Nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi v svetu vina, je, da so zares vrhunsko kapljico pridelali dobri in pošteni ljudje. Točno tako bi lahko opisal Janka Kobala in njegovo pot vinarja. Večkrat poudarim, da se v kozarcu odražata osebnost ter značaj človeka, ki je to vino pridelal. V tokratnih steklenicah in portretirancu pride moja trditev še toliko bolj do izraza. Vabim vas, da skupaj spoznamo in doživimo obe plati.
Dovolj je bil le en sam požirek
Povsem slučajno mi je v roke prišla steklenica sivega pinota vinarstva Kobal. Še isti dan sem steklenico odprl in jo ponudil gostom, ki so prišli na obisk. Vsi smo se takoj strinjali, da gre za res čudovito vsebino. Steklenica je bila v hipu prazna. Sam sem že po prvem požirku vedel, da se zgodba ne bo zaključila zgolj pri tej flaški. Le nekaj dni kasneje sem že bil v Trnovcu nad Sevnico, kjer sem obiskal vinarstvo Kobal. Ja, večkrat je dovolj zgolj požirek vina, da se v tebi nekaj zgane, nekaj premakne. Večkrat je dovolj zgolj en sam požirek, ki je tako intenziven, da zmore ogromno novih spoznanj, prijateljstev, pogledov na svet okoli sebe. Večkrat je dovolj zgolj en sam požirek, da pove več kot tisoč besed.
Janko Kobal
Pisalo se je leto 1931, ko so predniki Janka Kobala prišli v te kraje iz Vipavske doline. Stari oče je bil s Planine, stara mama pa iz Erzelja. Ker je bil nono pravi, zaveden Slovenec, član revolucionarne organizacije Tigr, je moral zapustiti svoj domači kraj in si poiskati nov dom, ki ga je našel v bližini Sevnice. V Trnovcu so se preživljati tako, da so delali tisto, kar so pač znali. Gojili so vinsko trto in radič ter prodajali svoje pridelke delavcem v bližnjih tovarnah. Z vinogradništvom je nadaljeval tudi oče, Janko pa je sedaj tretja generacija Kobalov, ki se v tem delu Slovenije ukvarja s plemenito dejavnostjo. Zanimivo je, da je vsem dobro znan Bojan Kobal, brat tokratnega portretiranca Janka Kobala. Bojan je takoj po študiju zapustil domači kraj in na pobudo ter posredovanje profesorja Mojmirja Wondre prevzel delo enologa v Ptujski kleti. Skupaj s svojimi sodelavci je ustvaril priznano znamko Pullus in potegnil klet iz viharnega obdobja na jasno vinsko sceno. Že nekaj let ima svojo blagovno znamko Kobal Wines z vinoteko na Ptuju in vinogradi v osrčju Haloz.
Na južnih obronkih Bohorja, v bizeljsko-sremiškem okolišu vinorodne dežele Posavje naš Janko obdeluje nekaj več kot dva hektarja vinogradov. Kakšnih 400 metrov nad morjem imajo na tem delu zelo malo padavin, ves čas po malem pihlja, tako da nimajo velikih problemov z boleznimi. Grozdje potrgajo ob polni zrelosti šele oktobra, nikoli prej. Absolutno dominanco med sortami zavzemata modra frankinja in sivi pinot. Ti dve sorti sta se izkazali kot najbolj primerni za malce težjo, ilovnato peščeno zemljo, na kateri so zasajeni vinogradi. Vse lege so usmerjene na jug in jugozahod, saj tako sivemu pinotu kot modri frankinji prija, da ju boža in razvaja popoldansko sonce. Poleg teh dveh sort pa imajo zgolj za vzorec še nekaj laškega rizlinga in zelenega silvanca, ki ju dodajajo v njihovo belo zvrst. Pazijo na obremenitev samih trt. Na trsu nimajo več kot kilogram grozdja oz. približno eno steklenico vina na trto. Na leto napolnijo do 10 tisoč steklenic vina, pač odvisno od letine. Gre za zares butično pridelavo v dobesednem pomenu besede. Svoja vina prodajajo v Sloveniji gostilnam in restavracijam ter po domovih.
