Tomaž Bizjak, ki skupaj z očetom Radivojem gospodari na kmetiji Bizjak, mi je priznal, da sem prvi človek na njihovem posestvu, ki bo o tem podrobneje pisal in predstavil njihovo delo in prehojeno pot.
Po drugi strani pa sem po videnem in okušanem trdno prepričan, da nisem zadnji, ki se je bolj poglobljeno lotil njihovih vin, njihovih prednikov, njihove zgodovine. Če bo moje pisanje zgolj en kamenček v mozaiku dokončnega preboja njihovih vin na slovenski vinski sceni, se bom počutil zelo počaščenega. Tega članka ne bi ta trenutek prebirali, če ne bi brezpogojno verjel v njihovo delo in v njihova vina.
Vipavska rebula, cesarjev izbor
Zgodba o vinarstvu Bizjak in pisanje teh vrstic sta se v bistvu začela že lanskega avgusta. Takrat je bil v zavetju prečudovitega ambienta Vipavskega Križa simpozij Vipavska rebula Cesarjev izbor 1503. Sicer sem mnenja, da je do tega dogodka prišli kakšnih deset, petnajst let prepozno, vendar bolje pozno, kot nikoli. Kakorkoli, lanskega avgusta so se končno povezali in združili vinarji Vipavske doline in priredili dogodek v čast vipavski rebuli. Dogodek ni bil mišljen kot nekakšen protiudarec simpoziju briške rebule v Goriških brdih, kot bi to morda kdo želel prikazati. Premajhni smo, da bi se delili in pihali vsak v svoj rog, edina prava pot je skupna pot in povezovanje, kar je pokazalo tudi dogajanje v Vipavskem Križu.
V Vipavskem Križu, ki je že leta 1532 dobil mestne pravice, se je dogajalo na polno. Od predavanj, posvetov, ogledov, do degustacije Masterclassa vipavskih rebul. Odkrili so dokument, iz katerega je razvidno, da je rimski cesar Maksimilijan I. že v začetku 16. stoletja z največjim veseljem srkal vipavsko rebulo. Gre za rebulo, ki so jo še kakšnih pred 30, 40 leti množično zlorabljali, jo silili v prebujno rast na trtah in iz nje pridelovali masovno vino, ki je na človeka delovalo prej negativno, kot pozitivno. Danes so na srečo zadeve popolnoma drugačne. Danes iz rebule vipavski vinarji pridelujejo zares izjemna vina. Po drugi strani jim to omogoča sama rebula, saj premore vse, čisto vse. Gre za izjemno hvaležno sorto, ki praktično nikoli ne razočara. Ljubi lapornata, revna tla, s svojo debelo kožico je več kot primerna za daljše maceracije. Iz nje pridelujejo peneča se vina, sveža vina, vina iz sušenega grozdja, že omenjena vina s podaljšano maceracijo oziroma t. i. oranžna ali jantarna vina …
Ko ta trenutek pogledam na vse dogajanje s časovno distanco, lahko upam zgolj na to, da se vipavski vinarji niso povezali prvič in zadnjič. Upam, da bo simpozij Cesarjev izbor postal tradicionalen. Če dogodek ne bo potekal vsako leto, bi bilo več kot zaželeno, da bi postal bienalen, se pravi na vsaki dve leti. Dragi Vipavci, to bi si več kot zaslužili vaši predniki, ki so vam s svojim trdim delom omogočili, da danes, ta trenutek, kujete zelo vroče železo. Navsezadnje pa bi morali gojiti in nadgrajevati dogodek tudi zaradi vaših sinov, ki bodo stopili v vaše vinarske čevlje in nadaljevali delo in tradicijo skupnih prednikov. Skratka, pamet v roke, rebulo v steklenice, da se zopet čim prej vidimo v Vipavskem Križu na drugem Cesarjevem izboru.
Izmed 25 vzorcev vin, ki so se predstavila na Masterclassu, me je najbolj pozitivno presenetilo vino kmetije Bizjak, ki so se predstavili s svojo rumeno rebulo letnika 2015. Takoj sem si zabeležil, da gre za čudovito rebulo vinarja, ki mi je praktično popolnoma neznan. Pod svoje degustacijske zapiske sem naredil klicaj z namenom, da moram kmetijo Bizjak pod nujno tudi sam obiskati in preveriti, kje in kako so pridelali rebulo, ki je name naredila tako lep in močan vtis.
