Pri ljudeh, ki so zaljubljeni v vino, nekako velja, da je „odkritje“ kakšne odlične vinske destinacije, tam nekje bogu za hrbtom, glavni dobitek na loteriji.
Ko pa tam najdemo še kakšne zares redke vinske sorte, ki jih ni nikjer drugje, ko vidimo, da uporabljajo samo naravne kvasovke in odlična vina delajo na način, kot pred nekaj stoletji, je to pravi zadetek.
Arribes
Arribes, Španija
Ta sicer zelo majhna pokrajina je na samem zahodu Španije, tik ob meji s Portugalsko, in leži med dvema mestoma – med Zamoro in Salamanko.
Del pokrajine Arribes je čudovit naravni park z jezeri, ki jih tvori prva vinska reka iberskega polotoka – Duero (na portugalski strani se preimenuje v Douro).
Če popotnik prespi za zmerno ceno v Zamori v tamkajšnjem paradorju (nadstandardni španski hoteli, ki so v obnovljenih samostanih, dvorcih in gradovih), ga čaka dobra ura in pol vožnje do mesteca Fermoselle, ki je upravno središče te pokrajine.
Samo mesto je res majhno in stoji na visokem hribu.
Je skoraj takšno, kot je bilo v 16. stoletju, ko so ga v zgodovinskih knjigah prvič omenjali.
Vožnja po ozkih in strmih ulicah je tudi odločilna preizkušnja za voznika, ki si za uspeh lahko šteje dejstvo, da avta med motoviljenjem po mestecu ni kje obdrsal.
Sicer pa je pot do Arribesa tudi pravi balzam za oči in dušo.
Lepa, ravna travnata in obdelana pokrajina se odpira pred očmi popotnikov, ki se razveselijo pogleda na neskončne površine redkih hrastovih gozdov, ki pa so vsi ograjeni.
V njih se namreč na prostem skozi vse leto pasejo najbolj znani prašiči na svetu, ki botrujejo najboljšim pršutom na svetu – iberico.
Pršuti iberico so ena največjih mesnih poslastic na svetu.
Sušijo jih tri do štiri leta in na trgu dosegajo visoke cene – približno 70 € za kilogram.
Zanimivo je, da zdravniki priporočajo uživanje tega mesa (predvsem mastnih delov!) bolnikom s sladkorno boleznijo, saj njihova maščoba vsebuje več oleinskih kislin kot olivno olje!
Tisti, ki enkrat poskusi jamon, težko uživa v nedozorelih slanostih, ki jih ponujajo naši proizvajalci.
In ko se s pomočjo satelitske navigacije pripeljete v center regije Arribes, je najboljše, da se takoj odpravite v glavno „mesto“ Fermoselle.
To je slikovita vasica na vrhu enega od hribov, ki se vzdigujejo nad vijugavimi meandri, ki jih tvori reka Duero, preden se spremeni v Douro na portugalski strani.
Naslov našega prvega postanka nas je ob pomoči navigacijske naprave vodil v samo srce mesta in ulice so se spremenile v uličice.
Ko „gospa“ v napravi zaukaže zavoj na neko dvorišče brez izvoza, ugotovimo, da se je ona že davno izgubila, mi pa še bolj.
Težava v takšnih krajih je manevriranje z izposojenim avtomobilom, ker vemo, ga bodo ob prevzemu skrbno pregledali, da le ni kakšne praske. Če je – znajo bogato zaračunati!
Med maceracijo
No, v timskem delu je moč in izvlekli smo se iz vseh nevšečnosti.
V samem Fermosellu deluje in domuje klet Ocellum Durii, kar pomeni Oko zlate reke (v tem delu reke Duero so v antiki izpirali zlato), ki velja za najstarejšo.
Po dolgem iskanju ulico sicer najdemo, kleti pa ne. Seveda, iskali smo klet, kot smo jih navajeni – prostrano hišo, kjer so v okolici palete za sode ali steklenice, kjer naj bi pred njo stal kakšen traktor.
To pa je bil center več kot 500 let starega mesta, kjer so hiše druga ob drugi, in nič kaj podobnega kleti nismo našli.
Avto smo parkirali ob cerkvi na vrhu in povprašali mimoidoče, kjer naj bi Ocellum Durii domoval. Gledali smo v hišo in nič nam ni bilo jasno – pač; še ena starodavna hiša, ki se drži drugih.
In prav takrat je iz nje stopil možakar, nas pogledal in zaklical:
Končno smo se srečali.
Po množici mailov in telefonskih pogovorov je bil lastnik in enolog Benigno Garrido z nami in še vedno mu ni bilo jasno, zakaj bi se kdo iz dežele, kot je Slovenija, sploh zanimal za njegova vina in Arribes.
površina vinogradov – 950
letna produkcija vina – 1,5 milijon litrov
vinogradniki – 16
rdeče sorte – juan garcia, rufete, bruñal, mencia, tempranillo, garnacha
bele sorte – verdejo, malvasia, abillo
Pravzaprav nas je v ta (za zdaj) odročni del Španije pripeljala čista vinska radovednost in navdušenje nad vini te dežele.
O sorti juan garcia (zveni kot pravo špansko ime in priimek) smo iz ust legendarnih španskih vinskih zvezd slišali veliko superlativov.
No, po drugi strani pa se je treba skozi narodni park Arribes peljati, če si hoče človek ogledati vinarije in lepote portugalskega dela reke Douro, kjer začnejo svoje simfonije peti legendarni portovci in perfektna rdeča mirna vina.
Tudi prešanje gre po starem
V očesu Zlate reke
Benigno Garrido (oziroma njegovi predniki) so bili eni od prvih vinarjev na tistem koncu že leta 1730.
