Eden od najmočnejših spominov na našo mladost je bil vsekakor odhod na morje.
Po navadi sem spal za zadnjih sedežih avtomobila, pa me je mama zbudila z besedami.
Izstrelil sem se iz ležečega položaja in hrepeneče gledal čarobno modro prostranstvo, ki me je navdihovalo z raznimi dogodivščinami, morskim življem (vključno z morskimi psi) in morebitnimi prijatelji, ki jih bom tam spoznal.
In seveda kopanjem, ki sem ga prignal do konca. Mama me je podila iz vode z besedami:
Prvi pogled na modro prostranstvo sem verjetno doživel še pred Črnim Kalom, potem pa je bilo morja še toliko, da sem spet zaspal.
Karta Istre
Ko sem videl morje, mi je bilo verjetno vseeno, kje se bomo ustalili, velikokrat pa smo šli kar v Istro, ki nam je bila najbližje.
Že v času stare Jugoslavije je bila Istra (takrat še ni bila razdeljena med slovenski in hrvaški del) zelo priljubljen kraj za počitnikovanje predvsem bolj premožnih prebivalcev nekdanje Avstro-Ogrske.
Po drugi svetovni vojni pa so naši rojaki množično kupovali parcele in stanovanja, gradili in si za poletni oddih znali privoščiti dolge počitnice. Če ni šlo drugače, so si prikolice ali večje šotore za celo poletno obdobje postavili na prestižnih legah kampov in družine so si s sorodniki izmenjavale prostore za res poceni dopuste. Hrvati pravijo, da je zdaj pri njih v Istri kar 110 tisoč nepremičnin v slovenski lasti!
Namestitve
Koncept hrvaškega turizma pa se je v zadnjih letih spremenil. Iz velikih, kar neživljenjskih hotelov so se naši južni sosedi preusmerili v smer, kjer je denarja več.
Zrasla je jata manjših hotelov, ki so v samem vrhu turistične ponudbe, gostom nudijo vse (in še več), cenovno pa so navadnim smrtnikom težko dosegljivi. Vendar to ne velja zgolj za Istro, tudi Dalmacija počasi stopa po tej poti in ti novi hoteli so res »greha vredni«!
Hotel Palazzo Rainis – Novi grad
Kempinski Adriatic
Grand hotel Briuni
Roxanich
Meneghetti
Cattunar
San Rocco
Maistra hotel Lone od znotraj
San Canizan
La Grisa
Zanimivo pa je, da v zadnjih letih ni več toliko slovenskih nakupov prav ob morski obali in da se selimo bolj v notranjost. In zakaj ne, saj je notranjost Istre še bolj privlačna in skrivnostna kot gneča ob morju!
Tam je mir, skoraj neokrnjena narava, vse je zeleno, kulinarika je izbrana, vinske kleti so le po nekaj minut stran. Le kdo ne bi šel na počitnice v takšne kraje?
Res je, morja v bližini ni, po pribl. 15 minutah vožnje pa je, so pa skoraj vse lokacije opremljene z notranjimi in zunanjimi bazeni s spajem in wellnessom. Jasno, da destinacije v središču Istre zmagajo.
Pa si oglejmo najprej nekaj novosti in tiste klasike, ki sodijo v to poglavje:
Hotel Palazzo Rainis v Novigradu – www.palazzorainis.com – je preurejena vila znanega beneškega bogataša Rainisa iz sredine 19. stoletja. Po dolgih letih samevanja so se našli »trgovci z novci« ter z odličnimi arhitekti vilo preuredili v majhen butični hotel. Ima vse, kar dober hotel mora imeti – se pravi – zunanji in notranji bazen, wellness in vrhunsko kuhinjo, ki jo vodi svoje čase najboljši hrvaški chef, Tom Gretić. Za primerjavo lahko obiščete še vrhunsko restavracijo Marina, ki je le dobrih sto metrov stran.
Grand hotel Briuni Spa – www.grandhotelbrioni.com – je na celini, v Istri, in ne na legendarnih otoki pri Puli. Je v okviru skandinavske družbe Radisson Collection, kar ga že v osnovi dviguje nad tako ali tako visoko povprečje. Hotel sam ni novogradnja, pač pa je temeljito preurejen na osnovah starega izpred petih desetletij. Ker je tik ob morju, so terasaste plaže na voljo za goste hotela. Tukaj res ničesar ne manjka – sobe so prostorne in vrhunsko opremljene, imajo velik zunanji bazen (50 m) in pol manjši notranji. Spa in wellness je razkošen, sob je kar 227 in zraven je še 16 apartmajev. Ima kar štiri restavracije, od katerih je na vrhu tista z imenom Sophia.
Kempinski Adriatic hotel – www.kempinski.com/en/istria/hotel-adriatic – Prvi in še sedaj najboljši hotel v Istri. Ima fenomenalno lokacijo s pogledom na Piranski zaliv in Portorož, v ozadju je igrišče za golf, lepi bazeni so v ozadju nad lepo urejeno morsko plažo in ima tudi nadstandardno restavracijo. Vse štima, le v vaši denarnici utegne narediti večjo luknjo. Je v lasti srbskega tajkuna Kostića, ki ima tudi portoroški Kempinski in ta možakar zdaj zraven zida nove hotele in apartmaje. Tam naj bi imela novo gostilno tudi Ana Roš.
Roxanich wine & design hotel – www.roxanich.com Ni najnovejša pridobitev, toda vsekakor je atrakcija prenovljena vinska klet. Gospod Mladen Rožanić si je kot eden bolj bogatih Hrvatov, ki živi v Švici, omislil spektakularen hotel ob vznožju slikovitega Motovuna, v katerega je investiral milijone.
Predelal je staro vinsko zadrugo in v kleti postavil impresivno vinsko klet z zelo posebnimi vini, ki utegnejo navdušiti vinske alternativce oz. navdušence naravnih vin, ljubitelje nadstandardne kulinarike in hotelskega luksuza z velikim bazenom in savno vred. Sobe so unikatne in niti dve nista enaki, v restavraciji pa ponujajo odlične jedi.
