kakovosti njihovih vin. Glede na to, s kakšnim zanosom so mi pripovedovali o svojem delu ter načrtih za prihodnost, jim lahko samo zaželim, da bi se jim zares uresničile vse želje. Ko zraven prištejem še vsa brezhibno pridelana vina, ki sem jih degustiral na posestvu, lahko z gotovostjo trdim, da me zares ni strah za njihovo prihodnost. Takšne energije in iskric, ki švigajo iz oči Janeza mlajšega, ko strastno pripoveduje o delu v vinogradu, kleti, načrtih za prihodnje, pač nič ne more ustaviti. Keep on rocking!
OSREDOTOČENOST IN KAKOVOST
Da je Janez mlajši postal dobesedno obseden s svojim poslanstvom, pa se moramo vrniti malce v preteklost. Ko je obiskoval drugi letnik srednje šole, sta ga dva od učiteljev skupaj s še drugim učencem povabila na evropsko prvenstvo v vinogradništvu in vinarstvu, ki je potekalo v Italiji. Med 128 tekmovalci je osvojil četrto mesto. Hkrati je na tekmovanju spoznal veliko novih ljudi – navez, med drugim tudi profesorja, ki je zakrivil, da je po šolanju začel opravljati praktično delo v ekološki kleti v Luksemburgu. Po opravljeni praksi je ostal še celo leto zaposlen v tej kleti, kar mu je dalo izjemno širino in brco ter pogum za nadaljnjo pot. Priznal mi je, da je bila to zanj najboljša šola v življenju.
Po vrnitvi v domače kraje je takoj začel razmišljati, da bi začeli pridelovati sortna in peneča vina. Le najboljše je postalo dovolj dobro, da je lahko zapustilo njihovo klet. Stroga selekcija se začne že pri sajenju novih vinogradov samo na za to primernih legah, s primerno talno podlago. Nadaljuje se s špartansko vzgojo trt, na katerih ni več kot kilogram in pol pridelka. Pri trgatvi se zavedajo izjemnega pomena temperature grozdja in čim prejšnjega prevoza do kleti ter nadaljnje predelave v kleti. Tako je Janez na svoji prikolici sam izpopolnil hladilni sistem, s katerim grozdje med prevozom do kleti ohladi na 10 stopinj Celzija. Lani so kupili stroj za segrevanje trt, kar je vodilo v takojšno 30-odstotno zmanjšanje uporabe fungicidov. Sicer se že v osnovi tako v vinogradu kot v kleti, kolikor je to le mogoče, ravnajo po ekološkem pristopu. Nikoli pa ne trmoglavijo in ne silijo z glavo skozi zid. Če vremenske razmere v nekem obdobju takšnega pristopa ne dopuščajo, vmes posežejo sami z drugačnimi prijemi, kajti v osnovi stremijo k temu, da pride vino iz njihove kleti brez nepotrebnih pomanjkljivosti ali celo napak. Še veliko bi lahko našteval, kakšnim podrobnostim vse posvečajo svojo pozornost in osredotočenost. Ampak naj bo tokrat dovolj o tistih suhoparnih tehničnih zadevah. Kot sem že na začetku omenil, sem pokusil praktično vse, kar je ta čas na voljo tako v njihovih steklenicah kot v njihovih sodih. Zato je prav, da nekaj tega predstavim tudi vam.
OD COLLISA DO LEDENE PREGREHE
Najprej smo šli v klet, v kateri sem se iz vzorcev iz sodov prepričal, da z vsakim novim letnikom stopijo še stopnico višje. Ker se zelo hitro učijo, se v vsakem novem letniku vidi in občuti kakovostna razlika proti prejšnjim letnikom. Navdušil me je Collis, ki je še v povojih, pa vendar že sedaj kaže izjemno čistost in fokus. Prav tako že ta trenutek izjemen potencial laškega rizlinga letnika 2019 in 2020. Nobenih oksidacij, vse je jasno, čisto, sortno, tehnično brezhibno. Iz kleti smo se nato preselili v prirejeno degustacijsko sobo, kjer se je po ogrevanju pravi koncert šele začel.