Na posestvu se predano posvečata vinogradništvu in vinarstvu tako Janko Kobal kot njegova žena Andreja. Zanimivo je, da imata oba redni službi, praktično ves svoj prosti čas pa preživita med svojimi trtami. Zgodba lepo uspeva predvsem zaradi njunega entuziazma ter predanosti domači zemlji. Potrdita mi, da gre pri vinarstvu za enega najlepših poslov, ki jih lahko opravlja človek. Vino nam vedno daje iztočnice za pogovore in spoznavanje novih krajev in novih ljudi. Skozi vino se pletejo nova poznanstva in prijateljstva. Najbolj žlahtna pijača na svetu ima to magično moč, da združuje. Veliko zanimanja za plemenito poslanstvo pa kaže tudi starejša hči Eva Zala. Pri svojih enaindvajsetih letih ob pripravah na doktoriranje prava že ima opravljeno drugo stopnjo tečaja WSET. Samo vprašanje časa je, kdaj bo skupaj z mamo prinesla domov diplomo tudi o opravljenem tečaju tretje stopnje. Njena naloga je za zdaj predvsem pomoč na raznih sejmih in pri promociji njihovih vin. Ker ima moški del kreativne družine do upokojitve zgolj še dve leti, lahko takrat pričakujemo še večjo angažiranost in vpetost v vinski posel. Pa daleč od tega, da bi Janko sedaj svojo strast jemal z levo roko. Gre za zelo natančnega in redoljubnega človeka, vsa njihova vina morajo stati in pokazati ne samo kakovost, ampak vrhunskost. Trenutno opravljajo še zaključna dela pri izgradnji degustacijske sobe, v kateri bodo lahko gostje v miru in prijetnem okolju okušali njihova vina. Samo po sebi pa je verjetno tako ali tako povsem samoumevno, da se v vinogradih in v kleti praktično ves čas nekaj dogaja, dograjuje, nadgrajuje, izboljšuje … Le sortnega nabora pri njih ne bodo širili. Družina skoraj ves svoj dopust preživi v različnih vinskih regijah po Evropi. Praktično vsepovsod drugod imajo eno paradno sorto in še kakšno sorto ali dve, pa nič več. Tako so se odločili tudi pri Kobalovih. Vso svojo energijo in znanje vlagajo v svoji že omenjeni sorti. Prepričan sem, da gre za zelo dobro prakso, o kateri bi morali zelo premisliti tudi drugi slovenski vinarji. Tako je pa še vedno na naši vinski sceni praksa, da se posamezen vinar ubada z deset in več sortami, od katerih pa nobene ne kroti in ne obvlada dovolj dobro.
Od besed k vinom
Vsekakor pa pri Kobalovih odlično krotijo in obvladajo tistih nekaj sort, ki jih imajo v svojem naboru. Ker gojijo tako malo, imajo posledično tudi malo različnih etiket. Vendar spet, prav vsaka etiketa, prav vsaka steklenica stoji in je pridelana brez pomanjkljivosti ali celo napak. Že ob prvem njihovem sodelovanju na katerem izmed vinskih ocenjevanj so se o tem prepričali tudi sami. Pisalo se je leto 2010, ko so na AWC Vienna za modro frankinjo 2006 prejeli srebrno medaljo. To priznanje jim je dalo še večji zagon za nadaljnje delo in potrdilo, da hodijo po pravi poti.
Na posestvu sem degustiral praktično vsa njihova vina. Najprej se je v kozarcu znašla osnova laškega rizlinga za njihove penine. Prijetna, pitna, sočna, lepo pridelana aperitivna penina. Nadaljevali smo z belo zvrstjo laškega rizlinga, zelenega silvanca in sivega pinota. Podobno kot penina je tudi bela zvrst namenjena predvsem lahkotnemu, brezskrbnemu uživanju. Urejeno belo vino, ki igra na svežino in poželjivost sadnega napoja.
Nato sem doživel napad njihovih dveh glavnih sort, sivega pinota in modre frankinje. Pri obeh imajo dve liniji, svežo in zorjeno. Zorjena linija pride na trg zgolj takrat, ko se predvsem v vinogradu, v naravi vse poklopi. Ob tovrstni priložnosti si sivi pinot zasluži ime Sveti Jurij, modra frankinja pa ime Luna. Pri klasičnem sivem pinotu letnika 2019 so želeli doseči predvsem sortnost tako pri barvi kot v vonju in v okusu. Gre za zares lep, klasičen primer te sorte, ki nagovori pivca z vsem prej omenjenim. Poleg tega je vino tudi dovolj polno in bogato, da nam nudi snov za razmišljanje in željo po novem kozarcu. Znova sem lahko okusil tisto, zaradi česar sem sploh prišel na obisk in zaradi česar je sploh nastal ta članek. To je sivi pinot Sv. Jurij 2015. Sam bi ga postavil na prvo stopnico v kategoriji t. i. oranžnih vin. Tudi Janko mi je priznal, da je želel pridelati tip oranžnega vina brez hlapnih kislin in drugih marsikomu neželenih ter motečih zaznav pri tem stilu. Jantarna barva z vonji po vanilji, maslu, suhi marelici in pomaranči. V ustih je srednjega telesa, zrelih kislin, malce trpko, z izraženimi, vendar lepo ukročenimi tanini. Z mehko teksturo, ekstraktno in dobesedno okusno po kavnih in karamelnih bombonih. S tem vinom bo lahko marsikdo naredil prvi korak v svet omamnih maceratov. Odlično!