Epicenter je terasa, ki je omejena z velikim bazenom in lepimi razgledi na zeleno Istro v notranjosti polotoka. Vina so zares zelo posebna, saj je gospod Rožanić skoraj vse, kar pozna sodobni vinski svet, naredil nasprotno in drugače. Recimo; nekatera rdeča vina so že po deset let v lesenih sodih (!?) in po njegovem mnenju je to še premalo.
Stancija Meneghetti – www.meneghetti.hr – je blizu mesteca Bale ob Rovinju in se imenuje po beneškem trgovcu iz konca 17. stoletja, ki je to ozemlje kupil in s svojimi potomci vrsto let tam uspešno deloval. Okrog leta 2000 je posestvo kupil zagrebški odvetnik Miroslav Plišo in kot veliki vinski entuziast začel saditi trte v naravnem amfiteatru blizu prve, osnovne zgradbe s tremi spalnicami in majhno restavracijo. Njegov prvi vinar je bil Aleš Kristančič – Movia, potem pa je štafetno palico prevzel italijanski enolog in etnolog Walter Filiputti, ki je napisal tudi legendarno knjigo Furlanija – Pot okusov.
Zdaj je Meneghetti član prestižne svetovne družine najbolj luksuznih turističnih objektov Relais & Chateaux, sama stancija pa ima zdaj 40 sob in dodajajo še nove vile in velik hotel. Kulinarika je na zvezdni ravni in poleg njihovih vin ponujajo še največje svetovne prestiže.
Wine Residence Cattunar – www.cattunar.net – spet je treba poudariti ekskluzivnost vinskega hotela Cattunar v Novi vasi v bližini Brtonigle, ki je ocenjen s petimi zvezdicami, ima odlične nastanitvene kapacitete, velik bazen in še večje wellness površine.
Sicer pa je Franco Cattunar eden najbolj posebnih vinarjev v Istri, ki je zaslovel z malvazijami, ki so popolnoma naravno pridelane in uspevajo na štirih različnih zemljah, kar je razvidno tudi iz logotipa vinske kleti. Ob vinski degustaciji pri njih lahko natančno primerjate prvo vinsko sorto Istre iz štirih različnih rastišč in malce bolj jasno vam bo, kako različna tla vplivajo na vino.
San Rocco – www.san-rocco.hr – domuje v Brtonigli, mestecu z največ restavracijami in konobami v Istri.
V Brtonigli brez ovir vozi svojo pot, začrtano v obliki malega družinskega hotela pred skoraj dvema desetletjema. Imajo 14 prestižnih sob, prijazen zunanji bazen sredi vrta in lep fittness.
Lastniki hotela so družina Fernetich. Tulio Fernetich je leta 2004 postavil temelje temu hotelu, zdaj pa njegovo pot nadaljuje Teo Fernetich, ki se je učil pri očetu in je bil najprej sommelier, še več znanja pa je pridobil pri spoštovanih italijanskih mojstrih kuhinje.
Maistra – www.maistra.com – pravzaprav gre v tem primeru za veliko hotelsko skupino, ki se je razvila v Rovinju pred petindvajsetimi leti. Zdaj so lastniki množice prestižnih hotelov po celi jadranski obali, ampak njihov epicenter je v Rovinju. Bivši managerji tobačne tovarne Rovinj so od prodaje dobili veliko milijonov in jih zelo pametno investirali v nakupe in gradnjo hotelskih zmogljivosti.
Prvi je bil hotel Monte Mulini (pet zvezdic) z ekskluzivno restavracijo Wine Vault, kjer so že pred mnogimi leti točili svetovne tekoče vinske prestiže, sledil je hotel Eden (štiri zvezdice), Hotel Lone (štiri zvezdice) pa je zaradi unikatnega oblikovanja dobil tudi vrsto nagrad. Spa in wellness deli z Monte Mulinijem in je v času otvoritve veljal za najboljšega na Hrvaškem!
Med drugim vam priporočamo tudi hotel Adriatic (štiri zvezdice) v centru starega Rovinja. Je prenovljen hotel na osnovah starega veličanstva, ki je včasih kraljeval v tem lepem istrskem mestu.
Piko na i pa je naredil Grand Park Hotel Rovinj (pet zvezdic), ki je verjetno zdaj že nekaj let prvi na Hrvaškem – odlične in prostorne sobe; vse s pogledom na morje, veliki odprti bazen na strehi s pogledom na staro mestno jedro Rovinja in dvema restavracijama.
Prva, ki si zasluži vašo pozornost se imenuje Cap Aurea in v njej deluje proslavljeni kuhar z Malte, Jeffrey Vella. Možakar skrbi za visoko raven kulinarike v vseh hotelih skupine Maistra, zato ni nujno, da ga boste ujeli v Rovinju.
San Canzian village & hotel – www.san-canzian.hr – to fantastično lokacijo najdete med Grožnjanom in Bujami. V osnovi je to bila stara, na pol podrta in nenaseljena slikovita kamnita vas, ki jo je arhitekt Siniša Bjelica s svojo ekipo odkupil in oblikoval po svoje – v stilu klasične istrske vasice in vsaka hiška ima po dva luksuzna apartmaja, oblikovana »na staro«.
V sklopu je tudi bazen, zunanji bar in wellness. Kulinarika je seveda zunajserijska, pridelujejo pa tudi svoja olivna olja. V okolici je množica lepih sprehajalnih poti, izposojajo pa tudi kolesa.
La Grisa – www.la-grisa.com. Ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uničujoč potres porušil Furlanijo in tudi precej naših vasi ob meji, so se Italijani domislili nekaj novega – dislocirane hotele. Kaj naj bi to bilo? Zaradi na pol porušenih vasi in mestec so ljudem pomagali odkupovati tisto, kar je bilo še v uporabnem stanju oz. so jim pomagali popraviti tisto, kar se je še dalo uporabiti.
