Načeloma so bili šampanjci vina brez letnikov, saj jih je tako velika večina cuveejev med različnimi letniki.
Tako v Franciji kot pri nas (tam, kjer uporabljajo klasično metodo) je zelo pomembno, kdaj je bilo vino degožirano (po prvem vretju odprto, očiščeno odmrlih kvasovk in na novo zaprto s pluto). Šele takrat lahko govorimo, da je vino izgubilo stik z mamo; kot bi novorojenčku prerezali popkovino.
Vino takrat preneha zoreti in ohranja primarne arome.
Tako tudi poznavalci vedo, koliko življenja še ima pred seboj. RD pa so kratice izraza Recently Disgorged (pred kratkim degožirano).
Z drugimi besedami – neki velik šampanjec lahko na kvasovkah leži nekaj desetletij, po degožiranju pa lahko to dela tudi še nekaj desetletij, saj ima tako mogočno aromatiko in telo.
Prvi, ki so to oznako javno uporabili in jo celo dali na etiketo, so pri legendarni šampanjski hiši Bollinger.
Vsekakor je bila Lily Bollinger tista, ki je poleg odlične kakovosti šampanjcev s svojimi izreki vino spopularizirala – če sem srečna, pijem šampanjec.
Če sem žalostna, tudi. Če imam družbo, tudi pijem šampanjec in če sem sama, tudi. Pa še vrsta takšnih je …
Ta steklenica je izginila zelo hitro.
Milijoni zelo drobnih mehurčkov in sadno-mineralne vonjave navdušijo. V ustih mehurčki nežno, a zelo občutno zalivajo brbončice, ki kar vriskajo od ekstaze, saj so arome sveže pečenega kruha in ingverja lepo razporejene. Na pookusu se pripelje karamela in traja in traja.
Ker so pri šampanjcih tržne razmere hudo okrnjene zaradi dveh slabih letin, trenutno tega vina ni moč dobiti. (dosedanji uvoznik pravi, da letno dobi okrog 12 steklenic tega vina)
Če ga boste kupovali po spletu, pa bo steklenica stala okrog 300 €.
Tomaž