Če je Sveti Jurij 2015 namenjen širokemu krogu ljudi, pa je za moj okus letnik 2017, ki ga bom podrobneje opisal v naslednjem poglavju, še bolj izpiljen in osredotočen ter predvsem za poznavalce. V naslednjem delu se bom podrobneje posvetil tudi modri frankinji Luna 2016. Do sedaj se je za to sorto zgolj letnik 2016 izkazal za dovolj dobrega, da so šli v tovrsten izziv. V klasični, sveži liniji pa sem okusil modre frankinje letnika 2016, 2017 in 2018. V tej liniji želijo skozi letnike držati predvsem konstanto, določeno kakovost brez prevelikih nihanj. Te modre frankinje so imele pravšnje razmerje med sočnostjo in pitnostjo na eni strani ter telesom in polnostjo na drugi strani. Vse tri tehnično brezhibno urejene, skladne, za takojšnje uživanje, z nekajletnim potencialom za zorenje.
Kot eden izmed prvih pa sem imel priložnost okusiti tudi alkoholizirano vino. Modri frankinji letnika 2006 so vrenje ustavili z dodanim alkoholom, nato pa so jo dolga, dolga leta zoreli v lesenih barik sodčkih. Po vsej verjetnosti se bo ta posebnost imenovala 1931 v spomin na leto, ko so predniki prišli iz Vipavske doline in pognali nove korenine v Trnovcu nad Sevnico. Ob tej esenci narave se mi je čas dobesedno ustavil, za nekaj trenutkov sem se preselil v vzporedne svetove. Še bolj kot v ustih, pa me je 1931 prepričal takrat, ko sem že davno opravil zadnji požirek. Še dolgo, dolgo zatem se mi je ta alkoholizirana modra frankinja vračala v usta in v mojo podzavest ter mi vsakič znova šepetala prijetne misli. Izjemno! Priskrbite si ta dar narave, ko bo na voljo, kajti pollitrskih stekleničk ne bo dovolj za vse.
Sveti Jurij in Luna
Najprej se bom obširneje posvetil sivemu pinotu letnika 2017, ki sliši na ime Sveti Jurij. Ime je dobil po bližnji cerkvi iz 15. stoletja. Če je modra frankinja od nekdaj pri njihovi hiši, pa je za sedanjega gospodarja sivi pinot predvsem izzivalna sorta, ki dopušča obilo kreativnosti. Po klasični štiridnevni maceraciji je del vina zorelo na drožeh v lesenem sodu, drug del pa v inoks cisterni zaradi ohranjanja kislin. Ob stekleničenju je bilo združeno in pred prihodom na trg opravilo zorenje še v sami steklenici. Vino je nekje med globoko, zlatorumeno barvo in barvo jantarja. Izjemno fino in precizno že v nosu. Navdušijo note, ki spomnijo na zelišča, posušene rože, med, zrelo rumeno sadje. V ustih takoj prepriča uravnoteženost in oljnata tekstura. Eleganca, finesa, izjemen fokus napovedo, da gre za stil vina, ki bo navdušil največje poznavalce. Če je Sv. Jurij 2015 nagovarjal zelo širok krog ljudi, se bodo ob letniku 2017 muzali in predli največji ljubitelji ter hedonisti. Vsega je ravno prav. Ravno prav je pikantno, ravno prav je taninskega oprijema, ravno prav je telesa, ravno prav je kislinske hrbtenice. Ko se vse te zaznave in spojine med seboj povežejo, dobimo popolnoma zaokrožen krog. Vse je v čudovitem ravnovesju, sozvočju, nič ne sili iz samega vina. Vsekakor bomo steklenico odprli ob zares širokem spektru najboljših jedi. Ta sivi pinot zmore veliko, zares veliko, na nas pa je, s čim vse ga bomo kombinirali. Gre za enega izmed najboljših slovenskih predstavnikov te sorte na slovenski vinski sceni. Izjemno!