Tako so nastali dislocirani hoteli, kar pomeni, da je v eni, na pol delujoči hiši bila recepcija, ulice pa so bili hotelski hodniki, posamezne sobe v na pol podrtih/obnovljenih hišah pa sobe. Ta recept so uspešno uporabili tudi po drugih krajih in dobri vzori štejejo.
Lastnik hotela in restavracije La Grisa v kraju Bale, Lutvo Murić, je svoje malo gradbeno podjetje uporabil za obnovo starih hiš v Balah in jih je (kolikor je bilo mogoče) odkupil. Tako je od leta 2010 počasi nastajal hotel, razprostrt po velikem delu vasi.
V eni hiši je Murić na novo in po novih standardih uredil tudi notranji bazen, sobe pa so vsaka drugačna. Restavracija v hotelu ni zvezdniška, jedi pa so tradicionalne in okusne. Za ljubitelje drugačnosti in tiste, ki ne bolehate od bližine morja in gneče.
Konobe
Konoba je hrvaški izum. To je oznaka za zelo preprosto gostilno, katere ponudba v glavnem temelji na domačih in avtohtonih jedeh. Glavni vzrok za popularnost tega tipa gostiln pa so njihove – v glavnem – zelo sprejemljive cene. In to je glavni razlog, da jih imamo Slovenci zelo radi.
Saj veste – vsi bi radi dobro in veliko jedli, a za to ne bi preveč plačali. Zato so konobe pri slovenskih obiskovalcih Istre na prvem mestu.
Velikokrat je tudi tako, da prebivalci slovenskega dela Istre pridejo na kosilo ali večerjo na hrvaško stran, se mastijo in polnih trebuhov odidejo domov. Avstrijci in Nemci imajo podobne vzgibe in konobe so zaradi tega množično polne. Tega se Istrani dobro zavedajo in število konob eksponentno raste.
Zdaj jih je v celotni Istri že več kot 60! Najbolj zanimivo pa je, da razen dveh primerkov tovrstnih gostiln na naši strani Istre NI! Nekateri to pojasnjujejo s prevelikimi apetiti lastnikov gostiln, ki v glavnem nudijo prvovrstne morske sestavine in s tem tudi zelo visoke cene, ki prinašajo velik zaslužek.
Mešanje preprostih jedi kmetov iz notranjosti, velikašev in trgovcev italijanskega izvora na obali in jedi preprostih ribičev je sinteza, na kateri sloni sodobna istrska kulinarika.
Pa še nekaj je značilno za Istro, kar ne raste povsod in ima prestižno vrednost – tartufi.
Ker so ob gledanju na tujo kulinarično sceno znali duhovito in kreativno ustvariti združbo vseh zgoraj naštetih elementov, je istrska gastronomija postala vodilna na Hrvaškem. Vendar pozor, pravi Istrani so tisti, ki živijo v notranjosti dežele in tudi njihova tradicionalna kulinarika je drugačna, saj temelji na enolončnicah, doma narejenih testeninah in mesnih jedeh, predvsem divjačini.
Naštejmo nekaj primerov tradicionalnih jedi: fuži so večinoma ročno narejene testenine cevkaste oblike, velikosti od treh do petih centimetrov; pljukanci so fužem podobne testenine, le da so zavite oblike in v sredini niso votli; istrska frtalja je jajčna omleta s sezonskimi in drugimi dodatki (zelišča, šparglji, slanina, pršut, začimbe itn.); istrski pršut je podoben kraškemu, nič dimljen in sušen na burji, je malce bolj suh od kraškega; maneštra (mineštra) je gosta juha iz krompirja, graha/fižola, suhega mesa in sezonske zelenjave; ombolo je meso svinjske zarebrnice brez kosti, ki ga nasolijo, začinijo s poprom in lovorovimi listi ter sušijo na vetru; na kvadratke razrezano testo so posutice, podobne našim blekom; žgvacet so različne vrste mesa (perutnina, govedina, divjačina) v gosti omaki, pravzaprav istrski golaž.
Nekaj zelo nadstandardnih konob, ki smo jih obiskovali zadnja leta in ne pozabite na predhodno rezervacijo:
Konoba Morgan – www.konobamorgan.eu. – domuje nad Brtoniglo in že več kot deset let skušajo nadgraditi tradicionalno istrsko kulinariko, kar jim odlično uspeva. Zaradi globokih žepov nadstandardnih gostov strežejo tudi morske jedi. Rezervacije so priporočene.
Stari podrum – www.staripodrum.info – ena najbolj simpatičnih oštarij v severni Istri. Najdete jih na poti do Momjana oziroma do vinske kleti Kozlović. Kljub letom projekt vodi hudo aktivna Mira Zrnić ob pomoči njenih treh hčera. Kulinarika je tradicionalno istrska, ne moremo pa mimo odličnih biftekov in mesnin, ki so vse spečene na živem ognju. Glavna posebnost gostilne so jedi s tartufi, ki so vedno prvovrstne!
Stari Podrum – lastnica Mira Zrnić
Konoba Nono – www.konoba-nono.com – tudi Nono, ki je v zaledju Umaga, je v družinski lasti družine Prodan. Delujejo šele od leta 2006, a so kmalu splezali v sam vrh najboljših konob. Jedo je stari žar v kaminu prostorne »dnevne sobe«, kjer pečejo večino mesnin, v zadnjih leth pa nudijo tudi ribe.
Konoba Buščina – www.konoba-buscina.hr – je med Umagom in mejnim prehodom Dragonja. Vodi jo šarmantna Fabijana Mijanović s svojim sinom. Te dni praznujejo 30. obletnico delovanja, kar jih uvršča med najstarejše konobe v Istri. Hrana je odlična, domači žar dela 20 ur dnevno, v zadnjem času pa so se posvetili tudi ribam. Imajo tudi bogato vinsko karto.