Tako kot pred mano niso skrivali cvička, so mi s ponosom v kozarec najprej natočili njihovo osnovno belo vino iz litrske steklenice sort laški rizling, kraljevina in beli pinot. Zelo korektno pridelano, preveč korektno, da bi ga mešali s kislo vodo. Rose 2019 polovično zastopata modri pinot in modra frankinja. Letnik 2018 je šokiral vse, saj je na prestižnem londonskem Decanterju prejel neverjetnih 95 točk in zlato medaljo. Sam sem to vino doživljal kot vrhunsko peneče vino brez mehurčkov. Za klasičen rose je njihov krepkejšega telesa, pa seveda kljub temu predvsem saden, sočen in piten. Zelo resen, odrasel rose, ki ni namenjen zgolj poletnemu brezskrbnemu uživanju, ampak zmore še veliko več. Collis je bela zvrst, ki jo sestavlja šest različnih sort. Tako kot večina največjih stvari na svetu, je tudi to vino nastalo po naključju. Z letnikom 2014 so nameravali vsako sorto zoreti posebej, vendar do trgatve še niso dobili dovolj sodov, zato so vse sorte zoreli v enem samem sodu. Dobesedno pomotoma je nastala povsem netipična dolenjska zvrst, ki jo je trg pograbil. Vino je zares izjemno in ime Collis je v teh letih postalo že kar samostojna blagovna znamka. Zares izjemno, avtorsko vino, ki več kot navduši vsakogar, ki ga pokusi. Kapo dol. Nato smo zaplavali v slajše vode. Vino iz sušenega grozdja laški rizling 2011, za katerega so potrgali jagode 16. januarja naslednjega leta. Po štirih letih in pol zorenja v sodčku barik čaka v inoks cisterni na stekleničenje in prihod na trg v prihodnjem letu. Lepo ravnovesje med kislinami in sladkorjem poskrbi za vsesplošno urejenost, prefinjenost zares poželjive esence narave. Kot da me ne bi že dovolj omamili s to esenco, so poskrbeli za izstrelitev v stratosfero. Odprli so še zadnjo stekleničko ledenega vina laški rizling 2009. Decembra tega leta so ponoči pri -18 stopinjah Celzija potrgali grozdje. Grozdne jagode okovane v led so botrovale temu, da je nad čudežem narave obupala tudi stiskalnica, saj je dobesedno zmrznila, zato so ledene kocke stisnili na drugi, ročni preši. Ob nastajanju božanskega nektarja se je čudil tudi profesor Mojmir Wondra. Esenca z 212 Oe sladkorja je fermentirala pol leta na sobni temperaturi. Globoka zlato rumena barva, filigranski vonji žlahtne gnilobe botritisa, rozin, medu, mineralnosti … Izjemno koncentrirano v ustih, sladko, pa vendar je na drugi strani briljantna kislina poskrbela, da je bilo vino brezhibno in poželjivo pitno. Čeprav smo vino srkali po kapljicah, je bilo tako božansko, božansko dobro, da bi ga lahko pil v nedogled. Mojstrovina narave in človeka. Nekaj najboljšega, kar lahko nekdo okusi in doživi. Ob tej priložnosti lahko Colnarjevim napišem zgolj hvala.
DOLENJSKI TRIS
Za podrobnejšo predstavitev sem se odločil za tri vina. Prvi bo prišel na vrsto cviček 2020. Nikoli si nisem mislil, da bom na tem mestu kdaj tako podrobno razglabljal o cvičku. Ampak ravno zato sem se odločil, da se z njim spopadem. Ker pri Colnarjevih še vedno predstavlja polovico pridelave, ker so nanj ponosi in se zavedajo, da brez njega, verjetno tudi drugih njihovih vrhunskih vin ne bi bilo. In ne nazadnje, ker je zares dober, kar potrdi tudi bronasta medalja iz ocenjevanja Decanter. Je prosojne barve rubina, izjemno saden v nosu, kjer prevladuje jagoda. Lažjega telesa, tudi tu prevladuje sadnost ter seveda sočnost in pitnost. V ustih preseneti lepa, nežna tekstura, občutimo pa tudi zametke žametnosti in uglajenosti. Gre za nekakšno nadgradnjo klasičnega cvička, ki se še vedno pretaka po naših žilah. Modernejši pristop je več kot opazen, vino je pridobilo tako na sami vsesplošni urejenosti kot na teksturi oziroma telesu. Seveda ob tem dolenjskem posebnežu ne bomo meditirali, kadili cigare in ga spajali z govedino angus. Natočili si ga bomo poleti, namesto kakšnega roseja, ali pa ob narezku ali kmečki pojedini.
