Depeche Mode so najbolj uspešen in vpliven elektronski bend vseh časov.
V osemintridesetih letih obstoja so prodali več kot 120 milijonov albumov, naredili 53 uspešnic, ki so se uvrstile na lestvice, sodobni glasbi pustili ogromno na novo odprtih vrat, za množico današnjih zvezd so bili razlog uspeha in njihovi zgodnji idoli.
Kar je najbolj pomembno in ob vsem tudi žalostno – so zadnja angleška skupina, ki je zares vplivala na razvoj glasbe, navdušila ves svet ter trajala toliko časa. Po njih Velika Britanija ni več premogla izvajalca, ki bi na glasbeni sceni pustil tako močan odtis. Vse drugo v letih po njih so bile hipne stopinje.
München, Olympiahalle, 17. oktober 1990.
Iz Slovenije se je na nekdanje prizorišče olimpijskih iger pripeljalo petnajst avtobusov ljubiteljev njihove glasbe. To je bilo poleg romanja na koncert skupine Guns ‘n Roses največji podvig takratne poddružbe Kompas koncerti.
Nič čudnega, saj so Depeche Mode takrat veljali za enega izmed najbolj popularnih bendov, ki so jih hkrati spoštovali zakrknjeni rokerji, obiskovalci diskotek, darkerji, dekleta s slikami Davida Gahana in še kdo.
Pisana družba, ni kaj! Ampak Depeche Mode so bili takrat edini bend na tem planetu, ki je na koncerte lahko privabil vse te ljudi. Čeprav sem vedno raje poslušal kitarske bende, sem jim z veseljem sledil. Tista temačnost, otožnost, podkrepljena z norimi zvoki, odličnimi besedili in petjem Davida Gahana je bila (in je še vedno) omamna.
Ovitek
Čeprav sem videl ogromno bendov in nastopov, ta koncert uvrščam med prvih pet mojega življenja.
Bil je, sicer dokaj klasično rečeno – nepozaben. Enkraten. Nabit z energijo. Poln čistega zvoka in odlične interpretacije. In kar je mene osebno še najbolj razveselilo – velik del koncerta so fantje namesto plesa po elektronskih klaviaturah uporabljali inštrumentarij rock benda.
Zvok je bil dosti trši, aranžmaji preprosti in skladbe še bolj udarne. Ravno prav za velike koncertne dvorane in ameriške stadione! Toda center vsega je bil Dave Gahan, karizmatični pevec, ki je od začetnih let skupine iz prijaznega fantka zrasel v rock’n’roll žival. Dobesedno. Tisti večer je bil Bog. In na koncu, ob kulminaciji nažigaške Personal Jesus, bi potrebovali samo še križ, da ga pribijejo nanj.
Depeche Mode
Bila je ekstaza za vse čute „par excellence“! Jasno, šele nekaj let kasneje sem izvedel, da je bil v obdobju najbolj uspešne turneje z naslovom World Violation Tour, na kateri jih je videlo pribl. milijon in pol ljudi, Dave Gahan redno našprican s heroinom.
Zaradi prečistega zaužitega odmerka se je v Los Angelesu komaj ognil smrti. Ampak – to sem na hitro in skrito celo pomislil – če človek lahko iz sebe izvrže takšno energijo – potem naj se drogira! Danes na to misel nisem niti najbolj ponosen, vendar mi je takrat to stanje bilo kristalno jasno in lahkotnost, s katero je za seboj vozil petnajst tisoč glavo množico, je bila razodeta.
Violator je bil njihov sedmi studijski album in že od leta 1986 (album Black Celebration) so imeli status velikih zvezd. Neuspešni pa niso bili nikoli, saj je bil že njihov prvi album Speak and Spell iz leta 1981 velik uspeh, še posebej za nov bend, ki je snemal za neodvisno založbo (Mute Records).
Depeche Mode
Da ne bi kdo mislil, da so Depeche Mode (ime je Martin Gore pobral z naslovnice neke francoske modne revije in pomeni „Hitra moda“) v samih zametkih bili elektronsko zastavljena skupina. Fantje iz mesteca Basildon so pač igrali klasične inštrumente rock zasedbe in klaviatur sploh niso imeli.