Kmetija Bizjak
Skozi vso zgodovino rodbine Bizjak je igrala vinska trta zelo pomembno vlogo. Tomaž Bizjak se še zelo dobro spomni, s kakšno predanostjo je njegov nono negoval trto in iz nje prideloval vino. V tistih časih je bilo obdelovanje tudi enega hektarja vinograda zelo zahtevno in naporno opravilo. Po drugi strani pa je vino pri hiši pomenilo nekakšno dodano vrednost, ki je zelo pripomoglo k finančnemu stanju kmetije. Srečna okoliščina je bila, da sta v bližini Gorica in Trst. Tako so vino z vpreženimi voli vozili v staro Gorico in tudi v Trst. Če danes porabimo za pot iz Branika v Vipavski dolini, kjer se nahaja kmetija Bizjak, do Trsta dobre pol ure, je Tomažev nono bil na poti praktično ves dan. Ravno zaradi opisanega dejstva moramo vsak požirek popitega vina neizmerno spoštovati in ceniti, saj brez truda prednikov, verjetno tudi mi sedaj ne bi uživali v sladkosti te opojne pijače.
Različna obdobja so s sabo prinesla včasih manj, drugič bolj svetle čase tudi za samo vino. Po prvi svetovni vojni so bili priključeni k Italiji. Do leta 1935 se je vino slabo prodajalo in po nizki ceni. Ko pa je Italija začela vojno v Etiopiji, so cene vina čez noč poskočile v nebo. Takšno stanje dobre prodaje vina in dobrega zaslužka je trajalo nekje do leta 1943. Po drugi svetovni vojni je zopet nastopilo težko obdobje za vinarje, ki so si nekje po letu 1960 počasi zopet začeli utirati pot v lepše čase. V tistem obdobju je Tomažev stari oče volovsko vprego zamenjal za vožnjo z vlakom. Z vlakom je tovoril svoje vino v gostilno v Bohinjski Bistrici, ki je bila takrat največji odjemalec vin Bizjak. V začetku 70. let prejšnjega stoletja se je zgodil nov preobrat. V takratnih vihravih družbenopolitičnih časih je prišel odlok, da se ni več smelo točiti vina iz odprtih posod. Takrat se je vino točilo direktno iz 200–400 litrskih lesenih sodov. V istem obdobju se je začela nezadržna rast kleti zadruge Vipava, s tem pa se je posledično povečalo tudi povpraševanju po grozdju. V tem obdobju je na kmetiji že gospodoval Tomažev oče Radivoj, ki je povečal površine vinogradov in večino grozdja prodajal zadrugi Vipava. Takoj po osamosvojitvi Slovenije je tudi v vinogradništvu in vinarstvu zavel nov veter. Vajeti je v svoje roke prevzel Tomaž, ki je z lažjim dostopom do vinarskih pripomočkov, možnostjo izobraževanja, vsesplošnim optimizmom, ki je takrat preveval celotno državo sklenil, da se zopet bolj posveti samemu vinarstvu.
Kmalu so zgradili novo klet, začeli so širiti in zasajati nove vinograde. Trenutno posedujejo dobrih šest hektarjev trt. Več kot polovico njihovih vinogradov zasedajo mednarodne-svetovne sorte chardonnay, sauvignon, merlot in cabernet sauvignon. Zadnja leta so se začeli vračati k svojim prednikom tudi z zasajanjem avtohtonih vipavskih sort. Najbolj so se začeli posvečati sortama zelen in rebula. Čeprav je trg nasičen, njihova vizija stremi k prodaji vina s čim večjo dodano vrednostjo. Zavedajo se, da je prihodnost v globalnem odprtem svetu, v katerem je treba opozoriti nase predvsem z lokalnimi in avtohtonimi sortami. Za preboj na tuje trge vidijo možnost v povezovanju in sodelovanju manjših kmetij ter skupnem nastopu ob poudarjanju zgodovine svojih prednikov. S temi mislimi in dognanji Tomaž že počasi ozavešča svoja dva sinova, Metoda in Marka, naslednjo generacijo družine Bizjak.
