Ena od evforičnih ocen tega albuma iz sredine sedemdesetih je vsebovala tudi stavek:
Tega sicer ne vemo, jasno pa je, da je L izreden album, ki ne samo, da se je odlično prodajal, je tudi zelo razburkal glasbeno sceno tistega časa.
Steve Hillage
Nekateri so govorili, da je to najkasnejši hipijevski album, ki je izšel v času punka.
Da ne bo kakšne zmede – kot je bil punk angleški »izum«, je tudi Steve Hillage – Anglež.
Njegova »vzgoja« pa ni bila klasična, rockerska. Se pravi, da bi izhajal iz delavskih množic, pač pa je v mladosti bil deležen klasične glasbene izobrazbe, potem pa se je srečal s psihadelijo in vesoljem.
Zelo mlad (rojen je bil leta 1951), toda zelo talentiran se je kmalu začel družiti z raznimi glasbeniki, ki so hipijevsko filozofijo lepo križali z glasbo.
Eden prvih njegovih bendov je bil Egg, v katerem je igral tudi Dave Stewart, človek, ki je deset let pozneje s pevko Annie Lennox ustanovil verjetno najbolj popularen duet osemdesetih – Eurythmics, spisal vse skladbe in odigral večino inštrumentov.
Steve Hillage
Hillage se je prepustil toku, živel v komunah in potoval po Evropi; predvsem po Franciji, ki je zanj postala »usodna«. Tam je spoznal ljubezen svojega življenja, klaviaturistko Miquette Giraudy, s katero še zdaj delata in živita skupaj.
Med svojimi vesoljskimi in geografskimi popotovanji po Evropi je spoznal Pierra Moerlina, odličnega tolkalca in ustanovitelja skupine Gong, ki se je pridružil in posnel nekaj albumov.
Prav delovanje s to skupino mu je dokončno odprlo vizijo za samostojno kariero in že leta 1975 je posnel prvi samostojni album z naslovom Fish Rising.
Kritike so bile zelo dobre, prodaja je bila odlična. In kaj bi lahko vesoljski Steve naredil? Posnel novi album, seveda.
L
Oznaka stilov, ki zaznamujejo tega glasbenika, je večkratna – simfonični rock, vesoljski rock, progresivni rock, jazz rock, elektronska glasba.
Hillage se nikoli ni pustil omejevati, saj je bila glasba zanj brezčasna in brez meja.
»V tistih časih je RŠ neutrudno propagiral punk, in vse, kar ni bilo iz tega gibanja, so avtomatično metali v smetnjak in pljuvali. Pravzaprav sem delo na radiu dobil zato, ker sem temeljito popljuval nastop skupine Grive na bežigrajski gimnaziji. To jim je bilo tako všeč, da so mi ponudili sodelovanje, jaz pa sem to z navdušenjem sprejel.
Punka sicer nisem maral, ampak sem lahko pisal tudi o drugačni glasbi. Bila pa je tudi ena oddaja (naslova se ne spominjam več), kjer si dobil v oceno eno ploščo, ki si jo moral spljuvati. Dali so mi koncertni album Steva Hillagea z naslovom Live Herald (1979), ki pa me je navdušil.
In naredil sem oddajo v smislu pozitivnega dojemanja te plošče. Glavni urednik me je potem poklical na zagovor z vprašanjem, zakaj nisem ubogal navodil in ploščo raztrgal, ker mi je bilo tako zaukazano.
Povedal sem, da nisem našel nobene napake, ki bi jo lahko očital in da je plošča v bistvu odlična. To so potrdili tudi drugi člani redakcije, glavni urednik pa je tukaj izpostavljal ideologijo. Se pravi »mi smo prevratniški, punk radio«. Ko sem naredil nekaj podobnega s ploščo Mikea Oldfielda – Ommadawn, na zagovor sploh nisem šel in sem radio zapustil.«
Hillage se je za snemanje novega projekta obdal z novimi glasbeniki, brez njegove Miquette pa tako ali tako ni šlo.
Odšli so čez Atlantik in v Woodstocku, kjer je imel svoj studio ameriški glasbenik Todd Rundgren, začeli delati novo glasbo, saj je Rundgren kot producent takšen stil glasbe zelo razumel. Ob vsem tem so sodelovali vsi člani njegove zasedbe Utopia.
Ploščo otvarja priredba Donovanove Hurdy Gurdy Man (Lajnar), ki je nekaj svetlobnih let oddaljena od originala. Nadaljujejo pa se s peklenskim inštrumentalom Hurdy Gurdy Glissando, ki sta ga spisala Steve in Miquette.
Začetek je vesoljko-hipijevski s prefinjenim in čistim kitarskim delom, ki se razvije v dvoboj melodij s sintetizatorjem, podloženim s funkyjevsko-rockovskim basom.
Vsake toliko časa v skladbo vpade Stevovo petje in po devetih minutah se ob peklenskem ritmu skladba izpoje.
Zadnja skladba na prvi strani so Električni cigani (Electrick Gypsises), ki se začenja z indijskimi tolkali, potem pa se glede kitare spremeni v country.
Vse skupaj pa je nadgrajeno z lepimi vokali, ki razložijo celo skladbo, ki se konča z lepim in dolgim kitarskim solom.
Steve in Miquette zdaj
Drugo stran otvarja priredba indijske hindujske mantre Om Nama Shiwaya, ki pa ji je Hillage tukaj dal vesoljski zalet in medplanetarne dimenzije.
Skladba se začne s klasično večglasno indijsko mantro, potem pa inštrumenti počasi, skoraj neopazno vstopajo v prostor in prevladajo. Jasno, s kitaro v ospredju in veličastnim zaključkom. Za mene je to vrhunec albuma!
Lunar Misick Suite je najdaljša skladba na albumu, saj traja več kot 11 minut. Frenetični kitarski začetek se nato razvije v lepo dvoglasje s sintetizatorjem (spet Miquette!) in odpre vrata v novo umirjeno vesolje, ki se odpira v jazzovsko obarvan trobentarski solo in vlak se pelje naprej.
Po razpadu Beatlov so vsi člani naredili bolj ali manj uspešne solo kariere. Ker pa je bil George Harrison osebni prijatelj Stevea Hillagea – skupaj sta oboževala indijsko glasbo in kulturo – je Hillage za zadnjo skladbo na plošči priredil njegovo It’a All Too Much, ki jo je začinil z indijsko melodiko in jo takšno ponudil poslušalcem.
Steve Hillage je delal naprej in naslednji trije albumi so logično nadaljevanje tukaj omenjenega.
Za nekaj let sta z Miquette odšla v meditativne vode, se vrnila z drugačno, bolj vesoljsko glasbo in delujeta (predvsem koncertirata) še zdaj.
Za zaključek naj povem, da je L zelo posebna plošča, ki na svoj način razlaga veličastnost rock glasbe sedemdesetih let in vsega, kar se je takrat dogajalo na glasbeni sceni.
Besedilo: Matjaž Medved