Buščina – Fabijana Mijanović s sinom
Alla Beccaccia – www.beccaccia.hr – La Beccaccia po italijansko pomeni sloka; manjši ptič, ki pa je izredno okusen. V začetku, pred 15 leti, je gospod Radolović, ki je s konobo tudi začel, te ptiče lovil, jih polnil in ponujal kot veliko specialiteto. Glavni predznak njihovih jedi je avtentičnost in podpis okoliških proizvajalcev. Jasno, na prvem mestu so perfektni okusi divjačine in drugih mesnin, v glavnem pripravljenih izpod peke in na žaru.
Alla Beccachia
Konoba Astarea – www.konoba-astarea.com – je verjetno najbolj oblegana istrska konoba iz legendarne Brtonigle, ki se je med prvimi posvetila tudi ribam. Bivši lastnik Anton Kernjus (med drugim je bil tudi prva hrvaška žrtev covida-19) je že leta 1980 postavil temelje odličnih jedi in avtentičnosti. Njegovo delo nadaljujejo njegova vdova in otroci in še vedno slovijo po dobri hrani.
Astarea – Pokojni Anton Kernjus
Konoba Batelina – www.m.facebook.com/profile.php?id=202005836507281 – ribiška konoba iz ribiške vasice Banjole v južni Istri je bila od nekdaj zelo posebna. Ker so odvisni od tega, kar oče Danilo vsak dan prinese iz morja, so jedi vedno drugačne. Bogata selekcija hladnih predjedi začne pojedino. Glavni arhitekt jedi je njihov sin David Skoko, ki pa je med drugim tudi prvi hrvaški TV kuhar in je redko doma. Namesto njega kuhata mama in sestra. Vsekakor vredno greha!
Batelina in njihov občasni chef David Skoko
Street Food 2 – www.facebook.com/twohr – Danijela Pifar in Bojan Vuković sta prva pionirja istrske gastronomske scene, ki sta z zunajserijskimi jedmi začela pred tridesetimi leti v prvi nadstandardni restavraciji Istre z imenom Valsabbion. Potem sta deset let delala pri Meneghettiju in se zaradi neusmiljenega širjenja hotela in vedno več gostov odmaknila. V rodni Puli sta odprla »mali pajzelj« in se spustila na realna tla. Vsak dan imata odprto med 10. in 16. uro, ter ob sobotah in nedeljah ne delata. Jedilnik prilagajata ulovu ribičev in njunim inspiracijam.
Street Food 2
Na svetu obstaja kar 63 vrst gob, ki so klasificirane kot tuber (latinsko ime za tartuf), vendar je užitnih samo devet od petindvajsetih vrst, ki se nahajajo v Italiji (Piemont – Asti, Emilia-Romagna), Franciji (Provansa) in Istri (tako v hrvaški kot tudi slovenski).
Prerez tartufa
V prodaji so najbolj pogosto štiri vrste. Plemeniti beli tartuf (Tuber magnatum Pico), plemeniti črni tartuf (Tuber melanosporum Vittadini), poletni črni tartuf (Tuber aestivum Vittadini) in zimski črni tartuf (Tuber brumale Vittadini). Načeloma je mogoče dobiti črne tartufe skozi vse leto, vendar sta njihova aromatika in okus dobra le dva, največ tri dni po »ulovu«. Prava premija so beli tartufi, vendar so zelo dragi.
Tartufovska »mafija«. Povsod, kjer so v igri visoki zneski, ki jih gostinci v glavnem dobaviteljem plačujejo »na roko«, so prisotne razne igre in triki. Pazljivi moramo biti na vonjave, kajti močan vonj po tej gomoljiki po navadi priča o dodajanju tako imenovanega tartufovega olja, zaradi česar se vam bo še nekaj ur po obedu hudo spahovalo.
Od natakarja zahtevajte, naj vam po prezentaciji jedi tartufe pokaže, da boste videli, ali je na jedi zares beli tartuf, ki je približno desetkrat dražji od črnega, ki ni tako zelo kakovosten.
Kilogram belega tartufa je lani stal 3000 do 5000 evrov, medtem ko črni tartuf stane že 300 (poletni črni tartuf) do 500 evrov (plemeniti črni tartuf) za kilogram. Je pa res, da so slednji po kakovosti precej slabši od belih, ki so seveda tudi najboljši.
Oljčna olja
Zakaj oljčna in ne olivna, kot jih v Sloveniji zelo pogosto imenujemo?
Sandi in Tedi Chiavalon
Vedeti moramo, da je Istra med obema vojnama pripadla Italiji in veliko priseljencev je bilo Italijanov.
Po vojni so bili glavni svetovalci za sajenje oljk in pridobivanje olj Italijani, ki tako drevesom kot sadežem rečejo oliva. Tako slovenski Istrani radi rečejo: »Gremo na vuoljke« in ne na olive. Sicer pa SSKJ priznava oba izraza kot pravilna.
Sicer je bila od nekdaj cela Dalmacija in tudi Istra znana po olivnih oljih.
Težava je bila v tem, da so Istrani prvi dojeli, da morajo oljke stiskati zelo sveže in da mora biti sveže stisnjeno olje zelene barve. V Dalmaciji pa so počakali, da so oljke padle z dreves in so jih še nekaj časa »macerirali« v morju.
Šele potem so jih stisnili in rezultat je bil za nas (zdaj) precej neužitna olja, saj so bila vsa močno žarka. No, zdaj se je tudi v Dalmaciji to spremenilo in moderna, istrska zelena olja so zavzela trg in z raznih tekmovanj redno prinašajo domov prestižne nagrade. Oljkarji so Istro vsekakor postavili na svetovni zemljevid.