Povsem za konec pa še modra frankinja Luna 2016. Ime je dobila po podobi boginje, ki so jo našli v bližnjem arheološkem najdišču na Ajdovskem gradcu, kjer je bila starokrščanska naselbina. Maceracija je potekala 20 dni. Vino je dve leti zorelo v 600-litrskih lesenih sodih, nato pa še naslednji dve leti v steklenicah. Srednje intenzivne barve rubina. Najprej doživimo napad zemeljskih vonjev, podrasti, dima, nato si do našega nosu izborijo svoj prostor še note zrelih višenj in sliv. V ustih je Luna srednjega telesa, elegantna, višjih kislin in čudovitega taninskega oprijema. Kljub štirim letom še vedno ekstremno mlada. Že takoj lahko zapišem, da bo zdržala še vsaj deset, petnajst let. Po nekaj požirkih začnem občudovati žametnost in sočno mehkobo. Čeprav je precizno in fino pridelana, pa zaradi zares čudovite, zrele kisline tako hudo teče. Tukaj priznam, da se nisem preveč zadrževal in kontroliral. Kozarec je bil v trenutku prazen. Tudi prav, ne nazadnje gre za sorto, ki skriva v sebi največ resveratrola (antioksidant) izmed vseh vin na svetu. Gre za antibiotikom podobne snovi, ki med drugim zmanjšujejo možnost obolenja za rakavimi boleznimi, znižujejo stopnjo holesterola, varujejo srce, preprečujejo srčno-žilne in sladkorne bolezni in še in še. Kaj si lahko človek še več želi, kot da združi prijetno s koristnim. Odgovorni urednik revije, ki jo pravkar prebirate, je za Luno zapisal, da je v samem svetovnem vrhu te sorte in jo v primerjavi z vrhunci iz Avstrije in Madžarske ne bi mogli ločiti. Tudi priznani Steven Spurrier je za to modro frankinjo našel kar nekaj zares pohvalnih besed in izrazil svoje navdušenje nad vinom.
Namesto zaključka
Ko sem okusil kakšno zares izjemno vino, ki je bilo pridelano v Posavju, sem nekajkrat zraven zapisal, da ga na slepi degustaciji niti pod razno ne bi uvrstil v to vinorodno deželo. Z vini, ki sem jih okusil ob obisku vinarstva Kobal, pa sem se zavezal, da tega iz spoštljivosti do vin iz teh krajev, nikoli več ne bom rekel ali zapisal. Vina Kobal so še zadnja, ki so me dokončno prepričala, da znajo tudi Posavci pridelati zares zunajserijska vina. Jankove tekoče mojstrovine so me dokončno prepričale, da Posavci že dolgo več ne štancajo zgolj slovenskega posebneža po imenu cviček, ampak znajo pridelati še marsikaj drugega. Od danes naprej se je za moje brbončice vinorodna dežela Posavje enakovredno priključila vinorodni deželi Podravje in vinorodni deželi Primorska. Od danes naprej nič več ne bo tako, kot je bilo še včeraj.
Da se zadnjih nekaj let v tej prelepi deželi tako na gostinskem področju kot med vinarji dogajajo tektonski premiki, so se morale zadeve najprej obrniti v glavah samih protagonistov. Ko si enkrat na dnu, se enostavno moraš obrniti vase, se vprašati, kaj in kako naprej. Dobesedno so si vinarji prišli na jasno, da bodo morali stopiti skupaj. Končno so se zavedeli, da lahko vsak posameznik še prihodnjih tisoč let na ves glas kriči s svojega hriba in vinograda, pa ga bo slišalo zelo malo ljudi. Edina prava pot je pot povezovanja! Edina prava pot je skupen nastop in napad na vinski sceni, skupen nastop na salonih, na prireditvah … Slišani in upoštevani bodo le takrat, ko bodo stopili skupaj, ko bodo složni, ko bodo pihali v isti rog. Vsak voz se vedno lažje premakne, če ga začne porivati večja skupina ljudi. Če so ti ljudje složni in voz premikajo v isto smer, bodo lahko dosegli tudi to, da se bo začel ta voz zares hitro premikati in ga zlepa ne bo več mogoče zaustaviti.
Že pred več kot tridesetimi leti so to ugotovili briški vinarji. Stopili so skupaj in dobesedno naredili revolucijo briškega vinarstva ter postavili celotno Slovenijo na svetovni vinski zemljevid. Vsi vemo, kaj danes pomenijo Goriška brda. Združevati so se začeli tudi vipavski vinarji, a še vedno po mojem mnenju premalo intenzivno. Ko smo v vinorodni deželi Posavje čakali na magični trenutek povezovanja, je na sceno uletel neuničljivi Rok Petančič in ustanovil družbo Vina Posavja (www.vina-posavja.com), kjer dobite vse informacije o vinarjih, vinih in regiji ter vina tudi kupite! Bravo, Posavje! Bravo, Janko Kobal in Rok Petančič! Zmorete in znate, samo tako naprej!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
Vina Kobal lahko kupite na samem posestvu, Trnovec 12, 8292 Zabukovje, 041-377-988, v vinoteki Štorija v Ljubljani, v restavraciji Strelec na Ljubljanskem gradu in seveda pri Roku na www.vina-posavja.com.