Razpoznaven znake kmetije Bizjak, ki krasi tudi etikete njihovih vin, so vratca od soda, pravijo jim portel, ki simbolično povezujejo njihove prednike s sedanjo generacijo. Na leto napolnijo, pač odvisno od letnika, 10.000–12.00 steklenic vina. Še vedno sicer prodajajo tudi odprto vino, vendar se vsako leto več vina znajde v buteljkah. Polnijo dve liniji. V sveži liniji najdemo vina tekočih letnikov sauvignona, chardonnaya in zelena. Vina v tej liniji zorijo v posodah iz nerjavnega jekla, poudarek pa je na sami svežini, sočnosti vina in sortnih značilnostih posameznih sort. Njihova zorjena linija pa za razliko od sveže linije zori v lesenih sodih. Zorjeno linijo zastopajo sorte cabernet sauvignon, merlot, chardonnay in rebula.
Kljub skromnosti, ki sem jo doživel ob obisku s strani Tomaža, sem videl in prepoznal velik potencial, ki se skriva v njihovih vinih in samem razmišljanju ter dojemanju vinarstva. Vedno znova sta mi všeč urejenost in čistoča v sami kleti ter drugih prostorov, kjer nastaja vino. Všeč mi je dejstvo, da Tomaž praktično ves svoj prosti čas in dopust nameni za izobraževanje in obisk tujih vinorodnih pokrajin. Tako je že obiskal npr. Burgundijo, Bordeaux, Šampanjo … in črpal njihovo znanje, pristope in poglede na pridelavo vina. Nič mu ni nerodno tudi priznati, da z veseljem kupuje steklenice drugih svetovnih in slovenskih vinarjev ter v njih išče primerjavo s svojimi vini.
Vsekakor toplo priporočam tako laični – ljubiteljski, kot strokovni javnosti podrobno spremljanje vinarstva Bizjak iz Branika v Vipavski dolini. Trdno sem prepričan, da si s svojim delom ter s kakovostjo njihovih vin zaslužijo, da jih imamo bolj na svojih vinskih radarjih. V njihovi kleti nisem okusil slabega vina. Od vseh vin, ki so zares zelo korektno pridelana, pa sem se podrobneje odločil predstaviti njihovo rumeno rebulo ter njihov merlot.
Presunljivi dvojec
Kot sem že omenil, sem se z Bizjakovo rumeno rebulo Riserva letnika 2015 prvič srečal na Masterclassu v Vipavskem Križu. Ta rebula pa ni nagovorila samo mene, ampak je naredila velik vtis tudi na Valterja Mlečnika. Ob pogovoru z Valterjem mi je le-ta zaupal, da je tudi njemu ta rebula zelo pri srcu. Če veliki Valter Mlečnik tako pohvali neko vino, mi lahko verjamete, da je vino zares odlično.
Gre za izbrano grozdje rebule s trt, ki so v povprečju stare 35 let in so zasajene na flišu. To je prst, ki ga označuje hitro menjavanje plasti peščenjaka in laporja. Tovrstni usedlini eocenskega fliša domačini pravijo sovdan. Maceracija je potekala šest dni z naravnimi-lastnimi kvasovkami, brez dodatka selekcioniranih kvasovk. Vino je nato dve leti zorelo v akacijevih lesenih sodih. Uporabili so tako nove kot rabljene akacijeve sode. Pred stekleničenjem so vino za nekaj mesecev iz sodov pretočili v inoks cisterne, da se je med seboj »povezalo«, stabiliziralo in umirilo. Po treh mesecih v steklenicah je ta rumena rebula začela razveseljevati vinske ljubitelje.