Severnejše lege različnih dreves in sort rezultirajo v močnih in bolj pikantnih aromatikah (sorta istrska belica, deloma tudi buža in štorta), po številu dreves pa prevladujejo italijanske sorte lecchino in pendulino.
V zadnjem času predvsem v hrvaški Istri veliko delajo na ponovnem sajenju stare sorte rošinjole, ki navdušuje s polnimi okusi in zmerno pikantnostjo. Drugače pa je večina olivnih olj, ki jih lahko kupujete, mešanic med italijanskim mehkimi in polnimi sortami ter avtohtonimi, bolj aromatičnimi in pikantnimi.
Eden od »pozdravov iz kuhinje« v Istri so tudi razna olivna olja, ki vam jih ponudijo s svežim kruhom in na ta način lahko spoznavate tudi to njihovo bogastvo.
Nekaj olj, ki jih boste našli skoraj povsod in so res odlična:
Chiavalon – www.chiavalon.hr – ko je Sandi Chavalion s svojim bratom pred petnajstimi leti v centru Vodnjana v stari družinski hiši postavil torklo za mletje oljk in pridobivanje olja, si ni mislil, da bo zadeva tako zelo uspešna. Zdaj je odprl novo in prostorno stavbo na obronkih Vodnjana, kjer imajo zdaj vso predelavo in degustacijski prostor pod eno streho. Čeprav so njihova olivna olja male mojstrovine, so temu primerno tudi cenovno ovrednotene: Gostov, predvsem tujcev, ne manjka.
Mate – www.mateoliveoil.com – ustanovitelj in lastnik tega posestva, Mate Vekić, je to osnoval pri svojih 75 letih, kar priča o njegovi energiji. Velik del življenja je preživel v Toskani, kjer je spoznal, kaj so dobra olivna olja. Začel je z njemu poznanimi italijanskimi sortami, potem pa jim je začel dodajati še tradicionalne istrske sorte.
Mate
Ipša – www.ipsa-maslinovaulja.com/maslinova-ulja – družina iz kraja Ipši je s produkcijo olivnih olj začela pred dvajsetimi leti, v zadnjih časih pa pridelujejo tudi odlična vina, pri katerih jim svetuje slovenski enolog Matjaž Lemut (vina Tilia). Zaradi visoke nadmorske višine posestva in vinogradov so olja precej bolj aromatična in tudi zaradi tega zmagujejo na raznih tekmovanjih med oljkarji po vsem svetu.
Ipša
Monte Rosso – www.monterossoistra.com – čudoviti »križanec« med slovenskim kapitalom in lastništvom, hrvaško zemljo in italijanskim (zamejskim) vinogradništvom je to posestvo v petnajstih letih izstrelil v sam vrh. Prvi produkti posestva so seveda vina (malvazije in nerone), imajo pa tudi veliko odličnih olivnih olj, ki kot za šalo pobirajo nagrade na velikih tekmovanjih.
Monterosso-olje; Davor Dubokovič in Uroš Gorjanc
Oleum viride Belić – www.oleabb.hr – gre za edino nadstandardno olivno olje iz vzhodne Istre, saj ima družina Belić, ki stoji za tem oljem, glavni štab blizu kraja Rabac. Podobno, kot sta se projekta lotila brata Chiavalon, tudi Belićevi svoja olja znajo odlično kombinirati z jedmi. Še več – pridelujejo kar 14 različnih tipov olj, ki so spravljena v steklenicah odličnega dizajna Ksenije Jurinec. Večina sort, ki jih pridelujejo, je italijanskih.
Oleum virde Belič
Restavracije
Od vseh hrvaških območij je v Istri največ nadstandardnih restavracij, ki več kot navdušujejo.
Ne nazadnje – rovinjski Monte je bil prvi, ki je pri naših sosedih že pred nekaj leti dobil eno Michelinovo zvezdico.
Skoraj vsi chefi so se učili pri italijanskih ali francoskih mojstrih in ta znanja zelo domiselno prenesli v domačo kulinariko. Degustacijski meniji po višjih cenah zmagujejo in so v večini primerov tudi največkrat na mizah. Imajo tudi zelo dobre sommelire, ki znajo vina lepo prilagajati jedem.
Monte – www.monte.hr – ta rovinjska restavracija ima še eno zvezdico in lastnika, Danijel Đekić in njegova nizozemska žena, Tjitske Đekić – Brusse to zgodbo uspešno peljeta naprej. Njihov odpiralni čas je zelo poseben, saj je zaprta od novembra do velike noči, drugače pa deluje šele ob večernih urah. Jedi seveda temeljijo na jadranskih draguljih in precej omembe vrednih cenah. Ker se zavedata, da pol leta počitnic v letu dni ni najboljše za njiju, planirata odprtje nove restavracije z manj zahtevno kuhinjo.
Monte – zakonca Dekić sta dobila
prvo Michelinko na Hrvaškem
Agli Amici – www.maistra.com/grand-park-hotel-rovinj/sub/agli-amici-rovinj – druga Michelinova zvezdica za Rovinj, ki pa je nastala povsem drugače.
Prvi Agli Amici domuje v okolici Udin in tam sta si brat in sestra, Emmanuelle in Michela Scarello priborila dve Michelinovi zvezdici in zdaj se jima nasmiha tretja. Ker pa ne mirujeta, sta se z vodstvom hotelske skupine Maistra dogovorila za najem restavracije pod njihovim hotelom Grand Park tik ob morju.
Emmanuelle sicer ne kuha vsak dan, saj ima zelo dobro natrenirane sous – chefe, ki pripravljajo odlične jedi. Zaradi perfektne odličnosti so restavraciji Michelinovi inšpektorji takoj po prvem letu delovanja podelili eno zvezdico.
Agli Amici v Rovinju – Emmanuelle in Michella Scarello
Pergola – www.pergola.com.hr – naslednji istrski kandidat za Michelinovo zvezdico. Fabricijo Vežmauer s svojo ženo deluje v Zambratiji, kraju ob obali, ki je najbližji Sloveniji. Je perfekcionist, ki pazi na vse – tudi najmanjše podrobnosti, kar dela vse njegove krožnike velike. Veliki mojster vrhunske kulinarike!
Pergola – zakonca Vežnauer
Restoran Marina – www.marinarestaurant.eu – ženski ekvivalent Vežnauerju v Istri je Marina Gaši s svojo restavracijo, ki je tik ob hotelu Nautika, ta pa je v novigraški marini. Jedi so unikatne, še boljše pa so izvrstne kombinacije z vini iz vse Hrvaške, ki jih pripravlja verjetno najboljši sommelier Istre, njen partner Davor Buršić.
Marina
Damir i Ornella – www.damir-ornela.com – verjetno največja ribja ekstravaganca v Istri je v samem centu Novigrada, kjer že petindvajset let pripravljajo odlične – v glavnem – surove morske dobrote. Več podrobnosti lahko preberete v tokratni rubrki Radosti za dobrojedce.
Damir i Ornella z Matejo, predstavnico nove generacije
Badi – www.restaurant-badi.com – eden od najbolj prijaznih (tudi za vaše denarnice) lokalov v Istri. Imajo sicer množico odličij (Gault&Millaru – 14 točk, Michelinov krožnik, Falstaff – dve vilici in Dolce Vita – 5 zvezdic), ki pa jih vedno upravičijo. Gre za skoraj trideset let staro gostilno družine Badurina (od tu ime Badi), ki jo zdaj vodi sin Ivan, ki je eden najboljših hrvaških sommelirev. Fino!
Badi
Restoran Spinnaker – www.restaurantspinnaker.com – Poreč do prihoda te restavracije ni slovel kot neka posebna gastronomska destinacija, Spinnaker pa je vse postavil na glavo. Ne samo, da tukaj kreirajo odlične spoje med jedmi in vini, dodali so še spoj med vini, hrano in odličnimi olivnimi olji hrvaške Istre, ki so med najboljšimi na svetu! Čisti užitek!
Spinnaker
Konoba Čok – www.eistra.info/riblji-restoran-cok – čeprav se gostilna imenuje konoba, je pravzaprav dobra gostilna, ovenčana z Michelinovim krožnikom. Tam deluje družina Jugovec že več kot trideset let in zdaj je čas, ko mlajši rod (sin in kuhar Vili) prevzema štafetno palico. Odlične ribe in morske poslastice na klasičen način!
Čok
Restaurant Milan – www.milan1967.hr – ko je lastnik Veljko Matić iz Pule pred štirimi desetletji začel z gostinstvom, si ni mislil, da mu bo zadeva tako lepo uspela. Skrbna priprava v glavnem ribjih jedi je privabljala vedno nove in nove goste. Matić je uspeh restavracije, ki je blizu kampa Stoja, nadgradil z luksuznim hotelom istega imena. Ker je restavracija tik ob morju, slovijo po ribjih jedeh. Dve izjemno okusni posebnosti sta lazanja z jastogom in grdobina (morska žaba) s polento. Na vinski karti je 150 različnih vin.
Milan
Anna’s Garden – www.annas-garden.com Še eni Slovenci v Istri! Marko Gorela, bivši chef v portoroških hotelih LifeClass je svojo novo priložnost našel pod prelepim svetilnikom v Savudriji. Jasno – gostilna ima močan morski predznak, ampak tudi vse atribute inventivne kreativne kuhinje. Lepo presenečenje, ni kaj!
Seveda je v Istri še kar precej odličnih restavracij, ki so nekatere ovenčane z Michelinovimi zvezdicami, vendar so v drugi, reški županiji – se pravi na vzhodnem delu Istre – Nebo na Rjeki – ena zvezdica, Draga di Lovrana – ena zvezdica, vedno odlični Plavi podrum v Voloskem, Navis v Opatiji in še bi lahko naštevali.
Vina in vinske kleti
Zadnjič sem prebral, da imamo na naši obali brez dvoma najboljše malvazije. Podpisan je bil urednik enega od slovenskih vinskih portalov, ki bi o teh stvarh moral vedeti veliko.
Pa očitno ne ve – oziroma našim vinarjem daje potuho. Naši južni sosedi so tukaj nekaj dolžin čolna pred našimi…
Kozlović – www.kozlovic.hr Čeprav nekateri še vedno dvomijo, je Gianfranco prvi. Ne samo zato, ker prav vseh 150.000 steklenic razproda, ampak njegova klasična malvazija je še vedno sinonim za odličnost. Ob novi kleti ima še dodelano službo z izvrstnimi promotorji, ki res obvladajo svoj posel.
Gianfranco Kozlović
Matošević – www.matosevic.com Eden od prvih, ki je še zdaj legenda. Tudi on nima težav s prodajo vin, v prostem času pa teče maratone. Njegovi prvi vina sta brez dvoma obe Grimaldi (ima vinograda), tako rdeča kot bela.
Ivica Matošević
Coronica – www.coronica.eu Moreno Coronica je še eden od prvih velikih treh. Njegovi terani in predvsem malvazije z malce več telesa so zmagovalci v teh kategorijah in je zelo popularen tudi pri nas.
Moreno Coronica
Cattunar – www.cattunar.hr Franco Cattunar je velik posebnež in se je prvi v Istri zavedel, da so tla zelo pomembna za kvaliteto vin. Ker ima malvazijo posajeno na veh štirih različnih tleh (bela, rdeča, rjava in siva tla), je ob sodelovanju s fakulteto v Poreču za vsaka tla vzgojol svoje kvasovke, ki rezultirajo v štirih zelo različnih malvazijah. Nad vinarijo je odličen vinski hotel.
Cattunar vina in izbor vin iz štirih različnih tal
DeGrassi – www.degrassi.hr Moreno DeGrassi je tudi eden od prvih. V Savudriji, kjer domuje, je poleg klasičnih istrskih sort pričel saditi „vse živo“ in kar je najbolj presenetljivo, vkoraj vse mu odlično uspeva. Ima več kot briljanten viogner, ki je sicer bela sorta iz doline reke Rhone v Franciji.
Moreno De Grassi
Kabola – www.kabola.hr Zgodba, ki jo je spisal Marino Markežič, otrok vinogradov blizu Momjana, je edinstvena. Po letih dela v vinogradih svojih staršev, je odšel in v bližini odprl uspešno gostilno. Kmalu pa je ugotovil, da vina, ki jih kupuje, niso dovolj dobra, zato je prevzel družinsko vinarijo in se sam vrgel v vinarstvo. Bil je prvi v Istri, ki je pričel uporabljati gruzinske amfore in posvetil se je biodinamiki.
Kabola
Clai – www.clai.hr Giorgio Clai ima podobno zgodbo kot Markežič. Začel je kot gostinec v Trstu in ko mu je mama zapustila nekaj odličnih vinogradov v Istri, je restavracijo prodal in se preselil v vas Brajki blizu Buj. Njegova vina so bila od začetka precej posebna (alkoholna), v zadnjih letih pa se je posvetil biodinamiki. Njegovo prvi vino je malvazija Sv. Jakov, ki je prava mojstrovina.
Giorgio Clai
Meneghetti – www.meneghetti.hr Verjetno izvozno najbolj uspešna klet v Istri. Njihov prvi vinar je bil Aleš Kristančič – Movia, potem pa je štafetno palico prevzel italijanski enolog in etnolog Walter Filiputti, ki je napisal tudi legendarno knjigo Furlanija – Pot okusov. Vina so lepa, elebantna in kar kličejo po pitju. Pred kratkim so odprli tudi novo klet in preizkuševalnico vin. Super!
Meneghetti – ustanovitelj in lastnik Miro Plišo
Monte Rosso – www.monterossoistra.com Tako kot je znana pri oljčnih oljih, je ta blagovna znamka še močnejša pri vinih. Edinstven slovensko (kapital in managment), hrvaški (vinogradi) in italijanski (vinar – zamejec Edi Kante) projekt vsako leto niza uspehe in navdušuje. Malvazije so odlične, da o rdečem vinu (Nerone; narejen je iz trte južne Italije – Montalcino di Abruzzo) ne govorimo, ker je vino odlično in enkratno!
Monterosso
Radovan – www.vinaradovan.com To je eden izmed novejših pridelovalcev, ki popolnoma šarmira s svojo hruškasto malvazijo in refoškom (!?) – ne teranom! Ta refošk je sorta »penducolo rosso« – rdeči pecelj, ki sicer raste na italijanskem Krasu in ima manj kislin in taninov. Ima odličen cabernet sauvignon, ki lahko služi kot vzor vsem, ki se lotevajo te sorte. Prideluje tudi omejeno količino zunajserijskega staranega sauvignona, ki navduši po nekaj minutah vrtenja v kozarcu. Kmetijo najdete v vasici Radovani, kjer vas bosta Franko in njegova Danijela lepo sprejela.
Radovan
Damjanić – www.damjanic.eu Ivan Damjanić je predstavnik nove generacije istrskih vinarjev. Je šolan enolog in je staro družinsko tradicijo postavil na novo raven. Vedeti je treba, da so njegovi predniki leta 1928 na mednarodnem ocenjevanju v Parizu za (verjetno) teran dobili zlato medaljo.
Ivan Damjanić
Navdušuje z dvema malvazijama – s slastno in svežo ter posebno, ki jo stara v akacijevih sodih. Akacije je notri samo za začimbo in to se lepo poveže z aromatiko malvazije. Okus in vonj sta zeliščno genialna in mislim, da ni treba poudarjati, da jo je zelo malo in kar kopni.
Pa še presenečenje – prideluje tudi modro frankinjo, ki jo tukaj imenujejo borgonja (v Istri je samo pet vinarjev, ki gojijo to sorto) in preseneti s svojo polno drugačnostjo. No, nekateri trdijo, da je istrska borgonja gamay na rdeči zemlji. Ivana in njegovo klet najdete v Fuškolinu, v poreškem zaledju.
Rossi – www.vinarossi.com Beseda staro tukaj dobi nov pomen. Vinarno zdaj vodi peta generacija. Pred hišo stoji več kot 150 let stara murva in nekateri njihovi vinogradi so stari do 130 let. Imajo 13 ha vinogradov in pridelajo več kot 100.000 steklenic vina in 15.000 steklenic žganih pijač.
Rossi
Nekaj grozdja dokupijo, saj jim vina hitro zmanjka. S preciznim vinarjenjem namreč dosežejo vrhunsko kakovost in vina hitro prodajo. Piko na »i« doda njihov izbor žganih pijač, ki se uvrščajo v sam evropski vrh, saj jih na hrvaškem trgu (razen v izbranih hotelih in restavracijah) skorajda ni.
Zanimivo je, da so vse žganjice štirikrat destilirane in so zelo mehke. So tudi prvi, ki so se pri naših južnih sosedih lotili produkcije gina. Sestavljen je iz 24 začimb in zelišč, destilirali pa so ga kar osemkrat.
Njihov novi produkt so enogastronomske degustacije, kjer vam ob vsakem vinu ponudijo sezonsko lokalno kulinarično posebnost. Domujejo v vasici Bajkini ob Vižinadi, tik nad vinarno Franca Armana.
Dobravac – www.villa-dobravac.com Mali vinar z zelo ekskluzivnimi vini. Družina je bila nekaj generacij zelo zavezana pridelovanju zelenjave – imajo verjetno najboljše paradižnike daleč naokrog.