Premik se je zgodil leta 1980, ko je ob prihodu pevca Davida Gahana kitarist Martin Gore presedlal na klaviature. Preostala člana sta bila kitarist in pevec Vince Clarke in basist Andy Fletcher. Ker so imeli nenehne težave z bobnarji, so kupili ritem mašino in tako pripravili material za prvi album.
David Gahan v videu za Enjoy the Silence.
Vloge v skupini so bile razdeljene: Vince Clarke je bil pravi avtor, Gore in Fletcher pa sta le včasih prispevala kakšno idejo. Daniel Miller, ustanovitelj založbe Mute Records, je bil več kot navdušen nad elektronsko glasbo in po podpisu pogodbe s skupino jim je v studiu prikazal vse možnosti drugačnega zvoka preko elektronskih inštrumentov.
Klasična pop-rock zasedba je postala elektronska, to pa je v začetku osemdesetih postal modni val, kamor se je vkrcalo mnogo angleških skupin. Novi zvok, novi stil in konec koncev tudi nove modne smernice so med drugim botrovale gibanju imenovanem „Nova romantika“, od katerega so Depeche Mode pobrali ravno toliko, da so se tri skladbe s prvega albuma zavihtele na vrhove lestvic popularnosti: See You, Just Can’t Get Enough in New Life.
To je bila era poskočnega, plesnega novega popa, ki je temeljil na elektroniki in Depeche Mode so poleg Human League postali najbolj tipični predstavniki.
Ker pa v bendih po navadi ne gre vse kot po maslu, je po teh uspehih skupino zapustil prvi avtor, Vince Clarke, združil delo s korpulentno Alison Moyet in ustanovil pop duet Yazoo, kasneje pa z Andyem Bellom v duet Erasure. In kaj zdaj?
Delo in teža avtorstva v skupini sta padla na Martina Gora, ki pa ni bil preveč samozavesten in v začetku se je celo zmenil s Clarkom, da bo slednji še vseeno pisal glasbo za DM. Clarke jim je ponudil skladbo Only You, ki pa je skupina ni hotela posneti, ker jim je bil njen stil „preveč nežen“.
Dave Gaham, Martin Gore, Andy Fletcher in Alan Wilder.
No, posnel jo je kot Yazoo in postala je ena izmed vodilnih uspešnic osemdesetih. Gore je prevzel Clarkovo delo na klaviaturah in dobili so novega člana. Bobnar in multiinštrumentalist Alan Wilder je bil tisto, kar je skupina potrebovala.
Odličen poznavalec tehnik snemanja in glasbene teorije je postal t. i. glasbeni direktor skupine in producent. V obdobju dveh prehodnih albumov (Construction Time Again – 1983, in Some Great Reward – 1984) so DM iz lahkotnih poperjev postali resna skupina s kompleksnimi skladbami, ki so vsakič prinašale kaj novega. Elektronsko obdobje in nova romantika sta izginila, Depeche Mode pa so bili že toliko samosvoji, da niso več potrebovali takšnih idejnih platform.
Novi zvoki
Album Some Great Reward so snemali v Hamburgu, kjer je Alan Wilder skupini predstavil nove zvočne horizonte. Sit je bil sintetičnih zvokov in je sklenil, da bo oblikoval svoje. Takratni elektronski inštrumentarij pa je bil že dovolj „pameten“, da je lahko naredil „sampling“ oz. vzorčenje zvoka.
Wilder je s tonskimi tehniki hodil po tovarnah, snemal zvoke pnevmatičnih kladiv, preš in drugih strojev, jih v studiu povezal s klaviaturami in tako dobil popolnoma novo linijo zvokov, ki jih je lahko prožil s pritiskom na tipko.
Oba velika hita iz tega albuma; People are People in Master and Servant to zvokovno revolucijo nedvomno več kot nazorno prikazujeta. Ta album je bil tako revolucionaren, da je sprožil popolnoma novo glasbeno smer, ki so jo pozneje imenovali industrijski rock, Nemci Die Krupps in Einstürzende Neubauten pa so bili vodilni predstavniki.
Dave Gaham je v tem trenutku šel do konca in naprej.