Že imamo v kozarcu laški rizling 2018, ki me je povsem navdušil in še enkrat več potrdil, da gre za po krivici zapostavljeno sorto, ki v rokah veščega vinarja daje zares izjemne rezultate. Po 16-urni maceraciji je sledilo hladno prešanje, vino je zorelo 15 mesecev na drožeh v akacijevih sodih. Pred stekleničenjem se je nato pol leta še bistrilo v inoks cisternah. Globoka zlato rumena barva z zelenkastimi odtenki napove bogato, kompleksno vsebino s sočnim in radoživim karakterjem. Vonji moje domneve samo še podkrepijo. Citrusi v kombinaciji z zrelim rumenim sadjem in noto zorenja v lesu povsem očarajo. Gre za burgundski stil vina, nobena posamezna nota ne puhne v nosne prekate, vse je umirjeno, filigransko natančno in ravno prav dozirano. V ustih navduši oljnata tekstura v kombinaciji fascinantnega kislinskega oprijema, mineralnosti in note zorenja v lesu. Zorenje v lesenih sodih je bilo opravljeno zares premišljeno in brezhibno. Vino je dvignilo na višjo raven, ga zaokrožilo, mu dalo polnost, hkrati pa ga ni oropalo sočnosti in poželjivosti. Briljantno, moj velik favorit, moj stil vina. Za vsak dan priporočam klasične 0,75-litrske steklenice. Za zorenje in posebne priložnosti pa večje magnumce 1,5 litra, iz katerih je to vino še za nianso bolj prefinjeno in osredotočeno.
Povsem za konec pa še modra frankinja 2017. Tej sorti namenjajo vedno več pozornosti in jo bodo v svojem asortimanu še širili. Glede na to, kaj sem dobil v kozarec z letnikom 2017, se tej njihovi odločitvi sploh ne čudim. Po slabem mesecu maceracije je dve leti zorela v kombinaciji novih in rabljenih francoskih sodčkov barik. Sledilo je umirjanje in bistrenje v inkos cisternah, nakar so jo polovico pretočili v klasične, polovico pa v steklenice magnum. Nagovori nas srednje globoka vijolična barva s svetlejšim robom. Že v nosu so zadeve bolj ali manj jasne. Tudi tu se takoj pokaže tehnična brezhibnost in umna uporaba lesa. Temno gozdno jagodičevje, slive, zrele češnje, podrast ter zametki usnja, cigare in fina nota vanilje. V ustih sočno, slastno, z višjo zrelo kislino. Srednje telo, sadnost in žametnost očarajo. Malček pikantna, ravno prav mineralna in tako zelo dobra. Znova in znova ne morem mimo perfektne pridelave, izpeljave te frankinje. Ker vemo, da ta sorta potrebuje leta, da se ugladi, sem zares fasciniran, da je že po treh letih povsem pripravljena za hedonistično uživanje. Z leti bo le še pridobivala in jo bo zares zanimivo spremljati, do kod bo lahko segla. Tudi v tem primeru priporočam nabavo večjih steklenic v obliki magnumov.
Za konec ne bom nič več pretirano pisal in pametoval. Kot ste že sami iz prebranega lahko potegnili, vam obisk kleti Colnar z veseljem priporočam. Deležni boste izpiljenih dolenjskih vin, ki so jih pridelali srčni, pošteni in veseli ljudje. Petke in sobote so vam na voljo za degustacije, na katerih vam ob predhodnem dogovoru ponujajo več različnih možnosti spajanja hrane in vina.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