Zelo priporočljivo je to rebulo prezračiti vsaj za nekaj ur. Potrebno ji je nameniti tudi večje kozarce in ji zagotoviti višjo temperaturo ob uživanju. Takrat se bo razbohotila in nam razkazala vse svoje skrite čare in opojnosti. Navduši takoj, nič ne čaka, že za oko je to vino presunljivo. Očara globoka, rumena barva starega zlata s čudovitim leskom. V nosu takoj zaznamo zorjene note akacije. Poleg akacije nam ta rebula postreže tudi z medenimi notami, notami voska, dima, prezrelega rumenega in suhega sadja, zelišč … Vino je v ustih suho, mineralno, bogato, kompleksno. Navduši lepa zaokroženost in finesa vina. Vse komponente v vinu so v lepem sozvočju. Rebula ima oljnato teksturo, tudi v ustih so zelo opazni dimni toni. Dlje, ko vino vrtimo v kozarcu, več zaznav in obrazov nam ponuja. Poleg topline nam seveda tudi ta rebula ponudi svojo značilno trpkost in čudovite, sočne ter pitne kisline. Pa vendar daleč od tega, da bi s tem nagovarjal k brezbrižnemu pitju in srkanju. Kje pa, ravno nasprotno, to rebulo vidim kot čudovito gastronomsko vino, ki bo zelo obogatila naše krožnike. Z njenim karakterjem, telesom in kompleksnostjo jo bomo lahko ponudili k zares širokemu spektru jedi. Zelo dobro se bo znašla tako ob bogatejših solatah, ob piščancu in puranu, kakor tudi od raznih narezkih iz suhih mesnin in trdih ter zorjenih sirih. Zares lepo pridelana rumena rebula, ki v hipu dvigne razpoloženje.
Povsem na koncu pa se posvetimo še zares čudovitemu merlotu Riserva 2015. Zopet sem dobil potrditev, da so v Vipavski dolini doma izjemni merloti. Mnogi celo trdijo, da najdemo v Vipavski dolini najboljše slovenske merlote. Grozdje za to vino so selekcionirali že v vinogradu, saj so zanj izbrali le najboljše grozdje. Grozdje je šlo nato na klasično maceracijo. Maceracija je potekala 15 dni tako v odprtih kadeh kot v inoks cisternah. Vino je dve leti zorelo v novih in enkrat rabljenih sodčkih barik. Tako kot rebulo se tudi merlot pred stekleničenjem pretoči še v inoks cisterne, v katerih se »poveže« in stabilizira.
Podobno kot pri rumeni rebuli, tudi pri tem merlotu velja, da navduši v vseh svojih fazah, navduši vse naše čute. Že v barvi je zaznati žametnost in mehkobo. Občudujemo globljo rubinasto barvo s svetlejšim robom. Ko vino prvič povonjamo, doživimo popoln odklop. Gre za eno najlepših vonjav v vinskem svetu. Nima smisla vsega naštevati, kar nam vino ponudi v nosu. Bolj kot samo naštevanje sadja, čokolade, vanilje, tobaka … je zame pomembno to, da vino zares pritegne s svojimi harmoničnimi, nevsiljivimi, lepimi vonjavami. Odlično! Kar nekaj časa sem tiščal svoj nos v kozarec, preden sem nesel vino prvič k ustom. Tudi v ustih se lepa zgodba nadaljuje. Gre za klasičen merlot, od katerega pričakujemo omikanost, žametnost in eleganco. Vse to in še več dobimo v tem vinu. Kljub temu da je vino izjemno sočno in pitno, pa v ustih ne prevladujejo sadne zaznave, ampak note čokolade, tobaka in nekaj podrasti. Čudovito uravnoteženo vino, ki z vsakim novim požirkom kliče po še. Tudi intenziven in dolg pookus nam daje vedeti, da imamo opravka z zares hudo dobrim merlotom. Lahko ga srkamo sami, lahko ga srkamo v romantični dvojini, si zraven prižgemo izbrano cigaro ali pa ga postrežemo ob najboljšem steaku. Ta galanten gospod je šele začel zapeljevati s svojim šarmom. Napovedujem mu vsaj še deset, petnajst let omikanega dvorjenja vsem ljubiteljem žlahtne kapljice in največjih hedonističnih užitkov. Merlot, kot se šika!
Če k vsem vinom, ki sem jih okusil v kleti Bizjak, sploh pa k obema predstavljenima, dodam še več kot ugodno ceno, pridem po zaključka, ki enostavno ne more biti drugačen. Pri vinih Bizjak dobimo zares hudo spodobno kakovost, za zelo razumno ceno. Še več, za moj okus, bi omenjena vina uvrstil v sam vrh slovenskih kleti, ki imajo najboljše razmerje med ceno in kakovostjo.
Vina Bizjak lahko kupite na samem posestvu, v Braniku-Steske v Vipavski dolini, v vinoteki Štorija v Ljubljani, v vinoteki Solum v Novi Gorici in v vinoteki Faladur v Ajdovščini.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič