Verjetno ni človeka na tem planetu, ki je ne bi poznal.
Najbolj eksploatirana umetnina na svetu, ki je neprecenljive vrednosti. Zelo klišejsko in prežvečeno je pisati o ničkolikokrat reproducirani podobi ženske, ki si jo dnevno (v originalu) ogleda 1500 ljudi na uro (!) v pariškem Louvru.
Leonardo
Toda ali vsi prepoznajo v njej tisto, kar je videl v njej njen stvaritelj, Leonardo da Vinci?
Ne! Ker potem tudi ne bi izdelovali kondomov z njeno podobo. Morda se zadnji stavek lahko bere preveč čistunsko, ampak tako pač je!
Milina in preprostost in ne nujno anatomska lepota so dejstva, ki jih je ovekovečil slikar-izumitelj Leonardo da Vinci.
Kdo je bila Mona Liza?
Pustimo vse te neumnosti, kako nas Mona Liza spremlja s pogledom ali pa kako se njen nasmešek, pravi ali ne, spreminja glede na kot pogleda in čas opazovanja podobe.
Tu pred nami je običajna predstavnica srednjega sloja družbe začetka 16. stoletja v Firencah. Brez olepšav.
Živa, s pulzom v vratnih žilah, z razpuščenimi lasmi, odetimi v tančico, in brez nakita, v preprosti obleki. Podoba te ženske je bila reproducirana v že toliko variantah, da kar radi pozabimo, da je bila resnična.
Mona Liza
Toda kdo je bila?
Dejstvo, ki ga sprejmemo, je, da je naslikana Lisa Gherardini. Živela je v florentinski uličici Via dell Stufa z možem Francescom del Giocondom (zato tej sliki večkrat pravijo tudi La Gioconda), dokaj uspešnim trgovcem s svilo.
Z njim se je poročila pri šestnajstih in bila njegova tretja žena (prejšnji dve sta tragično umrli pri porodu).
Lizo sta preživela dva otroka, hčer pa je izgubila takoj po porodu.
Villa vinamaggio
Kaj je ta ženska da Vinciju pomenila, najbrž še dolgo ne bomo vedeli – ali pa nikoli.
Še bolj nenavadno za ta čas florentinskega zgodnjega 16. stoletja pa je, da je slika portret cenjene ženske iz srednjega sloja in ne aristokratinje!
No, nekateri skeptiki celo pravijo, da je bil to Da Vincijev avtoportret v ženski preobleki, kajti izkazalo se je, da je imel rajši fante kot ženske.
Drugi pravijo, da ima dama tako skrivnosten nasmeh zato, ker naj bi bila noseča.
In teorij je še precej.
Upodobljena v Firencah, končala v Parizu
Podlaga te majhne slike (77 x 55 cm) je topolovina. Leonardo je zelo premišljeno in natančno upošteval vse ključne značilnosti portreta tistega časa.
Ko imamo takšno podobo pred sabo, sploh ni važno, kje je bila naslikana.
Številne razprave so se ubadale z lokacijo pokrajine za portretom. Kdor je bil v Toskani, bo to okolje blizu Firenc hitro prepoznal.
Njegov sodobnik Vassari pravi, da jo je kar nekajkrat slikal na posestvu Vignamaggio (www.vignamaggio.it), podaljšku ceste Via Maggio v Firencah, kjer sta živela zakonca Giocondo.
Na gradu je zdaj ena od znanih toskanskih vinskih kleti, ki zaradi tega dejstva pripravlja ekskluzivne poroke za bogate pare z vsega sveta.
Vina sama kotirajo visoko (tako po cenah kot po kakovosti), z veseljem pa sprejmejo tudi navadne vinoljubce, ki jim za zmerno ceno omogočijo ogled gradu, majhno zakusko in vinsko degustacijo.
Toda, ali je Leonardo to sploh želel poudariti?
V svojih drugih redkih dokončanih portretih je vedno dodal »namig« o identiteti upodobljenega in lokaciji z detajli. Tu nič.
Zakaj je sploh naslikal portret za naročnika, moža Lize, Francesca Gherardinija, če ta slike ni nikoli dobil v roke?
Leonardo je namreč »pobegnil« z njegovo ženo (oziroma vsaj z njeno podobo) na dvor francoskega kralja Franca I.
Po slikarjevi smrti leta 1519 je prešla v kraljevo zbirko, pozneje jo je imel tudi Napoleon v svoji spalnici in končno je le dobila svoje mesto v Louvru.
Italijani pa so si ves ta čas pulili lase, ker sta oba velika Florentinca, Leonardo in Mona Liza končala v Franciji.
Mojstrov avtoportret
Revolucionarna tehnika slikanja
Renesančni umetnik je izumil revolucionarni način slikanja. To je prefinjeno senčenje, ki daje Moni Lizi pridih skrivnostnosti.
Pred dvanajstimi leti so strokovnjaki v Louvru odkrili, da je ustvarjal senco z več ducati prosojnih nanosov glazure.
Tehnika je sicer že stoletja znana kot sfumato (it. fumo – dim) in je prinesla znanje o tem, kako naslikati tridimenzionalno, živo podobo modela v resnični atmosferi.
Leonardo da Vinci, genij brez primere
V času, ko naj bi portret nastal, med letoma 1503 in 1507, je bil Leonardo zaposlen s svojimi izumi (letala, potapljaška obleka …). S slikarstvom se primarno ni ukvarjal, to je bilo njegovo stransko delovanje.
Navzlic temu pa so številna pomembna dekleta z italijanskih dvorov tistega časa želela svoj portret izpod njegovega čopiča.
Žal je to bila velikokrat neuslišana želja.
Toda Mono Lizo je slikal kar štiri leta, in da je ohranjal dobro razpoloženje, primerno za končno podobo, je menda najel glasbeno spremljavo, da je gospo zabavala in da je lažje pozirala po navodilih.
Vedeti je treba, da je bil Leonardo perfekcionist.
In to takšen, da je za njim ostalo samo petnajst dokončanih del, drugo so skice in nedokončane slike.
Ja, in še šest umetelnih slikarij; kopja poznavalcev pa se še vedno krešejo, ali jih je naredil on sam ali jih je delal ob sodelovanju drugih umetnikov.
Nekateri celo pravijo, da tudi slike, ki veljajo za dokončane, niso takšne, kot si jih je genij zamislil.
S skrivnostno lepotico je povezan grad Ricasoli (www.ricasoli.it), saj je mlada Mona Liza menda kar nekaj let živela v vasici pod gradom.
Vino iz njihove kleti je zunajserijsko, sam grad pa je del znamenite toskanske kolesarske poti La Strada dei Castelli del Chianti (http://www.castelli-del-chianti.com/), ki pa jo zlahka uživate tudi z avtomobilom.
Za pravi vpogled v delo Leonarda pa priporočamo obisk vasice Vinci, kjer je njegov muzej.
Vedeti je treba, da v tistih časih (prva polovica šestnajstega stoletja) ljudje še niso imeli priimkov, in njegovo ime je bilo enostavno: Leonardo iz Vincija – Leonardo da Vinci)
Piše: Tina Ponebšek