Damir Dobravac
Ko je na tržišče prišel Konzum, je s svojimi izsiljevalskimi cenami dosegel, da se je družina iz zelenjavarstva preusmerila v vinarstvo, pri čemer so postali zelo uspešni. Damir Dobravac in njegova dva enologa so naredili serijo izvrstnih vin, od katerih bi po naših ocenjevanih obe malvaziji skočili na 90 točk in više.
Značilnost njegove zrele linije je tudi dejstvo, da maceracije trajajo po tri dni in to napiše tudi na etiketo. Je pa res, da se to dogaja pri nizkih temperaturah, da kvasovke ne „zbezljajo“ in v vino ne prinesejo neželenih arom in okusov. V času uspešnega delovanja so svoje domovanje nadgradili v prijetno vilo, ki jo oddajajo gostom. Kosil in večerij ne strežejo.
Ipša – www.ipsa-maslinovaulja.com do nedavnega je bila ta blagovna znamka ena od najboljših za oljčna olja v Istri. Čeprav so v časih, preden se je Claudio začel ukvarjati izključno z olji, tudi gojili trte, to nekako zanemarili. Sin Ivan pa je staro željo, ki je v njem tlela že od otroških let, obudil in zdaj že tretje leto pridelujejo izjemna vina; z malvazijo v glavni vlogi.
Ipša – od oljarjev do vinarjev
Njihov konzultant je naš Matjaž Lemut (vina Tilia), ki je hitro ocenil potencial vin družine Ipša in jim dal mogočen prstni odtis.
Tudi ta vina zorijo na avtohtonih kvasovkah pri nižjih temperaturah in čez čas (v začetku so vina reduktivna) se odprejo in potrpežljive pivce nagradijo z razkošjem vonjev in okusov. Degustacijo olj in vin smo opravili v njihovi trgovini v filmski vasici Oprtalj nekaj kilometrov od domačije.
Tomaz – www.vina-tomaz.hr Lahko rečem, da sem razvoj vinarne ob vznožju Motovuna nehote spremljal zadnje desetletje, odkar je Claudio Tomaz začel resno delovati v vinskem poslu. Bivši mesar je preskočil med trte, ki jih je gojil že njegov ded in je eden redkih, ki pravi, da ne potrebuje nobene strokovne pomoči.
Tomaž
Zato so bila njegova vina izpred desetletja zelo oksidativna in nestabilna, zdaj pa so skorajda brez napak. Odlikuje jih močna in skoraj prečista sadna nota, medtem ko je malvazija Sesto Senso odličen primerek maceriranega belega vina, ki bo trajal še vsaj deset let.
Legovina – www.croatianwine.eu/legovina družina Legović (ime vinske kleti je Legovina) iz vasice Kaštelir in so skoraj sosedje legendarnega Giorgia Claia. Tako oče Valter kot sin Marko sta oba enologa in dobro vesta, kako se tem rečem streže.
Legovina – oče in sin
Valter je dolga leta delal v kleti Agrolaguna v Poreču, ob prevzemu kleti s strani Agrokorja pa se je edini zoperstavil Todorićevi izkoriščevalski politiki in zapustil matično podjetje. Ne sodijo med velike pridelovalce (letno pridelajo okrog 40.000 steklenic), njihov najboljši izdelek pa je starana malvazija, ki je mešanica sveže, deloma barikirane in macerirane.
Vino je perfektno, z bogato aromatiko in telesom, z lepo kislino in dolgim pookusom. Imajo tudi dobra rdeča vina, med katerimi prednjačita merlot in cabernet franc.
Benvenutti – www.benvenutivina.com – Oče in dva brata v bližini Motovna pridelujejo posebna, bolj strukturna vina, ki navdušujejo svet. V glavnem jih starajo v novih barikih in tako dobijo elegantno večplastnost. Odlična je tudi njihova sladka malvazija, pridelana na način passito.
Coquelicot – www.coquelicotwines.com Čeprav delujeta že kar nekaj let, je francoski zakonski par iz Gračišča, Domaine Coquelicot (prev.: Mak) – bivša epidemiologinja gospa Jacqueline Marovac (rojena na Reki) in njen mož, bivši kardiolog Olivier Ertzbischoff – osnoval to posestvo in začel pridelovati vina po vzoru burgundskih vin! Vina so vrhunska, čeprav Istrska tla v glavnem »ne podpirajo« takšnih vin.
Coquelicot
Ocene restavracij sledijo na naslednji straneh, še najbolj pa je šokantna kombinatorika, ki so jo izvedli Hotel Grand Park iz Rovinja in italijanska restavracija Agli Amici iz okolice Udin, ki do konca septembra tam gostuje in navdušuje s svojima dvema Michelinovima zvezdicama. Matično hišo namreč prenavljajo in poleti so združili dopust in delo »v tujini«!
Preverjene gostilne, kot je recimo Stari podrum v Momjanu, so še vedno center odličnih tartufarskih jedi, ki jih Mira in njene štiri hčere ponujajo po zmernih cenah in kar je najbolj pomembno – brez dodajanja tartufovega olja!
Pri vinarjih je treba omeniti več kot odličen novi super-teran Santa Lucia Francka Kozlovića 2018. Že vzorci iz sodov več kot navdušujejo, kaj pa bo, potem ko bo vino v steklenici, si pa niti ne upam predstavljati. Zato lahko intervju in predstavitev te kleti in vin preberete v septembrski številki naše revije.
Na jugu Istre pa vztrajno leze proti vrhu Ribarska koliba, ki je vse prej kot koliba. Pod ruskim lastnikom, ki je precej investiral, je restavracija pod vodstvom Italijana in mednarodne kuharske ekipe hudo solidna! Zraven je zrasel tudi novi, luksuzni hotel, ki nudi poglede v marino in na južno morje Istre.
Vsekakor – vredno obiska, s centrom v centralni Istri, kjer je mali raj!
Istra je bila vedno nekaj posebnega.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Tomaž Sršen, Aleš Fevžer, Katja Groleger in arhivi