Črno slavje (Black Celebration, 1986) je bil veličasten album. Tu so še nadgradili svoj industrijski pop z elegantno temačnostjo. No, pisanje skladb, ki jih je v veliki večini delal Martin Gore, je bilo vedno bolj „črno“, toda Black Celebration je res prava estetika senčnih razpoloženj.
Naslovna skladba, A Question Of Time ter naslednji single Stripped so krasni primeri teh občutkov. V ZDA so jih s široko razprtimi rokami sprejele študentske radijske postaje in prvi nastopi „čez lužo“ so bili evforični.
Leta 1987 izide album Music For The Masses s singli Strange Love, Never Let Me Down Again in Behind The Wheel. Evropa je padla takoj, ZDA pa čez nekaj mesecev. Ko so bili na turneji, so že polnili stadione. Plaz se je usul in seveda logično se je pojavilo vprašanje, „kaj zdaj?“
„Kršilec“ ali Violator
Odgovor v obliki albuma Violator so DM snovali leto dni v Milanu pod taktirko njihovega stalnega producenta Marka Ellisa, bolj znanega pod nadimkom „Flood“ (Poplava), ki mu je svoje mesto prepustil Alan Wilder. Novosti je bilo spet precej. Pri številnih skladbah so spet poprijeli za klasičen inštrumentarij in temačnosti dodali ostrino in moč.
Predvsem pa je bila tokrat zelo pomembna novost v načinu dela in pisanju skladb. „Če sem prej v studio prinesel osnovne zamisli, ki smo jih nadgrajevali s programiranji zvokov in aranžmaji takoj od začetka, smo se zdaj tega lotili drugače; bolj klasično.
Skladbe sem naredil s kitaro ali klavirjem in osnovno vokalno melodijo in to smo potem v studiu gradili naprej. Vrnili smo se h klasičnemu rock zvoku,“ se spominja Martin Gore. Seveda je najbolj vnebovpijoč mega hit Personal Jesus, ki z minimalistično zgradbo in zelo osnovnim inštrumentarijem doseže največ.
Seveda je spet vse v njihovi temačni eleganci, ki pa je narejena s stilom! Gore je kot avtor tukaj prikazal veliko zrelost, skladbe so čiste in jasne, vokalne predstave Davida Gahana pa zunajserijske.
Poleg Jesusa so na albumu še trije veliki hiti, ki so zavzemali prva mesta po svetu: Enjoy The Silence, Policy Of Truth ter World In My Eyes.
Njihov ekskluzivni fotograf in režiser video spotov je postal Anton Corbijn, ki še danes slovi kot eden izmed najboljših v svojem poslu – njegova posebnost: črno-bele fotografije! Vedeti je treba, da je vizualni medij skupini zelo pripomogel k njihovi popularnosti in Corbijn je tudi najbolj „zadel“ kombinacijo zvoka in slike. Tako kot doslej je vse skladbe napisal Martin Gore, vendar je bil proces dela v studiu drugačen. Namesto da bi dneve in dneve definirali zvok skladb (kot so delali do takrat), so jih najprej posneli, potem pa jih je Wilder aranžiral in na njih eksperimentiral toliko časa, da so „zazvenele“.
Do leta 2010 je bilo prodanih več kot petnajst milijonov izvodov tega albuma, kar je največ od vseh, kar so jih doslej izdali.
Seveda so temu albumu sledili še drugi. Leta 1992 je izšel njihov „labodji spev“, odličen album z naslovom The Songs Of Faith And Devotion, ki pa že kaže znake utrujenosti avtorjev. Svoje je dodala tudi skoraj neprestana, tri leta dolga svetovna turneja, kjer so nekateri kolapsirali (Gahan), drugi pa za vedno odšli (Alan Wilder).
Skupina še vedno deluje in snema, čeprav so razmiki med izdajami albumov vedno večji, skladbe pa so še vedno zunajserijske. Ker pa imajo kultni status, jih še vedno prodajajo v milijonskih (od tri do pet let) nakladah. Lani so izdali album z naslovom Spirit in navdušili vse – od kritike do publike, na začetku letošnjega leta pa so se v živo predstavili na odličnem koncertu v Ljubljani.
Besedilo: Matjaž Medved