Delovali so v isti hiši, kjer še danes družina Garrido prideluje svoja posebna in zelo redka vina.
V 500 let stari kleti
Dan prej smo se sprehajali po eni najbolj sodobnih kleti Španije, danes pa smo s časovno kapsulo skočili skoraj 400 let v preteklost.
Preden smo se po zelo strmih in negotovih stopnicah spustili v klet, so delavci s pomočjo prastare preše počasi stiskali novo letina juana garcie.
„Letos je bila letina briljantna,“ je navdušen Garrido. „Zdi se, da ga bomo tudi veliko pridelali, skoraj 5000 steklenic!“
Brez besed smo se spogledali in jasno nam je bilo, da tudi v samem centru te regije ne govorijo o visokih številkah.
Toda – kar je redko, je težko dobiti in to ima svojo ceno!
Degustacija v kleti (sobe za okušanje v tej prastari hiši razumljivo ni) ni obsegala neke silne množice vin.
Pravzaprav le različne letnike Condado de Fermosell, ki je zvrst juan garcie, rufeta, bruñala in tempranilla.
Mlajša vina so bila zelo živa in temu primerno težka za pitje. Kot izkušeni pivci pa smo vedeli, da je to odličen pokazatelj za potencial staranja, saj se agresivni tanini, podprti s sadnimi aromami, tekom let spremenijo slastne mojstrovine.
In tako je tudi bilo.
Ko smo se ustavili pri letniku 2012, se je čas ustavil in v kamniti kleti se je začela meditacija.
Ko pa se nas je usmilil in nam natočil eno od petih zadnjih steklenic čistega juana garcie, se nam pa je kar malo „utrgalo“.
Perfektna kompleksnost, ki že na vonju ubija. Od preprostih, svežih arom črnega in rdečega sadja, do kvartarnih zaznav po usnju in podrasti z dotikom karamele (jah, malce barika pa mora biti, a ne).
Garrido je povedal, da ima vinograde tik pred špansko-portugalsko mejo in še hektar na Portugalskem – vse na strmih obrežjih reke.
Trsi so stari med 50 in 70 let in kar malo smo bili razočarani, da nismo naleteli na vina iz tistih časov pred invazijo trtne uši, ki je pred 130 leti zdesetkala evropske vinograde.
Le v Španiji je v delčkih nekaterih regij ostalo nekaj hektarov teh prastarih „originalnih“ vinogradov, za katere smo se zaman nadejali, da jih bomo našli tukaj.
Toda vse ni bilo izgubljeno, kajti le po petnajstih minutah vožnje v vasico Fornillos de Fermoselle smo doživeli pravo razodetje.
Vhod v klet
Nemški Robinzon v neznani deželi
Jörg Zielske je sam naredil nekaj, kar ponavadi naredi skupina vinskih zanesenjakov z nekaj ljudmi na krovu.
Pod svojo blagovno znamko El Lagarto je ta nemški enolog združil pet butičnih kleti v petih različnih španskih vinskih regijah.
Razen pri dveh, kjer mu pomagajo domačini, vse dela sam (razen med trgatvami).
Njegova vizija je bila najprej najeti posebne stare vinograde v pokrajinah Arribes (klet Terrazgo), Toro, Tierras de Leon in Bierzo.
Skupni imenovalec vseh teh projektov je osredotočanje zgolj in samo na stare, avtohtone sorte, ki jih prideluje na tako imenovani naraven način, s svojimi kvasovkami in svojimi bakterijami, s čim manj žvepla.
Po drugi strani pa skrbno bedi na vsemi procesi v kleteh, saj ima v vsaki majhen, toda efekten laboratorij, ki mu omogoča čistost pri vinifikaciji. V primeru, če kvasovke „zbezljajo“, takoj doda osnovno kulturo, ki preprečuje anomalije vina.
Sodi,ki jih Jörg premika kar sam
„Tale klet v Arribesu je moja najljubša in moj največji izziv,“ razlaga gigantski Nemec ob napol podrti kamniti hišici, kjer je glavna klet.
Terrazgo (spet zvrst, tokrat samo avtohtone sorte – juan garcia, rufete, bruñal) je brez dvoma zame eno najboljših španskih vin in se lahko na slepih degustacijah brez sramu pomeri z najboljšimi na svetu.
Zielske letno pridela samo 648 steklenic te svoje mojstrovine, ki je brezčasna in cena je temu primerna.
No, v primerjavi s polizanimi bordojci pa je še vedno zelo zmerna – okrog 50 € za steklenico.
Jörg Zielske
Nekako mu nismo hoteli verjeti, da vse delo v kleti opravi sam – brez sodelavcev ali kakršne koli mašinerije.
Ko sem ga vprašal, kako premika sode in preliva vsebino, nam je to nazorno pokazal.
Vzel je jekleno cev, jo uporabil kot vzvod in brez večjih težav dvignil več kot 300 kg težak sod. Z nasmeškom je dodal:
Arribes je res majhna regija, vendar skriva velike zaklade, ki navdušijo tako ljubitelja kulinarike (poleg jamona imajo tudi izvrstne sire), ljubitelja narave (velika jezera) in živali.
Predvsem ptice – si človek lahko ogleduje iz ladij) in seveda unikatna vina, ki poleg obiska starodavnih mest, kot sta Salamanka in Zamora, človeka dvignejo v neko novo sfero, ki se noče končati.
In vsakokrat, ko doma odprem katero od teh vin, ki sem jih prinesel s seboj, podoživim vse te skrite zaklade in znova ugotovim, da je kljub občasnim neskladjem živeti prelepo.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
